Noviforum d.o.o. zoper ravnanje Vrhovnega sodišča
+ -Številka: 020-31/2004/3
Kategorije: Kršitev materialnega prava
Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja po svetovalki Sonji Bien (v nadaljevanju Pooblaščenec), na podlagi 3. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur.l. RS, št. 24/2003, v nadaljevanju ZDIJZ), o pritožbi Noviforum d.o.o., Stegne 31, Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Uradne osebe za dostop do informacij javnega značaja za slovensko sodstvo UODIJZ 13/2004 z dne 17.6.2004, na podlagi 4. odst. 27. čl. ZDIJZ in 1. odst. 248. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZUP), dne 9.12.2004 izdaja naslednjo
O D L O Č B O:
Pritožba se kot neutemeljena zavrne.
O b r a z l o ž i t e v:
Uradna oseba za dostop do informacij za slovensko sodstvo (v nadaljevanju Uradna oseba) je dne 17.6.2004 izdala odločbo, s katero je zavrnila zahtevo prosilca. Navedla je, da je prosilec zahteval pridobitev računalniškega zapisa podatkov iz sodnega registra, na katerem je želel imeti prepis podatkov o ustanoviteljih in zastopnikih poslovnih subjektov v tekstovni datoteki na CD-ROM mediju. Prosilec je prosil za podatke, ki se na podlagi 4. čl. Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg) vpisujejo v sodni register in sicer za vse vpisane subjekte:
1. enotno identifikacijsko številko subjekta vpisa, v zvezi z ustanovitelji, družbeniki oziroma člani subjekta vpisa- enotna identifikacijska številka, priimek in ime oziroma firma, naslov bivanja oziroma sedež, država bivališča oziroma sedeža, vrsta in obseg odgovornosti za obveznosti subjekta vpisa, datum vstopa, datum izstopa;
2. v zvezi z osebami, pooblaščenimi za zastopanje subjekta vpisa, oziroma delov subjekta vpisa- priimek in ime, naslov bivanja, tip zastopnika, datum podelitve pooblastila, datum prenehanja pooblastila.
Uradna oseba se je sklicevala na 4. čl. ZDIJZ, češ da prosilec prosi za prav določeno zbirko podatkov, ki pa je sodstvo nima in je ne bo ustvarilo, čeprav računalniška tehnologija to omogoča. Zahteva torej predstavlja ustvarjanje nove evidence. Po ZDIJZ in Uredbi o dostopu do informacij javnega značaja sodni register sicer sodi med informacije javnega značaja, saj je v 7. čl. ZSReg zapisano, da gre za javno knjigo in tudi samo ime »register« ga uvršča med javno dostopne informacije, ki jih ZDIJZ opredeljuje v 4 čl.. Ker pa dostop do javnih informacij, zajetih v obravnavani register, urejata specialni zakon ZSReg in tudi Pravilnik o elektronskem dostopu do podatkov, vpisanih v sodni register (v nadaljevanju Pravilnik), mora uporabnik za pridobitev podatkov upoštevati določila teh dveh aktov. Vrhovno sodišče RS je odločilo, da je sodni register državljanom dostopen tudi preko spletnih strani (kar je v duhu 10. čl. ZDIJZ, ki v 6. odst. pravi, da so poleg taksativno naštetih informacij, ki morajo biti dostopne na internetu, preko tega medija lahko dostopne tudi druge informacije javnega značaja). Uporabo elektronskega registra natančno določa zgoraj omenjeni Pravilnik. Uporabnik mora pri uporabi elektronskega registra upoštevati navodila, ki jih Pravilnik določa v 5. in 6. čl.. Ta dva člena določata, da je uporabnik dolžan bazo uporabljati skrbno, v skladu z zakonom in Pravilnikom in obveščati Center za informatiko Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o kakršnihkoli napakah v zvezi z uporabo baze. Podatke, pridobljene s pomočjo elektronskega dostopa, lahko uporabnik uporablja le v svojem imenu in za svoj račun ter jih ne sme posredovati tretjim osebam. Uporabniku, ki ne bo upravljal baze v skladu z zakonom in Pravilnikom, bo CIF onemogočil elektronski dostop do baze. Prosilec pa je sam zapisal, da ni končni uporabnik baze, ampak zgolj posrednik, zato torej ne sme črpati podatkov iz elektronskega registra.
