Prosilec - Državni izpitni center

POVZETEK:

V obravnavani zadevi je IP odločal po sodbi Upravnega sodišča glede dostopa do srednje vrednosti po različnih predmetih na nacionalnem preverjanju znanja v 6. in 9. razredu v letih 2012 in 2013,  po šolah. IP se je pri odločitvi oprl na revizijsko odločitev Vrhovnega sodišča, ki je v identični zadevi poudarilo, "da tudi če bi bilo tehnično enostavno in mogoče medsebojno povezovati določene elektronske podatke v navedenih zbirkah, je pri tem treba upoštevati tudi omejitve, ki jih za posamezne vrste ali oblike podatkov določa zakon". Pri tem je sodišče kot ključno postavilo vprašanje, ali pravne omejitve preprečujejo, da bi se informacije, ki izvirajo iz delovnega področja organa, sploh lahko nahajale v obliki dokumenta pri tem organu (oziroma v njegovi podatkovni zbirki elektronskih podatkov) in ne, ali gre za izjeme od dostopa do informacij javnega značaja ali njihove ponovne uporabe, ki jih kot take določa zakon (npr. 6. člen ZDIJZ). Glede na določilo osmega odstavka 64. člena ZOsn, je sodišče navedlo, da "ob zakonski omejitvi uporabe podatkov o NPZ torej organ sam tudi ob tehnični možnosti dostopa do navedenih podatkov v elektronski obliki in uporabi razpoložljivih računalniških orodij - podatkov o NPZ ne sme povezovati na (noben) način, ki bi omogočal razvrstitev šol glede na dosežke pri NPZ. To tudi pomeni, da se v njegovih zbirkah podatkov ne sme nahajati dokument, ki bi omogočal ali odražal tovrstno razvrstite. IP je zato odločil, da so v obravnavanem primeru predmet presoje podatki, ki po stališču Vrhovnega sodišča ne predstavljajo prosto dostopnih informacij javnega značaja, zaradi česar je pritožbo prosilca zavrnil.

ODLOČBE:

Številka: 090-61/2014/37

Datum: 23. 1. 2019

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristine Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018 (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51-07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06–ZUS-1, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilec) z dne 17. 3. 2014 zoper odločbo Državnega izpitnega centra, Kajuhova ulica 32U, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ) št. 090-3/2014 z dne 10. 3. 2014 v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca se zavrne.

2. V tem postopku niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 11. 2. 2014, 12. 2. 2014 in 17. 2. 2014 na organ naslovil zahteve za podatke v obliki tabele o dosežkih učencev, ki so v letnih poročilih o izvedbi nacionalnega preverjanja znanja objavljeni v grafičnih prikazih:

• srednje vrednosti pri angleškem jeziku na nacionalnem preverjanju znanja v 6. in 9. razredu v letih 2012 in 2013 po šolah;
• srednje vrednosti pri slovenščini na nacionalnem preverjanju znanja v 6. in 9. razredu v letih 2012 in 2013 po šolah;
• srednje vrednosti pri matematiki na nacionalnem preverjanju znanja v 6. in 9. razredu v letih 2011, 2012 in 2013 po šolah;
• srednje vrednosti za vse ostale predmete na nacionalnem preverjanju znanja v 9. razredu v letih 2011, 2012 in 2013 po šolah.

Organ je vse zahteve prosilca zavrnil z odločbo št. 090-3/2014, z dne 10. 3. 2014. Zoper odločbo je prosilec dne 17. 3. 2014 pri organu vložil pritožbo. O pritožbi je odločil IP z odločbo z dne 13. 6. 2014, št. 090-61/2014/6, s katero je pritožbi prosilca ugodil, izpodbijano odločbo odpravil in naložil organu, da prosilcu posreduje v izreku navedene podatke. Zoper odločbo IP je organ vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo št. I U 1167/2014-12 z dne 28.9. 2015 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. IP je v ponovljenem postopku z odločbo št. 090-61/2014/18 z dne 30. 11. 2015 ponovno odločil, da se pritožbi prosilca ugodi, zato je izpodbijano odločbo odpravil in naložil organu, da prosilcu posreduje v izreku navedene dokumente. Zoper odločbo IP je organ ponovno vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo opr. št. I U 1878/2015-13 z dne 9.11.2016 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Pritožba ni utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V skladu z navodili sodišča bi moral IP v pritožbenem postopku razjasniti, koliko časa bi organ konkretno porabil za to, da bi zahtevane podatke pridobil za vse šole, saj se je IP v izpodbijani odločbi skliceval na zapisnik ogleda in camera iz leta 2012, v katerem je navedeno, da bi »organ zelo hitro pridobil (priklical) podatek o povprečni uspešnosti določene šole pri nacionalnem preverjanju znanja pri določenem predmetu«. Takšen splošen opis pa ni omogočal sodišču, da preveri, kolikšen vložek časa in truda se dejansko terja od organa, da zahtevane podatke posreduje prosilcu, kar je sodišče štelo za pomanjkljivost, zaradi česar je odločba premalo obrazložena.

IP je z dopisom z dne 1. 12. 2016 št. 090-61/2014/26 organ pozval na izjasnitev do zapisnika o ogledu in camera z dne 9. 3. 2016, ki je potekal v okviru postopka s št. 090-293/2015, v katerem so bile predmet presoje informacije, ki so bile po svoji vsebini povsem identične obravnavani zadevi. Organ je z dopisom z dne 9. 12. 2016, št. 090-3/2014 odgovoril, da dejansko stanje, ugotovljeno na ogledu in camera dne 9. 3. 2016, ne ustreza povsem dejanskemu stanju v obravnavani zadevi in citiranega zapisnika IP ne more uporabiti kot del dokaznega postopka v konkretni zadevi. Poudaril je še, da je IP dolžan slediti navodilom sodišča in izvesti celoten dokazni postopek.

Glede na navedeno bi torej moral IP pri organu ponovno izvesti ugotovitveni postopek in razjasniti vprašanje, kolikšen vložek časa in truda se terja od organa, da podatke posreduje prosilcu. Organ je namreč izrecno nasprotoval stališču IP, da gre za identični zadevi, zaradi česar ogled in camera ni potreben. Vendar pa je bila v vmesnem času sprejeta odločitev Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 338/2016 z dne 7. 2. 2018, ki je v povsem identični zadevi, (ki se od obravnavane zadeve razlikuje izključno le v letnicah NPZ, oziroma gre za enake zahtevane podatke - dostop do srednjih vrednosti pri angleškem in slovenskem jeziku in iz matematike na nacionalnem preverjanju znanja v 6. in 9. razredu, zahtevi se razlikujeta le v letih izvedbe NPZ), reviziji ugodilo in razsodilo, da se sodba Upravnega sodišča RS št. IU 630/2016-24 z dne 7. 9. 2016 spremeni tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke torej IP št. 090-293/2015/18 z dne 23. 3. 2015 (pravilno z dne 23. 3. 2016) v 1. točki izreka spremeni tako, da se pritožba prosilca zavrne. Sodišče se je v reviziji med drugim opredelilo tudi do vprašanja, ki ga je bilo treba z vidika Upravnega sodišča razrešiti v ponovljenem postopku v obravnavanem primeru, in sicer kriterija materializirane oblike, ko se informacije nahajajo v elektronski bazi podatkov organa. Vrhovno sodišče je tako navedlo, »da je vprašanje, ali dokument kot informacija javnega značaja obstaja, tako dejansko kot tudi pravno vprašanje. Pri nosilcih oblasti in drugih zavezancih po ZDIJZ se vse pogosteje informacije hranijo in obdelujejo v elektronski obliki iz računalniško vodenih podatkovnih zbirk. Mogoče je celo trditi, da je elektronska oblika informacij postala prevladujoča oblika, v kateri se dokumenti tudi lahko posredujejo upravičenemu prosilcu za dostop do informacij javnega značaja«. Nadalje pa tudi »da mora organ zagotoviti dostop do informacij javnega značaja tako, da prosilec pridobi dostop do podatkov v elektronski obliki ob uporabi tistih orodij, ki jih sicer pri svojem delu lahko uporabijo osebe, ki so te podatke v okviru izvrševanja svojih nalog v organu ustvarile oziroma pridobile in da ne gre za uporabo novih računalniških orodij oziroma za uporabo obstoječih orodij na način, ki za dostop do podatkov iz elektronske zbirke podatkov ni predviden oziroma dopusten«. Vrhovno sodišče je ob tem še opozorilo, da posredovanje informacij ne sme nesorazmerno obremeniti ali celo ogroziti temeljnega opravljanja temeljne funkcije ali dejavnosti organa, torej tistih javnih nalog, zaradi katerih je bil določen organ ustanovljen, kar je odvisno tudi od tehnične in kadrovske opremljenosti določenega organa.

Po mnenju IP je za obravnavani primer bistvena nadaljnja ugotovitev sodišča, da je pri dostopu do podatkov v elektronski obliki, ki se nahajajo v podatkovnih zbirkah pri organih, pomembno upoštevati tudi pravne in ne le dejanske omejitve. Povedano drugače, tudi če bi bilo tehnično enostavno in mogoče medsebojno povezovati določene elektronske podatke v navedenih zbirkah, je pri tem treba upoštevati tudi omejitve, ki jih za posamezne vrste ali oblike podatkov določa zakon. Pri tem je sodišče kot ključno postavilo vprašanje, ali pravne omejitve preprečujejo, da bi se informacije, ki izvirajo iz delovnega področja organa, sploh lahko nahajale v obliki dokumenta pri tem organu (oziroma v njegovi podatkovni zbirki elektronskih podatkov) in ne, ali gre za izjeme od dostopa do informacij javnega značaja ali njihove ponovne uporabe, ki jih kot take določa zakon (npr. 6. člen ZDIJZ). Vrhovno sodišče je glede osmega odstavka 64. člena ZOsn, ki določa: »Podatki in analize o dosežkih nacionalnega preverjanja znanja se ne smejo uporabiti za razvrščanje šol« v povezavi s 65. členom ZOsn, ki določa, »da se dosežki nacionalnega preverjanja znanja lahko uporabljajo samo za namen, ki ga določa ta zakon«, navedlo, »da že z vidika jezikovne razlage izhaja, da je s tem izrecno določena omejitev uporabe podatkov o NPZ, s katerimi razpolaga organ. Ob zakonski omejitvi uporabe podatkov o NPZ torej organ sam tudi ob tehnični možnosti dostopa do navedenih podatkov v elektronski obliki in uporabi razpoložljivih računalniških orodij - podatkov o NPZ ne sme povezovati na (noben) način, ki bi omogočal razvrstitev šol glede na dosežke pri NPZ. To tudi pomeni, da se v njegovih zbirkah podatkov ne sme nahajati dokument, ki bi omogočal ali odražal tovrstno razvrstitev. Omogočiti prosilcu, da bi do navedenih podatkov dostopal na način, ki za organ v smislu ZDIJZ ni dopusten, bi pomenilo preseganje zakonsko dopustnega dostopa do informacij, ki velja za sam organ. Povedano drugače: če je uporaba podatkov v elektronski obliki iz podatkovne zbirke, s katero razpolaga organ, in njihovo povezovanje v dokument prepovedano samemu organu, od njega tudi ni mogoče zahtevati, da to omogoči prosilcu za dostop do navedenih informacij, oziroma da mu tak dokument posreduje. Enako velja tudi za kakršno koli delovanje organa, ki bi ga v povezavi z uporabo navedenih podatkov silil ali vodil k izigravanju ali obidu navedene zakonske prepovedi (in fraudem legis agere). To pa velja kot zavezujoče tudi za Informacijskega pooblaščenca, ko o dostopu do informacij javnega značaja odloča v okviru svoje pristojnosti«.

Glede na navedeno in ob dejstvu, da je treba odločitve oz. sodbe Vrhovnega sodišča spoštovati, kar nalaga tudi 2. člen Zakona o sodiščih[1], IP ugotavlja, da so v obravnavanem primeru predmet presoje podatki, ki tudi po stališču Vrhovnega sodišča ne predstavljajo prosto dostopnih informacij javnega značaja. IP je zato zaključil, da pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi in jo je treba, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, zavrniti.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010-UPB5) oproščena plačila upravne takse.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica pooblaščenke

[1] Prvi in drugi odstavek 2. člena Zakona o sodiščih: Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji. Odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije.

Številka: 090-61/2014/37

Datum: 23. 1. 2019

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristine Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018 (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51-07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06–ZUS-1, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilec) z dne 17. 3. 2014 zoper odločbo Državnega izpitnega centra, Kajuhova ulica 32U, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ) št. 090-3/2014 z dne 10. 3. 2014 v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca se zavrne.

2. V tem postopku niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 11. 2. 2014, 12. 2. 2014 in 17. 2. 2014 na organ naslovil zahteve za podatke v obliki tabele o dosežkih učencev, ki so v letnih poročilih o izvedbi nacionalnega preverjanja znanja objavljeni v grafičnih prikazih:

• srednje vrednosti pri angleškem jeziku na nacionalnem preverjanju znanja v 6. in 9. razredu v letih 2012 in 2013 po šolah;
• srednje vrednosti pri slovenščini na nacionalnem preverjanju znanja v 6. in 9. razredu v letih 2012 in 2013 po šolah;
• srednje vrednosti pri matematiki na nacionalnem preverjanju znanja v 6. in 9. razredu v letih 2011, 2012 in 2013 po šolah;
• srednje vrednosti za vse ostale predmete na nacionalnem preverjanju znanja v 9. razredu v letih 2011, 2012 in 2013 po šolah.

Organ je vse zahteve prosilca zavrnil z odločbo št. 090-3/2014, z dne 10. 3. 2014. Zoper odločbo je prosilec dne 17. 3. 2014 pri organu vložil pritožbo. O pritožbi je odločil IP z odločbo z dne 13. 6. 2014, št. 090-61/2014/6, s katero je pritožbi prosilca ugodil, izpodbijano odločbo odpravil in naložil organu, da prosilcu posreduje v izreku navedene podatke. Zoper odločbo IP je organ vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo št. I U 1167/2014-12 z dne 28.9. 2015 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. IP je v ponovljenem postopku z odločbo št. 090-61/2014/18 z dne 30. 11. 2015 ponovno odločil, da se pritožbi prosilca ugodi, zato je izpodbijano odločbo odpravil in naložil organu, da prosilcu posreduje v izreku navedene dokumente. Zoper odločbo IP je organ ponovno vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo opr. št. I U 1878/2015-13 z dne 9.11.2016 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Pritožba ni utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V skladu z navodili sodišča bi moral IP v pritožbenem postopku razjasniti, koliko časa bi organ konkretno porabil za to, da bi zahtevane podatke pridobil za vse šole, saj se je IP v izpodbijani odločbi skliceval na zapisnik ogleda in camera iz leta 2012, v katerem je navedeno, da bi »organ zelo hitro pridobil (priklical) podatek o povprečni uspešnosti določene šole pri nacionalnem preverjanju znanja pri določenem predmetu«. Takšen splošen opis pa ni omogočal sodišču, da preveri, kolikšen vložek časa in truda se dejansko terja od organa, da zahtevane podatke posreduje prosilcu, kar je sodišče štelo za pomanjkljivost, zaradi česar je odločba premalo obrazložena.

IP je z dopisom z dne 1. 12. 2016 št. 090-61/2014/26 organ pozval na izjasnitev do zapisnika o ogledu in camera z dne 9. 3. 2016, ki je potekal v okviru postopka s št. 090-293/2015, v katerem so bile predmet presoje informacije, ki so bile po svoji vsebini povsem identične obravnavani zadevi. Organ je z dopisom z dne 9. 12. 2016, št. 090-3/2014 odgovoril, da dejansko stanje, ugotovljeno na ogledu in camera dne 9. 3. 2016, ne ustreza povsem dejanskemu stanju v obravnavani zadevi in citiranega zapisnika IP ne more uporabiti kot del dokaznega postopka v konkretni zadevi. Poudaril je še, da je IP dolžan slediti navodilom sodišča in izvesti celoten dokazni postopek.

Glede na navedeno bi torej moral IP pri organu ponovno izvesti ugotovitveni postopek in razjasniti vprašanje, kolikšen vložek časa in truda se terja od organa, da podatke posreduje prosilcu. Organ je namreč izrecno nasprotoval stališču IP, da gre za identični zadevi, zaradi česar ogled in camera ni potreben. Vendar pa je bila v vmesnem času sprejeta odločitev Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 338/2016 z dne 7. 2. 2018, ki je v povsem identični zadevi, (ki se od obravnavane zadeve razlikuje izključno le v letnicah NPZ, oziroma gre za enake zahtevane podatke - dostop do srednjih vrednosti pri angleškem in slovenskem jeziku in iz matematike na nacionalnem preverjanju znanja v 6. in 9. razredu, zahtevi se razlikujeta le v letih izvedbe NPZ), reviziji ugodilo in razsodilo, da se sodba Upravnega sodišča RS št. IU 630/2016-24 z dne 7. 9. 2016 spremeni tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke torej IP št. 090-293/2015/18 z dne 23. 3. 2015 (pravilno z dne 23. 3. 2016) v 1. točki izreka spremeni tako, da se pritožba prosilca zavrne. Sodišče se je v reviziji med drugim opredelilo tudi do vprašanja, ki ga je bilo treba z vidika Upravnega sodišča razrešiti v ponovljenem postopku v obravnavanem primeru, in sicer kriterija materializirane oblike, ko se informacije nahajajo v elektronski bazi podatkov organa. Vrhovno sodišče je tako navedlo, »da je vprašanje, ali dokument kot informacija javnega značaja obstaja, tako dejansko kot tudi pravno vprašanje. Pri nosilcih oblasti in drugih zavezancih po ZDIJZ se vse pogosteje informacije hranijo in obdelujejo v elektronski obliki iz računalniško vodenih podatkovnih zbirk. Mogoče je celo trditi, da je elektronska oblika informacij postala prevladujoča oblika, v kateri se dokumenti tudi lahko posredujejo upravičenemu prosilcu za dostop do informacij javnega značaja«. Nadalje pa tudi »da mora organ zagotoviti dostop do informacij javnega značaja tako, da prosilec pridobi dostop do podatkov v elektronski obliki ob uporabi tistih orodij, ki jih sicer pri svojem delu lahko uporabijo osebe, ki so te podatke v okviru izvrševanja svojih nalog v organu ustvarile oziroma pridobile in da ne gre za uporabo novih računalniških orodij oziroma za uporabo obstoječih orodij na način, ki za dostop do podatkov iz elektronske zbirke podatkov ni predviden oziroma dopusten«. Vrhovno sodišče je ob tem še opozorilo, da posredovanje informacij ne sme nesorazmerno obremeniti ali celo ogroziti temeljnega opravljanja temeljne funkcije ali dejavnosti organa, torej tistih javnih nalog, zaradi katerih je bil določen organ ustanovljen, kar je odvisno tudi od tehnične in kadrovske opremljenosti določenega organa.

Po mnenju IP je za obravnavani primer bistvena nadaljnja ugotovitev sodišča, da je pri dostopu do podatkov v elektronski obliki, ki se nahajajo v podatkovnih zbirkah pri organih, pomembno upoštevati tudi pravne in ne le dejanske omejitve. Povedano drugače, tudi če bi bilo tehnično enostavno in mogoče medsebojno povezovati določene elektronske podatke v navedenih zbirkah, je pri tem treba upoštevati tudi omejitve, ki jih za posamezne vrste ali oblike podatkov določa zakon. Pri tem je sodišče kot ključno postavilo vprašanje, ali pravne omejitve preprečujejo, da bi se informacije, ki izvirajo iz delovnega področja organa, sploh lahko nahajale v obliki dokumenta pri tem organu (oziroma v njegovi podatkovni zbirki elektronskih podatkov) in ne, ali gre za izjeme od dostopa do informacij javnega značaja ali njihove ponovne uporabe, ki jih kot take določa zakon (npr. 6. člen ZDIJZ). Vrhovno sodišče je glede osmega odstavka 64. člena ZOsn, ki določa: »Podatki in analize o dosežkih nacionalnega preverjanja znanja se ne smejo uporabiti za razvrščanje šol« v povezavi s 65. členom ZOsn, ki določa, »da se dosežki nacionalnega preverjanja znanja lahko uporabljajo samo za namen, ki ga določa ta zakon«, navedlo, »da že z vidika jezikovne razlage izhaja, da je s tem izrecno določena omejitev uporabe podatkov o NPZ, s katerimi razpolaga organ. Ob zakonski omejitvi uporabe podatkov o NPZ torej organ sam tudi ob tehnični možnosti dostopa do navedenih podatkov v elektronski obliki in uporabi razpoložljivih računalniških orodij - podatkov o NPZ ne sme povezovati na (noben) način, ki bi omogočal razvrstitev šol glede na dosežke pri NPZ. To tudi pomeni, da se v njegovih zbirkah podatkov ne sme nahajati dokument, ki bi omogočal ali odražal tovrstno razvrstitev. Omogočiti prosilcu, da bi do navedenih podatkov dostopal na način, ki za organ v smislu ZDIJZ ni dopusten, bi pomenilo preseganje zakonsko dopustnega dostopa do informacij, ki velja za sam organ. Povedano drugače: če je uporaba podatkov v elektronski obliki iz podatkovne zbirke, s katero razpolaga organ, in njihovo povezovanje v dokument prepovedano samemu organu, od njega tudi ni mogoče zahtevati, da to omogoči prosilcu za dostop do navedenih informacij, oziroma da mu tak dokument posreduje. Enako velja tudi za kakršno koli delovanje organa, ki bi ga v povezavi z uporabo navedenih podatkov silil ali vodil k izigravanju ali obidu navedene zakonske prepovedi (in fraudem legis agere). To pa velja kot zavezujoče tudi za Informacijskega pooblaščenca, ko o dostopu do informacij javnega značaja odloča v okviru svoje pristojnosti«.

Glede na navedeno in ob dejstvu, da je treba odločitve oz. sodbe Vrhovnega sodišča spoštovati, kar nalaga tudi 2. člen Zakona o sodiščih[1], IP ugotavlja, da so v obravnavanem primeru predmet presoje podatki, ki tudi po stališču Vrhovnega sodišča ne predstavljajo prosto dostopnih informacij javnega značaja. IP je zato zaključil, da pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi in jo je treba, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, zavrniti.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010-UPB5) oproščena plačila upravne takse.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica pooblaščenke

[1] Prvi in drugi odstavek 2. člena Zakona o sodiščih: Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji. Odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije.