prosilec - Državni zbor RS

Številka: 090-272/2026/4

Datum:  8. 9. 2026  

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 252. člena in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 5. 6. 2026, zoper odločbo Republike Slovenije, Državni zbor, Šubičeva ulica 4, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ), št. 010-08/26-25/4 z dne 2. 6. 2026, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O

1.     Pritožbi prosilca z dne 5. 6. 2026 se delno ugodi, odločba Republike Slovenije, Državni zbor, št. 010-08/26/4 z dne 2. 6. 2026, se delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintrideset (31) dni od vročitve te odločbe v elektronski obliki posredovati Izjavo o varnosti z oceno tveganja, skupaj s prilogo pooblaščenega zdravnika za Državni zbor RS, pri čemer mora prekriti naslednje podatke:

-       v dokumentu Izjava o varnosti z oceno tveganja z dne 20. 2. 2026, št. dokumenta: IOT-R-8/2025, na strani 3 od 86, ime in priimek ter podpis izvajalca medicine dela;

-       v dokumentu Strokovna zdravstvena ocena spec. medicine dela, prometa in športa (priloga k Izjavi o varnosti z oceno tveganja) z dne 25. 5. 2026, na prvi strani, ime in priimek izvajalca medicine dela ter na zadnji strani, ime, priimek in podpis izvajalca medicine dela;

-       v dokumentu Ocena tveganja za ročno premeščanje bremen, št. dokumenta OT-RPB-3/26 z dne 21. 1. 2026, na strani 2 od 413, podpis izvajalca medicine dela.

2.     V delu, v katerem je organ v posredovanem dokumentu dolžan prekriti varovane osebne podatke, v skladu s prejšnjo točko tega izreka, se pritožba zavrne.

3.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

OBRAZLOŽITEV:

(1) Prosilec je dne 22. 4. 2026 na Urad Predsednice Republike Slovenije naslovil vprašanje o preventivnih zdravstvenih pregledih poslancev v Državnem zboru (DZ RS). Ker gre za vsebino, ki ne sodi v pristojnost predsednice republike, je bilo vprašanje odstopljeno v reševanje Državnemu zboru RS. Prosilec je postavljeno zahtevo za posredovanje »izjave o varnosti z oceno tveganja« dne 7. 5. 2026 dopolnil še z zahtevo po posredovanju priloge pooblaščenega zdravnika za DZ RS. 

(2) O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo št. 010-08/26-25/4 z dne 2. 6. 2026 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilca zavrnil. V obrazložitvi navedene odločbe je organ navedel, da je Izjavo o varnosti z oceno tveganja izdelal v sodelovanju s pooblaščeno družbo …, zato je na podlagi 44. člena v povezavi s 43. členom ZUP, k vključitvi v postopek kot stranskega udeleženca pozval navedeno družbo. Ta je priglasila stransko udeležbo v postopku in pojasnila, da zahtevani dokumenti oziroma njegovi posamezni deli vsebujejo podatke, ki predstavljajo izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja po 2. in 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organu je predlagala, da zahtevo prosilca v delu, ki se nanaša na varovane podatke, zavrne, saj zahtevani dokumenti predstavljajo poslovno skrivnost v smislu 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter varovane podatke v smislu 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ oz. podredno, da v primeru odločitve o posredovanju dokumenta, uporabi institut delnega dostopa. Organ je sledil navedbam stranskega udeleženca in odločil, da zahtevani podatki predstavljajo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Odločil je, da bi z razkritjem teh informacij družbi lahko nastala škoda in poslabšala njen položaj na trgu, zato je te podatke ohranil kot poslovno skrivnost. Na podlagi navedenega je zahtevo prosilca zavrnil zaradi obstoja izjeme iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in iz tega razloga ni presojal obstoja zatrjevane izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

(3) Zoper navedeno odločbo je prosilec dne 13. 5. 2026 vložil pritožbo, v kateri navaja, da po njegovem vedenju navedena Izjava o varnosti z oceno tveganja ne vsebuje strokovne metodologije, sistematike in načina izvedbe ocenitve tveganja, ki naj bi predstavljal rezultat strokovnega znanja, izkušenj ter razvojnega in organizacijskega dela družbe … Navaja, da mora po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) delodajalec z njo seznaniti delavce, kar logično pomeni tudi nujnost reproduciranja na zahtevo zaposlenih. Po mnenju prosilca družba … kot stranski udeleženec v postopku zavaja organ, saj naj bi že prej veljavni Pravilnik o izdelavi ocene tveganja z izjavo o varnosti (v nadaljevanju: Pravilnik) vseboval splošno znane, mednarodne in javno dostopne strokovne metode, matrike tveganja 3x3 ali 5x5 ipd., ki pa v času veljave Pravilnika niso mogle biti lastnina ali poslovna skrivnost nobenega podjetja. Prav tako navaja, da naj ne bi bila po ZVZD-1 predpisana nobena metodologija, ki bi lahko predstavljala poslovno skrivnost pri izdelavi dokumenta in bila s tem razlog za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja. Ob predpostavki, da je organ izdelavo plačal iz proračuna, gre po njegovem mnenju za porabo javnih sredstev, kar pa pomeni, da se dostop do podatkov o porabi javnih sredstev vedno dovoli, ne glede na morebitne izjeme. Dalje izpostavi tudi javni interes, ki naj bi bil v konkretnem primeru večji od interesa zunanjih izvajalcev. 

(4) Po preizkusu procesnih predpostavk in odločitvi, da izpodbijane odločbe organ ne bo spremenil, je organ na podlagi 245. člena ZUP, pritožbo prosilca odstopil v reševanje IP.

(5) IP je organ z dopisom z dne 18. 8. 2026, v skladu z drugim odstavkom 245. člena ZUP in s prvim odstavkom 10. člena ZInfP pozval, da mu pošlje fotokopijo Izjave o varnosti z oceno tveganja s prilogo pooblaščenega zdravnika za Državni zbor RS.

(6) Organ je zahtevane dokumente posredoval z dopisom št. 070-08/26-25/9 z dne 19. 8. 2026, kateremu je priložil fotokopijo Izjave o varnosti z oceno tveganja skupaj s prilogo pooblaščenega zdravnika za Državni zbor RS.

Pritožba je delno utemeljena.

(7) IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev pravil postopka in ali do napačne uporabe materialnega prava.

(8) IP je tako v nadaljevanju presojal, ali je organ odločil pravilno, ko je dostop do zahtevanih podatkov zavrnil zaradi izjeme po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

(9) Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;

2. organ mora z njo razpolagati;

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

(10) Iz prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 139/2021-19 z dne 13. 1. 2022, ko je zapisalo, da lahko organ kot informacijo javnega značaja prosilcu posreduje zgolj dokument v materializirani obliki, kot se hrani pri organu. Prav tako zavezanci niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katerimi razpolagajo, da bi zadostili zahtevi prosilca. Na podlagi določb ZDIJZ zavezanci tudi niso dolžni pripravljati pojasnil ali podajati odgovorov na vprašanja, kar izhaja tudi iz sodb Upravnega sodišča RS št. 1351/2010-12 z dne 25. 5. 2011, št. III U 41/2012 z dne 10. 5. 2013, št. III U 339/2012 z dne 7. 11. 2013, št. I U 1130/2012 z dne 30. 5. 2014.

(11) V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ. IP je nadalje ugotovil, da v obravnavanem primeru ni sporno, da organ z zahtevanim dokumentom razpolaga in da se ta nahaja v materializirani obliki, ker je organ zahtevane dokumente IP tudi poslal. V nadaljevanju pritožbenega postopka se je IP moral opredeliti glede vprašanja, ali zahtevani dokument spada v delovno področje organa.

(12) Dolžnost vsakega delodajalca je, da pisno oceni tveganja, katerim so delavci izpostavljeni ali bi lahko bili izpostavljeni pri delu, ter po izvedenem ocenjevanju izdela in sprejme izjavo o varnosti z oceno tveganja v pisni obliki (17. člen ZVZD-1). Ocenjevanje tveganja obsega zlasti identifikacijo oziroma odkrivanje nevarnosti, ugotovitev, kdo od delavcev bi bil lahko izpostavljen identificiranim nevarnostim, oceno tveganja, pri kateri se upoštevata verjetnost nastanka nezgod pri delu, poklicnih bolezni oziroma bolezni v zvezi z delom in resnost njihovih posledic, odločitev o tem, ali je tveganje sprejemljivo, ter odločitev o uvedbi ukrepov za zmanjšanje nesprejemljivega tveganja. Izjava o varnosti z oceno tveganja mora glede na vrsto in obseg dejavnosti vsebovati zlasti načrt za izvedbo predpisanih zahtev in ukrepov, načrt in postopke za izvedbo ukrepov v primerih neposredne nevarnosti ter opredelitev obveznosti in odgovornosti odgovornih oseb delodajalca in delavcev za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Delodajalec mora v izjavi o varnosti z oceno tveganja določiti tudi posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo, v skladu s strokovno oceno izvajalca medicine dela. Iz navedenega izhaja, da je izdelava izjave o varnosti z oceno tveganja zakonska obveznost delodajalca, njena temeljna vsebina in namen pa sta določena z ZVZD-1. Delodajalec lahko pri izpolnjevanju navedene obveznosti sodeluje z zunanjim izvajalcem strokovnih nalog varnosti pri delu, vendar mora biti tudi v takem primeru izdelana dokumentacija namenjena izpolnitvi zakonskih obveznosti delodajalca na področju varnosti in zdravja pri delu. Navedeno je pomembno tudi pri presoji zatrjevane izjeme poslovne skrivnosti.

(13) Upoštevaje v prejšnjem odstavku navedeno pravno podlago IP ugotavlja, da izdelava dokumentov s področja varnosti in zdravja pri delu predstavlja z zakonom določeno obveznost organa, kar pomeni, da je tovrstna dokumentacija, torej tudi Izjava o varnosti z oceno tveganja, povezana z uradnim delom organa in jo je ta pridobil v okviru svojih pristojnosti, torej sodi v delovno področje organa.

(14) Skladno z navedenimi ugotovitvami IP zaključuje, da zahtevani dokument obstaja, da organ z njim razpolaga in da zahtevana informacija izvira iz delovnega področja organa, zato Izjava o varnosti z oceno tveganja izpolnjuje vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ.

Stranski udeleženec v postopku

(15) V postopku dostopa do informacij javnega značaja na podlagi pisne zahteve se subsidiarno uporabljajo določbe ZUP (drugi odstavek 15. člena ZDIJZ). Tako iz 44. člena ZUP, ki določa, da mora organ ves čas postopka po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v  postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba, prvega odstavka 7. člena ZUP, ki določa, da mora organ pri odločanju in postopanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, prvega odstavka 9. člena ZUP, ki določa, da je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev in drugega odstavka 9. člena ZUP, ki določa, da mora v primeru, ko so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, vsaka stranka imeti možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotujočimi interesi, izhaja dolžnost organa, da po uradni dolžnosti v postopek pritegne vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogoči udeležbo v postopku.

(16) Zaradi morebitnega vpliva izpodbijane odločbe na pravice in pravne koristi gospodarske družbe …, ki je izdelala Izjavo o varnosti z oceno tveganja, je organ pravilno v postopek pozval navedeno gospodarsko družbo kot stransko udeleženko z dopisom, št. 010-08/26-25/2 z dne 15. 5. 2026. Pozvana družba je v dopisu z dne 22. 5. 2026 odgovorila in priglasila svojo udeležbo. Navedla je, da zahtevani dokumenti vsebujejo strokovno metodologijo, sistematiko in način izvedbe ocenitve tveganja, ki predstavlja rezultat strokovnega znanja, izkušenj ter razvojnega in organizacijskega dela družbe … Dokument ne vsebuje zgolj zakonsko predpisanih oziroma generičnih vsebin, temveč individualizirano strokovno obdelavo delovnih mest, nevarnosti, obremenitev in ukrepov za konkretnega naročnika. V dokumentu so med drugim razvidni: sistem razvrščanja in vrednotenja tveganj, način določanja sprejemljivosti oziroma nesprejemljivosti tveganj, metodologija določanja varnostnih ukrepov, organizacija in strukturiranje prilog ter postopkov izvajanja ukrepov, način izvedbe analiz nevarnosti in ocenjevanja delovnih mest, strokovni pristopi pri oblikovanju ukrepov za zmanjševanje tveganj, vsebinska in organizacijska zasnova dokumentacije s področja varnosti in zdravja pri delu. Gre za vsebine, ki predstavljajo rezultat lastnih strokovnih rešitev in poslovnih vlaganj družbe v razvoj storitev na področju varnosti in zdravja pri delu ter imajo za družbo poslovno vrednost in konkurenčni pomen. Dalje je družba pojasnila, da je prosilec gospodarski subjekt, ki deluje na istem trgu izvajanja storitev varnosti in zdravja pri delu. Razkritje navedenih vsebin bi mu omogočilo neposreden vpogled v strokovne pristope, metodologijo dela, način strukturiranja dokumentacije ter izvedbene modele družbe …, kar bi lahko uporabil pri opravljanju lastne dejavnosti oziroma pri konkurenčnem nastopu na trgu. S tem bi družbi lahko nastala konkretna poslovna škoda, saj bi prišlo do razkritja strokovnih rešitev, organizacijskih pristopov in metodologije dela, v razvoj katerih je družba vlagala lastno strokovno znanje, izkušnje in sredstva. Na poslovno in avtorsko naravo dokumentacije kaže tudi izrecna označba v dokumentu, da se »ocena tveganja ne sme reproducirati in popravljati brez soglasja avtorjev. Dalje navaja, da zahtevani dokument vsebuje tudi osebne podatke fizičnih oseb, katerih razkritje bi pomenilo nedopusten poseg v varstvo osebnih podatkov. Glede na navedeno je družba predlagala, da organ zahtevo prosilca v delu, ki se nanaša na varovane podatke, zavrne, saj zahtevani dokument vsebuje podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost ter varovane osebne podatke. Podredno pa je predlagala, da organ v primeru odločitve o posredovanju dokumenta uporabi institut delnega dostopa. Družba posebej poudarja, da bi razkritje navedenih vsebin konkurenčnemu subjektu lahko povzročilo nastanek poslovne škode zaradi razkritja rešitev, metodologije dela in organizacijskih postopkov, ki predstavljajo rezultat strokovnega razvoja, izkušenj in poslovnih vlaganj družbe. 

(17) Dejstvo, da je zahtevano dokumentacijo izdelal stranski udeleženec kot gospodarska družba, ki opravlja strokovne naloge na področju varnosti in zdravja pri delu, samo po sebi še ne pomeni, da celotna vsebina takšne dokumentacije predstavlja njegovo poslovno skrivnost. Pri presoji je IP zato razlikoval med vsebino, ki predstavlja zakonsko predvideno oziroma strokovno običajno vsebino izjave o varnosti z oceno tveganja, in morebitnimi informacijami, ki bi razkrivale posebno, nerazkrito strokovno znanje, izkušnje ali poslovne informacije stranskega udeleženca. V nadaljevanju je torej IP presojal, ali zahtevane informacije izpolnjujejo vse pogoje za obstoj poslovne skrivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZPosS.

Izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja

1.1. Izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (poslovna skrivnost)

(18) Če zahtevani dokumenti vsebujejo informacije javnega značaja, ima do njih v skladu z določili ZDIJZ dostop vsakdo. Edini razlog za zavrnitev dostopa je v teh primerih morebitni obstoj kakšne izmed izjem, ki jih določa ZDIJZ. Organ lahko v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument predstavlja katerokoli izmed izjem, določenih v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Slednji namreč taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije.

(19) Organ se v izpodbijani odločbi najprej sklicuje na izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da je izjema od prosto dostopnih informacij podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

(20) Organ v skladu z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. ZGD-1 tako napotuje na določbe Zakona o poslovni skrivnosti (v nadaljevanju ZPosS), ki je začel veljati 20. 4. 2019.

(21) Pojem poslovne skrivnosti določa ZPosS v prvem in drugem odstavku 2. člena. Poslovna skrivnost zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

- ima tržno vrednost;

- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Drugi odstavek 2. člena ZPosS določa, da se domneva, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe. Tretji odstavek pa določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

(22) Glede na navedeno predstavljajo poslovno skrivnost le tisti podatki, pri katerih so kumulativno izpolnjene vse tri zgoraj naštete zahteve. Kot izhaja iz komentarja k 2. členu Predloga Zakona o poslovni skrivnosti (javno dostopen na spletnih straneh Državnega zbora), poslovna skrivnost pomeni strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki imetnikom omogočajo večjo konkurenčnost in uspešnost na trgu in s tem povečujejo donosnost, zaradi česar je v interesu imetnikov poslovnih skrivnosti, da te ostanejo nerazkrite oziroma zaupne. V zvezi z navedenim IP izpostavlja, da varovanje poslovne skrivnosti zahteva primarno aktivno ravnanje tistega, čigar poslovna skrivnost se varuje. Dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti je tako primarno na gospodarski družbi, katere podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali, in ki mora v postopku tako zatrjevati kot izkazati obstoj navedene izjeme.   

(23) Glede prve zahteve iz prve alineje prvega odstavka 2. člena ZposS mora biti informacija skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij. Stranski udeleženec kot poslovno skrivnost opredeljuje zlasti strokovno metodologijo, sistematiko in način izvedbe ocenitve tveganja, ki predstavlja rezultat strokovnega znanja, izkušenj ter razvojnega in organizacijskega dela družbe … Pri presoji navedene zahteve je bilo zato treba ugotoviti, ali zahtevani dokument te informacije dejansko vsebuje in ali gre za informacije, ki niso splošno znane oziroma dosegljive osebam, ki se ukvarjajo z ocenjevanjem tveganj na področju varnosti in zdravja pri delu. Navedeni elementi oziroma njihovo upoštevanje pri ocenjevanju tveganja pa po presoji IP niso značilni oziroma lastni zgolj stranskemu udeležencu. Zato zgolj uporaba navedenih elementov oziroma dejstvo, da jih je stranki udeleženec vključil v svojo oceno tveganja, samo po sebi ne omogoča zaključka, da gre za informacije, ki niso splošno znane ali lahko dosegljive osebami, ki se običajno ukvarjajo s tovrstnimi informacijami.

(24) V zvezi s tržno vrednostjo, kot drugim pogojem iz 2. člena ZPosS, IP najprej pojasnjuje, da je predlagatelj zakona v predlogu zakona zapisal: »Strokovno znanje, izkušnje ali informacije morajo imeti dejansko ali potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo tako strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti)«. V zakonu torej pojem tržne vrednosti ni definiran, predlagatelj zakona pa je v komentarju k predlogu drugega člena dokazno oceno zahtevanega pogoja usmeril v izkazovanje »škode«, ki je logično na strani tistega, ki poslovno skrivnost zatrjuje. Povedano drugače, o »tržni vrednosti« informacij lahko govorimo takrat, kadar bi njihovo razkritje škodovalo konkurenčni sposobnosti poslovnega subjekta, finančnim in poslovnim interesom, ipd. »Tržna vrednost« torej ni mišljena zgolj kot nek »znesek«, ki bi ga poslovni subjekt na trgu dosegel s strokovnim znanjem, izkušnjo ali poslovno informacijo, temveč kot izkaz konkretne opredelitve do dejanske ali potencialne škode, ki bi poslovnemu subjektu nastala z razkritjem strokovnega znanja, izkušenj ali poslovne informacije. Ob tem velja še poudariti, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj. V skladu s sodno prakso je dokazno breme pri pojasnjevanju, zakaj zahtevane informacije pomenijo konkurenčno prednost, na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje.

(25) Glede na navedeno opredelitev tržne vrednosti je v nadaljevanju treba ugotoviti, ali imajo informacije, ki jih stranski udeleženec opredeljuje kot poslovno skrivnost, dejansko ali potencialno tržno vrednost. Pri tem ni odločilno zgolj dejstvo, da je bilo v izdelavo zahtevane dokumentacije vloženo strokovno znanje, izkušnje, delo in čas oziroma da dokumentacija za stranskega udeleženca predstavlja rezultat njegovega strokovnega in organizacijskega dela. Za izpolnitev navedenega pogoja mora biti namreč izkazano, da imajo konkretne informacije, ki naj bi se varovale kot poslovna skrivnost, takšno dejansko ali potencialno vrednost, zaradi katere bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje lahko škodovala poslovnim ali finančnim interesom oziroma konkurenčnemu položaju njihovega imetnika. Stranski udeleženec v zvezi s tem navaja, da zahtevani dokument vsebuje strokovno metodologijo, sistematiko in način izvedbe ocenjevanja tveganja, ki naj bi predstavljali rezultat njegovega strokovnega znanja, izkušenj ter razvojnega in organizacijskega dela. Dalje navaja, da so v dokumentu razvidni sistem razvrščanja in vrednotenja tveganj, metodologija določanja varnostnih ukrepov, organizacija in strukturiranje prilog ter postopkov izvajanja ukrepov, način izvedbe analiz nevarnosti in ocenjevanja delovnih mest ter strokovni pristopi pri oblikovanju ukrepov za zmanjševanje tveganj ter vsebinska in organizacijska zasnova dokumentacije s področja varnosti in zdravja pri delu. Po njegovih navedbah navedene vsebine predstavljajo rezultat strokovnih rešitev in poslovnih vlaganj družbe v razvoj storitev na področju varnosti in zdravja pri delu ter imajo zato zanjo poslovno vrednost in konkurenčni pomen. Stranski udeleženec kot razlog za obstoj tržne vrednosti nadalje izpostavlja, da prosilec deluje na istem trgu, zaradi česar naj bi mu razkritje zahtevanih informacij omogočilo neposreden vpogled v strokovne pristope, metodologijo dela, način strukturiranja dokumentacije in izvedbene modele družbe ter njihovo uporabo pri lastnem delu, s čimer naj bi družbi nastala poslovna škoda. Navedene trditve pa same po sebi še ne izkazujejo tržne vrednosti konkretnih informacij, ki jih stranski udeleženec želi varovati. Iz navedb stranskega udeleženca namreč ni razvidno, katera konkretna informacija iz zahtevane dokumentacije predstavlja njegovo specifično strokovno rešitev oziroma konkurenčno prednost, kakšno korist bi z razkritjem te informacije pridobil prosilec in na kakšen način bi njena uporaba pri prosilcu lahko vplivala na konkurenčni položaj, poslovne ali finančne interese stranskega udeleženca. Pri tem zgolj okoliščina, da prosilec opravlja dejavnost na istem trgu kot stranski udeleženec, sama po sebi še ne dokazuje obstoja tržne vrednosti zahtevanih informacij. Prav tako sama navedba, da bi prosilec z razkritjem pridobil vpogled v strokovne pristope oziroma način dela stranskega udeleženca, ne zadošča, če ni konkretno izkazano, katere informacije bi bilo mogoče na ta način uporabiti, kako bi jih bilo mogoče uporabiti in kakšna konkretna konkurenčna prednost oziroma škoda bi zaradi tega nastala stranskemu udeležencu. Pri presoji je zato IP izhajal iz dejanske vsebine zahtevane dokumentacije in ugotavljal, ali ta vsebuje takšne informacije, katerih razkritje bi prosilcu omogočilo, da bi brez lastnega razvoja, strokovnega dela oziroma vlaganj neposredno prevzel oziroma posnemal specifične rešitve, metode ali modele stranskega udeleženca ter jih uporabil pri opravljanju konkurenčne dejavnosti. Ob tem je upošteval tudi naravo zahtevane dokumentacije. Kot je bilo že pojasnjeno, je izdelava izjave o varnosti z oceno tveganja zakonska obveznost delodajalca, njena temeljna vsebina in namen pa sta določena z ZVZD-1. Zato dejstvo, da je stranski udeleženec pri izdelavi konkretne dokumentacije uporabil svoje strokovno znanje in izkušnje, samo po sebi še ne pomeni, da imajo vsi podatki, ki jih je v dokumentacijo vključil, samostojno tržno vrednost. IP je torej presojal, ali gre pri posameznih informacijah za znanje oziroma rešitve, ki presegajo zakonsko in strokovno določeno oziroma običajno vsebino ocene tveganja in katerih razkritje bi lahko poseglo v konkurenčni položaj stranskega udeleženca.

(26) Glede na navedeno IP ugotavlja, da stranski udeleženec ni izkazal, da zahtevana dokumentacija vsebuje posebne, nerazkrite strokovne rešitve, metode dela, ki bi presegali zakonsko določeno oziroma običajno vsebino ocenjevanja tveganja. Iz vsebine dokumentacije izhajajo predvsem elementi, ki so povezani z zakonsko določenim postopkom izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja oziroma predstavljajo običajne elemente strokovnega ocenjevanja tveganj, kot so ugotavljanje nevarnosti, opredelitev izpostavljenih delavcev, ocenjevanje verjetnosti in resnosti posledic, določanje stopnje tveganja ter določitev ukrepov za zmanjšanje tveganj. Čeprav je stranski udeleženec te elemente uporabil pri izdelavi konkretne ocene tveganja ter jih prilagodil konkretnemu delodajalcu in njegovim delovnim mestom, navedeno ne pomeni, da gre za njegovo posebno, nerazkrito strokovno znanje oziroma rešitev. Stranski udeleženec ni konkretno izkazal, kateri del uporabljene metodologije oziroma kateri posamezni strokovni pristop naj bi predstavljal njegovo lastno rešitev, ki bi se razlikovala od drugih strokovnih pristopov. Zato IP zaključuje, da stranski udeleženec ni izkazal, da imajo informacije, ki jih želi varovati, tako specifično naravo, da bi predstavljale njegovo konkurenčno prednost oziroma da bi njihovo razkritje lahko poseglo v njegov konkurenčni položaj. Posledično ni izkazal tržne vrednosti teh informacij v smislu druge alineje prvega odstavka 2. člena ZposS.

(27) V zvezi s tretjim pogojem za obstoj poslovne skrivnosti IP ugotavlja, da ta tudi ni izpolnjen. IP namreč ocenjuje, da stranski udeleženec kot imetnik poslovne skrivnosti v danih okoliščinah ni razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost, ne glede na to, da jo je uveljavljal sedaj v postopku po ZDIJZ. Ker morajo biti vsi pogoji iz prvega odstavka 2. člena ZposS za obstoj poslovne skrivnosti izpolnjeni kumulativno, že neizpolnitev prvega pogoja in pogoja tržne vrednosti pomeni, da zahtevane informacije ne predstavljajo poslovne skrivnosti po 2. členu ZposS. Zato izjema iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni podana.

(28) Prosilec v pritožbi opozarja tudi, da je bila izdelava zahtevane dokumentacije financirana iz javnih sredstev, zaradi česar naj bi obstajal še posebej izrazit javni interes za razkritje zahtevane dokumentacije. Navedena okoliščina ne pomeni, da celotna vsebina zahtevane izjave o varnosti z oceno tveganja predstavlja podatke o porabi javnih sredstev v smislu tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Predmet zahteve namreč ni pogodba, naročilnica, račun ali drug dokument, iz katerega bi bilo razvidni podatki o višini oz. načinu porabe javnih sredstev, temveč vsebina same izjave o varnosti z oceno tveganja.

(29) Ker v obravnavanem primeru ni izkazano, da zahtevane informacije predstavljajo poslovno skrivnost v smislu 2. člena ZposS, izjema iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni podana. Zato tehtanje javnega interesa za razkritje z interesom za varovanje poslovne skrivnosti ni potrebno. IP je zato odločil, da mora organ zahtevan dokument prosilcu posredovati. Ob tem pa še presodil, ali obstoji izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov)

(30) Glede izjeme varstva osebnih podatkov iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ IP ugotavlja, da zahtevana dokumentacija vsebuje tudi osebne podatke, in sicer ime in priimek ter podpis izvajalca medicine dela. Navedeni podatki predstavljajo osebne podatke v smislu predpisov s področja varstva osebnih podatkov. Zato je treba navedene osebne podatke iz zahtevane dokumentacije izločiti. Ker je osebne podatke mogoče izločiti, ne da bi to onemogočilo nadaljnjo uporabo oziroma razumevanje preostale vsebine dokumenta, je v skladu s 7. členom ZDIJZ  treba uporabiti institut delnega dostopa ter v dokumentu prekriti ime, priimek in podpis izvajalca medicine dela, v preostalem delu pa zahtevano dokumentacijo prosilcu omogočiti. Glede prekritih osebnih podatkov je IP tako, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, pritožbo prosilca zavrnil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

(31) Na podlagi zgoraj navedenih argumentov in pravnih podlag IP zaključuje, da je pritožba prosilca delno utemeljena, zato je odločil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

(32) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

(33) Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopusten upravni spor, ki se lahko sproži s tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, v roku 30 dni od dneva prejema te odločbe. Tožba se lahko vloži pisno po pošti, po elektronski poti ali osebno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva po vročitvi te odločbe, do izteka roka za vložitev tožbe (281.a člen ZUP). Odpoved pravici do sodnega varstva stranka poda pri organu s pisno izjavo ali ustno izjavo na zapisnik. Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva tudi glede posamezne točke izreka oziroma vsebinsko ločljivih delov izreka. Odpovedi pravici do sodnega varstva ni mogoče preklicati.

Postopek vodila :                                                                     

Polona Marinko, univ. dipl. prav.                                        

svetovalka IP    

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav.,

namestnica pooblaščenke