V 7. čl. Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP) je določeno, da lahko upravljavec zbirke osebnih podatkov posamezna opravila v zvezi z obdelavo osebnih podatkov poveri drugi fizični ali pravni osebi, ki je registrirana za opravljanje te dejavnosti. Pogoj za prenos teh pooblastil, ki je prav tako določen v ZVOP, je, da sme ta oseba opravljati samo storitve obdelave osebnih podatkov v okviru naročnikovih pooblastil in osebnih podatkov ne sme obdelovati ali kako drugače uporabljati za noben drug namen. Medsebojne pravice in obveznosti se uredijo s pogodbo, ki mora biti sklenjena v pisni obliki, in mora vsebovati tudi pogoje in ukrepe za zagotovitev varstva osebnih podatkov in njihovega zavarovanja. Vrhovno sodišče RS ne potrebuje zunanjega upravljavca baze podatkov in nima nobene potrebe in namena na trgu nastopati kot naročnik za izvedbo takšnih storitev. Če bi se za kaj takšnega odločilo, bi moralo povpraševanje izvesti v skladu z Zakonom o javnih naročilih.
Zoper odločbo uradne osebe je prosilec vložil pravočasno pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.
Navaja, da iz dikcije 4. čl. ZDIJZ ni razvidno, da bi morala določena informacija že obstajati v takšni obliki, v kakršni naj se posreduje osebi, ki zahteva dostop do nje. To potrjuje tudi 25. čl. ZDIJZ, ki določa, da mora organ, ki ugodi zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, prosilcu nemudoma omogočiti seznanitev z vsebino zahtevane informacije tako, da mu jo da na vpogled ali da mu zagotovi njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Če zakon sam določa, da naj uradna oseba zagotovi prepis oziroma elektronski zapis informacije, potem se 4. čl. ZDIJZ ne more razlagati tako, da mora dokument že obstajati. Zahtevan je namreč bil zgolj prepis podatkov iz sodnega registra in če se del podatkov iz tega registra izpiše, ne gre za novo evidenco, pač pa za izpis iz evidence. Poleg tega je sodni register evidenca, ki jo mora sodišče voditi na podlagi zakona in navajanje, da takšne evidence sodstvo nima, ne ustreza dejanskemu stanju.
Uradna oseba je napačno uporabila materialno pravo s tem, ko je odločitev argumentirala s tem, da dostop do informacij v sodnem registru ureja specialni zakon in se zato ZDIJZ ne uporablja. ZSReg je bil sprejet že leta 1994, medtem ko je bil ZDIJZ sprejet leta 2003. V 7. čl. ZSReg je določeno, da je sodni register javna knjiga in da so v sodni register vpisani podatki javni in da jih sme vsakdo pregledovati, prepisovati ali zahtevati, naj se mu izda overjeni izpisek iz sodnega registra. Nadalje ZSReg določa, da se izpisek iz sodnega registra, ki je voden kot centralna informatizirana baza, zagotovi z računalniškim izpisom vpisanih podatkov. Podrobnejših postopkov o dostopu do podatkov ta zakon ne določa. Vsekakor se tu ni mogoče sklicevati na Pravilnik, ki podrobneje ureja ta način dostopa, saj ne zahteva neposrednega elektronskega dostopa, ampak zgolj računalniški izpis. Ker so torej določbe ZSReg, ki se nanašajo na dostop do podatkov v sodnem registru, nezadostne, se za dostop uporablja ZDIJZ kot specialni zakon, ki je natančno uredil postopke in pogoje glede dostopa do podatkov. Navedba, da se za dostop do zadevnih podatkov ZDIJZ ne uporablja, torej ni utemeljena. Enako ni utemeljena uporaba Pravilnika, ker se zahteva nanaša le na prepis podatkov v elektronski obliki, ne pa na elektronski dostop, zato argument, da se ne dovoli dostop do podatkov, ker jih bo posredoval tretjim osebam, kar izrecno prepoveduje omenjeni pravilnik, v tem primeru ni relevanten. Glede določbe ZVOP, da je prenos pooblastil mogoč samo v okviru naročnikovih pooblastil in da pridobitelj osebnih podatkov teh ne sme obdelovati ali drugače uporabljati za noben drug namen, meni, da pridobitev prepisa teh podatkov s strani prosilca ne bi kršila te določbe, saj je prosilec pripravljen skleniti pogodbo o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti. Poleg tega je namen prosilca, da podatke vključi v poslovni register. S tem prosilec v celoti ostaja v okviru zakonsko določenega namena in pooblastil sodnega registra- zagotavljanje javnosti podatkov. ZSReg določa celo negativne posledice za tiste, ki ne bi bili seznanjeni s podatki, vpisanimi v sodni register, zato je interes javnosti, da so ti podatki čimbolj dostopni. Seveda bi prosilec pri objavi teh podatkov navedel opozorilo, da je za povsem ažurne podatke, na katere se lahko zanesejo, potrebno preveriti vpis v sodnem registru. Nerelevantna je tudi zadnja navedba v odločbi, da sodišče ne potrebuje zunanjega upravljavca baze podatkov. Prosilec nima namena nadomestiti sodnega registra ali opravljati določenih nalog, ki so mu naložene z zakonom, temveč želi svojim strankam ponuditi zgolj točnejše in ažurnejše informacije o poslovnih subjektih, kar predstavlja samostojno gospodarsko aktivnost in ne posega v pooblastila in naloge države. Preprečevanje takšne gospodarske aktivnosti bi pomenilo tudi kršenje Ustave RS in sicer njenega 74. čl., ki določa svobodo gospodarske pobude ter kršenje 47. čl. Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence.
V dopolnitvi pritožbe z dne 8.12.2004 je prosilec ponovil svoje stališče, da se za podatke v sodnem registru Zakon o varstvu osebnih podatkov ne more uporabljati, ker je sodni register javna knjiga, temveč se lahko uporablja le za dostop do podatkov v centralno informatizirani bazi, kjer podatki niso vezani na posamezen subjekt vpisa. Varstvo osebnih podatkov iz 50. čl. ZSReg se da zagotoviti na drug način, ki ne omejuje svobodne gospodarske pobude in sicer s sklenitvijo ustrezne pogodbe. V nadaljevanju dopolnitve pritožbe je prosilec predstavil trende razvoja dostopa do informacij javnega sektorja v Evropski uniji in v ZDA, ki nasprotujejo ravnanju Vrhovnega sodišča RS. Ravnanje slednjega je kratkoročno razumljivo, upoštevati pa bi bilo treba tudi dolgoročne potenciale podatkov, s katerimi razpolaga. Ker je Vrhovno sodišče RS neposredni proračunski uporabnik in dobiva stroške za vzdrževanje zbirke povrnjene iz dveh virov: proračuna in zavezancev za registracijo podatkov, prosilec meni, da bi bili upravičeno zaračunani le stroški, ki jih neposredno povzroči prosilec za prepis podatkov. Prosilec pojasnjuje, da bi podatke iz sodnega registra uporabil pri svojih izdelkih iBON in IPIS, ki predstavljata registra finančnih in poslovnih podatkov. Zaradi zagotovitve čim večje ažurnosti in posledično večje varnosti uporabnikov pa bi želeli te podatke pridobivati periodično in sicer večkrat letno. Prosilec predlaga, da naj Pooblaščenec odpravi izpodbijano odločbo in sam reši stvar tako, da Vrhovnemu sodišču RS naloži, da prosilcu posreduje prepis celotne baze sodnega registra v splošno razširjenem računalniškem formatu, pri čemer se stranki pogostnost pošiljanja podatkov sami dogovorita; da s prosilcem sklene pogodbo, v kateri se uredi način posredovanja podatkov ter dovoljena uporaba teh podatkov, pri čemer mora biti prosilcu dovoljena komercialna uporaba ob upoštevanju 50.čl. ZSReg in da prosilcu zaračuna le stroške posredovanja podatkov, ki ne smejo presegati materialnih stroškov.
Pritožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi ni vprašljivo, ali zahtevana informacija predstavlja informacijo javnega značaja. Že iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja pravilna ugotovitev, da so v sodni register vpisani podatki informacije javnega značaja. Opredelitev informacije javnega značaja je zapisana v določbi 4. čl. ZDIJZ. Po tej definiciji je informacija javnega značaja tista informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz opisane opredelitve informacije javnega značaja izhaja logičen sklep, da lahko informacijo javnega značaja predstavlja samo takšen dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen oziroma tisti dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. ZDIJZ na organe zavezance torej ne naslavlja zahteve, da morajo ustvarjati nove dokumente, jih prilagajati oziroma iz določenega dokumenta delati izvlečke, razen kadar je to mogoče doseči s sorazmerno preprostim postopkom. Ta opredelitev je vplivala na odločitev Pooblaščenca, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.
Prosilec zahteva določene podatke, ki se vpisujejo v sodni register. Sodni register je tako imenovana javna evidenca, ker gre za evidenco, ki se mora voditi na podlagi zakona in ker je njen namen izvajanje oblastnih nalog. Vodenje sodnega registra ureja Zakon o sodnem registru (Ur.l. RS št. 13/94 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZSReg). ZSReg določa podatke, ki se vpišejo v sodni register in pravila postopka, v katerem pristojno redno sodišče odloča o vpisu v sodni register (1.čl. ZSReg). V določbi III. odst. 101. čl. Zakona o sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/1994 ter spremembe in dopolnitve) je določeno, da je za vodenje sodnega registra pristojno okrožno sodišče. V določbi 4. čl. ZSReg je podrobneje določeno, kateri podatki se vpišejo v sodni register pri vseh subjektih vpisa; med njimi so podatki v zvezi z ustanovitelji, družbeniki in člani subjekta vpisa (7.tč. 4. čl. ZSReg) in podatki v zvezi z osebami, pooblaščenimi za zastopanje subjekta vpisa oziroma delov subjekta vpisa (8.tč.4.čl. ZSReg). V zvezi s prvimi se v sodni register vpiše enotna identifikacijska številka, priimek in ime oziroma firma, naslov bivanja oziroma sedež, država bivališča oziroma sedež ustanovitelja, družbenika oziroma člana, vrsta in obseg odgovornosti za obveznosti subjekta vpisa ter datum vstopa in izstopa. V zvezi z drugimi se v sodni register prav tako vpiše enotna identifikacijska številka, priimek in ime, naslov bivanja, tip zastopnika (prokurist, član uprave, likvidator ipd.), meje pooblastila za zastopanje ter datum podelitve in prenehanja pooblastila. Poleg navedenih podatkov se v sodni register za vsak subjekt vpisa vpisujejo še naslednji podatki: enotna identifikacijska številka, firma oziroma ime, sedež, pravnoorganizacijska oblika, dejavnosti z navedbo ustrezne šifre in imena podrazreda nacionalne klasifikacije dejavnosti, datum akta o ustanovitvi; podatki v zvezi z deli subjekta vpisa, čas trajanja subjekta vpisa, če je ustanovljen za določen čas ter določeni podatki v zvezi s postopkom prisilne poravnave, likvidacije oziroma stečaja; podatki v zvezi z drugimi načini prenehanja subjekta vpisa, sklenitev, sprememba in prenehanje podjetniške pogodbe ter firma oziroma ime sopogodbenika ter drugi podatki, za katere zakon določa, da se vpišejo v sodni register.
Prosilec torej ne zahteva vseh podatkov, ki se vpisujejo v sodni register za vsak subjekt vpisa, temveč le nekatere izmed teh podatkov. Gledano iz kvantitativnega vidika, prosi za del podatkov iz sodnega registra in s tem za določen del javne evidence. Uradna oseba pa je dostop do teh podatkov zavrnila predvsem zato, ker gledano iz kvalitativnega vidika, prosilec zahteva izpis takšnih podatkov iz sodnega registra, ki je računalniško oziroma tehnično sicer mogoč, vendar predstavlja ustvarjanje nove evidence, torej evidence, s katero zavezani organ še ne razpolaga. Vprašanje, ali pomeni izpisek oziroma izpis nekaterih podatkov iz določene evidence ustvarjanje nove informacije, je v obravnavani zadevi eno izmed ključnih vprašanj. Kot izhaja iz gornje opredelitve informacije javnega značaja, je namreč s pojmom informacija javnega značaja mišljena le informacija, ki že obstaja, tako da zavezanemu organu ni treba vložiti nobenega dodatnega dela, truda ali predelave pri seznanitvi prosilca z njo. Opisani pojem je odločilen za razumevanje prave vsebine informacije javnega značaja in izvira iz temeljnih funkcij pravice do dostopa do informacij javnega značaja in osnovnih načel ZDIJZ, kot sta javnost in odprtost delovanja organov (1. odst. 2. čl. ZDIJZ). Načelo odprtosti delovanja javnih organov namreč omogoča pridobivanje vseh javnih informacij, torej informacij o delu oblasti in posledično omogoča tudi sodelovanje pri sprejemanju odločitev, ki pomenijo izvajanje oblastnih, javnopravnih nalog.
Gornji načeli ZDIJZ omogočata izvrševanje ključnih funkcij pravice dostopa do informacij javnega značaja, ki jih teorija deli vsaj na tri vrste. Prva funkcija je demokratična, ker posameznikom omogoča, da spoznajo vsebino delovanja javnih oblasti in da lahko pri izvajanju oblasti tvorno sodelujejo. Druga funkcija je nadzorna, ker posamezniku omogoča nadzor nad delovanjem javnih oblasti in izhaja iz znanega reka, da »absolutna oblast kvari absolutno«, zato mora imeti posameznik zaradi preprečevanja zaprtega dela oblasti in z njim povezanih večjih priložnosti za pojave korupcije ter drugih oblik zlorabe oblasti, možnost nadzora nad delovanjem javnih oblasti. Tretja funkcija je gospodarska. Ta upošteva veliko gospodarsko vrednost informacij javnega značaja. Po eni strani imajo namreč informacije javnega značaja pomen za načrtovanje vseh vrst gospodarskih in poslovnih odločitev; po drugi strani pa te informacije omogočajo gospodarstvu, da s kakršnokoli predelavo ali dodano vrednostjo k informacijam javnega značaja ustvarijo nov produkt, ki ga lahko tržijo na novo oblikovanem in vse bolj naraščajočem trgu informacij javnega značaja. V zvezi z zadnjo funkcijo je teorija že ob uveljavitvi ZDIJZ opozorila na to, da je zbiranje in obdelava javnih informacij pomembna ekonomska dejavnost in da se nekatere države že ukvarjajo z naslednjim korakom, to je nadzorom takšnega trga javnih informacij (prim. doc. dr. Bojan Bugarič, Pravica do dostopa do informacij javnega značaja in transparentnost dela javne uprave, Uveljavljanje Zakona o dostopu do informacij javnega značaja v praksi-strokovno gradivo, GV Ljubljana, str. 22-41).
Prosilec je v zahtevi opisal namen, zaradi katerega zahteva informacije. Navedba namena uporabe sicer ni ena izmed obveznih sestavin zahteve po ZDIJZ, saj je v 3. odst. 17. čl. ZDIJZ izrecno določeno, da prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve. V tej zadevi pa lahko na podlagi opredelitve namena razberemo, da je zahteva prosilca nedvomno izraz gospodarske funkcije pravice do dostopa do informacij javnega značaja, kot je bila opisana zgoraj. Poleg tega lahko iz zahteve prosilca v delu, ko se sklicuje na 74. čl. Ustave RS, ki določa svobodo gospodarske pobude, predvsem pa iz dopolnitve pritožbe z dne 8.12.2004, razberemo tudi, da želi informacije ponovno uporabiti. Ponovna uporaba informacij pomeni, da pridobitelji informacij javnega značaja, ki jih organi javne oblasti primarno zbirajo za izvrševanje svojih javnih nalog, te nadalje uporabijo v gospodarske ali negospodarske namene (podrobneje o ponovni uporabi informacij v nadaljevanju).
Do odgovora na zgoraj opisano vprašanje, ali pomeni izpisek določenih podatkov iz registra informacij javnega značaja ustvarjanje nove informacije, ki ne spada v pojem informacije javnega značaja v skladu s 4. čl. ZDIJZ, lahko pridemo z analizo in primerjavo določb o delnem dostopu do informacije javnega značaja, ki predvideva dostop do informacij javnega značaja v primeru, ko so v istem dokumentu vsebovane javnosti dostopne informacije in z izjemami v 6. čl. ZDIJZ zavarovane informacije. Delni dostop do informacij javnega značaja je urejen v 7. čl. ZDIJZ, v katerem je določeno, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz prejšnjega člena (6.čl. ZDIJZ, v katerem so določene izjeme, op. Pooblaščenca) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. Podrobneje je način delnega dostopa urejen v Uredbi o posredovanju informacij javnega značaja (Ur.l. RS, št. 115/2003), ki v 16. čl. vzpostavlja pravno fikcijo, da je javno dostopne informacije mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo zaupnost zavarovanih informacij, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali kako drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki ali če jih je mogoče zbrisati, zakodirati, blokirati oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki. Pri tem pa je pomembno, da je v teoriji zastopano jasno stališče, da delni dostop ni potreben tudi takrat, ko bi to povzročilo nerazumno količino administrativnega dela, saj v tem primeru načelo sorazmernosti dovoljuje, da se tehta interes javnosti, da pridobi dele dokumenta, z administrativnim bremenom naloženega dela instituciji.
Pooblaščenec je pri presoji, ali pomeni izpisek določenih podatkov iz registra informacij javnega značaja ustvarjanje nove informacije, uporabil podobno merilo tehtanja med interesom javnosti in vložkom dela v pridobitev podatkov, ki jih prosilec zahteva. Pri tem je upošteval, da zahteva prosilec zahtevane podatke za vse subjekte vpisa, ki so vpisani v sodni register. V skladu s 3. čl. ZSReg so to družba z neomejeno odgovornostjo, komanditna družba, družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba, komanditna delniška družba, gospodarsko interesno združenje, samostojni podjetnik, kadar zakon tako določa, podružnica tujega podjetja, zadruga, zavod, skupnost zavodov ter druge pravne ali fizične osebe, za katere zakon določa, da se vpišejo v sodni register. V primerih, ki jih določa zakon, se vpišejo v sodni register tudi deli subjekta vpisa. Število vpisanih subjektov v sodni register je torej izjemno visoko (po zadnjih podatkih naj bi se gibalo okoli številke 60.000). Upoštevaje število vseh vpisanih subjektov ter dejstvo, da prosilec zahteva izpis točno določenih podatkov za vse subjekte vpisa, je Pooblaščenec prišel do zaključka, da zahtevani podatki predstavljajo ustvarjanje nove evidence. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je sicer navedeno, da je pridobitev teh podatkov računalniško sicer mogoča, vendar je pri tem izrecno zapisano, da s takšno evidenco zavezani organ ne razpolaga. Glede na obsežnost sodnega registra pa bi po oceni Pooblaščenca tudi relativno preprosta računalniška operacija, na podlagi katere bi lahko bili zahtevani podatki iz registra pridobljeni, v primerjavi s številom subjektov vpisa, predstavljala tako veliko administrativno obremenitev za zavezani organ, ki bi lahko resno ogrozila nemoteno poslovanje registrskega sodišča in povzročila zastoje pri opravljanju drugih nalog, ki so predpisane z ZSReg. Po opravi tehtanja med interesom prosilca, da pridobi zahtevane podatke in delovno ter časovno intenzivno obremenitvijo organa, ki bi ga v izbor zahtevanih podatkov moral vložiti, je Pooblaščenec zaključil, da predstavljajo zahtevani podatki ustvarjanje nove evidence, ki ne spada v pojem informacije javnega značaja v skladu s 4. čl. ZDIJZ in zato zahteva prosilca po ZDIJZ ni varovana.
Poleg gornjega zaključka, ki usmerja odločitev Pooblaščenca v zavrnitev pritožbe, isto odločitev narekujejo tudi drugi razlogi. Pooblaščenec je že v svoji odločbi št. 020-36/2004/5 z dne 27.10.2004 zavzel stališče, da je namen, ki ga zasleduje ZDIJZ, v tem, da se zagotovi dostop do tistih informacij, ki ustrezajo definiciji informacije javnega značaja, ki pa v trenutku, ko nekdo zanje zaprosi, niso nikjer dostopne splošni javnosti. Zgolj takrat jih lahko namreč prosilec zahteva od organov, ki te informacije posedujejo. V nasprotnem primeru javnosti teh dokumentov ni potrebno zagotavljati s postopkom, ki ga urejuje ZDIJZ, torej s posamičnimi dostopi vsakega prosilca. Izrecno določbo o tem ima Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in sveta z dne 30.5.2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, kjer je v 2.odst. 10.čl. predpisano, da lahko institucija svojo obveznost odobritve dostopa do dokumentov izpolni tako, da prosilca obvesti, kako pride do želenega dokumenta, če je institucija dokument že objavila in je prosilcu zlahka dostopen. Temeljno načelo javnosti registrskega prava je izpeljano v 7.čl. ZSReg, ki določa, da je sodni register javna knjiga in da so v sodni register vpisani podatki javni in jih sme vsakdo pregledovati, prepisovati ali zahtevati, naj se mu izda overjeni izpisek iz sodnega registra. Poleg tega se smejo pregledovati in prepisovati tudi listine, na katerih temeljijo vpisi v sodni register (1.-3.odst. 7.čl. ZSReg). Ker se lahko z njimi vsak
seznani in dobi overjene izpiske iz registra, se tudi nihče ne more sklicevati na to, da ni
poznal podatkov, ki so vpisani v sodni register, razen če zakon ne
določa drugače (3.odst. 8.čl. Zakona o sodnem registru). Iz povzetih temeljnih določb registrskega prava izhaja, da so vsi v sodni register vpisani podatki javni. Ker jih sme vsakdo pregledovati (prim. 2.odst. 7.čl. ZSReg), so vsi ti podatki javnosti dostopni oziroma, javno objavljeni. Zaradi navedenega organu ni treba zagotavljati javnosti teh podatkov s posamičnimi dostopi.
Poleg tega se sodni register vodi tudi kot centralna informatizirana baza. Informatizirana glavna knjiga sodnega registra se vodi tako, da se vpisujejo in vzdržujejo vsi podatki, ki se vpisujejo v sodni register, pri vsakem od registrskih sodišč v Republiki Sloveniji (1.odst. 45. čl. ZSReg); v to bazo se vpiše vsak subjekt vpisa in deli subjekta vpisa (46.čl. ZSReg). Vpogled v glavno knjigo sodnega registra in izpisek iz sodnega registra, ki je voden kot centralna informatizirana baza, se zagotovi z računalniškim izpisom vpisanih podatkov, ki se nanašajo na vsak subjekt vpisa (1.odst. 48 čl. ZSReg). Takšen izpisek je dolžno izdati vsako registrsko sodišče, ne glede na to, pri katerem je subjekt vpisan ( 4. odst. 48.čl. ZSReg). Vodenje sodnega registra kot centralne informatizirane baze zato predstavlja dodaten argument za zgoraj navedeno ugotovitev, da so vsi podatki iz sodnega registra že javno objavljeni in s tem dostopni. Iz navedenega razloga bi bilo potrebno zavrniti tudi zahtevo, ki bi se nanašala na prepis vseh podatkov, ki se vpisujejo v sodni register.
Nenazadnje ne gre spregledati, da je bila v EU dne 17.11.2003 sprejeta Direktiva 2003/98/ES (v nadaljevanju Direktiva) o ponovni uporabi informacij javnega sektorja, na podlagi katere mora Republika Slovenija do 1.7.2005 ustrezno urediti to vprašanje. Posebna ureditev ponovne uporabe informacij se je izkazala za potrebno zato, ker je nastanek informacij javnega značaja financiran iz javnih, proračunskih sredstev in jih zato ni mogoče šteti za last javnega sektorja. Direktiva predpisuje minimum pravil za enotno ureditev ponovne uporabe v državah članicah EU in praktične ukrepe za pospeševanje ponovne uporabe. Direktiva sicer od držav EU ne zahteva, da ponovno uporabo informacij javnega sektorja sploh dovolijo; če pa jo, jo morajo v skladu z zahtevami Direktive. Pomembno je tudi, da Direktiva za zaračunavanje informacij, ki bodo ponovno uporabljene, dovoljuje višje stroške kot veljavna ureditev po ZDIJZ, ki trenutno dovoljuje le zaračunavanje materialnih stroškov in sicer le za posredne proračunske uporabnike. Po Direktivi se lahko zaračuna polno povračilo stroškov zbiranja, nastajanja, reprodukcije in razširjanja informacij, vključno z razumno povrnitvijo določene stopnje investicije glede na življenjsko dobo informacij. V bližnji prihodnosti lahko ureditev tega vprašanja, upoštevaje enakost obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, pričakujemo. ZDIJZ namreč trenutno ne ureja ponovne uporabe informacij javnega značaja; predvsem pri ponovni uporabi teh informacij v gospodarske namene pa bi se lahko posebna ureditev de lege ferenda izkazala za upravičeno.
Glede na gornje ugotovitve se izkaže pritožba za neutemeljeno. Na podlagi navedenega je Pooblaščenec, po opravljenem preizkusu, izvedenem po 2. odst. 247. čl. ZUP, ki je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in kršitev ZDIJZ, na podlagi 1.odst. 248. čl. ZUP pritožbo prosilca zavrnil.
POUK O PRAVNEM SREDSTVU:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče. Tožba se lahko pošlje po pošti, vloži pisno ali da ustno na zapisnik pri sodišču. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Svetovalka Pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja
Sonja Bien, univ. dipl. prav.