NSM neodvisni spletni medij, d.o.o - Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS

POVZETEK:

IP je predmetno odločbo izdal v postopku ponovnega odločanja po sodbi upravnega sodišča, I U 680/2016-17 z dne 3. 10. 2018. Ponovil je svoje razloge iz odločbe, št. 090-21/2016/3 z dne 6. 4. 2016 glede ugotovitev, da pogoji izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ niso izpolnjeni ter da zahtevani dokument predstavlja avtorsko delo v smislu določb ZASP. Zato je IP skladno z določbo drugega odstavka 25. člena ZDIJZ ugotavljal ali so bile materialne avtorske pravice na zahtevanem dokumentu prenesene na organ in s tem vprašanje obsega in načina posredovanja zahtevanega dokumenta kot informacije javnega značaja prosilcu. Pri tem je glede vprašanj postopka upošteval stališča sodišča v citirani sodbi in dejansko stanje ugotavljal na podlagi dokumentov, ki so v slovenskem jeziku. Pri tem je ugotovil, da pravica do reproduciranja zahtevanega avtorskega dela ni bila prenesena na organ, zato je pritožbi ugodil in prosilcu omogočil le vpogled v zahtevan dokument.

ODLOČBA:

Številka: 090-21/2016/15

Datum: 18. 1. 2019

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018 (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP), v ponovnem postopku po sodbi Upravnega sodišča, I U 680/2016-17 z dne 3. 10. 2018, o pritožbi NSM, neodvisnega spletnega medija, d. o. o., Tehnološki park 24, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), ki ga zastopa Odvetniška družba Pirc Musar & Lemut Strle, Likozarjeva 14, Ljubljana, z dne 13. 1. 2016, zoper odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, Stegne 7, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-99/2015/5 z dne 24. 12. 2015, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O

1. Pritožbi prosilca z dne 13. 1. 2016 se v delu, ki se nanaša na zahtevo za posredovanje fotokopije dokumenta, v katerem izbrani ponudnik DotEcon priporoča uporabo določenega formata dražbe, ugodi in se odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, št. 090-99/2015/5 z dne 24. 12. 2015, odpravi ter odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe omogočiti vpogled v dokument "Options for the Slovenian Multi-Band Auction, Prepared for APEK, August 2013".

1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

Obrazložitev:

Prosilec je, dne 30. 10. 2015, od organa zahteval fotokopije:

1.  dokumenta, v katerem izbrani ponudnik DotEcon priporoča uporabo določenega formata dražbe,
2.  dokumenta, iz katerega izhaja ugotovitev organa, da v takrat veljavnih predpisih nima pravne podlage za izvedbo predlaganega formata dražbe.

Prosilec je, dne 16. 12. 2015, pri IP vložil pritožbo zaradi molka organa.

IP je z dopisom št. 0900-310/2015/2, z dne 18. 12. 2015, organ pozval k ravnanju (odločitvi) v skladu z ZDIJZ.

Organ je z odločbo št. 090-99/2015/5, z dne 24. 12. 2015, v celoti zavrnil 1. točko zahteve, in sicer zaradi obstoja izjeme po 11. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. 

Zoper odločbo organa je prosilec, dne 13. 1. 2016, vložil pritožbo. Uvodoma je navedel, da je bil zahtevani dokument predmet javnega razpisa št. JN3199/2013 za izbiro ponudnika za izvedbo strokovnih svetovalnih storitev in dostopa do programske opreme za izvedbo kompleksne elektronske dražbe, ki vključuje več predmetov in več krogov, za podelitev radijskih frekvenc v 800 MHz, 900 MHz, 180MHz, 2100 MHz in 2600 MHz frekvenčnih pasovih. Del javnega naročila je bila izrecno izvedba celovite študije, v kateri izvajalec analizira možne formate dražbe in priporoči format dražbe za simultano podelitev pravic na radijskih frekvencah, pri čemer mora študija natančno predstaviti predlagani format dražbe in vsebovati tudi primerjavo z drugimi možnimi formati dražbe, podprto z razlogi, zakaj je predlagani format dražbe primernejši od ostalih možnih formatov. Na podlagi tega priporočila, naj bi se organ odločil, kateri format bo dejansko uporabil za prihodnje dražbe. Vsekakor zahtevani dokument ne more biti povezan z notranjim delovanjem organa, ker je rezultat javnega naročila in iz njega izhajajo tudi nadaljnje odločitve organa o izbiri formata dražbe, ki je že bila izvedena. Na njegovi podlagi je bila izvedena ne le javna dražba za podelitev frekvenc (ki je izvedena v javnem interesu in z njo neposredni proračunski uporabnik kot upravljavec radiofrekvenčnega spektra pridobi javna sredstva), ampak tudi sprememba zakona (ZEKom-1 A). Organ je že sam razkril javnosti, da je dobil priporočila o najprimernejšem formatu dražbe, in da je ugotovil, da je za izvedbo najprimernejšega formata dražbe potrebna sprememba zakona (ZEKom-1). Organ je dosegel spremembo zakona in za podelitev radijskih frekvenc domnevno uporabil format dražbe, ki ga je v zahtevanem dokumentu priporočil DotEcon. Zahtevani dokument ni bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa (ne izpolnjuje prvega kriterija za obstoj izjeme po 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), temveč je bil sestavljen s strani zunanjega izvajalca za potrebe izvedbe javne dražbe. O dostopnosti zahtevanega dokumenta po ZDIJZ je IP že odločil z odločbama št. 090-257/2014/13, z dne 30. 1. 2015 in št. 090-254/2014/13, z dne 30. 1. 2015. V citiranih dveh postopkih je bil organ pripravljen narediti delni dostop (7. člena ZDIJZ) v predmetni zadevi zahtevanega dokumenta. Po takratnih ugotovitvah IP zahtevani dokument sploh ne vsebuje algoritmov. Algoritmi pa so za tip dražbe, ki ga je kasneje izbral organ, javno dostopni. Pravzaprav predstavljajo "pravila igre" javne dražbe, ki jo po naravi stvari morajo poznati tako dražitelji kot javnost, zlasti v primeru, ko gre za javno dražbo, na kateri se podeljujejo pravice do uporabe omejene javne dobrine. Nadalje je prosilec navedel, da četudi bi bili izpolnjeni kriteriji za obstoj izjeme notranjega delovanja, pa gre vsekakor za podatke o porabi javnih sredstev (nanašajo se na izvedbo storitve, oddane po postopku javnega naročanja, ki je bil plačana iz javnih sredstev). Organ bi zato v vsakem primeru moral posredovati zahtevani dokument tudi na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prosilec je podredno zatrjeval tudi obstoj javnega interesa na razkritju zahtevanih informacij javnega značaja (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ). Prosilec želi v javnem interesu natančneje in vsebinsko razjasniti vprašanje, ali je bil izvajalec dražbe, ki je bil plačan iz javnih sredstev, izbran za izvedbo formata javne dražbe, za katerega je bilo jasno, da ga v skladu s takrat veljavno zakonodajo ni mogoče izvesti oz., ali je organ res sledil priporočilu izbranega ponudnika DotEcon in v kolikšni meri. Prosilec je nazadnje poudaril, da so bile materialne avtorske pravice na zahtevanem dokumentu prenesene na organ. Iz razpisne dokumentacije, ki je sestavni del pogodbe, sklenjene med organom in DotEcon (2. odstavek 3. člena pogodbe), namreč izrecno izhaja, da mora izbrani ponudnik organu zagotoviti zahtevani dokument v word in pdf formatu, natisnjen in vezan izvod in elektronsko kopijo, da mora ponudnik že ob oddaji ponudbe potrditi, da na organ prenaša pravice uporabe in pravice intelektualne lastnine v zvezi s formatom dražbe (tč. 2.2.1, 2.2.7 in 2.2.8 razpisa). Prosilec zato meni, da organ razpolaga s pravico do reprodukcije zahtevanih informacij javnega značaja in mu zato na tej podlagi sme oz. mora posredovati dokument "Options for the Slovenian Multi-Band Auction, prepared for APEK, August 2013" in dokument "Assesment of competition issues, regarding the Slovenian spectmm auction, Final report for APEK, 9 September 2013".

O pritožbi je IP odločil s sklepom in odločbo, št. 090-21/2016/3 z dne 6. 4. 2016. S sklepom je na podlagi prvega odstavka 246.čelna ZUP kot nedovoljeno zavrgel prosilčevo pritožbo v delu, ki se nanaša na zahtevo za posredovanje fotokopije dokumenta "Assesment of competition issues, regarding the Slovenian spectrum auction, Final report for APEK, 9 September 2013". Z odločbo pa je prosilčevi pritožbi v delu, ki se nanaša na zahtevo za posredovanje fotokopije dokumenta, v katerem izbrani ponudnik DotEcon priporoča uporabo določenega formata dražbe, ugodil, odpravil odločbo organa,št. 090-99/2015/5, z dne 24. 12. 2015 ter odločil, da mora organ prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve odločbe omogočiti vpogled v dokument "Options for the Slovenian Multi-Band Auction, Prepared for APEK, August 2013".

Zoper odločbo IP je prosilec vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo opr. št. I U 680/2016-17 z dne 3. 10. 2018, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64.člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožbi ugodilo, odpravilo odločbo IP in mu na podlagi tretjega odstavka 64.člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponoven postopek. Razsodilo je, da je bila v postopku podna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (kršitev pravil o uporabil jezika v postopku). V razlogih je navedlo, da med strankama ni sporno, da predstavlja zahtevani dokument avtorsko delo. Sporno je le vprašanje obsega prenosa materialnih avtorskih pravic na organ in posledično vprašanje obsega in načina posredovanja zahtevane informacije javnega značaja prosilcu. Sklicuje se na določbe 8. in 10. člena ZUP ter poudarja, da se skladno s prvim odstavkom 62. člena ZUP, upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. Sodišče ugotavlja, da je del dokumentacije, ki je bila uporabljena za ugotavljanje dejanskega stanja v tem postopku, v tujem jeziku. Poudarja, da če listine ali deli listin, ki jih upravni organ uporabi za ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja niso v slovenskem jeziku, mora organ, glede na zahtevo iz prvega odstavka 62. člena ZUP, preskrbeti prevod takšne listine, saj lahko svojo odločitev opre samo na pisanja, ki so v slovenskem jeziku. Iz predloženega upravnega spisa ne izhaja, da bi imel IP prevod tega dela dokumentacije v slovenski jezik. V posledici tega ni mogel v celoti in popolnoma ugotoviti dejanskega stanja zadeve, zato ostaja sporno vprašanje obsega prenosa materialne avtorske pravice na zahtevani študiji na organ. Ker v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana zgoraj navedena določila ZUP, je to (lahko) vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve IP.

K 1. točki izreka:

Pritožba je utemeljena.

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Predmet tega pritožbenega postopka v zadevi dostopa do informacij javnega značaja je dokument, ki ustreza 1. točki prosilčeve zahteve z dne 30. 10. 2015, in sicer dokument naslovljen: "Options for the Slovenian Multi-Band Auction, Prepared for APEK, August 2013". Gre za študijo, ki jo je v postopku javnega razpisa št. JN3199/2013, pripravil izbrani ponudnik, DotEcon Ltd.

V obravnavani zadevi je bil s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje odpravljen akt drugostopenjskega upravnega organa (IP). Če se upravni akt odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice, z učinkom ex tunc, v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v prvem odstavku 281. člena ZUP. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe IP, to je v stanje odločanja o prosilčevi pritožbi z dne 13. 1. 2016.

Izhajajoč iz tega se IP najprej opredeljuje do pritoženih ugovorov, da v obravnavani zadevi ni podna izjema 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, to je izjema notranjega delovanja, na katero se je skliceval organ v izpodbijani odločbi z dne 24. 12. 2015. Glede tega v celoti ponavlja razloge iz svoje odločbe, št. 090-21/2016/3 z dne 6. 4. 2016 in tako navaja, da zahtevani dokument ne izpolnjuje že prvega od dveh kriterijev, ki morata biti kumulativno izpolnjena za obstoj izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, in sicer da mora podatek izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa.

IP pojasnjuje, da se z navedeno izjemo varuje t.i. notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Z navedeno izjemo se varujejo podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Namen te izjeme je preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja organa« ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja. Večina držav na različne načine varuje interna mnenja, nasvete, izmenjavo pogledov, ki se dogajajo med pripravo odločitev, dopušča pa razkritje podatkov o dejstvih iz takšnih dokumentov. V ameriškem pravu je razlika med »facts« in »opinions« utemeljena z argumentom, da namen varstva notranjega delovanja organov ni v tem, da bi javnosti preprečevali dostop do golih dejstev oz. faktičnih podatkov o delu organov. Namen te izjeme je varovati proces notranjega razmišljanja in oblikovanja mnenj, zato je poudarek na drugem elementu (»opinions«). Objava podatkov o dejstvih namreč ne vpliva na uradnikovo svobodo »kreativnega« razmišljanja znotraj organa, medtem ko objava podatka o mnenju lahko zaviralno vpliva na proces razmišljanja uradnikov (več o tem Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s pravom EU in primerjalno-pravno prakso, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005 - Komentar ZDIJZ, str. 133 in nasl.). Primerjalno-pravno so kot takšna izjema priznana tudi občutljiva notranja navodila in načrti.

IP je ob vpogledu v spisovno dokumentacijo ugotovil, da presojani dokument vsebuje študije slovenskega tržišča na področju telekomunikacij in tipov javne dražbe, ki so najustreznejši glede na razmere na trgu. Gre torej za informacije, ki se ne nanašajo na interno komunikacijo ali delovanje organa, temveč na zunanje dejavnike. Z vidika presoje obstoja prvega kriterija izjeme je bistveno tudi, da je bila javna dražba oz. javno naročilo že izvedeno v skladu z ugotovitvami presojanih študij. Gre za dokončno informacijo, ki je že bila potrjena pri organu. Organ je torej že izrazil svojo odločitev (v zunanjem delovanju) z razpisom za zbiranje ponudb za oddajo javnega naročila. Informacije, ki jih zahtevane študije vsebujejo, v ničemer ne razkrivajo, kakšen je modus operandi notranjega delovanja organa. V skladu z navedenim je IP ugotovil, da presojani dokument ne izpolnjuje prvega kriterija izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in zato ni presojal obstoja drugega kriterija (razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa).

V predmetni zadevi torej nista kumulativno izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj izjeme po 11. točki prvega odstavka. 6. člena, določa ZDIJZ, kar pomeni, da ta izjema glede obravnavanega dokumenta ni podana.

IP je po uradni dolžnosti preizkusil tudi obstoj drugih (nezatrjevanih) izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ in pri tem ni ugotovil upoštevnosti katere izmed njih.

Kljub temu, da se prosilec v pritožbi sklicuje na prevladujoč javni interes za razkritje zahtevanega dokumenta, IP v pritožbenem postopku tega ni presojal, ker to ni bilo potrebno, saj zahtevani dokument ne predstavlja nobene izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Test prevladujočega javnega interesa se namreč uporabi le v primerih, ko bi bilo treba dostop omejiti zaradi obstoja katere izmed izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Glede na razloge izpodbijane odločbe organa, pritožbene ugovore in izhajajoč tudi iz ugotovitev sodišča, da med strankama ni sporno, da zahtevani dokument predstavlja avtorsko delo, IP ponavlja svoje razloge iz odločbe, št. 090-21/2016/3 z dne 6. 4. 2016 v zvezi z ugotovitvijo, da zahtevani dokument izpolnjuje vse predpostavke, ki izhajajo iz opredelitve avtorskega dela kot ga določa prvi odstavek 5. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), to so: individualnost, intelektualnost oz. duhovnost, stvaritev, področje ustvarjalnosti in izraženost. V konkretnem primeru ni dvoma, da zahtevani dokument predstavlja delo s področja tehnološke znanosti, ki je izraženo v pisni obliki in ga je ustvaril človek. IP ugotavlja, da je pri zahtevanem dokumentu izpolnjen tudi element duhovnosti. Ustvarjanje zahtevanega dokumenta je namreč zahtevalo delo intelekta oz. duha avtorja in ni prevladovalo fizično delo. Zato je šlo nedvomno za izraz misli avtorja – avtor je moral uporabiti intelekt za oblikovanje svojega stališča, ki je navedeno v zahtevanem mnenju, pri čemer je moral uporabiti svoje znanje in ustrezne metode tehnične argumentacije in pri ubeseditvi tega stališča iskati in uporabiti najbolj primerne izraze, ipd. Pri pripravi obravnavanih dokumentov je nedvomno prevladovalo duhovno ustvarjanje in ustvarjalec je moral uporabiti svoj intelekt za pripravo teh intelektualnih stvaritev. Prav tako lahko zahtevani dokument hkrati uporabljajo različni uporabniki, ne da bi se pri tem mnenje izčrpalo oz. zmanjšalo. Za zahtevane dokumente torej nedvomno veljata tako ubikviteta kot neizčrpnost, pripravljen pa je bil z uporabo intelekta oz. duha avtorja. Individualnost dela predstavlja značilnost, ki avtorsko delo ločuje od ostalih, avtorsko nevarovanih del, od drugih avtorsko varovanih del in hkrati od umetniške in kulturne dediščine, ki je last širše javnosti. Gre za zahtevo po tem, da ima delo vsaj še toliko izvirnih potez, da se še lahko uvršča med avtorska dela. Obravnavana študija nedvomno izpolnjuje tudi kriterij individualnosti. Gre za dokument, ki obsega 54 strani, v njem pa je pojasnjeno stališče avtorja glede vprašanja izbora tipa dražbe glede na specifike slovenskega tržišča in izkušnje iz tujih tržišč, kar bi lahko bilo narejeno na zelo različne načine. Nedvomno je individualnost botrovala izbiri besed, stavkov in načina podajanja stališča. Odločitev o tem, kako natančno bo posameznik obrazložil svoje stališče, katere besede bo uporabil, kako jih bo strukturiral, razdelil (ali bo uporabil enotno besedilo, poglavja, podpoglavja, točke ipd.), v konkretnem primeru nedvomno izkazuje izpolnjenost kriterija individualnosti dela. Da obravnavani dokument vsebuje zadostno mero individualnosti, kaže tudi dejstvo, da gre za tehnično kategorijo, ki dopušča različne možnosti razlage, kar pomeni, da je delo avtorja na določeni ustvarjalni ravni oz. kaže na določeno količino individualnosti. Poleg tega IP opozarja tudi na 12. alinejo drugega odstavka 5. člena ZASP, ki med avtorska dela primeroma šteje tudi predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave (tehnične risbe, načrti, skice, tabele, izvedenska mnenja in druga dela enake narave).

Ker torej zahtevani dokument predstavlja avtorsko delo skladno z ZASP, je potrebno v obravnavanem primeru upoštevati tudi določbo drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, ki določa, da če je zahtevana informacija zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko in sorodne pravico, in je imetnik pravic tretja oseba, organ v primeru, če zahtevi ugodi, prosilcu omogoči seznanitev z informacijo tako, da mu jo da zgolj na vpogled. Pri tem IP poudarja, da avtorsko delo ne pomeni ene od izjem dostopa do informacij javnega značaja, temveč gre le za vprašanje oblike (načina) seznanitve s prosto dostopno informacijo javnega značaja, ki je sicer avtorskopravno varovana.

Ob upoštevanju zgornjih navedb in določil drugega odstavka 25.člena ZDIJZ ter ob dejstvu, da je prosilec želel pridobiti zahtevani dokument v obliki fotokopij, ter da je v pritožbi navajal argumente, na podlagi katerih meni, da organ razpolaga s pravico do reprodukcije zahtevanih informacij javnega značaja, je moral IP ugotavljati, ali je avtor na organ prenesel materialne pravice na opravljenem avtorskem delu, konkretneje, ali je bila na organ prenesena pravica do reproduciranja zahtevane dokumentacije. Pravica reproduciranja (23. člen ZASP) je ena od materialnih avtorskih pravic, naštetih v 22. členu ZASP in pomeni obliko izkoriščanja avtorskega dela oziroma njegovo uporabo v telesni obliki. Skladno s prvim odstavkom 23. člena ZASP je pravica reproduciranja izključna pravica, da se delo fiksira na materialnem nosilcu ali drugem primerku, in sicer neposredno ali posredno, začasno ali trajno, delno ali v celoti ter s kakršnimkoli sredstvom ali v katerikoli obliki. Drugi odstavek tega člena določa, da delo reproducira zlasti v obliki grafičnega razmnoževanja, tridimenzionalnega razmnoževanja, zgraditve oziroma izvedbe arhitekturnega objekta, fotografiranja, tonskega ali vizualnega snemanja ter shranitve v elektronski obliki.

Po drugem odstavku 70. člena ZASP lahko avtor s pogodbo ali drugim pravnim poslom prenese na druge osebe posamične materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja, če ni z ZASP drugače določeno. Skladno z določbo 80. člena ZASP morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno, v nasprotnem primeru pa se sporne ali nejasne določbe posla razlagajo v korist avtorja.

Ob upoštevanju navedenih določb ZASP in ZDIJZ, je IP tako v nadaljevanju ugotavljal, ali so bile materialne avtorske pravice na zahtevanem dokumentu prenesene na organ in s tem vprašanje obsega in načina posredovanja zahtevanega dokumenta kot informacije javnega značaja prosilcu.

V zvezi s tem vprašanjem je IP, na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, glede vodenja postopka, sledil stališču Upravnega sodišča, ki ga je podalo v konkretni zadevi s sodbo št. I U 680/2016-17 z dne 3. 10. 2018. Upravno sodišče je namreč ob sklicevanju na prvi odstavek 62. člena ugotovilo, da je del dokumentacije, ki je bila uporabljena za ugotavljanje dejanskega stanja v tem postopku, v tujem jeziku. Konkretno je šlo za del razpisne dokumentacije št. 4301 5/2013/2 z dne 20. 3. 2013 z naslovom tehnične specifikacije (točka 1 - 1.1, ter točka 2 - 2.1, 2.2, 2.2.1, 2.2.2, 2.2.3, 2.2.3.1, 2.2.3.2, 2.2.3.3, 2.2.3.4, 2.2.3.5, 2.2.3.6, 2.2.3.7, 2.2.3.8, 2.2.4, 2.2.5, 2.2.6, 2.2.7 in 2.2.8). Če listine ali deli listin, ki jih upravni organ uporabi za ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja, niso v slovenskem jeziku, mora organ, glede na zahtevo iz prvega odstavka 62. člena ZUP, preskrbeti prevod takšne listine, saj lahko svojo odločitev opre samo na pisanja, ki so v slovenskem jeziku. Iz predloženega upravnega spisa ne izhaja, da bi imel organ prevod tega dela dokumentacije v slovenski jezik.

IP ob tem najprej poudarja, da po načelu proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, 73. člen ZDavP-2) o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pri tem pa ni vezana na izvajanje dokazov, ki jih je uporabila za ugotavljanje dejanskega stanja v prejšnjem postopku izdaje odločbe, ki je bila na to odpravljena s sodbo Upravnega sodišča, z učinkom en tunc.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč v zvezi z vodenjem postopka, je IP najprej vpogledal v pogodbo, št. 4301-5/2013/109, ki jo je 21. 6. 2013 v slovenskem jeziku organ sklenil z izbranim ponudnikom, EotEcon Ltd, sicer avtorjem dokumenta, ki je predmet zahteve. Pri tem je ugotovil, da same določbe citirane pogodbe ne vsebujejo določil v zvezi z avtorskimi pravicami. Prav tako takšna določila tudi ne vsebujeta obrazca ponudbe in predračuna, ki sta del predmetne razpisne dokumentacije, hkrati pa (kolikor se nanašata na izbranega ponudnika) tudi sestavni del citirane pogodbe. Ker tudi iz drugih dokumentov predmetne zadeve, ki so sestavljeni v slovenskem jeziku (splošni del in ponudbeni del predmetne razpisne dokumentacije), ni mogoče ugotoviti (ne)obstoja prenosa materialnih avtorskih pravic na zahtevanem dokumentu na organ, je IP skladno z določbo 8. člena ZUP, z dopisom, št. 090-21/2016/13 z dne 19. 12. 2018, organ pozval, naj sporoči, ali so bile materialne avtorske pravice na zahtevanem dokumentu nanj prenesene, in v kakšnem obsegu. Organ je dne 9. 1. 2019, z dopisom št, 090-99/2015/13 z dne 8. 1. 2019, IP odgovoril, da avtorske pravice na zahtevanem dokumentu nanj niso bile prenesene, zato lahko organ v smislu avtorskih pravic te dokumente uporablja le za lastne potrebe.

Glede na navedeno je IP sledil navedbam organa, da materialne avtorske pravice na zahtevanem dokumentu nanj niso bile prenesene, pri tem pa ni videl utemeljenih razlogov, da organu ne bi verjel. V izpodbijani odločbi se organ sicer do prenosa materialnih avtorskih pravic ni opredeli, saj je dostop do zahtevanega dokumenta prosilcu zavrnil zaradi izjeme 11. točke prvega dostavka 6.čelna ZDIJZ, vendar pa iz dokumentov zadeve, natančneje iz odgovora organa na tožbo z dne 26. 5. 2016, izhaja, da pravica do reprodukcije zahtevanega dokumenta ni bila prenesena na organ. IP je pri svojih ugotovitvah izhajal iz jasne zakonske določbe prvega odstavka 80. člena ZASP, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. IP nikjer v delu razpisne dokumentacije, ki je v slovenskem jeziku, ni našel določil o prenosu materialnih avtorskih pravic, niti te ne izhajajo iz pogodbe, št. 4301-5/2013/109, ki jo je 21. 6. 2013.

Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da organ ni imetnik pravice reproduciranja (za namen posredovanja informacij javnega značaja), kot ene izmed materialnih avtorskih pravic tretji osebi. Na drugačno odločitev IP tudi ne vplivajo prosilčevi pritožbeni ugovori z zvezi z razpisnimi pogoji, saj ti ne morejo nadomestiti razpolagalnega pravnega posla, za katerega zakon prepisuje posebno obličnost (80. člen ZASP). Z drugimi besedami, četudi bi držale navedbe prosilca, da bi bilo glede na razpisno dokumentacijo mogoče sklepati, da bo oz. je izbrani ponudnik na organ prenesel pravico reproduciranja, se to v konkretnem primeru ni zgodilo. Zato IP te pritožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.

Glede na vse navedeno je, ob upoštevanju drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, prosilcu mogoče odobriti le vpogled v zahtevani dokument. Pri tem IP poudarja, da s takšno odločitvijo ne gre za odločanje ultra ali extra petitum, ker gre le za vprašanje oblike (načina) seznanitve, in ne za poseg v vsebino zahtevka – predmet zahtevka namreč ostaja enak. Iz navedene določbe ZDIJZ izhaja, da sta prvostopenjski in drugostopenjski organ glede oblike seznanitve upravičena odločiti drugače, kot se glasi zahtevek, tj. namesto posredovanja fotokopij odobriti vpogled, če je seveda izpolnjen pogoj obstoja varovanega avtorskega dela. V podporo temu stališču je tudi siceršnji duh transparentnosti in preglednosti nad informacijami javnega značaja ter upoštevaje načelo najširšega varstva pravic strank. Očiten nesmisel bi bil, če bi organ prosilcu zavrnil zahtevo zato, ker bi ta zaradi nepoznavanja vsebine dokumenta »napačno« formuliral način seznanitve.

Izhajajoč iz vsega navedenega je IP odločil, da je treba pritožbi prosilca ugoditi, zato je na podlagi prvega odstavka 252.člena ZUP ZUP, odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo. Organ je dolžan prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe omogočiti vpogled v zahtevani dokument, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

K II. točki izreka

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Maja Wondra, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica pooblaščenke