Prosilec - Študentska organizacija Univerze v Mariboru
+ -Številka: 090-187/2010/1
Kategorije: Ali je organ zavezanec, Poslovna skrivnost
Številka: 090-187/2010 (povezava: 0900-173/2010)
Datum: 19. 10. 2010
Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZDavP2, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odst. 255. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ………(v nadaljevanju prosilec), zoper molk Študentske organizacije Univerze v Mariboru, Gosposvetska cesta 83, 2000 Maribor (v nadaljevanju organ) v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
ODLOČBO:
1. Pritožbi zaradi molka se ugodi.
2. Zahtevi se delno ugodi. Organ je dolžan prosilcu v 15 (petnajstih) dneh od vročitve te odločbe posredovati fotokopije naslednjih dokumentov organa:
- Bilanco prihodkov in odhodkov ter bilanco stanja, za leto: 1994 in 1995,
- Bilanco uspeha in bilanco stanja, za leto: 1996, 1997, 1998 in 1999,
- Statistične podatke iz izkaza prihodkov in odhodkov ter Statistične podatke iz bilance stanja, za leto: 2000 in 2001,
- Podatke iz izkaza prihodkov in odhodkov, podatke iz bilance stanja ter Poročilo zaključnega računa, za leto: 2002, 2003, 2004, 2005 in 2006
- Podatke iz izkaza prihodkov in odhodkov, podatke iz bilance stanja, Poročilo uprave in Pojasnilo k izkazom, za leto: 2007, 2008 in 2009.
V preostalem delu se zahteva zavrne.
2. Stroški v tem postopku niso nastali.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 25. 5. 2010 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer je zahteval fotokopije finančnih poročil poslovanja ŠOS in posameznih univerzitetnih podružnic od leta 1994 dalje.
Ob tem je navedel, da se želi z zahtevanimi informacijami seznaniti v elektronski obliki. V skladu s 7. členom ZDIJZ se želi v primerih, če dokumenti vsebujejo izjeme po 6. členu ZDIJZ, seznaniti z delno vsebino dokumentov.
Organ je na zahtevo prosilca odgovoril z dopisom z dne 27. 5. 2010 in navedel, da ŠOUM ne more obravnavati prošnje za finančna poročila, ki se nanašajo na samo Študentsko organizacijo Slovenije in preostale entitete ŠOS, zato zahtevo v tem delu zavrača. Prošnjo, ki se nanaša na posredovanje poročil poslovanja za ŠOUM, pa je obravnaval z vidika ZDIJZ. S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije namreč prenašajo Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o javnem dostopu do okoljskih informacij in razveljavitvi Direktive 90/313/EGS in direktiva 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17.
novembra 2003 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja. Omenjeni zakon ureja tudi postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja. ŠOUM je prosilcu odgovoril, da ni organ, ki bi bil v skladu z določbami ZDIJZ zavezan posredovati informacije javnega značaja. Organi, ki so zavezani ravnati po določbah ZDIJZ in so taksativno našteti v 1. odstavku 1. člena ZDIJZ, so državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb (v nadaljnjem besedilu: organi). Študentska organizacija Univerze v Mariboru ni nič od zgoraj naštetega in ni javni organ, prav tako pa ne izdaja dokumentov in pravnih aktov, ki bi ustvarjali ali posegati v pravice in obveznosti različnih subjektov. Prav tako zahtevani dokumenti podredno niso informacije javnega značaja. Informacija javnega značaja je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Na podlagi navedenega je Študentska organizacija Univerze v Mariboru zahtevek za dostop do informacij javnega značaja zavrnila. Študentska organizacija Univerze v Mariboru
pa je kljub vsemu preučila druge pravne možnosti za to, da se prosilcu omogoči vpogled v zahtevano dokumentacijo. Ugotovljeno je bilo, da zahtevani dokumenti, ki se nanašajo na finančno poslovanje organizacije, predstavljajo tudi poslovno skrivnost v skladu z določili 39. in 40. člena ZGD-1, zaradi česar mora ŠOUM ta finančna poročila obravnavati kot subjektivno poslovno skrivnost. Na podlagi vsega zapisanega je organ zaključil, da za razkritje podatkov in dokumentov, ki jih je prosilec zahteval, ni pravne podlage, zaradi česar je zahtevo v celoti zavrnil.
Prosilec je dne 13. 7. 2010 na Pooblaščenca naslovil pritožbo zaradi molka organa. V pritožbi je navedel, da je na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, vendar je organ z dopisom odgovoril, da jih ne bo posredoval, ker ni zavezan organ po ZDIJZ, poleg tega pa naj navedena finančna poročila sploh ne bi bila informacija javnega značaja, saj predstavljajo poslovno skrivnost. Prosilec nadaljuje, da po drugem odstavku 9. člena Zakona o skupnosti študentov (v nadaljevanju ZSkuS), ki opredeljuje financiranje Študentske organizacije Slovenije (v nadaljevanju ŠOS), je ŠOS prejemnik koncesijskih dajatev in s tem nosilec javnega pooblastila. Študentska ustava se v 87. členu, ki opredeljuje vire sredstev, sklicuje na 9. člen ZSkuS, v 88. členu pa opredeljuje delitev sredstev na organizacijske oblike ŠOS, med katere spada tudi ŠOUM. ŠOUM prejme 20,3% koncesijskih dajatev. Iz tega sledi, da je ŠOUM prejemnik natančno določenega zneska koncesijskih sredstev in
je tako nosilec javnega pooblastila. Poleg tega se ŠOUM preko ŠOS financira v prvi vrsti s sredstvi iz državnega proračuna ter proračunov lokalnih samoupravnih skupnosti. ŠOUM je z zakonom tudi omejen pri razpolaganju s svojim premoženjem, in sicer je pri razpolaganju omejen z namenom, za katerega je bilo premoženje pridobljeno. Zato je po mnenju prosilca ŠOUM zavezanec po ZDIJZ, saj je podanih več elementov, ki organ opredeljujejo kot pravno osebo javnega prava: organ ni organiziran v nobeni od statusnopravnih oblik v katerih lahko obstajajo osebe zasebnega prava, članstvo v organu je za študente Univerze v Mariboru obvezno oziroma neodvisno od njihove volje, organ je nosilec javnega pooblastila, cilji in dejavnosti organa so izrazito javnopravne narave, organ pa posredno pridobiva sredstva tudi iz republiškega proračuna in proračunov lokalnih samoupravnih skupnosti. Po mnenju prosilca vsi navedeni elementi kot celota opredeljujejo organ kot pravno osebo javnega prava, ob tem pa organ tudi ni bil ustanovljen v nobeni izmed oblik, ki jih za pravne osebe zasebnega prava izrecno predvideva pravni red RS. Navedeno utemeljuje tudi z odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 0900-221/2006/5 iz dne 12. septembra 2006. Glede navedbe ŠOUM, da navedeni podatki predstavljajo poslovno skrivnost po 40. členu ZGD, pa bi bilo po mnenju prosilca potrebno upoštevati dejstvo, da so predmet poslovne skrivnosti lahko samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi, bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja, ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj ter zlasti to ne morejo biti podatki o porabi javnih sredstev. Zlasti izjema poslovne skrivnosti ne more priti v poštev zaradi 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, ki izrecno določa, da se ne glede na obstoj izjeme poslovne skrivnosti po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev. S to določbo je namreč zakonodajalec še dodatno okrepil nadzorno funkcijo ZDLJZ, saj je izrecno dovolil dostop do zahtevanih informacij javnega značaja, ki predstavljajo poslovno skrivnost, če so le-te povezane s porabo javnih sredstev. Slednje utemeljuje tudi z odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 090-42/2009/11 iz dne 3. novembra 2009 ter odločbo št. 021-83/2007/17 iz dne 1. februarja 2008 (odločbo je s sodbo opr. št. U 284/2008-35 iz dne 27. 5. 2009 potrdilo tudi Upravno sodišče RS).
Pooblaščenec je zato z dopisom št. 0900-173/2010/2, z dne 16. 7. 2010 organ pozval, da sporoči, zakaj o zahtevi prosilca ni odločil.
Organ je z dopisom z dne 22. 7. 2010 Pooblaščencu odgovoril, da Študentska organizacija Univerze v Mariboru ni državni organ, organ lokalne skupnosti, javna agencija, javni sklad, izvajalec javne službe ali katerakoli druga oseba javnega prava. ŠOUM je bila v letu 1991 ustanovljena neposredno s strani študentov in naknadno pripoznana z Zakonom o skupnosti študentov (Ur. l. RS, št. 38/1994, v nadaljevanju ZSkuS). ŠOUM je tako pravna oseba zasebnega prava in je statusno gledano organizacijska oblika Študentske organizacije Slovenije. ZSkuS sicer izrecno ne določa, da je ŠOUM pravna oseba zasebnega prava, ravno tako pa definicije pravne osebe zasebnega (ali javnega) prava ne podaja noben predpis v našem pravnem redu. Stojimo na stališču, da je posamezna pravna oseba lahko samo oseba javnega prava ali samo oseba zasebnega prava, nikakor pa ne more biti v nekaterih primerih pravna oseba zasebnega prava, v nekaterih primerih pa pravna oseba javnega prava. Posamezen zakon npr. ZDIJZ bi lahko določil, da so zavezane za postopanje po njegovih določbah vse pravne osebe, ki imajo javno pooblastilo. Podobne določbe ima namreč zakon o računskem sodišču, ki določa, v katerih primerih Računsko sodišče izvaja nadzor nad poslovanjem pravne osebe ne glede
na njen javnopravni ali zasebnopravni status. Če pa zakon določa kot določa v 1. členu ZDIJZ, potem pa so po njegovih določbah dolžne postopati samo osebe javnega prava. Te lastnosti pa jim ne more dati ZDIJZ, temveč le in samo matičen zakon, v konkretnem primeru ZSkuS. Matičen zakon pa Študentski organizaciji Univerze v Mariboru ni določil statusa osebe javnega prava. Navedeno je potrdilo tudi Ministrstvo za finance v svoji odločbi št. 430-53/2009 z dne 11. 12. 2009, Upravno sodišče RS v sklepu opr. št. U 572/2005-10 z dne 05. 07. 