prosilec - Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij

POVZETEK:

 Organ je zavrnil prosilčevo zahtevo na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ (zahteva šikanoznega značaja), saj je v zahtevi žalil zaposlene pri organu. V pritožbenem postopku je IP sledil ugotovitvam organa in zavrnil pritožbo prosilca.  

ODLOČBA:

Številka: 090-236/2021/3

Datum: 23. 7. 2021

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……… (v nadaljevanju prosilec), z dne 29. 6. 2021, zoper odločbo Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij,  Beethovnova ulica 3, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-19/2021/2 z dne 15. 6. 2021, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 29. 6. 2021 zoper odločbo Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, št. 090-19/2021/2 z dne 15. 6. 2021, se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je dne 25. 5. 2021 na organ naslovil elektronsko sporočilo, s katerim je v osebnem interesu in interesu po pooblastilu sina na podlagi določil ZDIJZ zaprosil za posredovanje fco vse uradne dokumentacije 'strokovnih' pedagoških vodij in 'strokovnih' komisij, ki so v času dvoletnega sinovega de-facto nezakonitega 'ležanja' na zaprtem oddelku zapora Dob, odločile, da si sin ne zasluži tovrstnih ugodnosti v času de-facto nezakonitega prestajanja kazni zapora.

O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo, št. 090-19/2021/2 z dne 15. 6. 2021, s katero je zahtevo prosilca na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ  v celoti zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je uradna oseba ugotovila, da je vsebina zahteve šikanoznega značaja, saj prosilec v njej žali zaposlene.

Zoper zgoraj navedeno odločbo je prosilec neposredno pri IP vložil pritožbo z dne 29. 6. 2021, s katero prereka odločbo organa. V njej povzema pretekle dogodke in poudari, da deluje na temelju odnosa akcija – reakcija, pri čemer je njegovo pisanje, ki mu ga očitajo kot šikanozno, zgolj reakcija na predhodno storjena dejanja, ki so zavestno kršila temeljne človekove pravice članom njegove družine. Od pritožbenega organa pričakuje:

• kritično poglobljeno delovanje na temelju upoštevanja premice kategorije časa, vse v kontekstu aksioma, da akciji sledi reakcija,
• kritično poglobljeno delovanje na temelju, da z uradno materialno resnico, ki je celo pravnomočno potrjena, ni moč žaliti, saj 'kot zrcalo' ni v ničemer odgovoren, če zrcalna slika udbovske svinje odseva komunistično prasico,
• kritično poglobljeno delovanje na temelju uradne pravnomočne materialne resnice (op.a. potrjene s sodbo ESČP) storjenega zavržnega kriminalnega zločinstva predmetnih organovih udbašev/udbašic, zaradi katerega je RS sama priznala kršitev sinovih človekovih pravic po kar štirih členih Konvencije ter
• kritično poglobljeno delovanje, ki bo temeljilo na tehtanju, ali je sploh mogoče razumno utemeljevati kakršnokoli šikanoznost v situaciji, ko posameznik zgolj z besedami poimenuje uradno pravnomočno presojeno materialno dokazljivo resnico zavrženega primitivnega ne civilizacijskega zločinskega fizično izvršenega dejanja večkratnega nezakonitega/kaznivega delovanja predmetnih zanikrnih intelektualno podhranjenih udbašev/udbašic organa, ki je v pravni državi povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja.
  
  

Prejeto pritožbo je IP skladno z drugim odstavkom 239. člena ZUP odstopil organu. Ta je po preizkusu procesnih predpostavk ter odločitvi, da o zadevi ne bo odločil drugače, pritožbo posredoval v pristojno odločanje IP. Ob odstopu je organ poudaril, da prosilec nanj dnevno naslavlja vloge, v katerih žali in zmerja zaposlene organe, zato je svojo odločitev oprl na peti odstavek 5. člena ZDIJZ.

Pritožba ni utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je zakonita odločitev organa, da se kot šikanozna zavrne prosilčeva zahteva z dne 25. 5. 2021, ki kot taka predstavlja zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, kot jo določa peti odstavek 5. člena ZDIJZ.

Skladno s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. Citirano določbo je glede na njeno vsebino treba razlagati restriktivno, ob upoštevanju dejstev, ugotovljenih v vsakem primeru posebej, torej kot izjemo od sicer prostega dostopa do informacij javnega značaja iz citiranega 5. člena ZDIJZ^[1].

O zlorabi pravice dostopa do informacije javnega značaja se je IP v preteklih odločitvah že večkrat izrekel^[2] in obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve, navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, ki se lahko uporabijo tudi v zvezi s pravico dostopa do informacij javnega značaja ter se opredelil, kdaj se zahteva prosilca šteje za šikanozno^[3]. O zlorabi pravice dostopa do informacij javnega značaja se je izreklo tudi Upravno sodišče RS. V sodbi, št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017, je zapisalo, da je namen določbe petega odstavka 5. člena ZDIJZ prosilcu odreči dostop do zahtevanih podatkov v primerih, ko prosilec prekorači namene pravice dostopa do informacij javnega značaja z izvršitvijo ravnanja, ki predstavlja zlorabo pravice. Sodišče je v konkretni sodbi izpostavilo še, da že iz besedila zakona izhaja, da predstavlja predmetna določba izjemo od splošnega dostopa, zato jo je treba razlagati ozko, v skladu z namenom, ki ga je zasledoval zakonodajalec ter upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera posebej. Previdnost pri razlagi je potrebna še zlasti zato, ker predstavlja pravica dobiti informacijo javnega značaja z ustavo zagotovljeno pravico vsakogar, ki ima v zakonu utemeljen interes (drugi odstavek 39. člena Ustave). Na obstoj zlorabe pravice se sklepa na podlagi ravnanj prosilca, med katere sodi po presoji sodišča tudi šikaniranje.

Zavrnitev prosilčeve vloge predvideva peti odstavek 5. člena ZDIJZ v dveh primerih, in sicer, (1) če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij  javnega značaja po ZDIJZ ali  (2) če je očitno, da je zahteva šikanoznega značaja.

V zvezi s prvim razlogom, tj. zlorabo pravice, ZDIJZ ne določa konkretnih elementov oziroma kriterijev, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezni prosilec, zato se pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upoštevajo kriteriji, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi. Presoja drugega razloga (torej šikanoznosti) zavrnitve zahteve pa pomeni pravni premislek organa, ki ga ta opravi upoštevajoč navedbe v konkretni zahtevi, ki jih primerja s osnovnimi standardni izražanja in ravnanja, ki se pričakujejo od povprečnega posameznika pri udeležbi v konkretnem (upravnem) postopku.

Organ je z izpodbijano odločbo zahtevo prosilca zavrnil iz drugega razloga, zato je IP v okviru materialno pravne presoje izpodbijane odločbe preverjal ta razlog zavrnitve.

O šikanoznih vlogah je IP obširno zavzel stališče v odločbi, št. 090-19/2016/26 z dne 12. 5. 2016, kjer je navedel, da je tisti dopis šikanoznega značaja, s katerim se namerno povzroča neprijetnosti, nevšečnosti ali uporabljajo šikanozna sredstva, tj. s katerim se žali človekovo dostojanstvo oz. poslanstvo upravnega organa. Tudi po upravno sodni praksi (npr. sodba II U 214/2016, tč. 21 obrazložitve) so »šikanozne tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd. Tovrstna ravnanja prosilca, ki organ prekomerno ovirajo pri delu, so v nasprotju z namenom, za katerega je prosilcu priznana pravica dostopa do informacij javnega značaja. Zato vsaka zahteva, ki je očitno šikanozna, že v osnovi pomeni tudi očitno zlorabo pravice, ki jo je treba presojati tako, kot izhaja to iz sodne prakse«.

Nadalje iz sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013 izhaja, da gre za zlorabo pravice v primeru, ko subjekt prestopi meje pravno zavarovanega upravičenja tako, da ogroža oziroma posega v pravico drugega. Gre za primere, ko subjekt pravico, ki mu jo daje pravo, izvršuje v nasprotju z njenim ciljem oziroma namenom tako, da prekomerno ovira in na nedopusten način posega v delo in dostojanstvo organa, ki mu s tem onemogoča, da bi opravljal delo samostojno v okviru ustave in zakonov, to pa ima vpliv tudi na pravice tretjih, ki so udeleženi v (drugih) postopkih, ki jih vodi organ. Da zlorabo pravice predstavlja tudi vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic je zapisalo tudi Ustavno sodišče RS v svojem sklepu, št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

Z vpogledom v vsebino prosilčeve zahteve z dne 25. 5. 2021 IP ugotavlja, da ta vsebuje številne negativne vrednostne sodbe glede konkretno navedenih posameznikov, in so kot take žaljive in nespoštljive. Gre za navedbe prosilca, ki se nanašajo na delo tam imenovanih javnih uslužbencev in organa kot celote in  jih je (nekatere med njimi) citiral že organ v izpodbijani odločbi. Tako prosilec npr. v zahtevi navaja sledeče: »...kolikor pomnite so vaši maloumni pro/udbovski oblastni kriminalni zločinci ………, tozadevne pedagoške vodje, predmetna vaša 'strokovna' komisija in vse ostale – milo zapisano - tozadevne oblastne pro/udbovske krivosodne/tožilske prasice in tozadevni oblastni pro/udbovski krivosodni/tožilski prasci uredili vse potrebno, da so v kontekstu pro/udbovsko oblastne zanikrne kognitivno prikrajšane intelektualno podhranjene organizirane hudodelske zločinsko kriminalne združbe…«, »...a raz/umne več kot dovolj, oblastni pro/udbovski 'v nulo' degenerirani kreteni - izbrani na pozicije v kontekstu pro/udbovske negativne selekcije, se pa tako ali tako v njim lastni do vakuma spolirani kromirani medušesni votlini ne zavedajo kaj počnejo v njim lastnem zločinstvu…«, »...dokazano nikoli nisi storil in je to z lahkoto lahko dokazljivo vsaki razumni osebi, ki ima IQ 'nekaj malega pik' nad seštevkom številk lastnih podplatov…«, »...permanentno prisiljevala 'strokovna' pedagoška vodja, ki me je 'učila' korektnega zakonskega življenja, ob tem pa je sama imela pet!!! otrok s tremi!!! različnimi moškimi… nekdo bi rekel, strokovno edino prav, saj je delovala na osnovi lastnih bogatih osebnih pestrih izven/posteljnih izkušnjah, sam pa se zgolj retorično sprašujem, kako so že včasih z eno besedo poimenovali tovrstno obrtnico najstarejše obrti…«

Vse povzete navedbe so po oceni IP tako žaljive in nespoštljive, da ob dejstvu, da so v zahtevi večkrat ponovljene in predstavljajo bistvo predmetne zahteve, pripeljejo do zaključka, da je zahtevo mogoče v celoti označiti kot šikanozno. Intenzivnost navedenih žaljivk je še toliko večja, ker je prosilec svoja pisanja naslovil tudi na druge osebe in državne organe, ki niso bili udeleženci konkretnega postopka. Citirane navedbe predstavljajo jedro same vloge, kar rezultira v tem, da se sicer zakonsko določene obvezne sestavine same zahteve za dostop do informacij javnega značaja med njimi izgubijo. S tem pa tudi sam namen ZDIJZ, ki je v zagotoviti javnosti in odprtosti delovanja organov ter omogočanju uresničevanja pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja. Izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb glede konkretnih javnih uslužbencev in dela organa, žalitev in provokacij prosilca je zato mogoče označiti kot navidezno uveljavljanje pravice dostopa do informacij javnega značaja.

IP pojasnjuje, da ima prosilec nedvomno pravico zahtevati dostop do informacij javnega značaja, pri čemer mora ostati v mejah dostojnosti in pri argumentaciji, ki je objektivno usmerjena v kritiko vsebine dela organa, ne pa v subjektivna opažanja glede (ne)primernosti posameznih uradnih oseb. Zato IP ne more slediti pritožbenim navedbam prosilca, da je s takšnim načinom izražanja le želel podati objektivni prikaz realnega stanja odločanja in ravnanja organa v zvezi s preteklimi dogodki (kot sam navaja akcija - reakcija). Svojega neprimernega izražanja namreč ne more opravičevati kot povračilo za pretekla dejanja posameznikov, ki so bila storjena izven postopka po ZDIJZ, ki je v konkretnem primeru predmet presoje IP. Vsakdo se mora vzdržati neprimerne in žaljive komunikacije, prizadeti posamezniki pa imajo v primerih, ko gre za poseg v njihovo čast in dobro ime, pravico do pravnih sredstev v okviru odškodninskega in/ali kazenskega prava.

IP meni, da so navedbe prosilca, ki uradno osebo in ostale zaposlene pri organu v zahtevi žali z zgoraj povzetimi navedbami, objektivno žaljive, z njimi pa je prosilec posegel v dostojanstvo in ugled uradnih oseb in organa. Drži, da samo navajanje napak pri delu organa in opozarjanje na nepravilnosti ni žaljivo, vendar pa prosilec ni ostal v teh mejah (npr. pri strokovni kritiki dela), ampak je presegel meje dostojnosti. Izrazi, kot jih v svojih vlogah uporablja prosilec (npr. pro/udbovske krivosodne/tožilske prasice in tozadevni oblastni pro/udbovski krivosodni/tožilski prasci) , ne sodijo v upravni postopek in nihče (niti javni uslužbenec) ni dolžan prenašati kritike, ki se »spusti« na osebno raven in je žaljive, nespoštljive in provokativne narave. Prosilec bi lahko svoje nestrinjanje z delom organa izrazil tudi na drugačen način, brez uporabe žaljivih in za upravni postopek neprimernih besed.

Upoštevajoč vse navedeno, je IP zaključil, da je odločitev organa pravilna in zakonita. Predmetna prosilčeva zahteva za dostop do informacij javnega značaja je šikanozna, zato je organ ravnal pravilno, ko jih je zavrnil, ne da bi se spustil v njihovo obravnavo po vsebini. Glede na vse navedeno so pritožbene navedbe v celoti neutemeljene.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:.

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Mevlida Deljanin, univ. dipl. prav.

asistentka svetovalca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Enako sodba Upravnega sodišča RS, I U 1816/2016 z dne 4. 10. 2017.

[2] Glej odločbe IP, št. 090-117/2012/3 z dne 20. 6. 2012, št. 090-254/2015/2 z dne 26. 11. 2015, št. 090-19/2016 z dne 12. 5. 2016, dostopne na spletni strani https://www.ip-rs.si/ijz/.

[3] Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-249/2016 z dne 3. 1. 2017, št. 090-27/2017 z dne 18. 4. 2017, št. 090-68/2017 z dne 1. 6. 2017 in št. 090-55/2017 z dne 14. 7. 2017.