Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
   
dekorativna slika

prosilka - Slovenski državni holding d.d

+ -
Datum: 03.06.2019
Številka: 090-9/2019
Kategorije: Poslovna skrivnost

Sodba Upravnega sodišča

 

POVZETEK:

Organ je s sklicevanjem na izjeme iz 2. , 7 in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavrnil zahtevo prosilke za posredovanje treh dokumentov v zvezi s postopkom poravnave v okviru postopka denacionalizacije. IP je ugotovil, da glede zahtevanih dokumentov obstoji izjema poslovne skrivnosti, saj je izpolnjen subjektivni kriterij. Vsi zahtevni dokumenti namreč skladno s Pravilnikom o poslovni skrivnosti predstavljajo gradiva, postopke in notranjo organizacijo v zvezi z denacionalizacijski postopki, v katerih je udeležen organ, hkrati pa ne gre za podatke o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev oziroma podatek, ki so javni že na podlagi zakona. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je podana kršitev 31. člena ZUP, vendar ta ni bistvena, zato je pritožbo zavrnil.

ODLOČBA:

Številka: 090-9/2019/7

Datum: 3. 6. 2019

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in drugega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilka) z dne 3. 1. 2019, ki jo zastopa odvetnik Jorg Sladič, Kersnikova ulica 7, 1000 Ljubljana, zoper odločbo Slovenskega državnega holdinga, Mala ulica 5, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 2018-4355 z dne 17. 12. 2018, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

  1. Pritožba prosilke z dne 3. 1. 2019 zoper odločbo Slovenskega državnega holdinga, št. 2018-4355 z dne 17. 12. 2018, se zavrne.
  1. Zahteva prosilke za povrnitev stroškov se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilka je dne 20. 11. 2018 na organ vložila zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer je zahtevala prepise naslednjih dokumentov:

  • zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018,
  • seznam članov Komisije za poravnave SDH, in
  • poročilo člana Komisije za poravnave SDH o denacionalizaciji …, ki je bilo podlaga za zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018.

Organ je z odločbo, št. 2018-4355 z dne 17. 12. 2018 njeno zahtevo v celoti zavrnil s sklicevanjem na izjemo 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (poslovna skrivnost). V zvezi s tem je navajal, da je

prosilka zahtevala podatke in gradiva, ki se nanašajo na denacionalizacijski postopek, v katerem je udeležen organ. Ker je Uprava SDH je na podlagi 1. odstavka 39. člena ZGD-1 sprejela Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti, ki v 5. členu določa, da se za poslovno skrivnost SDH med drugim štejejo podatki, gradiva, ukrepi, postopki in predmeti, ki se nanašajo na denacionalizacijske postopke, v katerih je udeležena SDH; na notranjo organizacijo dela v zvezi z denacionalizacijo, in postopke izročitve obveznic skladno z veljavno zakonodajo, je izpolnjen subjektivni kriterij poslovne skrivnosti. Poleg tega pa je še navajal, da je v predmetni zadevi podana tudi izjema 7. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj so bili zahtevani dokumenti sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa, njihovo razkritje pa bi povzročilo motnje pri njegovem delovanju oziroma dejavnosti. V njih so vsebovana pravna stališča organa, ki jih namerava argumentirano uveljavljati v konkretnem denacionalizacijskem postopku. Navajal je še, da komisija za poravnavo ni ustanovljena na podlagi Zakona o Slovenskem državnem holdingu (Uradni list RS, št. 25/14; v nadaljevanju: ZSDH-1)in da ne izvaja javne oblasti, niti ne odloča o pravicah in obveznostih posameznikov, temveč le pravno presoja možnost poravnave v konkretni zadevi. Postopek, na katerega se nanašajo dokumenti, ki jih zahteva prosilka, vodi pristojna upravna enota, organ pa ima v njem vlogo zavezanca in stranke, zato svojih pravnih naziranj izven konkretnega upravnega postopka ni dolžan razkrivati. Kot dodatni  odklonitveni razlog navaja, da zahtevani dokumenti posegajo v zasebnopravno sfero upravičenega pravnega subjekta, ki mu denacionalizacijska odškodnina potencialno pripada v izrazito poudarjenem in zakonsko urejenem reparacijskem kontekstu.

Prosilka je dne 3. 1. 2019 zoper navedeno odločbo vložila pritožbo po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po ZUP in najprej navajala, da organ zahtevo za dostop do informacij javnega značaja razlaga preko njene vsebine in da se je ta nanašala na poročilo za javno trgovinsko družbo – zdravilišče Slatina Radenci Hoehn& Co, ki je bila 23. 10. 1944 vložena kot stvarni vložek v delniško družbo Kuranstalt Sauerbrunn Radein Aktiengesellschaft (delniška družba Zdravilišče Slatina Radenci), ki je predstavljal 96% kapitala te družbe. Dalje je navajala, da organ z levo roko navedel, da je gospodarska družba, da pri tem ne izvaja javnega pooblastila in da pač ni dolžan navesti pravzaprav nič, zlasti ne svojih pravnih naziranj, saj je kot gospodarska družba pač sprejel sklep o poslovni tajnosti. Uveljavljala je bistveno kršitev določb postopka, ker oseba, ki je vodila postopek in podpisnik odločbe, nimata opravljenega izpita za vodenje upravnega postopka v smislu 31. člena ZUP, glede na podatke iz življenjepisa, ki je objavljen na spletni strani organa. Dalje navaja, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena in nima vseh sestavin iz 214. člena ZUP. Organ v njej ni presojal, ali je zavezanec po 1. členu ZDIJZ, oziroma če ne, ni preizkusil, ali vprašanja poravnave z upravičenci za denacionalizacijo niso obravnavana kot absolutna javna informacija v smislu 1. odstavka 6.a člena v zvezi s 4.a členom ZDIJZ, saj je poravnava z zavezancem za plačilo odškodnine po Zakonu o denacionalizaciji (kar SDH je) pravni posel, ki se nanaša na razpolaganja ali upravljanje s stvarnim premoženjem SDH d.d.. Izdane obveznice so namreč dolg, ki se vpiše v bilanco zavezanca po določbah ZGD-1. V zvezi s tem še navaja, da je organ hkrati zavezanec po 1. členu ZDIJZ ter poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava in kot tak zavezan posredovati »obe vrsti«informacij. Dodaja še, da organ z izvrševanjem denacionalizacijskih odločb izvaja javno oblast, zato ne vidi potrebe po tem, da člani komisije za poravnavo ne bi bili javni. Dalje pritožnica graja, da organ ni v zadostni meri pojasnil pogojev, ki jih za obstoj izjeme določata 7. in 11. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in ni izvedel škodnega testa. Uveljavlja kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nezakonito kreiranje izjem, ki niso zapisane v zakonu. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča U 167/2006, iz katere izhaja dolžnost posredovanja informacij javnega značaja v zvezi z denacionalizacijo. Zmotno in v nasprotju z ZDIJZ je sklicevanje organa na zasebno sfero, še posebej ob dejstvu, da je prosilka odvetnica, ki zastopa denacionalizacijskega upravičenca, in tako rekoč zahteva informacije o svoji stranki. Na koncu še navaja, da je organ sam v tam navedenem in pritožbi priloženem dopisu, ki ga je v okviru postopka za poravnavo pri organu poslal prosilki, razkril vsebino zapisnika 117. seje komisije za poravnave, zato se ne more sklicevati da ni javno dostopna. Priglaša stroške postopka v zvezi s to pritožbo.

Organ svoje odločitve po prejemu pritožbe ni spremenil, ampak jo je po opravi prehodnega preizkusa, skladno s prvim odstavkom 240. člena ZUP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, skupaj s spisovno dokumentacijo, z dopisom, št. 090-9/2019-1 z dne 14. 1. 2019, odstopil v reševanje IP.

IP je pritožbo prosilke, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

IP je ob reševanju pritožbe ugotovil, da ne razpolaga z odločbo organa, št. 2018-4355 z dne 17. 12. 2018, ki je predmet tega pritožbenega postopka, niti z dokumenti, ki so bili predmet relevantne prosilkine zahteve, zato je skladno z določbo drugega odstavka 245. člena ZUP in prvega odstavka 10. člena ZInfP, organ z dopisom, št. 090-9/2019/2 z dne 15. 3. 2019 pozval k predložitvi le- teh.

Organ je zahtevane dokumente posredoval IP z dopisom, št. 2019-805 z dne 21. 3. 2018, na podlagi telefonskega pogovora z IP, pa dne 22. 3. 2019 še zahtevo prosilke z dne 20. 11. 2018.

K I. točki izreka

Pritožba ni utemeljena.

Kot organ druge stopnje je IP skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

  1. Položaj zavezanca

IP se najprej opredeljuje do pritožbenih ugovorov glede organa kot zavezanca po ZDIJZ. IP pojasnjuje, da organ skladno z ustaljeno upravno prakso IP[1] in upravno sodno prakso[2] pravna oseba javnega prava, ki kot spada med zavezance iz 1. člena ZDIJZ (spada med »druge osebe javnega prava«), čemur tudi organ v izpodbijani odločbi ne nasprotuje. Poleg tega pa ZSDH-1 v 63. členu izrecno določa, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, in da se glede postopka ter posredovanja in dolžnosti zavezanca uporabljajo določbe ZDIJZ. Glede na navedeno so neutemeljene vse pritožbene navedbe, da se organ ni opredelil do tega, ali je zavezanec po 1. členu ZDIJZ, vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zahtevane informacije kot informacije iz 6. a člena ZDIJZ pa so posledično irelevantne in za obravnavni primer neupoštevne.

  1. Obseg zahteve in ugovor odločanja preko zahteve

IP je najprej presojal utemeljenost pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obseg prosilkine zahteve in posledično ugovor odločanje organa preko zahteve.

IP ugotavlja, da je prosilka z zahtevo z dne 20. 11. 2018 od organa zahtevala, da ji kot informacije javnega značaja, posreduje zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018, seznam članov Komisije za poravnave SDH in             poročilo člana Komisije za poravnave SDH o denacionalizaciji Javne trgovinske družbe HOEHN & Co Radenci, ki je bilo podlaga za zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018.

Z vpogledom v izpodbijano odločbo organa, št. 2018-4355 z dne 17. 12. 2018, IP ugotavlja, da je organ o vseh teh dokumentih odločil z izrekom navedene odločbe in torej ni odločil preko zahteve. IP pojasnjuje, da se postopek dostopa do informacij javnega značaja namreč nanaša na dostop do dokumentov in da organ, ko odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, dejansko odloča o dostopu do dokumentov, na katere se nanaša konkretna zahteva.

Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno (hkrati), in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2. organ mora z njo razpolagati,

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Hkrati prvi odstavek 1. člena ZDIJZ določa, da ta zakon ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo tam navedeni zavezanci. Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja logičen sklep, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma tisti dokument ,ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je organ, prosilkino zahtevo obravnaval preko njene vsebine, saj je z izpodbijano odločbo odločil o dostopu do dokumentov, ki so bili predmet prosilkine zahteve.

Glede na navedeno in v vpogledom v dokumentacijo, ki jo je IP poslal organ, IP ugotavlja, da prosilkini zahtevi ustrezajo 3 dokumenti, in sicer:

-           zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018,

-           Sklep o imenovanju Komisije za poravnave, in

-           poročilo člana Komisije za poravnave SDH o denacionalizaciji, ki je bilo podlaga za zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018,

ki so tako tudi predmet presoje tega pritožbenega postopka.           

  1. Izjema poslovne skrivnosti

V predmetni zadevi je organ torej zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ, poleg tega pa ni sporno, da našteti zahtevani dokumenti izpolnjujejo vse elemente informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. Sporno pa je, ali so prosto dostopne informacije javnega značaja.

Organ prve stopnje je dostop do zahtevanih dokumentov primarno zavrnil zaradi obstoja poslovne skrivnosti. Skladno z določbo 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe (v nadaljevanju ZGD-1).

V zvezi z definicijo poslovne skrivnosti, IP najprej pojasnjuje, da je od 20. 4. 2019 v veljavi Zakon o poslovni skrivnosti (Ur.l. RS št. 22/2019, v nadaljevanju ZPosS), ki med drugim določa tudi pojem poslovne skrivnosti (2. člen ZPosS) in v prehodnih in končnih določbah spreminja določbo 39. člena ZGD-1 (prvi odstavek 12. člena ZPosS). Ker pa je bila izpodbijana odločba izdana 17. 12. 2018, torej še pred uveljavitvijo ZPosS, se v tem pritožbenem postopku, skladno z načelom zakonitosti, glede definicije poslovne skrivnosti za potrebe postopka po ZDIJZ, uporabljajo določbe 39. člena ZGD-1, ki so bile v veljavi v času izdaje izpodbijane odločbe in ne ZPosS, ki že velja v času vodenja tega pritožbenega postopka.

Po prvem odstavku 39. člena ZGD-1 se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom (subjektivni kriterij), po drugem odstavku istega člena pa podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (objektivni kriterij). ZGD-1 v tretjem odstavku 39. člena izrecno določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev.

Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Za opredelitev poslovne skrivnosti ni pomembno, kakšen pomen imajo ti podatki objektivno za družbo, temveč subjektivna odločitev družbe, da hoče zavarovati določen podatek kot poslovno skrivnost. Upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Vendar pa mora biti za izpolnitev tega kriterija podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati.

Organ je v svojih razlogih navajal, da so vsi trije zahtevni dokumenti predstavljajo gradiva in podatke v zvezi z denacionalizacijskem postopkom, v katerem ima organ vlogo zavezanca in stranke, vodi pa ga pristojna upravna enota. Uprava organa je sprejela Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti, ki v 5. členu določa, da se za poslovno skrivnost organa med drugim štejejo podatki, gradiva, ukrepi, postopki in predmeti, ki se nanašajo na denacionalizacijske postopke, v katerih je organ udeležen, na notranjo organizacijo dela v zvezi z denacionalizacijo, in na postopke izročitve obveznic skladno z veljavno zakonodajo (npr. podatki o posameznih upravičencih, številu obveznic.).

IP je vpogledal v predmetni Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti z dne 24. 7. 2014 in ugotovil, da ga je skladno s pooblastili iz 30. člena Statuta organa sprejela uprava. Iz 5. člena citiranega pravilnika izhaja, da je se z deveto alinejo prvega odstavka za poslovno skrivnost organa, poleg določil Statuta družbe o poslovni skrivnosti, s tem pravilnikom štejejo podatki, gradiva, ukrepi, postopki in predmeti, ki ne nanašajo na denacionalizacijske postopke, v katerih je udeležen organ (npr. podatki o posameznih denacionalizacijskih upravičencih, višini zahtevka, višini odškodnine,...), in na notranjo organizacijo dela v zvezi z denacionalizacijo. Pravilnik v nadaljevanju določa tudi način varovanja poslovne skrivnosti (11 .člen) in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (8. člen). Glede na navedeno IP ugotavlja, da sta dokumenta: zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018 in poročilo člana Komisije za poravnave SDH o denacionalizaciji, ki je bilo podlaga za zapisnik, nedvomno dokumenta, ki predstavljata gradivo, ki se nanaša na denacionalizacijske postopke, v katerih je udeležen organ kot zavezanec za izplačevanje odškodnin v obliki obveznic države. Dalje pa zahtevani seznam članov Komisije za poravnave SDH (tj. Sklep o Komisiji za poravnave) predstavlja dokument, ki ga je mogoče šteti za podatek, ukrep oziroma gradivo, ki se nanaša na notranjo organizacijo dela v zvezi z denacionalizacijo. IP namreč ugotavlja, da navedena Komisija za poravnave, ni ustanovljena neposredno za podlagi ZSDH-1 (kar pojasnjuje že organ v izpodbijani odločbi), in ne predstavlja enega od organov družbe, pač pa na podlagi 30. člena Statuta družbe z dne 28. 12. 2016 (dostopnega na spletni strani družbe)[3], ki v drugem odstavku določa, da ima organ tudi interne splošne akte, s katerimi ureja vprašanja notranje organizacije, pravila in standarde delovanja in postopke in navodila za ravnanje na posameznih področjih delovanja družbe. Iz vsega navedenega IP ugotavlja, da so zahtevni dokumenti nedvomno dokumenti, ki so bili z navedenim Pravilnikom označeni kot poslovna skrivnost, in zato zaključuje, da so kriteriji za določitev poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju, skladno s prvim odstavkom 39. člena ZGD-1, izpolnjeni. Gleda na to IP ni presojal pogojev za obstoj objektivnega kriterija poslovne skrivnosti v smislu drugega odstavka 39. člena ZGD-1.

Ker je organ v konkretnem primeru storil vse potrebno, da bi zavaroval podatke, ki jih je označil kot poslovno skrivnost, je IP dalje ugotavljal, ali zahtevani podatki predstavljajo podatke, ki ne morejo biti določni za poslovno skrivnost, skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1, ki določa, da se za poslovno skrivnost se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

IP ocenjuje, da predmetni podatki ne predstavljajo podatkov o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev, poleg tega po presoji IP tudi ne gre za podatke, ki so javni že na podlagi zakona in zato kot taki ne morejo biti določeni kot poslovna skrivnost. Glede na naravo zahtevanih dokumentov (zapisnik o seji Komisije na poravnave, poročilo člana Komisije za poravnave SDH o denacionalizaciji, ki je bil podlaga temu Sklepu ter Sklep o imenovanju komisije za poravnave), po mnenju IP namreč ni mogoče zaključiti, da bi podatki iz teh dokumentov npr. pomenili podatke v zvezi s porabo javnih sredstev. Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pojem porabe (javni sredstev) je sicer potrebno razlagati širše (tako sodba Upravnega sodišča I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016), kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. Vendar pa IP opozarja, da je vsebina določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena v tem, da so s porabo javnih sredstev mišljene vse informacije, ki so s porabo neposredno povezane (enako tudi odločbi IP, št. 090-93/2009, 090-94/2012/11 in 090-203/2018). V nasprotnem primeru bi bile lahko preko te izjeme od izjem javno dostopne prav vse informacije, s katerimi razpolaga javni sektor, kar pa ni namen ZDIJZ. V konkretnem primeru zahtevani dokumenti ne predstavljajo informacij, ki bi se nanašale na kakršnokoli razpolaganje z javnimi sredstvi, oziroma pretvorbo premoženja iz ene oblike v drugo, pač pa gre za informacije, ki se nanašajo na odločitev organa, kot ene od strank denacionalizacijskega postopka, da (še) ne bo sklenil poravnane z denacionalizacijskim upravičencem. Ob tem IP še pojasnjuje, da poravnava med organom in denacionalizacijskim upravičencem v postopkih po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), sicer predstavlja samostojni pravni posel, vendar pa jo skladno s tretjim odstavkom 69. člena ZDen organ prve stopnje (tj. pristojna upravna enota ali sodišče, opomba IP) vključi v odločbo o denacionalizaciji. IP tako zaključuje, da v konkretnem primeru torej zahtevani podatki ne pomenijo porabe javnih sredstev, zato izjema od izjem iz 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ni podana.

Na drugačno odločitev v tem pritožbenem postopku pa ne more vplivati sklicanje pritožbe na sodbo Upravnega sodišča, U 167/2006, iz katere naj bi po mnenju prosilke izhaja dolžnost posredovanja informacij javnega značaja v zvezi z denacionalizacijo. Navedena sodba se namreč nanaša na popolnoma drugačno pravno podlago in dejansko stanje, saj je z njo sodišče presodilo, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ, hkrati pa potrdilo odločitev IP, ki je zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje z napotili v zvezi s postopanjem z zahtevo po ZDIJZ, v primeru, ko se prosilec sklicuje na javni interes kot podlago za razkritje informacij. Zaključki, ki jih je iz navedene sodbe povzela prosilka, so tako napačni in za obravnavani primer tudi  neupoštevni.

Ker je IP v zvezi z dostopom do zahtevanih dokumentov potrdil ugotovljen obstoj izjeme poslovne skrivnosti iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ni presojal obstoja drugih dveh izjem, na kateri se je sklical organ v izpodbijani odločbi in se zato posledično do pritožbenih navedb v zvezi z njima ne opredeljuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami prosilke, da je organ vsebino dokumenta zapisnika 117. Seje komisije za poravnave prosilki že razkril v dopisu, št. DE/93-646/147/R1-19/MZ z dne 13. 11. 2018 in da bo organ navedene argumente iz zapisnika moral razkriti v samem nadaljevanju denacionalizacijskega postopka, v katerem prosilka nastopa kot odvetnica denacionalizacijskega upravičenca, pa IP poudarja, da je predmet postopka odločanja po ZDIJZ dokument, ki je bil zahtevan, torej sam zapisnik navedene seje in ne citiran dopis, ki da je organ posredoval prosilki kot posledico tega zapisnika in da za presojo zahteve po ZDIJZ ni relevantno, zakaj prosilec zahtevano informacijo potrebuje in kakšni so njegovi motivi ter druge okoliščine na njegovi strani. V skladu z ZDIJZ namreč izdane odločbe učinkujejo erga omnes (t.j. enako nasproti kateremu koli prosilcu), kar pri posredovanju dokumentov pomeni, da mora biti posredovani dokument oz. informacija enaka, ne glede na to, kdo jo je zahteval in s kakšnim namenom.

  1. Ugovor kršitve postopka 31. člena ZUP

Po mnenju prosilke je podana tudi kršitev 31. člena ZUP, ker oseba, ki je vodila postopek (član uprave) niti oseba, ki je odločbo podpisala- izdala (takratna predsednica uprave), nimata opravljenega izpita iz vodenja upravnega postopka, oziroma to ne izhaja iz njunih življenjepisov objavljenih na spletni strani organa.

Skladno z 21. členom ZDIJZ postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja ali ponovno uporabo v organu vodi in v njem odloča predstojnik ali uradna oseba, ki jo določi organ (9. člen ZDIJZ), v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Iz navedenega izhaja, da mora uradna oseba, ki vodi postopek in odloči o zahtevi, izpolnjevati pogoje, ki jih določa ZUP. IP pojasnjuje, da ZUP v okviru izdajanja odločb loči pooblastilo za vodenje postopka in pooblastilo za odločanje. V splošnih določbah ureja pooblastilo za odločanje individualno vodenih (28 .člen ZUP) in kolegijskih organov (29. člen ZUP). V skladu s prvim odstavkom 29. člena ZUP pri kolegijskih organih izdaja odločbe v upravnih zadevah sam kolegijski organ, če ni z zakonom oziroma s predpisom sveta samoupravne lokalne skupnosti določeno, da izdaja odločbe v upravnem postopku predsednik kolegijskega organa. Kadar je za odločanje v upravni zadevi pristojen kolegijski organ (kot je to uprava organa v obravnavanem primeru, opomba IP), vodi postopek do izdaje odločbe njegov član, ki ga določi sam organ. Uradna oseba kolegijskega organa mora izpolnjevati pogoje za vodenje postopka iz 31. člena tega zakona. V primeru, da take osebe v kolegijskem organu ni, vodi postopek do izdaje odločbe uradna oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 31. člena tega zakona in jo kolegijski organ za to pooblasti. V skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUP pa lahko upravni postopek vodi in v njem odloča oseba, ki izpolnjuje pogoje glede izobrazbe in strokovnega izpita iz upravnega postopka. Ti pogoji so podrobneje predpisani z Uredbo o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku (Uradni list RS, št. 12/13), ki v 2. členu določa, da v upravnih zadevah na prvi stopnji vodi postopek in odloča oseba, ki ima najmanj izobrazbo, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih za pridobitev izobrazbe prve stopnje, če s to uredbo ni določeno drugače. Navedena uredba dalje (29. člen) našteva upravne zadeve, za katere ni treba opravljati strokovnega izpita iz upravnega postopka, mednje pa ne sodijo postopki dostopa do informacij javnega značaja (opomba IP). Dalje četrti odstavek 30. člena ZUP še določa, da predstojnik, ki ne izpolnjuje pogojev za vodenje postopka (ustrezna izobrazba, strokovni izpit), ne sme sam voditi postopka oziroma opravljati dejanj v postopku, temveč mora v tem primeru pooblastiti za to uradno osebo, ki te pogoje izpolnjuje.

Glede na navedene pritožbene navedbe, je IP v skladu z načelom materialne resnice, v okviru razpoložljivih dokaznih sredstev, ugotavljal resnično dejansko stanje v pritožbenem postopku in z dopisom, št. 090-9/2019/52 z dne 7. 5. 2019 organ pozval, naj mu posreduje dokazila, da sta navedeni osebi izpolnjevali pogoje za vodenje oziroma za odločanje v konkretnem upravnem postopku.

Organ je na dopis IP odgovoril dne 9. 5. 2019, in sicer je v elektronskem sporočilu poslanem IP navajal, da nima dokazila, da je takratna predsednica uprave, ki je podpisala izpodbijano odločbo, izpolnjevala pogoje za vodenje upravnega postopka, in tudi ne dokazila, da te pogoje izpolnjuje, član uprave, ki je vodil postopek. Organ se je poleg tega skliceval na odločbo IP, št. 090-247/2016/4 z dne 13. 12. 2016, v kateri naj bi IP o istovrstnem postopkovnem ugovoru prosilca že zavzel stališče.

IP najprej ugotavlja, da je sklicevanje organa na citirano odločbo IP za obravnavano zadevo neupoštevno, saj je bilo to stališče IP zavzeto v pravnem kontekstu, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve in je nanašalo na pritožbeni ugovor kršitve 216. člena ZUP, torej kršitve, ki se nanaša na samo dejstvo podpisa odločbe, ko je prosilec navajal, da podpisana članica uprave ni javno objavljena na seznamu uradnih oseb, pristojnih za posredovanje informacij javnega značaja, niti ni predstojnica organa. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba podpisana s strani obeh navedenih oseb, pritožnica pa uveljavlja kršitve 31. člena ZUP, ki se nanašajo na samo izpolnjevanje pogojev teh dveh oseb za vodenje in odločanje v upravnem postopku.

Glede na ugotovitve IP, da niti član uprave niti predsednica uprave, ki sta izpodbijano odločbo podpisala nimata opravljenega strokovnega izpita iz upravnega postopka, IP sicer ugotavlja, da je s tem podana kršitev postopka, ki pa ni bistvena. Po presoji IP namreč ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, saj je bila le ta izdana v skladno z določbami ZUP in ZDIJZ ter tudi materialnopravno pravilna, ker je organ, kot izhaja iz zgornjih razlogov IP, v obravnavni zadevi pravilno prepoznal obstoj izjeme poslovne skrivnosti iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, poleg tega pa tudi prosilka sama ni v potrditev teh svojih pritožbenih navedb predložila nobenih dokazov, ki bi utemeljevali nepravilnost vodenja oziroma odločanja v predmetnem postopku, oziroma le teh ni niti natančno opredelila. IP pa drugih kršitev postopka tudi ni ugotovil.

Glede na navedeno, IP ugotavlja, da je organ z ugotovljeno kršitvijo sicer kršil zakon (31. člena ZUP), s čimer so bile v postopku pomanjkljivosti, ki pa niso bile bistvene.

Glede na vse zgornje argumente, je IP pritožbo prosilke, na podlagi drugega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

K II. točki izreka:

Glede povrnitve priglašenih stroškov postopka zahteva prosilke ni utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilke, tako da ta sama nosi svoje stroške postopka. Zato je IP odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

K III. točki izreka:

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Maja Wondra, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka


[1] Npr. odločbe IP, št. 090-247/2016, 090-290/2016, 090-108/2017, 090-250/2017, 090-206/2017, 090-105/2018 in druge.

[2] Npr. sodbe Upravnega sodišča, opr. št. I U 1126/201768, I U 1125/2017-62, I U 724/2016, I U 676/2016.

[3] https://www.sdh.si/Data/Documents/o-druzbi/statut%20SDH%2028_12_2016.pdf