2007, nadalje posredno tudi Upravno sodišče RS v sklepu opr. št. 225/2002-4, itd. Nadalje, na splošno je prevladujoč in odločilen kriterij, po katerem zakonodajalec določeni pravni osebi določi status osebe javnega prava, način njene ustanovitve. Tega kriterija Študentska organizacija Univerze v Mariboru namreč brez vsakega dvoma ne izpolnjuje. Njen položaj ureja ZSukS, ki v svojem 1. členu zajame celotno študentsko populacijo v samoupravno skupnost študentov Slovenije, katera je organizirana v dveh temeljnih organizacijskih oblikah. Prva organizacijska oblika so študentske organizacije visokošolskih zavodov, študentske organizacije lokalnih skupnosti in interesne oblike povezovanja študentov, ki se vse skupaj povezujejo v drugo organizacijsko obliko, ta pa je Študentska organizacija Slovenije. Tako študentske organizacije posameznih univerz, kot tudi Študentsko organizacijo Slovenije zakon opredeljuje kot pravne osebe, pri čemer nikjer ne navaja, da naj bi bile to osebe javnega prava. Ob uveljavitvi zakona sta že obstajali tako Študentska organizacija Univerze v Mariboru in Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Predhodno ustanovljeni študentski organizaciji obeh univerz sta odigrali ključno vlogo pri ustanovitvi Študentske organizacije Slovenije, saj je zakon v svojem prvem odstavku 12. člena določil, »da je Študentska organizacija Slovenije ustanovljena, ko predstavniki študentov, izvoljeni na neposrednih in tajnih volitvah, v skladu z akti študentskih organizacij, ki pred uveljavitvijo tega zakona delujeta na Univerzi v Ljubljani in Univerzi v Mariboru in sta kot druge družbene organizacije vpisane v enotni register organizacij in skupnosti, ki ga vodi Zavod Republike Slovenije za statistiko, z dvotretjinsko večino sprejmejo temeljni akt«. Iz navedene zakonske določbe jasno izhaja, da celotna študentska organizacijska struktura ni nastala na podlagi oblastvenega akta, kot je to značilno za osebe javnega prava, ampak na podlagi postopka samoorganiziranja študentov, kateremu je dal zakon samo normativni okvir (tako kot npr. daje gospodarskim družbam takšen okvir ZGD). Celoten postopek ustanavljanja (novih) študentskih organizacij je praktično identičen s postopkom ustanavljanja društev. Vse zgoraj navedeno potrjuje tudi način ustanovitve Študentske organizacije Univerze na Primorskem, ki je nastala po uveljavitvi ZSkuS. Tudi ta organizacija se je ustanovila s samoorganiziranjem v okviru zakona in ni nastala na podlagi kakršnega koli oblastvenega akta. Naslednji kriterij pri obravnavi statusa ŠOUM je delovanje v javnem interesu. Na področju interesov so poznane tri vrste interesov, in sicer so to posamični interes, skupinski interes in splošni interes. Posamični interes je vezan na posameznika, skupinski interes se oblikuje na ravni posamezne interesne skupine, splošni interes pa se oblikuje na ravni družbene skupnosti. Vse navedene kategorije interesov niso pravne, ampak so družbene kategorije. Pravne kategorije postanejo šele takrat, ko jim pravo podeli poseben položaj in tako nastane na področju posamičnega interesa pravni pojem pravice posameznika (pravno varovani interes posameznika), na področju interesne skupine nastane pravica do delovanja v namenu uveljavljanja in varovanja skupinskih interesov in na področju splošnega interesa nastane javni interes (splošni interes, ki ga pravo opredeli kot javni interes). Določba 2. člen ZSukS izrecno določa, da »se v Študentsko organizacijo združujejo študentje zaradi urejanja vprašanj skupnega pomena in uresničevanja skupnih interesov, solidarnega zadovoljevanja skupnih potreb ter opravljanja zadev iz državne pristojnosti, ki so dane Študentski organizaciji Slovenije z javnim pooblastilom«. Iz te določbe povsem jasno izhaja, v kakšen namen so organizirane študentske organizacije. Nedvomno niso organizirane v javnem interesu, ampak predvsem v namenu varovanja in uveljavljanja skupinskih interesov študentov. Nadalje to zelo jasno izhaja tudi iz 5. člena ZSkuS, ki določa dejavnost študentskih organizacij. V okviru osmih dejavnosti, ki jih navaja zakon, ni zaslediti niti ene, ki bi se odvijala v javnem interesu, ampak so vse uperjene izključno v varovanje in uresničevanje interesov študentov. Enako velja tudi za dvanajst dejavnosti iz 15. člena Študentske ustave. ŠOUM ne izpolnjuje ne teoretičnih ne zakonskih kriterijev za delovanje v javnem interesu in je zato ni mogoče razvrstiti med pravne osebe javnega prava. Način pridobitve statusa člana. ZSkuS v svojem 3. členu določa, da se pravice v Študentski organizaciji Slovenije pridobijo ali prenehajo s pridobitvijo ali izgubo statusa študenta, kar pomeni, da je zakon članstvo v študentskih organizacijah neposredno in avtomatično vezal na status študenta. Čeprav so vse osebe, ki imajo status študenta, istočasno tudi članice študentskih organizacij, v tem primeru nikakor ni mogoče govoriti o prisilnosti članstva, ker študentje s članstvom v študentskih organizacijah pridobijo izključno samo pravice (kar zakon izrecno določa) in nikakršnih obveznosti. Zakon je s takšno ureditvijo študentom samo olajšal uresničevanje njihovih pravic, tako da vstopijo v njih avtomatično s pridobitvijo statusa študenta in jim ni treba v ta namen opraviti nikakršnega pravotvornega dejanja (npr. poslati vlogo za sprejem ali kaj podobnega). Glede na to, da pri študentskih organizacijah ne gre za prisilnost članstva, kot je poznana pri teritorialnih pravnih osebah javnega prava ali pri posameznih zbornicah, tudi po tem kriteriju tožeče stranke ni mogoče umestiti med pravne osebe javnega prava. V primeru študentskih organizacij ni smiselno govoriti o obveznem članstvu, temveč o avtomatičnem članstvu v Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) in študentskih organizacijah posameznih univerz, ko so študentske organizacije tam ustanovljene (na Univerzi v Novi Gorici študentska organizacija še ni ustanovljena). Po kriteriju načina financiranja kaže na pravno osebo javnega prava dejstvo, da se pretežno ali večinoma financira iz javnih sredstev. Študentske organizacije se financirajo tako iz državnega in občinskih proračunov kot tudi iz dohodkov iz lastne dejavnosti in premoženja, prispevkov študentov, dotacij, donacij in daril, vendar pa velika večina njihovih prihodkov izvira iz koncesijskih dajatev v višini 12 % od prejemkov, izplačanih za občasna in začasna dela študentov, ki jo zaračunavajo organizacije za posredovanja občasnih in začasnih del študentov v skladu s predpisi na področju zaposlovanja (9. člen ZSkuS).
Na tem mestu gre navesti dejstvo, da je Ministrstvo za finance RS je v svoji odločbi št. 430-53/2009 zavzelo stališče, da financiranje preko "koncesijske dajatve" ne pomeni proračunskega financiranja, temveč gre za pridobivanje določenega dela plačila najemnikov delovne sile. Država se je v razmerju do študentov in delodajalcev odpovedala davčnim prihodkom za uporabo delovne sile in s tem zaradi nižje cene dela omogočila študentom izboljšanje njihovega socialnega statusa, tožeči stranki pa je priznala udeležbo na plačilu za posredovanje študentskega dela kot koncesijsko dajatev. Javno pooblastilo je ustavno pravni institut, v okviru katerega lahko z zakonom ali na njegovi podlagi pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave (121. člen Ustave RS). Namen javnega pooblastila je izključno racionalnost upravnega delovanja in se podeli v primeru, ko določena oseba izven državne uprave lahko lažje oziroma bolj učinkovito opravlja njene naloge. ŠOUM nima podeljenega nikakršnega javnega pooblastila, v večkrat »očitanem« izvajanju sistema subvencionirane študentske prehrane gre zgolj in samo za pogodbeno izvajanje določenih nalog, glede podelitve javnega pooblastilu ŠOS-u pa se je Upravno sodišče v sklepu opr. št. 225/2002-4 ravno tako nedvoumno postavilo na stališče, da javno pooblastilo ni podeljeno niti ŠOS-u. Glede na zgoraj navedena dejstva, ki izvirajo iz kriterijev pravne teorije, in upoštevajoč številne odločbe državnih organov, ki pritrjujejo stališču, da je Študentska organizacija Univerze v Mariboru pravna oseba zasebnega prava (na nasprotno stališče se je dosedaj postavilo samo Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. U260/2008-H z dne 12. 05. 2010, zoper katero pa je bila nedavno sprožena revizija; nadalje, navedena sodba v delu, ki se nanaša na ugotovitev o statusu ŠOUM, ni precedenčna, ampak je zaradi dejstva, da je šlo pri ugotavljanju statusa za predhodno vprašanje, relevantna samo za takratni konkretni primer), menimo, da ne izpolnjujemo kriterijev, kateri bi nas opredelili kor organ, zavezan k delovanju po ZDIJZ. Vsled navedenega vztrajajo pri stališču, da prosilcu odrekajo vpogled v želeno dokumentacijo.
Z namenom pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, je Pooblaščenec v prostorih organa opravil ogled in camera dne 15. 9. 2010.
Pritožba je utemeljena.
1. Ali je organ zavezanec po ZDIJZ
Ker organ zanika status zavezanca za dostop do informacij javnega značaja, je bilo najprej treba ugotoviti, ali je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja.
Krog zavezanih organov za dostop do informacij javnega značaja je razviden iz 1. čl. ZDIJZ, ki določa, da ta zakon ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb.
Organ je študentska organizacija univerze in kot tak ena izmed organizacijskih oblik Študentske organizacije Slovenije. 6. odst. 3. čl. ZSkuS določa, da je študentska organizacija univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda pravna oseba. Enako je določeno tudi v 69. čl. Študentske ustave (Ur. l. RS, št. 105/2002 s spremembami, v nadaljevanju ŠU) ter v 3. čl. Statuta organa. Ker iz navedenih določb izhaja zgolj, da je organ pravna oseba, ne pa tudi, za kakšno vrsto pravne osebe gre, je Pooblaščenec moral ugotoviti, ali gre za pravno osebo javnega ali zasebnega prava, saj je od tega odvisno, ali je organ zavezanec po ZDIJZ.
Definicije pravne osebe javnega prava v zakonodaji ni, zato je bilo status organa potrebno presojati na podlagi kriterijev, ki so v teoriji odločilni za posamezno vrsto pravne osebe. Gre za kriterije, ki jih je razvila pravna doktrina upravnega prava in ki se uporabljajo za presojo, ali gre za pravno osebo javnega ali zasebnega prava, kadar tega ne opredeli že sam zakon. Kot temeljni opredelilni element pravne osebe se najpogosteje navaja ustanovitveni akt, ki je pri pravni osebi javnega prava zakon ali drug oblastni akt (npr. uredba, odlok). Poleg tega kriterija, se kot opredelilni kriteriji navajajo še: izvajanje javnih pooblastil, izvajanje javnih nalog, uporaba prisilnih sredstev, obvezno članstvo (če gre za člansko obliko), obvezni obstoj, vpliv države na upravljanje ipd … Ker teorija med kriteriji navaja tudi izvajanje javnih pooblastil, velja poudariti, da samo izvajanje javnih pooblastil ne more biti odločilni kriterij za umestitev določene pravne osebe med pravne osebe javnega prava, saj lahko javno pooblastilo dobijo tudi pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe. Vse kriterije je potrebno obravnavati kot celoto, saj samo en kriterij ne da popolnega odgovora.
Ob tem pa velja poudariti, da načelo numerus clausus statusnih oblik pravnih oseb, ki za pravne osebe zasebnega prava velja dosledno, v javnem pravu dopušča izjeme. Razlog je v tem, da lahko država z oblastnim aktom (npr. z zakonom) vedno ustanovi posebno pravno osebo javnega prava in ji določi status sui generis. Obstajajo pa tudi oblike, ki imajo status z elementi pravnih oseb javnega in zasebnega prava in pri teh je določitev statusa in s tem povezanih pravnih predpisov še posebej problematična (več o tem knjiga Pravne osebe, prof. dr. Verice Trstenjak, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 100 - 106).
Pooblaščenec ugotavlja, da kljub temu, da organ ni bil ustanovljen neposredno z zakonom, ta nedvomno je pravna oseba javnega prava in je kot tak zavezanec za dostop do informacij javnega značaja. Skladno z 71. čl. ŠU je namreč študentska organizacija univerze ustanovljena, ko se na pisno pobudo najmanj trideset odstotkov študentov te univerze, v skladu s ŠU in akti, sprejetimi na osnovi ŠU, Nadzorna komisija Študentske organizacije izvede volitve v najvišje predstavniško telo teh študentov in ko to telo sprejme najvišji akt študentske organizacije z dvotretjinsko večino. Iz 70. čl. ŠU pa izhaja, da ko je študentska organizacija univerze ustanovljena, se vanjo združujejo vsi študenti posamezne univerze. Študentje posamezne univerze se lahko združujejo samo v eno študentsko organizacijo univerze (II. odst. 70. čl. ŠU). Iz navedenih določb je razvidno, da je članstvo v organu obvezno, oziroma neodvisno od volje članov, kar je eden izmed kriterijev za opredelitev pravne osebe javnega prava. Študent posamezne univerze namreč potem, ko je študentska organizacija te univerze ustanovljena, nima možnosti izbire (možnosti ne-vstopa v študentsko organizacijo), pač pa avtomatično postane član študentske organizacije. Za slednji kriterij je bistveno zgolj dejstvo, da posameznik nima možnosti svobodnega odločanja o združevanju, ne glede na to, kaj takšno članstvo nudi.
Kot je že bilo pojasnjeno, velja za pravne osebe zasebnega prava, za razliko od pravnih oseb javnega prava, dosledno načelo numerus clausus. To pomeni, da lahko ustanovitelji ustanovijo le katero od pravnih oseb, ki jo pravni red izrecno ureja. Po strukturi lahko pravne osebe zasebnega prava v Sloveniji razvrstimo v korporacije (društvo, delniška družba, družba z omejeno odgovornostjo, komanditna delniška družba, zadruga, družba za vzajemno zavarovanje in gospodarsko interesno združenje), pravne osebe societetnega tipa (družba z neomejeno odgovornostjo in komanditna družba) in ustanove (gre za pravne osebe tipa universitas bonorum z namenskim premoženjem, ki nimajo ne članov, ne drugih upravičencev s članskimi upravičenji). V Sloveniji pa bi lahko v to skupino uvrstili še zasebne zavode, ki jih zakonodaja delno in nesistemsko ureja (več o tem knjiga prof. dr. Verice Trstenjak: Pravne osebe GV založba, Ljubljana, 2003, str. 442 - 474). Organ ne predstavlja nobene izmed navedenih oblik, kar a contrario pomeni, da gre lahko le za pravno osebo javnega prava. Tudi v javnem pravu obstajata dve osnovni obliki pravnih oseb, in sicer korporacija, ki temelji na združenju oseb ter sklad oziroma ustanova, ki temelji na skupnosti premoženja. Posebni pravni osebi javnega prava sta še zavod in agencija, poleg teh pa, kot rečeno, obstajajo tudi pravne osebe javnega prava sui generis. Glede na to, da organ predstavlja organizirano skupnost študentov, gre v konkretnem primeru za korporacijo, in sicer za t.i. osebno korporacijo. Osebne korporacije temeljijo na združenju oseb, ki jih povezujejo enaki poklici ali druge sorodne lastnosti ali cilji (gospodarski, kulturni ipd.). Kot primer osebnih korporacij teorija najpogosteje navaja različne zbornice (npr. zdravniško, lekarniško, notarsko, odvetniško), med drugim pa tudi javnopravno organizirana študentska združenja (prim. knjiga Pravne osebe, prof. dr. Verice Trstenjak, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 108).
Organ je tudi nosilec javnega pooblastila. V 2. členu Zakona o subvencioniranju študentske prehrane (Ur. l. RS, št. 74/2007- uradno prečiščeno besedilo, 33/2009, v nadaljevanju ZSŠP) je določeno, da Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve za izvajanje posameznih nalog iz prvega odstavka pooblasti Študentsko organizacijo Slovenije. Ker je organ organizacijska enota Študentske organizacije Slovenije je tudi sam nosilec javnega pooblastila. Izvajanje javnih pooblastil je naslednji kriterij, ki govori v prid temu, da je organ pravna oseba javnega prava, nekateri pa ta kriterij vidijo celo kot odločujoč pri umestitvi določene pravne osebe med pravne osebe javnega prava. Kljub temu, da gre za močan opredelilni element, Pooblaščenec vendarle ponovno opozarja na zgoraj zapisano, to je, da izvajanje javnega pooblastila predstavlja zgolj enega izmed kriterijev, ki šele skupaj z ostalimi kriteriji lahko opredeli pravno osebo kot pravno osebo javnega prava.
Da gre pri organu za izrazito javnopravno sfero delovanja in nikakor ne za pravno osebo zasebnega prava, izhaja tudi iz določb, ki opredeljujejo cilje in dejavnosti študentskih organizacij. Primarno je treba opozoriti na 12. člen ŠU, ki v okviru načela javnosti določa, da je delovanje ŠOS javno. V 15. čl. ŠU pa je navedeno, da so cilji ŠOS in njenih organizacijskih oblik učinkovito zastopati interese študentov in se zavzemati za njihovo uresničevanje z namenom izboljševati študijske in socialne razmere ter razvijati druge interesne dejavnosti študentov in mlade populacije, 16. čl. ŠU pa določa, da ŠOS in njene organizacijske oblike v skladu z zakonom in določili ŠU opravljajo naslednje dejavnosti:
1. sprejemajo, organizirajo in izvajajo programe interesnih oziroma obštudijskih dejavnosti študentov na področju kulture, izobraževanja, športa, tehnične kulture, turizma, mednarodnega sodelovanja, javnih občil in drugih področjih interesnega oziroma obštudijskega delovanja študentov, na področjih interesnega in obštudijskega delovanja študentov, določenih z nacionalnim programom visokega šolstva in drugimi nacionalnimi programi, ki se financirajo iz državnega proračuna ter drugih virov, razen če ni z zakonom ali s tem aktom drugače določeno,
2. sprejemajo, organizirajo in izvajajo programe, ki vplivajo na socialno-ekonomski položaj študentov,
3. se zavzemajo za kakovostno in javno dostopno visoko šolstvo v Republiki Sloveniji,
4. zagotavljajo pogoje za delovanje in razvoj interesnih oziroma obštudijskih oblik združevanja študentov,
5. zagotavljajo sodelovanje študentov pri upravljanju lokalnih zadev, ki jih občina, mestna občina ali širša samoupravna lokalna skupnost ureja samostojno na področjih, ki vplivajo na življenje in delo študentov,
6. zagotavljajo vpliv študentov pri upravljanju javnih zadev in pri delu državnih in drugih organov,
7. zagotavljajo vpliv študentov pri sprejemanju zakonskih in drugih predpisov, ki urejajo življenje in delo študentov,
8. imenujejo predstavnike študentov v organe in delovna telesa mednarodnih organizacij in skupnosti, katerih članica je Republika Slovenija in v katerih sodelujejo predstavniki študentov,
9. zagotavljajo sodelovanje študentskih predstavnikov v organih odločanja in upravljanja visokošolskih zavodov in državnih organih, ki so dolžni zagotoviti sodelovanje študentskih predstavnikov v skladu z zakonom,
10. opravljajo gospodarske in druge dejavnosti v skladu s predpisi, ki urejajo opravljanje teh dejavnosti,
11. zavzemajo študentska stališča do družbenih vprašanj,
12. opravljajo druge naloge in dosegajo druge cilje, določene s študentsko ustavo in drugimi akti, sprejetimi na podlagi študentske ustave.
Skoraj identično so cilji in dejavnosti organa opredeljeni tudi v 12. čl. Statuta organa. Iz navedenih določb je jasno razvidno, da pri organu ne gre za uresničevanje zasebnih interesov, pač pa za delovanje v širšem javnem interesu. Gre za širše javno delovanje, ki ni strogo vezano zgolj na delovanje v okviru univerze, pač pa ima organ vpliv na vse organizacije, institucije in skupnosti, ki imajo kakršenkoli vpliv na položaj študentov.
Na javnopravni status organa kaže tudi njegov način financiranja. 9. čl. ZSkuS tako določa, da ŠOS pridobiva sredstva za delovanje iz:
- republiškega proračuna in proračunov lokalnih samoupravnih skupnosti,
- proračunov organizacijskih oblik Študentske organizacije Slovenije,
- prispevkov študentov,
- prihodkov od dejavnosti, ki jih opravlja za uresničevanje nalog in ciljev,
- prihodkov od lastnega premoženja,
- dotacij, daril ter drugih virov.
Študentska organizacija univerze pridobiva sredstva za delovanje iz virov iz prejšnjega odstavka in iz koncesijskih dajatev v višini 10% od prejemkov, izplačanih za občasna in začasna dela študentov, ki jo zaračunavajo organizacije za posredovanja začasnih in občasnih del študentov v skladu s predpisi na področju zaposlovanja. Način obračunavanja koncesijske dajatve se določi s pogodbo o koncesiji (2. odst. 9. čl. ZSkuS). V. odstavek 9. čl. ZSkuS pa določa, da ŠOS ter njene organizacijske oblike s premoženjem razpolagajo v skladu z namenom, za katerega je bilo pridobljeno. V 3. odst. 87. čl. ŠU je določeno, da ŠOS pridobiva sredstva za svoje delovanje in za delovanje svojih organizacijskih oblik iz naslova koncesijskih dajatev v višini 10% od prejemkov, izplačanih za začasna in občasna dela, ki jih zaračunavajo agencije za posredovanje občasnih in začasnih del v skladu s predpisi na področju zaposlovanja ter drugih virov, določenih v 9. členu ZSkuS, v skladu s pogodbo iz tretjega odstavka 9. člena ZSkuS. Delitev tako zbranih sredstev pa je natančno urejena v 88. čl. ŠU, po katerem se sredstva, zbrana na podlagi tretjega odstavka prejšnjega člena, delijo med ŠOS in njene organizacijske oblike na naslednji način:
- 17 % se nameni za delovanje Študentske organizacije Slovenije,
- 51 % se nameni delovanju študentskih organizacij univerz, in sicer: 25 % za delovanje Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, 20 % za delovanje Študentske organizacije Univerze v Mariboru in 6 % za delovanje Študentske organizacije Univerze na Primorskem,
- 32 % se nameni za delovanje študentskih klubov.
Iz navedenega je razvidno, da se organ preko ŠOS financira v prvi vrsti s sredstvi iz državnega proračuna ter proračunov lokalnih samoupravnih skupnosti, pri čemer je vnaprej določeno, kakšen delež sredstev, ki jih zbere ŠOS, pripada organu. Organ pa je z zakonom tudi omejen pri razpolaganju s svojim premoženjem, in sicer je pri razpolaganju omejen z namenom, za katerega je bilo premoženje pridobljeno. Pri tem mora v skladu z 11. členom ŠU sredstva porabljati racionalno, v skladu z načelom sorazmernosti ter na transparenten način. Vsaka nabava blaga, storitev ali gradnje, ki na letni ravni presega znesek, ki bo določen v posebnem pravilniku, mora biti oddana na podlagi javnega razpisa, po postopku, ki ga določa pravilnik.
Pooblaščenec ob tem še dodaja, da se strinja, da je v osnovi interes, ki ga zasleduje organ, interes študentov, vendar pri tem ni mogoče spregledati dejstva, da je delovanje organa tako organizacijsko kot finančno povezano z državo oz. Republiko Slovenijo. Država je postavila zakonski okvir za organiziranje organa in pri tem poskrbela tudi za sredstva, brez katerih bi bilo delovanje organa vprašljivo oziroma onemogočeno. To pomeni, da je ob tem zagotovo podan tudi javni interes, ki ga država zasleduje in ki se odraža v zagotovitvi dobrih pogojev za univerzitetno izobraževanje in da na ta način neposredno pripomore k dvigu izobrazbene strukture prebivalstva. Le izobraženo prebivalstvo lahko prispeva k razvoju, ki je cilj vsake družbe, zato je delovanje organa zagotovo tudi v javnem interesu. Znanje predstavlja kapital, ki ne pomeni samo ozkega interesa študentov, temveč interes celotne družbe.
Tudi Upravno sodišče RS je v sodbi z dne 12. 5. 2010, številka: U 260/2008-11 odločilo, da je organ pravna oseba javnega prava. Pri tem je pritrdilo navedbam Pooblaščenca, da je treba za ugotovitev ali je tožeča stranka pravna oseba javnega prava uporabiti pravno teorijo.
Glede na vse navedeno Pooblaščenec zaključuje, da je organ pravna oseba javnega prava in kot tak zavezanec za dostop do informacij javnega značaja. Podanih je namreč več elementov, ki organ opredeljujejo kot pravno osebo javnega prava: organ ni organiziran v nobeni od statusnopravnih oblik, v katerih lahko obstajajo osebe zasebnega prava, članstvo v organu je za študente Univerze v Mariboru obvezno oziroma neodvisno od njihove volje, organ je nosilec javnega pooblastila, cilji in dejavnosti organa so izrazito javnopravne narave, organ pa posredno pridobiva sredstva tudi iz republiškega proračuna in proračunov lokalnih samoupravnih skupnosti. Vsi navedeni elementi kot celota opredeljujejo organ kot pravno osebo javnega prava, ob tem pa organ tudi ni bil ustanovljen v nobeni izmed oblik, ki jih za pravne osebe zasebnega prava izrecno predvideva pravni red RS.
2. Pojem informacije javnega značaja
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, zato v 1 odst. 1. čl. vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju.
Informacija javnega značaja je po določilu I. odst. 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2.) organ mora z njo razpolagati,
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.
Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149).
Ker je organ v dopisu z dne 22. 7. 2010 izključno pojasnjeval, da ni zavezanec po ZDIJZ, ni pa se konkretno opredelil do dokumentov, ki jih zahteva prosilec, temveč se je zgolj na splošno skliceval, da predstavljajo tudi poslovno skrivnost, je Pooblaščenec nadalje najprej ugotavljal, ali so pri zahtevanih informacijah izpolnjeni vsi trije kriteriji za opredelitev informacije javnega značaja po ZDIJZ oziroma, ali obstaja t.i. kriterij materializirane oblike.
3. Ogled in camera na podlagi 11. čl. ZInfP
Z namenom razjasnitve dejanskega stanja in vpogleda v vsebino zahtevanih dokumentov je Pooblaščenec dne 15. 9. 2010 v prostorih organa opravil in camera ogled na podlagi 11. čl. ZInfP. Določilo 11. čl. ZInfP določa, da lahko Pooblaščenec opravi procesna dejanja v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja brez prisotnosti stranke, ki zahteva dostop do informacije javnega značaja, če je to potrebno, da se pred dokončno odločitvijo Pooblaščenca prepreči dostop do zahtevane informacije.
In camera ogled brez prisotnosti javnosti in strank, po teoretičnih izvajanjih pomeni izpeljavo odločanja de novo. To pomeni, da Pooblaščenec kot pritožbeni organ sam oceni in presodi dejstva, ki se nanašajo na možne škodljive posledice, ki bi nastale ob razkritju zahtevanih podatkov. Pooblaščenec mora namreč kot pritožbeni organ imeti polna pooblastila za preiskovanje vseh pritožb, kot tudi to, da od prvostopenjskega organa zahteva vse informacije oziroma vse relevantne dokumente na vpogled. Takšno delovanje pa Pooblaščencu nalaga tudi spoštovanje načela materialne resnice (8. čl. ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Ogled se je nanašal na dokumente, povezane z informacijami, ki jih je prosilec zahteval.
Na ogledu in camera je organ ponovno poudaril, da vztraja pri argumentih, da ni zavezan organ po ZDIJZ. Glede finančnih poročil Študentske organizacije Slovenije je organ pojasnil, da je to krovna organizacija s sedežem v Ljubljani in da z njihovimi dokumenti ne razpolagajo. Ker je prosilec uporabil izraz »finančna poročila univerzitetnih podružnic« je organ opozoril, da Študentska organizacija Univerze v Mariboru ni univerzitetna podružnica, ampak bi bil temu še najbližji Študentski svet Univerze v Mariboru, ki ima sedež na Slomškovem trgu 15. Organu je zato zahteva nejasna in se bolj kot na organ nanaša na nek univerzitetni program. Organ je navedel, da če res hoče finančna poročila organa, naj prosilec vlogo ustrezno dopolni. Pooblaščenec je v spis prevzel statistična poročila od leta 1994 do 2001 in letna poročila za javno objavo od leta 2002. Organ je opozoril, na nejasnost pojma »finančna poročila«. Po oceni organa je predmet zahteve dokumentacija, ki jo je izročil Pooblaščencu.
4. Kriterij materializirane oblike in delovno področje organa
Kot izhaja iz vložene zahteve, je prosilec zahteval fotokopije finančnih poročil poslovanja ŠOS in posameznih univerzitetnih podružnic od leta 1994 dalje. Pri tem Pooblaščenec primarno ugotavlja, da ni nobenega dvoma, da je prosilec želel finančna poročila od organa in ne od kakšne druge institucije, na kar se je na ogledu in camera skliceval organ. Organ je na zahtevo prosilca odgovoril z dopisom, v katerem prosilca ni prosil za dopolnitev zahteve, kar jasno kaže, da organ ob prejemu zahteve ni bil v dvomih, od koga je prosilec želel informacije. Pritožba je še bolj določna, zato ni nobenega razloga, da bi se ta dvom vzpostavil v pritožbenem postopku.
Glede finančnih poročil Študentske organizacije Slovenije je organ pojasnil, da z njihovimi dokumenti ne razpolagajo. Pooblaščenec pa ne vidi razloga, da organu ne bi verjel. To pomeni, da v tem delu zahteve prosilca ni izpolnjen prvi pogoj iz 1. odstavka 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ že razpolaga. Ker organ z navedenimi zahtevanimi dokumenti ne razpolaga, zavezanci pa so v skladu z ZDIJZ dolžni omogočiti dostop samo do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, razen v primerih, ko se informacije nahajajo v računalniških bazah, Pooblaščenec zaključuje, da zahtevi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi.
Nadalje Pooblaščenec ugotavlja, da organ ne razpolaga z informacijo oziroma dokumentom, ki bi nosil oznako »finančno poročilo«, vendar pa slednje, torej prihodki in odhodki organa za obdobje od leta 1994 dalje, izhajajo iz bilanc prihodkov in odhodkov, bilanc stanja in uspeha, statističnih podatkov iz izkaza prihodkov in odhodkov, od leta 2002 dalje pa tudi iz Poročil zaključnega računa za posamezno leto. Navedeno dokumentacijo je organ Pooblaščencu izročil na ogledu in camera. Ker se prosilec v svoji zahtevi ni določno opredelil do samega dokumenta, temveč je na splošno želel »finančna poročila«, Pooblaščenec ocenjuje, da zgoraj našteti dokumenti, iz katerih izhajajo prihodki in odhodki organa, predstavljajo informacije, ki jih je treba obravnavati kot predmet zahteve za dostop do informacije javnega značaja in izpolnjuje kriterij materializirane oblike v skladu s 1. odst. 4. čl. ZDIJZ. Zahtevane informacije nedvomno sodijo tudi v delovno področje organa, saj izkazujejo finančno poslovanje organa. To pomeni, da predmet zahteve za dostop do informacije javnega značaja izpolnjuje vse kriterije za informacijo javnega značaja v skladu s 1. odst. 4. čl. ZDIJZ.
5. Izjeme po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ
Ker se je organ zgolj na splošno skliceval na poslovno skrivnost, je Pooblaščenec po uradni dolžnosti na podlagi 2. odst. 247. čl. ZUP in v skladu z načelom materialne resnice (8. člen ZUP) izvedel preizkus, ali gre v konkretnem primeru morebiti za katero od izjem, določenih v 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, zaradi česar bi bilo treba delno ali v celoti zavrniti dostop do zahtevanih dokumentov.
Dokumenti, ki so predmet zahteve, sodijo med poslovne knjige, ki jih je organ dolžan voditi na podlagi Zakona o računovodstvu (Ur. l. RS, številka: 23/1999 in 30/2002-ZJF-C, v nadaljevanju ZR), ki v 1. členu določa, da se s tem zakonom ureja vodenje poslovnih knjig ter izdelava letnih poročil za proračun in proračunske uporabnike ter za pravne osebe javnega prava in pravne osebe zasebnega prava (v nadaljnjem besedilu: pravne osebe), ki ne vodijo poslovnih knjig na podlagi zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98 in 6/99), zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93) in zakona o društvih (Uradni list RS, št. 60/95 in 49/98 - odločba US). V skladu z 21. členom ZR pravne osebe sestavljajo letno poročilo. Letno poročilo je sestavljeno iz bilance stanja, izkaza prihodkov in odhodkov, pojasnil k izkazom in poslovnega poročila. Nadalje pa je v 51. členu ZR določeno, da morajo pravne osebe do zadnjega dne v mesecu februarju tekočega leta predložiti letno poročilo iz 21. člena tega zakona organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov, torej AJPES-u. Organizacija, pooblaščena za obdelovanje in objavljanje podatkov, torej AJPES, pa mora podatke iz letnih poročil dati na razpolago vsakomur, ki to zahteva ter mu proti nadomestilu dejanskih stroškov izdati tudi prepis zahtevanih podatkov.
Glede na dejstvo, da so predmet presoje izključno informacije, ki jih je organ dolžan, na podlagi ZR posredovati AJPES-u, slednji pa jih je dolžan na zahtevo proti plačilu posredovati vsakomur, Pooblaščenec nikakor ne more slediti splošnemu zatrjevanju organa, da zahtevane informacije predstavljajo poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju. ZGD-1 v tretjem odstavku 39. člena namreč izrecno določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev. Ker gre v obravnavanem primeru za informacije, ki so po zakonu javne, ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti.
Iz zgoraj navedenih razlogov Pooblaščenec ugotavlja, da v danem primeru ni podana izjema iz 2. točke 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.
6. Zaključek
Pooblaščenec je po pritožbi prosilca, na podlagi 3. odstavka 255. člena ZUP, zadevo rešil po dokumentih ter odločil sam, tako kot je navedeno v izreku odločbe. Organ je dolžan prosilcu v 15 (petnajstih) dneh od vročitve te odločbe posredovati fotokopije dokumentov, ki so navedeni v drugi točki izreka te odločbe. V preostalem delu je Pooblaščenec zahtevo prosilca zavrnil, ker organ z zahtevanimi informacijami ne razpolaga.
Ker se molk organa v skladu s 4. odst. 22. čl. ZDIJZ šteje kot odločba, s katero je zahteva zavrnjena, iz obrazložitve te odločbe Pooblaščenca pa so razvidni razlogi za ugoditev zahtevi, to pomeni, da je pritožba zaradi molka utemeljena. Pooblaščenec je na podlagi 3. odst. 255. čl. ZUP o zahtevi prosilca odločil in podal tudi razloge za ugoditev zahtevi. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.
Svetovalka Pooblaščenca
Informacijski Pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka