Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
   
dekorativna slika

prosilec - Slovenska akreditacija

+ -
Datum: 09.03.2021
Številka: 090-30/2021
Kategorije:

POVZETEK:

V obravnavani  zadevi je organ odločil o dostopu do pritožb ter odgovore nanje na temo hrupa, ki so prispele na SA od leta 2015 dalje. V pritožbenem postopku je IP ugotavljal,  kateri dokumenti so sploh predmet zahteve oziroma ali je organ odločil o vseh dokumentih, ki jih je prosilka zahtevala. Prosilka je  namreč v pritožbi organu očitala da ni odločil o vseh dokumentih.  IP je ocenil, da ni dvoma, da je prosilka zahtevala vse dokumente, ki so bili pri organu kakorkoli obravnavani glede nestrinjanja z meritvijo hrupa. Res je, da je v zahtevi uporabila besedo »pritožba«, kar pa nikakor ni mogoče obravnavati tako »ozko« , kot je to storil organ v izpodbijani odločbi. Organ je namreč moral pojasniti, in torej slednje ni samo po sebi umevno, da dokumentov, ki se nanašajo na informacije oz. zadeve na temo hrupa, v skladu z mednarodnimi pravili akreditiranja, ne obravnava po postopku za pritožbe, česar pa prosilka zagotovo ni mogla vedeti, saj je to del notranjih pravil. Ker pa po vsebini tudi tovrstni dokumenti pomenijo nestrinjanje, torej neke vrste »pritožbo«, bi moral organ v okviru zahteve obravnavati tudi tovrstne dokumente, ali pa slednje vsaj prosilki predočiti, predno bi o zadevi odločil. IP je pritožbi ugodil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. 

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-30/2021/3

Datum: 9. 3. 2021

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 20. 1. 2021, (v nadaljevanju prosilka), zoper odločbo z dne 12. 1. 20121, št. 090-0001/20-0004, Slovenske akreditacije, Šmartinska cesta 152, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

 

  1. Pritožbi prosilke z dne 20. 1. 2021 se ugodi in se odločba Slovenske akreditacije, z dne 12. 1. 2021, št. 090-0001/20-0004, odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi odločiti najpozneje v 30 - tih dneh od prejema te odločbe.

 

  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilka je dne 13. 12. 2020 po elektronski pošti na MGRT naslovila zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. MGRT je del zahteve dne 16. 12. 2020 odstopil v obravnavo organu. Prosilka je dne 22. 12. 2020 na MGRT in organ naslovila dopolnitev zahteve, in sicer je zahtevala, da ji MGRT ali organ (glede na to, kje se dokumenti nahajajo) posredujeta naslednje dokumente (s prekritimi osebnimi podatki):

  • Vse zapisnike sej Sveta zavoda Slovenske akreditacije, zapisnike javnih sestankov Sveta zavoda Slovenske akreditacije - vse od leta 2015 dalje,
  • Pritožbe ter odgovore nanje na temo hrupa, ki so prispele na Slovensko akreditacijo in ki jih je ta institucija tudi obravnavala – vse od leta 2015 dalje,
  • Programe dela Slovenske akreditacije – vse od leta 2015 dalje.

Dne 28. 12. 2020 je organ s strani MGRT sprejel sporočilo o potrditvi dogovora o razdelitvi obravnave zahteve, in sicer je vse zapisnike sej Sveta zavoda Slovenske akreditacije in programe dela Slovenske akreditacije – vse od leta 2015 dalje, posredoval MGRT. Pritožbe ter odgovore nanje na temo hrupa, ki so prispele na Slovensko akreditacijo – vse od leta 2015 dalje, pa bo prosilki posredoval organ.

 

O zahtevi prosilke je organ odločil z odločbo z dne 12. 1. 2021, št. 090-0001/20-0004, na način, da je v prvi točki izreka navedel, da se zahtevi prosilke za posredovanje pritožb ter odgovore nanje na temo hrupa, ki so prispele na SA od leta 2015 dalje, ugodi. V drugi točki izreka pa, da je SA je v tem obdobju prejela štiri pritožbe, ki se nanašajo na področje hrupa in katerih obravnava je zaključena. Ena pritožba se nanaša na delo akreditiranega organa, tri pa na delo SA. Prosilki se posreduje fotokopije dokumentov, kot izhaja iz odločbe, pri čemer se prekrijejo osebni podatki, podatki, s katerimi bi se lahko razkril pritožnik, in podatki, s katerimi bi se lahko razkril akreditirani organ. Prosilka sama nosi svoje stroške postopka.

 

V obrazložitvi odločbe je organ navedel, da se zahteva prosilke nanaša na dokumente, ki jih je organ izdelal ali prejel v postopku obravnavanja pritožb o delu akreditiranih organov oz. o delu SA v zvezi s področjem hrupa. Organ je pritožbe obravnaval skladno z dokumentoma S03 - Pravila akreditiranja in D06-01 - Postopek obravnavanja pritožb, drugih izrazov nezadovoljstva in informacij o neupravičenem sklicevanju na akreditacijo oziroma o uporabi logotipa SA. Nadalje se je organ skliceval na svoj statut, ki v 40. členu izrecno določa, da so javnosti dostopne vse informacije o delu organa, z izjemo tistih podatkov oz. dokumentov, ki so skladno z akreditacijskimi pravili opredeljeni kot podatki zaupne narave in imajo naravo poslovne skrivnosti. V tej povezavi je organ izpostavil:

  • Uredbo 765/2008, ki v 4. točki 8. člena od nacionalnih akreditacijskih organov zahteva zaupnost pridobljenih podatkov, kar pa je operacionalizirano v standardu SIST EN ISO/IEC 17011:2018, ki se kot blanketni predpis uporablja na podlagi 11. člena Uredbe 765/2008. Navedeni člen namreč od nacionalnih akreditacijskih organov zahteva: da dokažejo skladnost delovanja s harmoniziranimi standardi, sklic na katere je bil objavljen v Uradnem listu Evropske Unije.
  • Eden od teh standardov, ki veljajo na podlagi Uredbe, je tudi standard SIST EN ISO/IEC 17011:2018, ki v 8.1. členu določa zaupnost informacij in je opredeljen tudi v Uradnem listu Evropske Unije. Na ta način je nesporno jasno, da Uredba 765/2008 vsebuje zahtevo po zaupnost informacij, saj je standard SIST EN ISO/IEC 17011:2018 s tem postal del evropskega in posledično tudi slovenskega pravnega reda.

Glede na navedeno je organ sprejel odločitev, da se skladno z določbo 1. odstavka 22, člena ZDIJZ zahteva prosilke za dostop do informacije javnega značaja ugodi. Upoštevajoč zgoraj navedene pravne predpise in akte je organ v posredovanih dokumentih prekril vse podatke, ki bi lahko razkrili identiteto pritožnika in akreditiranega organa, na katerega se nanaša pritožba.

 

Zoper navedeno odločbo je prosilka pri organu vložila pritožbo z dne 20. 1. 2021, v kateri je navedla, da se z odločitvijo organa ne strinja, ker ne drži, da so njeni zahtevi ugodili, kar izhaja iz izpodbijane odločbe, saj ji je  organ poslal vsega skupaj le štiri pritožbe z odgovori organa. Prosilka je ob tem dodala, da kot je razvidno iz zapisnika 59. seje Sveta Slovenske akreditacije, so pritožbe v zvezi z meritvami hrupa in posledično na delo SA in njihovih akreditiranih organov številne, od leta 2018 pa se še povečujejo. Upravičeno zato sklepa, da je resnično število pritožb na delo Slovenske akreditacije in njihovih akreditiranih organov (hkrati tudi odgovorov s strani SA nanje) mnogo višje od prikazanega oz. poslanega. Iz zapisnikov sej Sveta Slovenske akreditacije od leta 2015 dalje je poleg tega jasno razvidno, da je bilo število pritožb naslednje: v letu 2015 so na SA prispele tri informacije o akreditiranih organih, ki formalno niso bile obravnavane po postopku pritožb (ker se pritožnik ni najprej obrnil na akreditiran organ), vendar so informacije ustrezno obravnavali v skladu s postopki akreditiranja; SA je leta 2015 dobila tudi dve pritožbi na neupravičeno sklicevanje na akreditacijo v letu 2016 formalno na SA ni prispela nobena pritožba, prejeli pa so tri informacije, ki so jih obravnavali, vendar formalno niso bile pritožbe

v letu 2017 so na SA prispele tri zadeve, ki so jih vodili kot pritožbe (dve na delo SA, ena informacija o delu akreditiranega organa), v letu 2018 so na SA dobili tri pritožbe, ki so bile obravnavane v skladu s postopkom in šest informacij o delu akreditiranih organov oz. o delu SA. Prosilka je še dodala, da je na 57. seji Sveta SA direktor povedal, da v zadnjem obdobju SA prejema direktno oz. posredno večje število informacij o delu akreditiranih organov na področju hrupa, v katerih so očitane nepravilnosti pri delu akreditiranih laboratorijev. Tudi v primeru, ko ne gre direktno za pritožbo nad delom akreditiranih organov, SA zadevo preuči in se pogosto odloči za izvedbo izrednega nadzora. Dosedanji izredni nadzori niso pokazali takšnih pomanjkljivosti, ki bi bile razlog za odvzem akreditacije, so pa bile ugotovljene nekatere neskladnosti. V letu 2019 je SA prejela 11 zadev pod pritožbami, od katerih so se tri dejansko izvedle po postopku za obravnavo pritožb; ostale se obravnavajo kot informacije o delu akreditiranih organov. Iz teh podatkov je po oceni prosilke razvidno, da je organ od leta 2015 dalje prejel najmanj 11 formalnih pritožb in najmanj 20 tako imenovanih »informacij«, ki so v resnici pritožbe, organ jih kot formalne pritožbe ni obravnaval le zato, ker se pritožnik s pritožbo ni najprej obrnil na akreditiran organ in šele nato na SA. Še enkrat zato prosi za fotokopije vseh pritožb in tako imenovanih informacij oz. zadev na temo hrupa, ki so v obdobju od leta 2015 do danes prispele na Slovensko akreditacijo in se nanašajo na delo te ustanove in njihovih akreditiranih organov ter za fotokopije vseh odgovorov s strani Slovenske akreditacije nanje.

 

Organ je z dopisom št. 090-0001/20-0008 z dne 27. 1. 2021 ugotovil, da je pritožba prosilke pravočasna, dovoljena in vložena po upravičeni osebi in jo je odstopil v reševanje IP. Ob tem je navedel, da se je zahteva prosilke, ki je bila predmet odločbe št. 090-0001/20-0004 z dne 12.1.2021, nanašala na dostop do pritožb ter odgovorov nanje na temo hrupa, ki so prispele na Slovensko akreditacijo in ki jih je ta institucija tudi obravnavala - vse od leta 2015 dalje. Slovenska akreditacija je prosilki ugodila in ji posredovala vse dokumente, ki jih je prosilka zahtevala in so se nanašali na obravnavo štirih pritožb, ki so jih na Slovenski akreditaciji obravnavali na temo hrupa od leta 2015 dalje. Prosilka je v pritožbi na odločitev organa št. 090-0001/20-0004 z dne 21.1.2021 navedla, da iz zapisnikov sej Sveta Slovenske akreditacije izhaja, da je Slovenska akreditacija od leta 2015 dalje prejela najmanj 11 formalnih pritožb. Ta informacija drži, vendar pa so se od teh le štiri nanašale na področje hrupa in so se tako le štiri nanašale na zahtevo prosilke. Vsi zahtevani dokumenti iz teh štirih pritožb na temo hrupa so bili prosilki posredovani, zato ni jasno, zakaj prosilka v pritožbi na odločitev ponovno prosi za fotokopije vseh pritožb na temo hrupa, ki so v obdobju od leta 2015 do danes prispele na Slovensko akreditacijo in se nanašajo na delo te ustanove in njihovih akreditiranih organov ter za fotokopije vseh odgovorov s strani Slovenske akreditacije nanje. Organ je ob tem še dodal, da iz vsebine pritožbe prosilke tudi izhaja, da gre za novo zahtevo, saj se je prvotna zahteva prosilke nanašala zgolj na pritožbe ter odgovore nanje na temo hrupa, ki so prispele na Slovensko akreditacijo in ki jih je Slovenska akreditacija obravnavala od leta 2015 dalje. Iz vsebine pritožbe pa izhaja, da sedaj prosilka želi dodatno pridobiti tudi fotokopije dokumentov, ki se nanašajo na informacije oz. zadeve na temo hrupa, ki so v obdobju od leta 2015 do danes prispele na Slovensko akreditacijo in se nanašajo na delo te ustanove in njihovih akreditiranih organov, ter fotokopije vseh odgovorov s stran Slovenske akreditacije nanje. Tako naslovljenih informacij organ v skladu z mednarodnimi pravili akreditiranja ne obravnava po postopku za pritožbe, zato teh dokumentov v prvotnem zahtevku prosilke ni posredoval. O tem organ v odločbi št.090-0001/20-0004 ni odločal, ker to ni bil predmet zahtevka po ZDIJZ.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilka izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ podvržen določbam ZDIJZ in da zahtevane informacije sodijo v delovno področje organa, saj se nanašajo na vprašanje glede meritve hrupa oz. v zvezi s pritožbami, ki se nanašajo na meritve hrupa. Sporno pa je vprašanje, kateri dokumenti so sploh predmet zahteve oziroma ali je organ odločil o vseh dokumentih, ki jih je prosilka zahtevala. Prosilka namreč v pritožbi organu očita, da ni odločil o vseh dokumentih in ob tem navaja, da ji je posredoval dokumentacijo zgolj glede štirih pritožb, med tem ko je iz podatkov razvidno, da je organ od leta 2015 dalje prejel najmanj 11 formalnih pritožb in najmanj 20 tako imenovanih »informacij«, ki so v resnici pritožbe. Nasprotno pa organ trdi, da je odločil o celotni zahtevi in da tega, kar navaja v pritožbi, v svoji zahtevi prosilka ni zahtevala.

 

Zastavlja se torej vprašanje, ali je prosilka dejansko zahtevala to, kar navaja v pritožbi ali pa, kot zatrjuje organ, je s pritožbo zahtevo razširila oz. zahtevala drugačne dokumente, kot v prvotni zahtevi, kar se razume kot »nova zahteva«, do česar prosilka v pritožbi ni upravičena?

 

Kot je IP že večkrat poudaril v svoji praksi, od prosilcev ni mogoče pričakovati niti zahtevati, da bi podrobno poznali dokumente organa, njihovo poimenovanje, še manj pa postopek vodenja zadev, zato je vselej ključna vsebinska opredelitev dokumentov. Povedano drugače, prosilci so pri zahtevi dolžni dokumente vsebinsko definirati v razumnih mejah, od organa pa se pričakuje, da svoje dokumente dobro pozna in da v skladu z načelom javnosti in odprtosti organov, prosilcem omogoči, da čim lažje pridobijo informacije javnega značaja.

 

V obravnavanem primeru po oceni IP ni dvoma, da je prosilka zahtevala vse dokumente, ki so bili pri organu kakorkoli obravnavani glede nestrinjanja z meritvijo hrupa. Res je, da je v zahtevi uporabila besedo »pritožba«, kar pa nikakor ni mogoče obravnavati tako »ozko« , kot je to storil organ v izpodbijani odločbi. Organ je namreč moral pojasniti, in torej slednje ni samo po sebi umevno, da dokumentov, ki se nanašajo na informacije oz. zadeve na temo hrupa, v skladu z mednarodnimi pravili akreditiranja, ne obravnava po postopku za pritožbe, česar pa prosilka zagotovo ni mogla vedeti, saj je to del notranjih pravil. Ker pa po vsebini tudi tovrstni dokumenti pomenijo nestrinjanje, torej neke vrste »pritožbo«, bi moral organ v okviru zahteve obravnavati tudi tovrstne dokumente, ali pa slednje vsaj prosilki predočiti, predno bi o zadevi odločil. Pri čemer pa organ niti ne zanika obstoja tovrstnih dokumentov, ki jih prosilka izrecno omenja v pritožbi.

 

IP tako zaključuje, da v obravnavanem primeru ni dvoma, da so predmet zahteve prosilke »vsa dokumentacija (pritožbe, informacije ali kakršno koli drugo nestrinjanje) na temo hrupa, ki so v obdobju od leta 2015 do danes prispele na Slovensko akreditacijo in se nanašajo na delo te ustanove in njihovih akreditiranih organov, ter fotokopije vseh odgovorov s strani Slovenske akreditacije nanj«, kar pomeni, da je organ dejansko stanje ugotovil nepopolno oziroma napačno, zato je treba izpodbijano odločbo organa odpraviti, na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP.

IP je dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, zato mora upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP in zato postopek voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Ker se izpodbijana odločba ne da preizkusiti, je IP ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, ki podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z zahtevano dokumentacijo.

 

V ponovljenem postopku je organ dolžan izvesti celovit ugotovitveni postopek in primarno nesporno ugotoviti, kateri dokumenti so predmet zahteve po ZDIJZ torej, katere dokumente je prosilka zahtevala. Pri čemer IP opozarja, da je treba zahtevo obravnavati na način, da se, v smislu razumevanja njene zahteve, prosilki omogoči čim širši dostop do zahtevanih informacij. Nadalje se bo moral organ opredeliti do vsakega posameznega dokumenta in v izrek in obrazložitev odločbe natančno navesti, o katerih konkretnih dokumentih je odločal (npr. št. dokumenta, naziv, datum ipd.) ter v primeru obstoja izjem iz prvega dostavka 6. člena in 5. a člena ZDIJZ, navesti, v katerem delu zahtevanih dokumentov podatki predstavljajo izjemo in ali je možen delni dostop.

 

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, ker je organ na prvi stopnji dejansko stanje ugotovil nepopolno oziroma napačno, zato je treba izpodbijano odločbo organa odpraviti, na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP. IP je zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilke odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:.

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba niti upravni spor.

 

 

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka