Prosilec - Pravna fakulteta
+ -Številka: 090-204/2010/10
Kategorije: Osebni podatek, Odločbe po sodbah Upravnega sodišča
Sodba Upravnega sodišča
ODLOČBA:Številka: 090-204/2010/10
Datum: 9. 5. 2012
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZDavP2, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odst. 252. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbi brez številke, z dne 2. 11. 2010 in 3. 11. 2010, Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ) v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
ODLOČBO:
1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 2. 11. 2010 v drugi točki izreka odpravi. Organ je dolžan prosilcu v 31 (enaintridesetih) dneh od vročitve te odločbe posredovati fotokopije naslednjih dokumentov:
- seznam z imeni in priimki vseh 84 zaposlenih skupaj z bruto stroškom z dodatki, ki jih je posameznik prejel v letu 2009;
- najave za opravljeno pedagoško delo v študijskem letu 2008/2009 in 2009/2010 za vse zaposlene v letu 2009;
- seznam z imeni in priimki vseh 84 zaposlenih v letu 2009 skupaj z datumom nastopa delovnega razmerja oziroma javne funkcije.
formalni opis delovnih nalog po delovnem mestu za vse zaposlene v letu 2009.
2. Izpodbijana odločba Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 3. 11. 2010 se v drugi točki izreka odpravi.
3. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 11. 6. 2010 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja za vsakega pri organu zaposlenega javnega uslužbenca in za vsakega, ki opravlja javno funkcijo »posebej«, in sicer:
- ime in priimek javnega uslužbenca oz. tistega, ki opravlja javno funkcijo,
- skupni bruto strošek z dodatki, ki jih je ta oseba prejela v letu 2009,
- formalni opis delovnih nalog, ki jih je opravljala v letu 2009,
- poročilo, kaj je ta oseba delala in naredila v letu 2009,
- informacijo, kdaj je ta oseba nastopila delovno razmerje, oz. javno funkcijo,
- znesek vseh finančnih prilivov iz javnih sredstev v letu 2009,
- informacijo, kolikšen odstotek vseh prihodkov PF so v letu 2009 sestavljali finančni prilivi iz javnih sredstev.
Informacijo je želel dobiti v elektronski obliki ali na naveden naslov.
O zahtevi prosilca je organ odločil z dvema odločbama z dne 2. 11. 2010 in 3. 11. 2010, s katerima je zahtevi prosilca ugodil v delu, ki se nanaša na znesek vseh finančnih prilivov iz javnih sredstev v letu 2009 in informacijo, kolikšen odstotek vseh prihodkov organa so v letu 2009 sestavljali finančni prilivi iz javnih sredstev. Prosilcu je posredoval izkaz prihodkov in odhodkov določenih uporabnikov po vrstah dejavnosti organa za leto 2009, iz katerega so razvidni podatki iz 1. točke izreka. V preostalem delu je zahtevo prosilca zavrnil.
Zoper odločbi iz prejšnjega odstavka je prosilec dne 6. 11. 2010 pri organu vložil pritožbo. O pritožbi je odločil Pooblaščenec z odločbo z dne 23. 6. 2011, št. 090-204/2010/5, s katero je pritožbi prosilca ugodil, izpodbijani odločbi v zavrnilnem delu odpravil in naložil organu, da prosilcu posreduje zahtevane informacije. Zoper odločbo Pooblaščenca je organ vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo št. IU 1363/2011-16 z dne 11. 4. 2012 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, Pooblaščencu pa naložilo, da mora v ponovljenem postopku preizkusiti, ali morda ne obstaja razlog za izrek ničnosti odločbe z dne 3.11.2010 oziroma ugotoviti, zakaj je organ o isti zadevi odločal dvakrat in posledično izdal dve odločbi.
Pritožba je utemeljena.
1. Predmet presoje Pooblaščenca
Pooblaščenec v skladu z napotki sodišča primarno ugotavlja oziroma pojasnjuje razlog izdaje dveh odločb o isti zahtevi z dne 11. 6. 2010, ki sta v pritožbenem postopku predmet presoje Pooblaščenca, kar je sicer pojasnil že organ v svoji odločbi z dne 3.11.2010. Po vloženi zahtevi prosilca, ki se je nanašala na vse zaposlene pri organu, je organ Pooblaščenca z dopisom z dne 24.6.2010 pozval, da določi uradno osebo, ki bo odločila o zadevi za dekana, saj sam ne more odločati o svoji pravici do varstva osebnih podatkov. Pooblaščenec je z dopisom z dne 30.6.2010, št. 092-144/2010/2, organ pozval za posredovanje podatkov o osebah, ki izpolnjujejo pogoje za vodenje postopka in odločanje po ZUP. Pri tem je Pooblaščenec organ opozoril, da lahko predstojnik sam, v skladu z 28. členom ZUP, pooblasti drugega zaposlenega, ki izpolnjuje zakonske pogoje. Po prejemu zahtevanih podatkov je Pooblaščenec izdal sklep z dne 7.7.2010, št.: 092-144/2010/4, s katerim je odločil, da se dekana Pravne fakultete v Ljubljani izloči iz vodenja postopka dostopa do informacij javnega značaja v delu, v katerem se zahteva prosilca nanaša na njegove osebne podatke in se v tem delu za vodenje postopka določi tajnik fakultete. Na podlagi navedenega je organ o isti zahtevi izdal dve odločbi, na način, da je v odločbi z dne 2.11.2010 odločil le o delu zahteve prosilca, saj ni odločil o informacijah, ki so se nanašale na prejšnjega in novega dekana. Pomanjkljivost oziroma kršitev, ki jo ob tem ugotavlja Pooblaščenec je, da gre v obravnavani zadevi za delno odločbo in bi jo moral organ kot tako poimenovati in pojasniti, v katerem delu je bila zahteva primerna za odločitev. Organ je omenjeno pojasnilo podal šele v odločbi z dne 3.11.2010, s katero je odločil o celotnem zahtevku, torej tudi o zahtevanih informacijah za prejšnjega in novega dekana. Pooblaščenec ocenjuje, da omenjena kršitev ni takšna, da bi bili izpolnjeni pogoji za odpravo odločbe v ugodilnem delu, saj ne vpliva na vsebinsko odločitev o zahtevi. Prav tako ni podan razlog za izrek ničnosti odločbe, saj je nedvomno organ v obeh odločbah (delni in končni, op. Pooblaščenca), odločal na podlagi vložene zahteve.
Pooblaščenec je nadalje, kot organ druge stopnje, v skladu z 247. čl. ZUP preizkusil odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo je preizkusil v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Kot izhaja iz vložene pritožbe, je prosilec v njej izrecno izpodbijal zavrnilni del izpodbijane odločbe, ker mu organ ni omogočil dostopa do informacij javnega značaja za vsakega pri organu zaposlenega javnega uslužbenca in za vsakega, ki opravlja javno funkcijo »posebej«, in sicer:
- ime in priimek javnega uslužbenca oz. tistega, ki opravlja javno funkcijo,
- skupni bruto strošek z dodatki, ki jih je ta oseba prejela v letu 2009,
- formalni opis delovnih nalog, ki jih je opravljala v letu 2009,
- poročilo, kaj je ta oseba delala in naredila v letu 2009,
- informacijo, kdaj je ta oseba nastopila delovno razmerje, oz. javno funkcijo.
Na podlagi navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da je predmet presoje Pooblaščenca zgolj tisti del izpodbijane odločbe, ki mu oporeka prosilec v pritožbi, torej ali zgoraj navedene informacije izpolnjujejo pogoje za obstoj informacije javnega značaja.
2. Pojem in obstoj informacij javnega značaja
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj v 1. odstavku 1. čl. vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja, in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja, ne le državne uprave. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. čl., je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.
Pooblaščenec ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ. Organ je namreč pravna oseba javnega prava, in sicer javni zavod, ki izvaja javno službo v visokem šolstvu. Iz 2. čl. ZViS izhaja, da so visokošolski zavodi univerze, fakultete, umetniške akademije in visoke strokovne šole. V 2. odst. 9. čl. ZViS je določeno, da za opravljanje javne službe v visokem šolstvu Republika Slovenija ustanavlja javne visokošolske zavode oziroma druge javne zavode – članice univerze in študentske domove. 10. čl. ZViS nadalje določa, da je univerza pravna oseba in da se v okviru univerze ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi – članice univerze. Članice univerze imajo pravice in obveznosti, določene s tem zakonom, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze. Članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. V drugih primerih članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze. V 1. čl Statuta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Statut) je določeno, da je Univerza v Ljubljani, katere ustanovitelj je Republika Slovenija, avtonomni izobraževalni, znanstvenoraziskovalni in umetniški visokošolski zavod s posebnim položajem. Univerzo sestavljajo članice. 13. čl. Statuta določa, da članice izvajajo nacionalni program visokega šolstva in nacionalni raziskovalni in razvojni program ter opravljajo druge, s tem statutom določene dejavnosti. V 30. čl. Statuta je določeno, da je članica univerze zavod brez pravne subjektivitete, ko v imenu in za račun univerze izvaja dejavnost v okviru nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega razvojnega in raziskovalnega programa, za katera zagotavlja sredstva Republika Slovenija. Pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa nastopa članica v imenu in za račun univerze. Članica univerze je hkrati zavod z lastnostjo pravne osebe in nastopa pri izvajanju dejavnosti iz 16. člena tega statuta v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun. Nacionalnim programom visokega šolstva opredeljuje cilje visokega šolstva, določi študijska, znanstveno-raziskovalna in umetniška področja nacionalnega pomena, opredeli dejavnosti, potrebne za razvoj in učinkovito delo v visokem šolstvu, določi standarde za opravljanje visokošolske dejavnosti in določi okvirni obseg potrebnih sredstev za izvedbo nacionalnega programa (44. čl. ZViS). Nacionalni program sprejme Državni zbor (prvi odst. 45. čl. ZViS). Nacionalni program visokega šolstva izvajajo javni visokošolski zavodi, drugi zavodi - članice univerz, skupnost študentov in študentski domovi. Nacionalni program visokega šolstva izvajajo tudi visokošolski zavodi, drugi zavodi - članice univerz in študentski domovi na podlagi koncesije (prvi in drugi odst. 46. čl. ZViS). Koncesija za opravljanje javne službe v visokem šolstvu se dodeli z odločbo Vlade Republike Slovenije na podlagi javnega razpisa (prvi odstavek 47. člena ZViS). Iz navedenih določb je torej razvidno, da je organ kot član Univerze v Ljubljani poleg tega, da je oseba javnega prava, tudi izvajalec javne službe in kot tak v skladu s 1. odstavka 1. člena zavezanec po ZDIJZ.
Prosilec je zahteval dostop do podatkov o zaposlenih javnih uslužbencih, kar pomeni, da zahtevane informacije nedvomno sodijo v delovno področje organa. Ker se organ v izpodbijani odločbi ni konkretno opredelil do dokumentov, ki jih zahteva prosilec, temveč se je zgolj na splošno skliceval na pravico varovanja osebnih podatkov, je Pooblaščenec nadalje najprej ugotavljal, ali so pri zahtevanih informacijah izpolnjeni vsi trije kriteriji za opredelitev informacije javnega značaja po ZDIJZ oziroma, ali obstaja t.i. kriterij materializirane oblike.
3. Kriterij materializirane oblike
Organ je Pooblaščencu posredoval naslednje dokumente za vse zaposlene pri organu:
- ime in priimek javnega uslužbenca,
- skupni bruto strošek z dodatki, ki jih je ta oseba prejela v letu 2009,
- formalni opis delovnih nalog, ki jih je opravljala v letu 2009,
- najave za opravljeno pedagoško delo v študijskem letu 2008/2009 in 2009/2010,
- informacijo, kdaj je ta oseba nastopila delovno razmerje oziroma javno funkcijo.
Pooblaščenec z vpogledom v posredovano dokumentacijo ugotavlja, da organ z informacijami, ki so predmet zahteve prosilca, razpolaga v materializirani obliki. Ker zahtevane informacije sodijo tudi v delovno področje organa, predmet zahteve za dostop do informacije javnega značaja izpolnjuje vse kriterije za informacijo javnega značaja v skladu s 1. odst. 4. čl. ZDIJZ.
4. Stranski udeleženci v postopku
V postopku dostopa do informacij javnega značaja na podlagi pisne zahteve mora organ po uradni dolžnosti skrbeti za to, da se postopka udeležijo vsi tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev organa. V postopek je torej treba pritegniti vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku.
Zaradi morebitnega vpliva odločbe na pravice in pravne koristi oseb zaposlenih pri organu je organ po določilu 43. in 44. člena ZUP, vse zaposlene pozval v postopek, da se izrečejo o tem, ali prijavljajo stransko udeležbo v postopku oziroma, ali zahtevane informacije za njih predstavljajo izjemo iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Prav tako je organ, na poziv Pooblaščenca, po prejemu pritožbe ravnal v skladu z 241. členom ZUP in stranskim udeležencem posredoval pritožbo prosilca, da se o njej izrečejo.
Pooblaščenec ugotavlja, da so pozvani stranski udeleženci nasprotovali posredovanju zahtevanih informacij, z izjemo ene osebe, ki je dostop dovolila.
Pooblaščenec pri tem poudarja, da v obravnavanem primeru niso podani razlogi, na podlagi katerih bi morali zaposlene pri organu – javne uslužbence klicati v postopek. Bistvo pravnega varstva, ki ga urejata 9. in 44. čl. ZUP, je namreč po oceni Pooblaščenca v tem, da se stranki da možnost sodelovati v postopku vselej, ko bi lahko izjava stranke kakor koli vplivala na odločitev organa oz. na samo odločbo. Zagotovo pa ni namenjena temu, da se na ta način določena stranka seznanja s samim postopkom, kljub dejstvu, da ta stranka s svojo izjavo nikakor ne more vplivati na odločitev organa. Zato je po mnenju Pooblaščenca treba vsakokrat posebej presojati, ali gre v obravnavanem primeru dejansko za stranko, ki ji je potrebno dati položaj stranskega udeleženca, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Stranski udeleženec je namreč v upravnem postopku le oseba, ki ima zaradi varstva svojega pravnega položaja pravni interes za udeležbo v upravnem postopku. Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravico ali pravni interes v upravni zadevi. »Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve, to razmerje pa ureja materialni predpis, iz katerega izhaja, ali ima kdo kakšno pravico ali pravni interes v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku.« (dr. Vilko Androjna, dr. Erik Kerševan: Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 164). Pri javnih uslužbencih, glede katerih se zahtevajo zgolj informacije v zvezi z njihovim delom, takšnega materialnopravnega predpisa, ki bi nakazoval razmerje do upravne zadeve dostopa do informacij javnega značaja, ni mogoče zaslediti. Na samo odločitev o upravni zadevi tako zaposleni pri organu, ne bi mogli vplivati. V temelju gre namreč za pravno, ne pa dejansko vprašanje. Javnost podatkov, ki jih zahteva prosilec, je določena že z zakonom in osebna privolitev posameznika na posredovanje ali neposredovanje teh podatkov ne more vplivati. Iz 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZDIJZ namreč izhaja, da izjema varovanih osebnih podatkov za javne uslužbence v povezavi z opravljanjem njihovega dela oz. v povezavi s porabo javnih sredstev, ne pride v poštev. Nestrinjanje posameznika, na katerega se nanašajo informacije javnega značaja, v sistemu ZDIJZ ni razlog, ki bi ga bilo mogoče kakorkoli upoštevati.
Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča RS v sodbi z opravilno številko IU 1003/2010-43 z dne 30. 3. 2011, v kateri je v smiselno zelo podobni zadevi, glede dostopa do osebnih podatkov javnih uslužbencev, ki so v povezavi z njihovim delom, sodišče navedlo:«Neutemeljene so tudi navedbe tožeče stranke, da bi morala tožena stranka k postopku pritegniti osebe, katerih pravice ali pravne koristi bi bile ogrožene z izdano odločbo. Glede na to, da je po 3. odstavku 6. člena ZDIJZ zavezanec po ZDIJZ dolžan pokazati prosilcu podatke, ki so predmet tega spora, prizadete stranke, na katere se podatki nanašajo, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi«. Pooblaščenec ob tem ni našel nobenega pravnega argumenta, da bi za zaposlene javne uslužbence pri organu veljalo kaj drugače oz. da bi bilo mogoče zavzeti stališče, da se glede tega vprašanja statut javnih uslužbencev pri organu razlikuje od statusa javnih uslužbencev, zaposlenih pri drugih organih javnega sektorja (tudi v primeru, ki ga navajamo zgoraj je šlo za organ, ki je bil javni zavod).
5. Izjeme po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ
Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ se je v izpodbijani odločbi opiral na izjemo po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, na podlagi katere lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Zato se je Pooblaščenec v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali zahtevane informacije dejansko predstavljajo varovane osebne podatke, ki predstavljajo zatrjevano izjemo.
Namen ZVOP-1 je preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov (1. čl. ZVOP-1). Po določilu 1. točke 1. odstavka 6. člena ZVOP-1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.
Pooblaščenec je pri vpogledu v zahtevane dokumente ugotovil, da dejansko vsebujejo osebne podatke, in sicer imena in priimke vseh 84 zaposlenih pri organu, skupni bruto strošek z dodatki za vsakega posameznika za leto 2009, najave za opravljeno pedagoško delo ter datumi zasedbe delovnega mesta za vsakega posameznika posebej. Na podlagi navedenih informacij so osebe določljive, vendar zaradi razloga, da gre za podatke, ki so povezani s porabo javnih sredstev, prav tako pa tudi z delovnim razmerjem javnega uslužbenca, nikakor ne sodijo med varovane osebne podatke.
Na tem mestu je treba osvetliti položaj javnih uslužbencev v razmerju do varstva osebnih podatkov, saj kot rečeno, so zaposleni pri organu javni uslužbenci (1. in 2. odstavek 1. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 63/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami, v nadaljevanju ZJU)).
Ena od najpomembnejših funkcij pravice do informacij javnega značaja je prav nadzorna funkcija, ki je izražena v prvi alineji, 3. odstavka 6. čl. ZDIJZ in določa, da se ne glede na določbo prvega odstavka (kjer je opredeljenih 11 izjem, zaradi katerih se dostop do informacije zavrne, tudi zaradi varstva osebnih podatkov), dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. (tajni podatki) in 5. do 8. točke prvega odstavka, ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače.
To pomeni, da v primeru, ko gre za osebne podatke, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, med omejitvami ni osebnih podatkov in je torej ta določba ZDIJZ postavljena (med drugimi) nad izjemo varstva osebnih podatkov. Slovenska pravna ureditev se je s tem približala razvitim pravnim sistemom, ki že dlje časa razlikujejo med dvema elementoma: pričakovanjem zasebnosti in upravičenostjo pričakovanja. Sprejeto je stališče, da konkretni javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, količnika, plače, službenega naslova, napredovanja na delovnem mestu. Slednji podatki namreč izkazuje tako ustrezno kvalifikacijo javnega uslužbenca, ki zaseda določeno delovno mesto, prav tako pa so potrebni tudi pri ugotavljanju ali je poraba javnih sredstev v obliki plače, ki jo prejme javni uslužbenec, zakonita. Takšni podatki torej, po odločitvi zakonodajalca, v celoti sodijo med informacije javnega značaja, in se ni mogoče sklicevati na varstvo osebnih podatkov. Na ta način funkcija nadzora omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti, nadzor nad porabo proračunskega denarja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Ta pravica omogoča splošni nadzor javnosti nad delom uprave in s tem pospešuje zavedanje njene odgovornosti. Javnost namreč lahko preveri pravilnost njenih odločitev ter spoštovanje pravnih in drugih pravil. Slednje omogoča nadzor in preprečuje zlorabe. Zaradi tega je delo javnega sektorja bolj učinkovito (razlog nadzora in učinkovitejšega delovanja).
Na tem mestu Pooblaščenec opozarja še na določbo 1. odst. 38. čl. Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 in spremembe, ZSPJS), po kateri niso v javnem sektorju javne le plače, temveč tudi podatki o delovnem mestu, nazivu ali funkciji, o osnovnih plačah, o dodatkih ter delu plače za delovno uspešnost. Tudi Upravno sodišče RS je v sodbi z opravilno številko IU 1003/2010-43 z dne 30. 3. 2011 navedlo: »Tožbena navedba o tem, da uporabnik proračuna v letnem poročilu posebej prikazuje sredstva in vire financiranja za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu ter iz naslova nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe ne more vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke. V 1. odstavku 38. člena ZSPJS je namreč govora zgolj o delovni uspešnosti na splošno in to določilo ne razlikuje med več vrstami delovne uspešnosti«.
Pooblaščenec je torej v pritožbenem postopku moral ugotoviti, ali so podatki, do katerih je organ prosilcu zavrnil dostop, povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.
Po oceni Pooblaščenca so vsi podatki, do katerih je organ prosilcu zavrnil dostop, nedvomno povezani z opravljanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca. Zahtevani dokumenti se namreč neposredno nanašajo na izvajanje javne službe, saj so predmet zahteve informacije o nalogah, ki jih je posameznik naredil v določenem letu, koliko je zaslužil in kdaj je delovno mesto zasedel. Gre torej za podatke, ki v okviru izvajanja javne službe, izkazujejo, kdo je opravil določeno delo, kaj je naredil in višino plačila.
Glede na navedeno dokumenti, ki so predmet obravnavane zadeve, zajemajo izključno osebne podatke, ki so povezani z delovnim razmerjem javnega uslužbenca. Organ je sicer v izpodbijani odločbi kot razlog za zavrnitev navajal, da gre za osebne podatke, ki izhajajo iz kadrovske evidence in da bi prosilec na ta način pridobil strukturirano zbirko osebnih podatkov o vseh zaposlenih pri organu. Pooblaščenec takšni obrazložitvi ni mogel slediti, saj določba 3. odstavka 6. člena ZDIJZ nima testa tehtanja, niti načela oziroma testa sorazmernosti, kadar gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Test sorazmernosti je opravil že zakonodajalec na splošni ravni z omenjeno določbo (takšno je tudi stališče Upravnega sodišča RS v sodbi z dne 25.5.2011, opravilna številka I U 1410/2010-13).
Pooblaščenec poudarja, da določba 50. člena ZJU, ki ureja uporabo podatkov iz kadrovske evidence in ZDIJZ nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, ker ne urejata iste pravice. 50. člen ZJU se nanaša na pravico uporabe podatkov v okviru sistema javnih uslužbencev, ZDIJZ pa ureja pravico vsakogar, da dostopa do različnih dokumentov - informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi zavezanci. Gre za različni pravni podlagi in za urejanje dveh različnih pravic – na eni strani za pravico dostopa do informacij javnega značaja, ki izhaja iz 2. odstavka 39. člena Ustave RS, na drugi strani za pravico do uporabe podatkov na podlagi določb v ZJU. To pomeni, da je treba, v postopku dostopa do informacij javnega značaja, uporabljate določbe ZDIJZ, v skladu s 15. čl. ZDIJZ pa je za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, treba uporabljati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ne pa določbe posameznega področnega zakona, v tem primeru ZJU. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča RS, ki je v primerljivi zadevi v sodbi z dne 29. 4. 2009, opravilna številka: U 83/2008-11, odločil, da določila ZJU in ZDIJZ ne urejata iste pravice, zato v postopku, ki se vodi na podlagi ZDIJZ ni mogoče uporabiti določil ZJU.
Ker gre v obravnavanem primeru zgolj in izključno za osebne podatke posameznika, ki so povezani z njegovim delovnim razmerjem kot javnega uslužbenca in s porabo javnih sredstev, je glede na določbo v 1. alineji 3. odstavka 6. člena ZDIJZ v postopku dostopa do informacij javnega značaja povsem brezpredmetno, kje se takšni osebni podatki pri organu nahajajo in kakšno količino informacij prosilec zahteva.
Pooblaščenec ob tem opozarja, da je v javnem sektorju osebna privolitev za obdelavo osebnih podatkov v skladu z 9. členom ZVOP-1 dovoljena le, če tako določa zakon. Pooblaščencu ni znana zakonska podlaga, ki bi organu v obravnavanem primeru dovoljevala obdelavo v dokumentu navedenih osebnih podatkov na podlagi osebne privolitve. Organ zato tudi v primeru, če bi pridobil pisne izjave posameznikov, da se strinjajo z obdelavo njihovih osebnih podatkov, ki so predmet zahteve prosilca, njihovih osebnih podatkov zgolj na podlagi tega ne bi smel obdelovati oziroma posredovati v javnost. Zakonsko podlago za posredovanje v javnost (posredovanje v javnost je ena od oblik obdelave osebnih podatkov v skladu z opredelitvijo pojma obdelava po 3. tč. 6. čl. ZVOP-1) pa kot rečeno predstavlja ZDIJZ, v 1. alineji 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, kjer dovoljuje dostop do osebnih podatkov, če so podani v zakonu določeni razlogi. V obravnavanem primeru je podan v zakonu določen razlog, da gre za osebne podatke, ki so povezani z delovnim razmerjem javnega uslužbenca in s podatkom o porabi javnih sredstev.
Navedeno pomeni, da gre v obravnavanem primeru v celoti za osebne podatke, ki so povezani z opravljanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca, pri katerih se zaradi zgoraj navedene določbe v 1. alineji 3. odst. 6. čl. ZDIJZ ni mogoče sklicevati na izjemo iz 3. točke 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.
Predmet zahteve je tudi formalni opis nalog, ki se nanaša na delovno mesto javnega uslužbenca. Gre zgolj za splošno opredelitev: naziv delovnega mesta (npr. samostojni strokovni delavec), opis delovnega mesta in pogoji za zasedbo delovnega mesta, brez osebnih podatkov, zato gre tudi v tem delu zahteve za informacijo javnega značaja.
Pooblaščenec je po uradni dolžnosti preizkusil, ali so morebiti podane druge izjeme iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ in ugotovil, da slednje niso podane. Prav tako pa jih niso zatrjevali niti organ niti stranski udeleženci.
Na podlagi navedenega, Pooblaščenec zaključuje, da je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo, zato je Pooblaščenec pritožbi prosilca ugodil ter na podlagi 1. odst. 252. člena ZUP odločbi organa z dne 2. 11. 2010 in 3. 11. 2010 v drugi točki izreka odpravil in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe. Organ je dolžan prosilcu v 31 (enaintridesetih) dneh po vročitvi te odločbe posredovati dokumente, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.
svetovalka Pooblaščenca
Informacijski Pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka