Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
   
dekorativna slika

Prosilec - Vlada RS

+ -
Datum: 20.10.2014
Številka: 090-231/2014
Kategorije: Notranje delovanje organa, Tajni podatki
Sodba Upravnega sodišča
POVZETEK:Organ je zavrnil zahtevo prosilca za dostop do magnetograma 69. redne seje Vlade RS, sklicujoč se na izjemo notranjega delovanja organa. V pritožbenem postopku je Pooblaščenec ugotovil, da je magnetogram označen s stopnjo tajnosti, vendar ne v skladu z ZTP (dokument ni bil pravočasno označen s stopnjo tajnosti, iz pisne ocene škodljivih posledic pa ni razvidno, kakšne škodljive posledice bi nastale za varovan interes, če bi bil dokument dostopen javnosti), zato je organu naložil, naj umakne stopnjo tajnosti in prosilcu posreduje zahtevani dokument, ker tudi izjema notranjega delovanja ni podana (organ ni izkazal motenj, ki bi zaradi razkritja konkretnega magnetograma nastale pri delovanju Vlade RS).ODLOČBA:Številka: 090-231/2014/7
Datum: 21. 10. 2014

Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005, 51/2007 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14 in 50/14; v nadaljevanju ZDIJZ) ter drugega odstavka 248. člena (Ur. l. RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, 8/10-ZUP-G in 82/13-ZUP-H; v nadaljevanju ZUP) in prvega odstavka 252. člena ZUP o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 2. 10. 2014 zoper 5. alinejo 2. točke in zoper 4. alinejo 4. točke sklepa in odločbe Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije, Gregorčičeva 20, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. 09001-32/2014/2 z dne 18. 9. 2014, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožba prosilca zoper 5. alinejo 2. točke sklepa in odločbe Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije št. 09001-32/2014/2 z dne 18. 9. 2014 se zavrne.

2.    Pritožbi prosilca zoper 4. alinejo 4. točke sklepa in odločbe Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije št. 09001-32/2014/2 z dne 18. 9. 2014 se ugodi in se izpodbijana odločba v tem delu odpravi ter se odloči:
a)    organ je dolžan v roku 31 (enaintridesetih) dni od vročitve te odločbe iz magnetograma 69. redne seje Vlade RS z dne 31. 7. 2014 umakniti stopnjo tajnosti INTERNO in
b)    organ je dolžan v roku 31 (enaintridesetih) dni od vročitve te odločbe magnetogram 69. redne seje Vlade RS z dne 31. 7. 2014 v elektronski obliki posredovati na elektronski naslov prosilca.

3.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Z zahtevo, ki jo je organ prejel dne 4. 9. 2014, je prosilec zahteval, da mu organ v elektronski obliki pošlje magnetograme in zapisnike 66., 67. in 68. seje Vlade RS, dopisne seje Vlade RS z dne 30. 7. 2014 in seje Vlade RS z dne 31. 7. 2014.

S sklepom št. 09001-32/2014/2 z dne 18. 9. 2014 je organ združil postopek, ki ga je vodil na podlagi omenjene zahteve, s postopkom, ki ga je vodil na podlagi zahteve prosilke …. O zahtevah obeh prosilcev je organ odločil z odločbo št. 09001-32/2014/2 z dne 18. 9. 2014. Zahtevi prosilca je organ ugodil v delu, ki se nanaša na dostop do zapisnikov 66. redne seje Vlade RS z dne 17. 7. 2014, 67. redne seje Vlade RS z dne 24. 7. 2014, 68. redne seje Vlade RS z dne 28. 7. 2014, 149. dopisne seje Vlade RS z dne 30. 7. 2014 in 69. redne seje Vlade RS z dne 31. 7. 2014, pri čemer je prekril tajne podatke in osebne podatke. V celoti je organ zavrnil zahtevo za dostop do magnetogramov 66. redne seje Vlade RS z dne 17. 7. 2014, 67. redne seje Vlade RS z dne 24. 7. 2014, 68. redne seje Vlade RS z dne 28. 7. 2014 in 69. redne seje Vlade RS z dne 31. 7. 2014. V obrazložitvi je organ pojasnil, da zapisniki v posameznih delih vsebujejo tajne in osebne podatke, zato je prosilcema omogočil delni dostop do zahtevanih dokumentov. Zahtevo za dostop do magnetograma 149. dopisne seje Vlade RS z dne 30. 7. 2014 je organ, na podlagi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, zavrnil, saj v zbirki dokumentarnega gradiva organa ta dokument ne obstaja. Na podlagi 3. člena Poslovnika Vlade RS člani vlade na dopisnih sejah sodelujejo in odločajo z uporabo informacijsko-telekomunikacijskih storitev v okviru informacijskega sistema za podporo postopkom sprejemanja odločitev vlade. Člani vlade torej ne razpravljajo o posameznih točkah dnevnega reda in magnetofonski posnetek ne nastane, zato organ ne razpolaga z magnetogramom. Zahtevo za posredovanje magnetogramov 66., 67., 68. in 69. redne seje Vlade RS je organ zavrnil na podlagi 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Dobesedni zapis (magnetogram) seje vlade je izrazit akt beleženja procesa oblikovanja odločitev Vlade RS, ki so zapisane v zapisnikih in sklepih Vlade RS. Gre za dokument, namenjen notranji rabi organa, iz katerega izhaja postopek oz. način dela organa in njegova notranja politika. Pravna narava magnetogramov ni opredeljena z nobenim pravnim aktom. Zakon o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/05 - uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 38/10 - ZUKN, 8/12, 21/13 in 47/13 - ZDU-1G) v 21. členu taksativno našteva pravne akte, ki jih pri svojem delovanju sprejema Vlada RS in magnetograma ni med njimi. Tudi zato vlada sama ali njen posamezni član magnetograma ne potrjuje in ne preverja korektnosti zapisa ali jamči za njegovo verodostojnost. Služi predvsem kot instrument za presojo ob potrjevanju zapisnika, ali je generalna sekretarka po seji vlade zapisala sklepe vlade v vsebini, kot so bili na seji vlade sprejeti. Po potrditvi zapisnika Vlade RS je pravno relevantna le vsebina potrjenega zapisnika, ne glede na vsebino magnetograma. Razkrivanje zahtevanih magnetogramov bi povzročilo izredno težke motnje v njenem delu ter povsem spremenilo način dela Vlade RS, saj bi lahko povzročilo, da bi se odločitve Vlade RS sprejemale drugje, daleč od oči javnosti, na sejah pa bi se odločitve zgolj formalno potrjevale. Kabinetno sprejemanje odločitev bi povzročilo, da vladi ne bi bila več zagotovljena njena ustavna vloga v demokratičnem parlamentarnem političnem sistemu. Zavedanje članov vlade, da bi bila njihova razprava lahko dostopna javnosti, bi ustvarilo velik psihični pritisk nad posamezniki, posledično pa bi se bistveno spremenil do sedaj uveljavljen način poteka sej. Pomanjkanje vsebinske razprave pri posameznih točkah dnevnega reda bi pomenilo slabšo kvaliteto sprejetih odločitev, saj ne bi bili pretreseni vsi vsebinski argumenti. Različna vsebinsko argumentirana stališča ne bi bila več soočena, zaradi česar bi bilo onemogočeno sprejetje najustreznejše odločitve. V ospredje bi namreč lahko stopile politične razprave, katerih cilj ne bi bila temeljita obravnava vseh aspektov problema in iskanje rešitev s strokovnega vidika, temveč bi v ospredje stopili elementi javnega razpravljanja. Opisane motnje v delovanju vlade vsekakor predstavljajo tak pojav, ki ni usklajen z njenim normalnim delovanjem (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 320/2010 z dne 1. 9. 2011). Z razkritjem zahtevanega magnetograma bi opisana škoda nastala na seji vlade, ki bi sledila temu razkritju, saj člani vlade ne bodo želeli več razpravljati o zadevah, če bo javnost lahko komentirala vsako izrečeno besedo. Dejstvu, da je magnetogram izrazit akt beleženja notranjega delovanja oz. oblikovanja odločitev Vlade RS ter da bi za organ nastala nepopravljiva škoda, če bi bila vsebina obravnavanega dokumenta razkrita javnosti, pritrjuje tudi Pooblaščenec, in sicer v odločbi št. 090-87/2010/4 z dne 11. 8. 2011, odločbi št. 090-178/2010/6 z dne 22. 11. 2010 in odločbi št. 090-178/2010/15 z dne 2. 6. 2011 navaja, da bi »za organ nastala nepopravljiva škoda, če bi bila vsebina obravnavanega dokumenta razkrita javnosti, saj bi se v prihodnjih tovrstnih sejah lahko zgodilo, da bi udeleženci omejevali tok svojih misli, se vzdržali kritičnih izjav, saj bi mislili na posledice razkritja izven okvira prisotnih na konkretni seji. Po drugi strani pa bi bilo možno, da bi se zaradi predhodnega kabinetnega sprejemanja odločitev razprava na sejah Vlade RS navidezno odvijala nemoteno, dejansko pa bi odsevala le uradna »izpiljena« stališča udeležencev seje, kar bi pomenilo izgubljeno vrednost magnetogramov sej kot dokumentov, ki naj bi kolikor se da objektivno odražali potek sprejemanja odločitev.« Tako stališče utemeljuje predvsem splošna zasnova in namen postopkov vodenja sej Vlade RS. Opisani nevarnosti (omejevanje lastnih izjav ali le navidezno razpravljanje) po mnenju Pooblaščenca tudi nista zgolj abstraktni in neoprijemljivi, temveč povsem predvidljivi posledici morebitnega razkritja obravnavanega dokumenta. Če bi udeleženci seje vlade vedeli, da bodo tovrstni dobesedni zapisi sej razkriti javnosti, je povsem jasno, da bi v prihodnje pazili, kaj bodo izrekli, kar bi delovalo v nasprotju z bistvenim namenom njihove razprave na sejah - to je podajanje strokovnih, kritičnih in odkritih mnenj - s čimer bi bil ogrožen proces odločanja vlade. Magnetogram torej nastane v procesu notranjega razmišljanja organa in je zato varovan z izjemo, določeno v 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki omogoča odkrito in odprto razmišljanje organa. Razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja« organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave, saj preprečuje nastanek škode in motenj pri odločanju organa, ki bi nedvomno vplivali na način in kakovost sprejetih sklepov. Opisane motnje v notranjem delovanju organa, ki bi nastale, če bi bil magnetogram razkrit javnosti, utemeljujejo zavrnitev dostopa do magnetogramov na podlagi zakonsko dopustne izjeme.

Dne 2. 10. 2014 je organ prejel pritožbo, ki jo je prosilec vložil zoper 5. alinejo 2. točke izreka izpodbijanega sklepa in odločbe, ki se nanaša zapisnik 69. redne seje Vlade RS z dne 31. 7. 2014, in zoper 4. alinejo 4. točke izreka izpodbijanega sklepa in odločbe, ki se nanaša na magnetogram 69. redne seje Vlade RS z dne 31. 7. 2014. Prosilec se ne strinja z razlogi, ki jih je organ navedel kot razloge za delno ugoditev zahtevi za posredovanje zapisnika 69. redne seje Vlade RS, in sicer se ne strinja z označitvijo podatkov s stopnjo tajnosti po ZTP. Prosilec je povzel 1. točko 2. člena ZTP in 5. člen ZTP ter pojasnil, da v času, ko vlaga zahtevo za dostop do informacij javnega značaja po ZDIJZ, ne more v naprej vedeti, da bo posamezen podatek v zapisniku označen s stopnjo tajnosti po ZTP, zato v tej fazi tudi ne more »na zalogo« zahtevati umika tajnosti skladno z 21. členom ZDIJZ. Glede na javno dostopne podatke  o sklicu 69. seje Vlade RS z eno točko dnevnega reda: »Predlog za imenovanje kandidatov za člana Evropske komisije« tudi ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi zapisnik te seje, zaradi vsebine same, sploh lahko vseboval podatke, označene s katero od stopenj tajnosti po ZTP. Zato prosilec v tem pritožbenem postopku zahteva umik tajnosti po postopku iz 21. člena ZDIJZ. Glede na to, da se je po javno dostopnih podatkih Vlada RS na 69. seji seznanila s predlogom predsednice vlade, da za kandidate za člane Evropske komisije predlaga mag. Tanjo Fajon, g. Karla Erjavca in mag. Alenko Bratušek, ter nato pooblastila stalnega predstavnika RS pri Evropski uniji, da posreduje predlog pristojnim institucijam Evropske unije, beseda članov Vlade RS torej ni tekla o zadevah, ki bi eventualno lahko zapadle pod katero od področij ali vitalnih interesov države, ki bi jih bilo mogoče skladno z ZTP označiti s katero od stopenj tajnosti. Prosilec zato meni, da podatki v zapisniku 69. seje Vlade RS s stopnjo tajnosti niso označeni skladno z ZTP. Iz izpodbijane odločbe je mogoče sklepati, da bi javna objava dokumenta o razpravi članov vlade, kdo je primeren kandidat za enega od evropskih komisarjev, škodljivo vplivala na državo. Po mnenju prosilca bi razprava o tem, kdo je primeren kandidat za člana Evropske komisije, morala biti javno dostopna in v interesu vseh državljanov, saj se na ta način lahko ovržejo vsi očitki o netransparentno vodenem postopku oz. vračanju uslug svojim politično zvestim članom/simpatizerjem. Z zavrnitvijo dostopa oz. označitvijo delov dokumenta z oznako tajnosti pa se je zgodilo ravno to, kar nedvomno ni v interesu RS, to pa je resen očitek o »vnaprej dogovorjeni kandidatki«, kar je po oceni prosilca škodljivo za ugled slovenske države tudi v mednarodnem okolju. V nadaljevanju pritožbe je prosilec izrazil tudi nestrinjanje z razlogi, ki jih je organ navedel kot razloge, da gre pri magnetogramu 69. redne seje Vlade RS za podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organov, in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Prosilec je povzel 11. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in pojasnil, da ne prereka stališča organa, da je magnetogram dokument, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa Vlade RS, meni pa, da organu ni uspelo izkazati obstoja drugega pogoja, to je obstoj motenj pri delovanju oz. dejavnosti organa, ki bi bile večje od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Kot je razvidno iz obširne prakse Pooblaščenca, »motnje« ne morejo pomeniti zadrege organa, neprijetnosti zaradi razkritja, kako deluje organ, ipd. Besedo motnje je treba tolmačiti v smislu, da bi razkritje podatka (dokumenta) pomenilo resno oviro za nadaljnje delo organa, oz. bi bilo to delo bistveno drugače (po kvaliteti slabše), kot je bilo pred razkritjem, oz. kakršno bi bilo, če do razkritja dokumenta ne bi prišlo. Organ v izpodbijani odločbi pavšalno utemeljuje, da bi razkrivanje magnetogramov povzročilo izredno težke motnje v delu vlade ter povsem spremenilo način dela vlade. Prosilec izpostavlja okoliščino, da organ sam sproti in za vsak dokument, ki je zahtevan kot informacija javnega značaja, presoja, ali so podani razlogi za njegovo razkritje ali ne. Ne gre za avtomatizem, skladno s katerim bi bili vsi pretekli in prihodnji magnetogrami Vlade RS informacije javnega značaja, temveč je potrebno presojo opravljati za vsak magnetogram, upoštevaje določbe ZDIJZ in tudi zakonske izjeme, ki opravičujejo izdajo delno zavrnilne odločbe. Argument organa o velikem psihičnem pritisku nad posamezniki in potencialna možnost, da bi se zaradi tega bistveno spremenil do sedaj uveljavljen način poteka sej, je zato povsem neutemeljen. Govorimo o najvišjih javnih funkcionarjih izvršilne veje oblasti, katerih temeljna vodila naj bi bila dvig integritete in transparentnosti, njihovo delovanje pa ne pomeni samo sprejema končne odločitve, temveč zajema tudi njihovo ravnanje in argumentacijo pred sprejemom končne odločitve. Tovrstna informiranost je v interesu javnosti izrednega pomena, saj lahko na ta način spremljajo delovanje članov vlade in izvajajo kontrolo ali pri izvajanju javne funkcije dejansko ravnajo tako, kot to predstavijo širši javnosti preko izjav za medije. Če bi Pooblaščenec ugotovil, da sta kumulativno izpolnjena oba pogoja po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, prosilec podredno predlaga, da se v konkretnem primeru izvede test interesa javnosti. Glede na to, da o vsebini 69. seje vlade in o samem postopku oblikovanja predloga za imenovanje kandidatov za člana Evropske komisije ter o postopku imenovanja liste kandidatov v javnosti od 31. 7. 2014 dalje teče široka razprava samih članov vlade (pomisleki takratnega ministra Viranta o zakonitosti razprave), predsednice vlade, predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, različnih pravnih strokovnjakov in državljanov RS, ki jih imenovanje kandidatov prav tako zadeva, je nedvomno v interesu javnosti, da se seznani z magnetogramom 69. seje vlade, ter tudi s tem, kako je bil formiran seznam kandidatov in ali so imeli posamezni člani vlade pomisleke v zvezi z glasovanjem predsednice vlade same zase, ali o tem debata sploh ni tekla. Po oceni prosilca je podan interes širše javnosti in ne zgolj interes neke ozke skupine. Interes javnosti je v tej zadevi in v trenutni družbeno politični situaciji, ki vlada v državi, še toliko močnejši, saj izpostavlja vprašanje transparentnosti odločanja najvišjih funkcionarjev v državi. Ob splošnem prepričanju javnosti, da nosilci oblasti zasledujejo primarno zasebne interese in ne javnega interesa, tudi zavrnitev razkritja magnetograma 69. seje vlade negativno vpliva na celotno družbeno klimo, funkcionarje in druge nosilce javne oblasti, in na državne organe oz. subjekte javnega sektorja, ki delajo zakonito in transparentno, saj se s tem še dodatno ustvarja vtis, da organi »spet nekaj skrivajo«, državljani pa so od informacij odrezani. Z razkritjem magnetograma 69. seje vlade bi tako pomembno prispevali k informiranosti javnosti, ki bi lahko presodila ravnanje članov vlade v luči temeljnih vrednot - politična odgovornost, pravna država in dvig integritete nosilcev javnih funkcij.

Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 09001-32/2014/4 z dne 7. 10. 2014, poslal Pooblaščencu. V dopisu je organ navedel, da prosilec zahteva umik stopnje tajnosti z zapisnika 69. seje Vlade RS po 21. členu ZDIJZ, vendar zapisnik ni označen s stopnjo tajnosti in je bil prosilcu posredovan v celoti.

Z namenom razjasnitve dejanskega stanja je Pooblaščenec dne 14. 10. 2014 pri organu opravil ogled in camera na podlagi 11. člena ZInfP. Vpogledal je v originalni zapisnik 69. seje Vlade RS in ga primerjal z zapisnikom 69. seje Vlade RS, ki ga je organ posredoval prosilcu. Pri tem je bilo ugotovljeno, da sta dokumenta enaka, in da je bil prosilcu dejansko posredovan dokument v celoti. Organ je v nadaljevanju pojasnil, da je bil najprej s stopnjo tajnosti označen samo izpis št. 2 magnetograma 69. seje Vlade RS, in sicer, ko je bil narejen za potrebe postopka, ki ga je vodila KPK. Organ je izročil fotokopiji 2 ocen škodljivih posledic, in sicer z dne 12. 8. 2014 in z dne 10. 10. 2014. Organ je izročil fotokopiji pooblastil za določanje stopnje tajnosti, ki se nanašata na generalno sekretarko in generalnega sekretarja Vlade RS. Organ je pojasnil, da ima zbirko »magnetogrami« in takratna generalna sekretarka se je odločila, da se določi oznaka tajnosti samo na izpis št. 2. Stališče takratne generalne sekretarke je bilo, da gre izpis št. 2 izven organa (na KPK), zato ga je treba označiti s stopnjo tajnosti INTERNO. Za dokumente, ki ostanejo v zbirki »magnetogrami«, je takrat generalna sekretarka presodila, da takšna oznaka ni potrebna, ker ostane znotraj organa in ima zato zelo omejeno število oseb dostop do te zbirke. Gre za zbirko, ki je bolj varovana, kot vsi ostali dokumenti, označeni z oznako INTERNO pri organu. Kasnejša ocena škodljivih posledic se nanaša na magnetogram 69. seje Vlade RS, ki se nahaja v zbirki »magnetogrami«. Organ je še pojasnil, da magnetogram nastane oz. se zapiše najkasneje 2 delovna dneva po seji. Organ je na podlagi zahteve KPK za umik stopnje tajnosti izdelal pojasnilo št. 06000-2/2014/19, z dne 18. 9. 2014 in pojasnilo št. 06000-2/2014/21 z dne 9. 10. 2014. Oba dokumenta je izročil Pooblaščencu. Pooblaščenec je pregledal vsebino magnetograma 69. seje Vlade RS, pri čemer je ugotovil, da obsega 8 strani in se nanaša na predlog za imenovanje kandidatov za člana Evropske komisije. Magnetogram 69. seje Vlade RS ne vsebuje t.im. varovanih osebnih podatkov, temveč le osebne podatke javnih uslužbencev in funkcionarjev. Organ je še pojasnil, da je običajna praksa, če je že gradivo za sejo označeno s stopnjo tajnosti, da se že v magnetogramu navede, da gre za tajne podatke in se za ta del magnetograma izda tudi ocena škodljivih posledic.

Pritožba je delno utemeljena.

Pooblaščenec pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Konkretni pritožbeni postopek se vodi na podlagi pritožbe, ki jo je vložil prosilec, kar pomeni, da prosilka, ki pritožbe ni vložila, ni stranka tega postopka. Izpodbijana odločba in sklep sta v delu, ki se nanaša na prosilko, zato postala pravnomočna.

Pritožba prosilca se nanaša na 5. alinejo 2. točke sklepa in odločbe št. 09001-32/2014/2 z dne 18. 9. 2014, v kateri je organ odločil o zahtevi prosilca za dostop do zapisnika 69. redne seje Vlade RS z dne 31. 7. 2014. Iz pojasnil organa v dopisu št. 09001-32/2014/4 z dne 7. 10. 2014 in iz ugotovitev na ogledu in camera izhaja, da je organ prosilcu posredoval zapisnik 69. redne seje Vlade RS z dne 31. 7. 2014 v celoti, to pomeni, da na tem dokumentu ni prekril nobenega podatka. V tem delu je torej organ zahtevi prosilca dejansko ugodil v celoti in ne delno, kot je mogoče razumeti formulacijo izreka izpodbijane odločbe. Pooblaščenec na tem mestu pojasnjuje, da mora biti izrek jasen, kratek in določen, pri čemer kratkost ne sme iti na račun nedvoumnosti. Kadar se odloča o več zahtevkih, med katerimi se nekaterim ugodi in drugim ne, se izrek zaradi jasnosti formulira v obliki več točk.  Dejstvo, da 2. točka izreka izpodbijane odločbe ni oblikovana tako, da bi bilo nedvoumno jasno, glede katerih dokumentov se zahtevi prosilca ugodi v celoti in glede katerih dokumentov le delno, zagotovo predstavlja pomanjkljivost postopka. Ta pomanjkljivost pa v konkretnem primeru ni bistvena, saj ni vplivala na končno odločitev o zadevi, ker je prosilec zapisnik 69. redne seje Vlade RS z dne 31. 7. 2014 prejel v celoti. Pooblaščenec je zato zaključil, da so pritožbene navedbe prosilca v tem delu neutemeljene in je pritožbo prosilca zavrnil, na podlagi drugega odstavka 248. člena ZUP.

Pritožba prosilca se nanaša tudi na 4. alinejo 4. točke sklepa in odločbe št. 09001-32/2014/2 z dne 18. 9. 2014, v kateri je organ odločil o zahtevi prosilca za dostop do magnetograma 69. redne seje Vlade RS z dne 31. 7. 2014 (v nadaljevanju magnetogram 69. redne seje). Organ je zavrnil dostop do zahtevanega dokumenta zaradi izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, vendar pa se je Pooblaščenec najprej spustil v presojo, ali gre za podatek, ki je na podlagi Zakona o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50/06 - uradno prečiščeno besedilo, 9/10 in 60/11; v nadaljevanju ZTP) opredeljen kot tajen, ker je bilo na ogledu in camera ugotovljeno, da je ta dokument označen s stopnjo tajnosti INTERNO, kar je Pooblaščenec dolžan upoštevati po uradni dolžnosti.

Pooblaščenec poudarja, da je izjema tajnih podatkov odraz potrebe po varstvu temeljnih interesov države oz. družbe kot celote in obenem predstavlja najbolj občutljivo izjemo od javnosti dela oblastnih organov. Določitev podatkov za tajne pomeni, da so podrejeni posebnemu režimu varovanja, s katerim se odtegnejo nepooblaščenim osebam in seveda javnosti v celoti. ZDIJZ kot izjemo od prostega dostopa dovoljuje samo tiste informacije, ki so ustrezno opredeljene oz. klasificirane kot tajne na podlagi ZTP. Po ZTP tajen le tisti podatek, ki kumulativno izpolnjuje tako materialni kot formalni kriterij.

Materialni kriterij se nanaša na samo vsebino podatka in določa, da se podatek lahko določi za tajnega le takrat, če je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nepoklicani osebi nastale, ali bi očitno lahko nastale škodljive posledice za varnost države ali za njene politične in gospodarske koristi ter se obenem nanaša izključno na naslednja področja: javna varnost, obramba, zunanje zadeve, obveščevalna in varnostna dejavnost državnih organov RS oz. se nanaša na sisteme, naprave, projekte in načrte ali znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve, ki so pomembni za omenjene cilje (prim. 5. člen ZTP). Materialni kriterij torej vključuje dva elementa. Prvi je v tem, da bi z razkritjem podatka nastala oz. očitno lahko nastala določena škoda, drugi pa je v povezavi škode s taksativno naštetimi interesnimi področji države.

Oba materialna elementa se zrcalita v formalnem kriteriju tajnega podatka, ki ga sestavljajo trije elementi, ki morajo biti podani kumulativno. Prvi element je, da lahko podatek za tajnega določi le za to pooblaščena oseba. Načeloma je to v skladu z ZTP predstojnik organa oz. osebe na najvišjih delovnih mestih oz. položajih (prim. 10. člen ZTP). S tem je zagotovljeno, da odločitve o tajnosti podatkov sprejemajo osebe, ki imajo dovolj informacij in znanja, da lahko ocenijo pomen morebitnih škodljivih posledic ob razkritju tega podatka. Z ZTP je predpisan tudi način in postopek določanja tajnosti, katerega bistvo je v izdelavi vnaprejšnje pisne ocene možnih škodljivih posledic, ki bi nastale z razkritjem podatka (prim. 11. člen ZTP). Ta pisna ocena predstavlja drugi formalni kriterij. Takšna ocena mora vsebovati določitev objekta varstva. Objekt varstva je interes, ki bi bil z razkritjem ogrožen. Poleg opisanega, mora pisna ocena vsebovati tudi oceno teže in intenzivnosti možnih škodljivih posledic. Pisna ocena se hrani kot priloga dokumenta pri organu, ki je podatku določil stopnjo tajnosti. Prav ta ocena možnih škodljivih posledic omogoča z vidika ZDIJZ naknadno preverjanje oz. ugotavljanje razlogov in okoliščin, ki so narekovali odločitev, da se podatek določi za tajnega. Tretji formalni kriterij pa temelji na pravilni oznaki, saj je lahko tajen samo tisti podatek, ki je ustrezno označen kot tajen (prim. 17. člen ZTP). Tajni podatki so glede na težo škodljivih posledic za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi ob morebitnem razkritju razvrščeni v 4 stopnje varovanja: strogo tajno, tajno, zaupno in interno (13. člen ZTP).

Ob vpogledu v magnetogram 69. redne seje je Pooblaščenec ugotovil, da je označen s stopnjo tajnosti INTERNO in v zvezi z njim obstajata dve pisni oceni možnih škodljivih posledic, in sicer ocena št. 90004-1/2013/128 z dne 12. 8. 2014, ki jo je podpisala generalna sekretarka vlade, ter št. 90004-1/2013/142 z dne 10. 10. 2014, ki jo je podpisal generalni sekretar vlade. Kot je pojasnil organ na ogledu in camera, je bil najprej s stopnjo tajnosti, na podlagi pisne ocene možnih škodljivih posledic št. 90004-1/2013/128 z dne 12. 8. 2014, označen samo izpis št. 2 magnetograma 69. seje, ki je bil narejen za potrebe postopka, ki ga je vodila KPK. Kasneje, na podlagi pisne ocene možnih škodljivih posledic št. 90004-1/2013/142 z dne 10. 10. 2014, je bil s stopnjo tajnosti označen še magnetogram 69. seje, ki se nahaja v zbirki »magnetogrami«, torej izvirnik izpisa št. 2. V zvezi z oceno št. 90004-1/2013/128 z dne 12. 8. 2014 Pooblaščenec pripominja, da se v skladu z ZTP s stopnjo tajnosti najprej označi izvirnik, nato pa se na podlagi te ocene s stopnjo tajnosti označijo tudi morebitne kopije oz. izpisi izvirnika. Pooblaščenec se glede pravne pravilnosti takšnega načina označevanja tajnih podatkov v tem postopku ni posebej opredeljeval, ker je ugotovil, da nobena izmed navedenih ocen ne izpolnjuje vseh kriterijev, ki jih določa ZTP za tajne podatke, in zato že iz tega razloga obravnavani magnetogram ne more biti označen kot tajni podatek, kar bo podrobno pojasnjeno v nadaljevanju.

Predmet zahteve v konkretnem primeru ni izpis št. 2 magnetograma 69. seje, temveč izvirnik tega dokumenta, tj. magnetogram 69. redne seje, ki se nahaja v zbirki »magnetogrami«, zato je Pooblaščenec v nadaljevanju presojal, ali sta glede tega dokumenta izpolnjena formalni in materialni kriterij za opredelitev tajnega podatka. Iz ugotovitev na ogledu in camera izhaja, da sta izpolnjena dva elementa, ki sta predpisana za formalni kriterij – v skladu z določbo 17. člena ZTP je dokument vidno označen s stopnjo tajnosti (INTERNO), oceno možnih škodljivih posledic pa je, v skladu z določbo 10. člena ZTP, podpisala za to pooblaščena oseba: generalni sekretar vlade na podlagi pooblastila predsednika vlade št. 02003-14/2014/1 z dne 19. 9. 2014. Ni pa izpolnjen tretji element za formalni kriterij, saj ocena škodljivih posledic ne izpolnjuje pogojev iz 11. člena ZTP. ZTP v drugem odstavku 11. člena določa, da mora ocena škodljivih posledic vsebovati konkretne navedbe o tem, katere škodljive posledice bi nastale z razkritjem dokumenta. V obravnavani oceni je navedeno le, da bi razkritje vsebine magnetograma 69. redne seje nepoklicani osebi lahko škodovalo delovanju ali izvajanju nalog Vlade RS. V nadaljevanju je še navedeno, da je ocena tajnosti določena v skladu z oceno št. 90004-1/2013/128 z dne 12. 8. 2014. V zvezi s slednjo pa Pooblaščenec ugotavlja, da prav tako vsebuje samo navedbo »bi razkritje vsebine Izpisa št. 2 … nepoklicani osebi lahko škodovalo delovanju ali izvajanju nalog Vlade RS«. Možnih škodljivih posledic, ki naj bi nastale z razkritjem dokumenta za delovanje ali izvajanje nalog organa, navedeni oceni ne konkretizirata. Poleg tega omenjeni oceni ne izpolnjujeta pogojev iz prvega oz. četrtega odstavka 11. člena ZTP. V navedenih določbah ZTP določa, da mora pooblaščena oseba določiti stopnjo tajnosti podatka ob njegovem nastanku oz. ob začetku izvajanja naloge organa, katere rezultat bo tajen podatek. Kadar bi izdelava pisne ocene pred izvajanjem nujnih nalog organa otežila ali onemogočila njihovo izvedbo, lahko pooblaščena oseba podatku ustno določi stopnjo tajnosti in ga označi s stopnjo tajnosti. Pisno oceno izdela takoj, ko je to mogoče, vendar najkasneje v treh dneh. Zahtevani magnetogram je nastal po končani razpravi na redni seji Vlade, ki je potekala dne 31. 7. 2014, prva ocena možnih škodljivih posledic (ki se sicer nanaša samo na izpis št. 2) pa je bila izdelana šele dne 12. 8. 2014, naslednja ocena (ki se nanaša na magnetogram 69. redne seje v zbirki »magnetogrami«), pa dne 10. 10. 2014, torej celo po tem, ko je organ prejel zahtevo prosilca, o njej odločil in njegovo pritožbo posredoval v reševanje Pooblaščencu. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila ocena možnih škodljivih posledic izdelana prepozno, saj je nastala šele 12 dni oz. več kot dva meseca po nastanku zahtevanega magnetograma. Pooblaščenec je zaključil, da eden izmed elementov, ki morajo biti kumulativno podani za opredelitev obstoja formalnega kriterija za klasifikacijo podatka za tajni podatek, ni izpolnjen.

Prav tako Pooblaščenec ugotavlja, da ni podan materialni kriterij za določitev zahtevanega dokumenta za tajnega po ZTP, saj organ ni uspel izkazati, da bi z razkritjem zahtevanega dokumenta nastale, ali bi očitno lahko nastale škodljive posledice za varnost države ali za njene politične in gospodarske koristi, konkretno za delovanje ali izvajanje nalog organa na enem izmed področij, navedenih v 5. členu ZTP. Iz nobene izmed omenjenih ocen možnih škodljivih posledic ni mogoče razbrati, niti za katero izmed področij, navedenih v 5. členu ZTP, bi te posledice nastale, niti kakšne konkretne škodljive posledice bi z razkritjem podatkov nastale za varnost države ali za njene politične in gospodarske koristi. Kot že rečeno, je v obeh ocenah možnih škodljivih posledic navedeno le, da bi razkritje vsebine magnetograma 69. redne seje nepoklicani osebi lahko škodovalo delovanju ali izvajanju nalog Vlade RS. Pooblaščenec je ugotovil, da navedena ocena možnih škodljivih posledic prav z ničemer ne konkretizira možnih škodljivih posledic za varnost oz. interese RS oz. njene politične ali gospodarske koristi, ki bi jih lahko povzročilo razkritje obravnavanega dokumenta nepoklicanim osebam, temveč zgolj pavšalno navaja možnost nastanka škode. Da ne gre za podatke, katerih razkritje bi povzročilo omenjene škodljive posledice, potrjuje tudi dejstvo, da niti gradivo, ki je bilo podlaga za razpravo na obravnavani seji, niti magnetogram v trenutku nastanka, nista bila označena z nobeno stopnjo tajnosti, kot je sicer običajna praksa Vlade RS, kadar so na dnevnem redu seje tajni podatki. Na ogledu in camera je organ Pooblaščencu izročil dopis št. 06000-2/2014/19 z dne 18. 9. 2014 in dopis št. 09000-2/2014/21 z dne 9. 10. 2014, s katerima je odgovoril na zahtevo Komisije za preprečevanje korupcije za umik stopnje tajnosti iz obravnavanega dokumenta, in iz katerih izhaja, da je organ obravnavani dokument označil s stopnjo tajnosti, ker meni, da bi z njegovim razkritjem nepoklicani osebi nastale, ali očitno lahko nastale, škodljive posledice za politične koristi države, ki se nanašajo na zunanje zadeve. Pooblaščenec se strinja z navedbo organa v omenjenih dopisih, da vsebina obravnavanega magnetograma sodi v področje zunanjih zadev, saj se nanaša na vprašanje sestave Evropske komisije. Nikakor pa Pooblaščenec ne more slediti argumentom, s katerimi organ utemeljuje škodljive posledice za politične koristi države. Organ namreč zatrjuje, da bi razkritje magnetograma nepooblaščenim osebam lahko imelo za posledico pritisk javnosti na posameznega člana vlade ali posamezno politično stranko in bi lahko povsem spremenilo način dela Vlade RS. Organ meni, da sprejem kvalitetne odločitve Vlade RS omogoča le odprta, svobodna razprava na seji, ki ni obremenjena (in zato tudi že omejena) z zavestjo razpravljavcev, da bodo njihove razprave kasneje predmet javnih debat in morebitnih očitkov. Pooblaščenec v zvezi s tem pojasnjuje, da je že sama narava dela članov Vlade RS takšna, da je njihovo delo izpostavljeno presoji javnosti, zato omenjeni argumenti organa ne zdržijo resne pravne presoje. Dejstva, da je razprava, ki se odvija v vladi, predmet javne debate in kritike, zato nikakor ni mogoče upoštevati v smislu škodljivih posledic za politične koristi države, kot jih določa ZTP. Na podlagi vsega navedenega in po seznanitvi z vsebino obravnavanega magnetograma je Pooblaščenec ugotovil, da ta ne vsebuje podatkov, katerih razkritje bi lahko povzročilo nastanek škodljivih posledic za politične koristi države, ki se nanašajo na zunanje zadeve. Navedeno pomeni, da tudi materialni kriterij za določitev stopnje tajnosti podatkov v obravnavanem dokumentu ni izpolnjen.

Upoštevaje vse navedeno je Pooblaščenec ugotovil, da niso izpolnjeni niti vsi formalni niti vsi materialni elementi za označitev magnetograma 69. redne seje s stopnjo tajnosti INTERNO, zato je zaključil, da ni podana izjema po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ker iz tretjega odstavka 17. člena ZTP izhaja, da se mora podatek oz. dokument obravnavati kot tajen, če je označen le s stopnjo tajnosti (torej, če je izpolnjen le eden izmed formalnih elementov), je Pooblaščenec organu v 2. točki izreka te odločbe naložil, da iz magnetogram 69. redne seje umakne stopnjo tajnosti.

V nadaljevanju je Pooblaščenec presojal utemeljenost argumentov organa o obstoju izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Navedena izjema organu nalaga, da prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se ta nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa in bi  njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Za obstoj navedene izjeme morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja:
-    podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa in
-    razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa (specifični škodni test).

Obravnavano izjemo pozna večina primerjalno pravnih ureditev, v katerih zakoni varujejo »notranji proces razmišljanja organa«. Varujejo se podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oz. način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. To je pravni teoriji znano kot »deliberative process privilege«, torej proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Namen te izjeme je preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja organ« ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja.

Da je magnetogram seje Vlade RS dokument, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo Vlade RS, ni sporno, vendar to ne zadostuje za uporabo izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Gre namreč za izjemo, pri kateri morajo dokumenti oz. podatki prestati še t.i. škodni test, to pomeni, da je potrebna ocena, ali bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Ta test spada med teste tehtanja. Navedeno pomeni, da se dostop do informacije zavrne le v primeru, če bi bila škoda, ki bi nastala organu zaradi motenj pri delovanju, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Pri uporabi te izjeme moramo biti še posebej previdni, saj se neredko lahko zgodi, da organi tovrstnih informacij ne želijo razkriti, ker bi jih lahko spravile v zadrego, jih osramotile, jim škodovale v političnem smislu ali pa celo razkrile nepravilnosti in nezakonitosti njihovega delovanja.  Kot je pravilno opozoril že prosilec, ti razlogi ne predstavljajo argumentov, ki bi kazali na grozečo škodo delovanju in dejavnosti organa, temveč ravno nasprotno. Bistvena funkcija ZDIJZ je namreč ravno funkcija nadzora, ki omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti in nadzor nad porabo proračunskega denarja, ker preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Da bi javnost to funkcijo lahko izvajala, ji mora biti omogočen dostop do relevantnih informacij. Ravno zato je potrebno, da se proces »notranjega razmišljanja organa« ne varuje kar avtomatično, ampak je to varstvo treba zagotoviti razumno, v vsakem konkretnem primeru posebej. Pooblaščenec se strinja tudi z navedbo prosilca, da argument organa o velikem psihičnem pritisku nad posamezniki v primeru razkritja zahtevanega magnetograma ni utemeljen. Gre namreč za javne funkcionarje, katerih delovanje ne pomeni samo sprejem končne odločitve, temveč tudi ravnanje pred sprejemom te odločitve. Zato se morajo ves čas svojega delovanja zavedati, da so v službi ljudstva, ki nima enotnih stališč, zaradi česar so določeni pritiski, ki jih doživljajo nekaj povsem običajnega in jih ni mogoče šteti v smislu »motenj«, ki so pravno upoštevne pri utemeljevanju izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Besedo »motnje« je treba tolmačiti v smislu, da bi razkritje podatka (dokumenta) pomenilo resno oviro za nadaljnje delo organa, oz. bi bilo to delo bistveno drugače (po kvaliteti slabše), kot je bilo pred razkritjem, oz. kakršno bi bilo, če do razkritja dokumenta ne bi prišlo. Pooblaščenec poudarja, da je pri tej izjemi škodni test zelo strog, saj mora razkritje dokumenta, ne samo ogroziti varovano pravno dobrino, ampak že resno ogroziti proces odločanja institucije, da bi se dostop do dokumentov lahko zavrnil. Tudi Upravno sodišče RS je v zvezi z izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v sodbi št. I U 1176/2010-13, z dne 30. 11. 2011 navedlo, da je zakonodajalec v skladu z restriktivnim konceptom uporabe izjem do dostopa do informacije javnega značaja za dokazni standard postavil, da »bi razkritje povzročilo motnje«, kar je dokazni standard »onkraj dvoma«.

Namen, ki ga zasledujejo seje vlade, je običajno v tem, da se zagotovi odprta platforma, v kateri lahko udeleženci odkrito razpravljajo in izražajo svoja mnenja, ki so zagotovo manj okrnjena in prilagojena splošni javnosti, kot bi bila v primeru širše javne razprave. Pooblaščenec na načelni ravni ne zanika, da bi bile motnje pri delovanju Vlade RS, ki bi lahko nastale z razkritjem magnetograma seje, večje od pravice javnosti, da se seznani z informacijami, zapisanimi v tem dokumentu. V tem smislu je Pooblaščenec odločil tudi v odločbah, ki jih organ navaja v izpodbijani odločbi. Na tem mestu pa je treba poudariti, da je Pooblaščenec v zvezi z magnetogramom seje Vlade RS odločil tudi, da ne gre za t.i. izjemo notranjega delovanja, in sicer, ko je o dostopu do tega dokumenta presojal v odločbah št. 090-178/2010/26, z dne 11. 11. 2013 in št. 090-203/2012 z dne 9. 11. 2012, ki jo je potrdilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo št. I U 1857/2012-12 z dne 9. 10. 2013. Vzrok za spremembo odločitve so bile dejanske okoliščine, ki so se pokazale v času po izdaji odločb Pooblaščenca, ki jih organ navaja v izpodbijani odločbi. Pomembno je torej vedeti, da je treba vsakič od primera do primera, glede na konkretne okoliščine, oceniti, ali bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju organa, kar pomeni, da je rezultat te ocene lahko različen s potekom časa.  Argumentov, ki jih organ citira iz preteklih odločb Pooblaščenca, torej ni mogoče direktno aplicirati na obravnavani primer, ampak jih je treba znova oceniti in presojati v luči konkretnih okoliščin, ki so pravno relevantne v obravnavanem primeru.

Pooblaščenec je presojal vse okoliščine v konkretnem primeru in ugotovil, da je bistvenega pomena dejstvo, da je na dan izdaje odločbe, t.j. 18. 9. 2014, Državni zbor imenoval 12. Vlado RS,  kar pomeni, da je tega dne prenehal mandat 11. Vladi RS, ki je izvedla sejo, na katero se nanaša zahtevani magnetogram. O motnjah pri delovanju 11. Vlade RS, ki bi bile posledica razkritja zahtevanega dokumenta, zato sploh ne moremo več govoriti. Poleg tega je pomembno tudi dejstvo, da je bila edina točka dnevnega reda 69. seje Vlade RS »Predlog za imenovanje kandidatov za člana Evropske komisije«  in seznam kandidatov, s katerim se je na obravnavani seji seznanila Vlada RS, je postal javen že istega dne, ko je potekala ta seja. Prav tako je v celoti javen tudi zapisnik te seje. O dogajanju in sami razpravi na 69. seje Vlade RS se je veliko govorilo v javnosti, saj gre za vsebino, o kateri se je razvila široka razprava, kot pravilno izpostavlja prosilec. ,  Glede na to, da so bile v okviru te razprave že razkrite določene vsebine 69. seje Vlade RS, bi organ, na čigar strani je breme dokazovanja, in ki najbolje pozna delo Vlade RS, zlahka opisal in izkazal konkretne motnje, ki so morebiti zaradi razkritja teh vsebin nastale pri delovanju Vlade RS. Vendar pa je organ namesto tega, da bi poskušal izkazati konkretne motnje pri delovanju organa, svojo argumentacijo usmeril na problem »precedensa in ustaljene prakse«, po kateri bi bili vsi magnetogrami vseh sej Vlade RS javne. Pooblaščenec na tem mestu izrecno poudarja, da je odveč strah organa, da bi razkritje magnetograma v konkretnem primeru vplivalo na način odločanja o obstoju izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v zvezi z drugimi dobesednimi zapisi sej Vlade RS. Odločitev v konkretni zadevi namreč ne pomeni, da je v vsakem primeru, ki bi se pojavil v prihodnosti, treba omogočiti dostop do kakršnegakoli dobesednega zapisa seje organa. Kot je bilo že omenjeno, je treba obstoj izjeme od prostega dostopa presojati od primera do primera ter pri tem upoštevati različne (spremenljive) okoliščine, ki tvorijo posamezne elemente izjem in se s časom lahko tudi spremenijo. Kot je predlagalo že Upravno sodišče RS v sodbi št. I U 1857/2012-12 z dne 9. 10. 2013, je treba člane Vlade RS v primeru, če bi napačno dojemali, da so seje Vlade RS z razkritjem konkretnega magnetograma postale javne, pravilno informirati, kaj točno glede na upravno-sodno prakso pomenijo izjeme iz prvega in drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, in da posledica ni ta, da so vse seje in katerekoli razprave na sejah Vlade RS javnosti dostopne.

Ni zanemarljivo dejstvo, da je bil istovrstni dokument, tj. magnetogram seje Vlade RS, javnosti razkrit že na podlagi odločb Pooblaščenca št. 090-178/2010/26 z dne 11. 11. 2013 in št. 090-203/2012 z dne 9. 11. 2012, pa kljub temu ni mogoče zaslediti motenj pri delovanju Vlade RS v smislu, kot ga navaja organ. Takšno dejansko stanje prepričljivo utemeljuje stališče, da seznanitev javnosti z vsebino magnetograma (v zvezi s katerim ni mogoče govoriti o t.i. izjemi notranjega delovanja) ne povzroči takšnih motenj pri delu Vlade RS, zaradi katerih bi udeleženci sej svoj tok misli omejevali ali se vzdržali kritičnih (pozitivnih in negativnih) izjav in mislili na posledice razkritja izven okvira prisotnih na konkretni seji. Pooblaščenec ocenjuje, da udeleženci na sejah Vlade RS še vedno kritično razpravljajo in izražajo svoja mnenja. 

Organ je torej brez kakršnekoli konkretne povezave z magnetogramom 69. redne seje zatrjeval motnje, ki bi se lahko pojavile ob javnem razkritju vsebine pogovorov na sejah Vlade RS. Takšno dokazovanje nastanka motenj pri delovanju Vlade RS zagotovo ne zadosti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«. Pooblaščenec je zato zaključil, da v konkretnem primeru ne obstaja resna in konkretna nevarnost povzročitve motenj v delovanju oz. dejavnosti Vlade RS, ki naj bi nastale zaradi posredovanja zahtevanega dokumenta prosilcu. V obravnavanem primeru torej nista kumulativno izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena določa ZDIJZ, kar pomeni, da ta izjema glede obravnavanega dokumenta ni podana.

Kljub temu, da se prosilec v pritožbi sklicuje na prevladujoč javni interes za razkritje zahtevanega dokumenta, Pooblaščenec v pritožbenem postopku tega ni presojal, ker to ni bilo potrebno, saj zahtevani dokument ne predstavlja izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Test prevladujočega javnega interesa se namreč uporabi le v primerih, ko bi bilo treba dostop omejiti zaradi obstoja katere izmed izjem iz prvega ostavka 6. člena ZDIJZ.

Glede osebnih podatkov javnih uslužbencev in javnih funkcionarjev, ki se nahajajo v obravnavanem dokumentu, Pooblaščenec pojasnjuje, da ne gre za varovane osebne podatke, ker je za njihovo obdelavo in posredovanje javnosti podana podlaga v 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta namreč določa, da se ne glede na morebitne izjeme dostop do informacij dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.

Pooblaščenec je po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 247. člena ZUP, izvedel preizkus, ali v konkretnem primeru morda obstaja katera izmed preostalih možnih izjem iz 6. člena ZDIJZ. Po pregledu vsebine zahtevanega dokumenta je Pooblaščenec ugotovil, da v  njem ni nobenih izjem od prosto dostopnih informacij. Na koncu Pooblaščenec še pripominja, da je tudi Komisija za preprečevanje korupcije javno opozorila, da je za namen transparentnega obveščanja javnosti ključnega pomena, da zahtevani magnetogram v najkrajšem času postane javen.  Pooblaščenec na podlagi vsega navedenega zaključuje, da je magnetogram 69. redne seje Vlade RS prosto dostopna informacija javnega značaja, njegovo razkritje javnosti pa pomemben korak k dvigu ravni integritete in transparentnosti javnih funkcionarjev.

Upoštevaje vse navedeno je Pooblaščenec pritožbi prosilca zoper 4. alinejo 4. točke sklepa in odločbe št. 09001-32/2014/2 z dne 18. 9. 2014 ugodil in izpodbijano odločbo v tem delu odpravil, na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP. Pooblaščenec je v tem delu sam rešil zadevo in odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010-UPB5) oproščena plačila upravne takse.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.


Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.


Postopek vodila    :                                      
Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,                         
svetovalka Pooblaščenca                           


Informacijski pooblaščenec
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka