prosilec - 2TDK d.o.o.

Številka: 090-345/2026/4

Datum: 18. 9. 2026

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 15. 7. 2026, zoper odgovor družbe 2TDK, Družba za razvoj projekta, d. o. o., Železna cesta 18, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 40-0357/2026 z dne 10. 7. 2026, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.     Pritožbi prosilca z dne 15. 7. 2026 se ugodi in se odgovor 2TDK, Družba za razvoj projekta, d. o. o., št. 40-0357/2026 z dne 10. 7. 2026, odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

2.          V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Zahteva

(1)            Organ je 30. 4. 2026 prejel zahtevo za dostop do vseh dokumentov, evidenc, baz podatkov, poročil, študij, analiz, korespondenc in drugih zapisov, ne glede na obliko (pisno, elektronsko ali drugo), s katerimi organ razpolaga, in sicer za obdobje od začetka gradnje do dneva odgovora na to zahtevo. Prosilec je za vsako od naslednjih področij podrobno navedel vrste dokumentov, ki jih želi pridobiti: miniranje in vibracije; monitoring okolja (vibracije, hrup, zrak, voda); vplivno območje in objekt; kršitve, nadzor in sankcije; odškodninska odgovornost; izvajalci in neodvisnost monitoringa; komunikacija z javnostjo in organi; onesnaževanje voda; transportne poti in deponije materiala - transportne poti; transportne poti in deponije materiala - vplivi transporta na okolje; transportne poti in deponije materiala - deponije materiala; okoljski vplivi deponij; nadzor in skladnost.

Izpodbijana odločitev

(2)            Organ je z odgovorom št. 40-0357/2026 z dne 10. 7. 2026 zahtevo prosilca zavrnil. V obrazložitvi je povzel zahtevo prosilca in 4. ter 4.a člen ZDIJZ. Organ je ugotovil, da se zahteva nanaša tako na informacije, ki so bile prosilcu že večkrat posredovane, kot na informacije, ki ne izhajajo iz sklenjenih pravnih poslov zavezanca oziroma zahtevane informacije niso v obliki že izdelanega dokumenta. Glede na navedeno je družba 2TDK, d.o.o. kot zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja po 4a. členu ZDIJZ v zvezi z zahtevo z dne 30. 4. 2026 odločil sledeče:

A) Informacije v zvezi z miniranji in vibracijami (3.1.), monitoringi okolja (3.2.), vplivnimi območji in objekti (3.3.), izvajalci in neodvisnost monitoringa (3.6.) in onesnaževanjem vode (3.8.) so bile prosilcu posredovane dne 30. 7. 2021, 4. 9. 2024, 13. 9. 2024, 23. 12. 2025 in 27. 1. 2026.

B) Informacije v zvezi s kršitvami, nadzori in sankcijami (3.4.), odškodninsko odgovornostjo (3.5.), komunikacijo z javnostjo in organi (3.7.), nadzorom in skladnostjo (3.9.5.) ne predstavljajo informacij javnega značaja poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, saj ne izhajajo iz sklenjenega pravnega posla oziroma ne izhajajo iz delovnega področja zavezanca (gre za informacije upravnih in inšpekcijskih organov oziroma sodnih postopkov).

C) Zahteve po informacijah v zvezi s transportnimi potmi (3.9.1. in 3.9.2.) in deponijami materiala (3.9.3. in 3.9.4.) so navedene tako, da organ ne more predložiti že izdelanega dokumenta. Transportne poti pokrivajo obveznosti izvajalca po glavnih gradbenih pogodbah. Potek in organizacija poti ter s tem povezane obveznosti izvajalcev so razvidni iz pogodbenih določil oziroma razpisne dokumentacije in so javno dostopni na portalu javnih naročil:

- Gradnja objektov drugega tira Železniške proge - odsek 1: Divača Črni Kal: https://www.enarocanje.si/#/pregled-objav/332150

- Gradnja objektov drugega tira železniške proge - odsek 2: Črni Kal - Koper: https://www.enarocanje.si/#/pregled-objav/332171

- Železniški in predorski sistemi na drugem tiru Divača – Koper: https://www.enarocanje.si/#/pregled-obiav/486532

V zvezi z Odlaganjem materiala s področja gradbišč so bile sklenjene pogodbe na podlagi sledečih javnih naročil:

- Ureditev območja Bekovec z nasipavanjem viškov izkopnega materiala, nastalega pri gradnji drugega tira Železniške proge Divača – Koper: https://www.enarocanje.si/#/pregled-objav/353675

- Zagotovitev ustreznega odlagalnega prostora in predelava viškov materiala drugega tira železniške proge Divača – Koper: https://www.enarocanje.si/#/pregled-objav/403055

- Prevzem izkopanega odpadnega materiala pri gradnji drugega tira železniške proge Divača- Koper: https://www.enarocanie.si/#/pregled-obiav/787805.

Pritožba

(3)            Dne 15. 7. 2026 je IP prejel pritožbo prosilca zoper odločitev organa št. 40-0357/2026 z dne 10. 7. 2026 in jo je odstopil organu z dopisom št. 092-134/2026/2 z dne 16. 7. 2026. Prosilec v pritožbi predlaga, da IP izda naslednjo odločbo:

1. Pritožbi se ugodi.

2. Odločba družbe 2TDK, Družba za razvoj projekta, d. o. o., št. 40-0357/2026 z dne 10. 7. 2026, se odpravi.

3. Zadeva se vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje je dolžan v ponovljenem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje ter odločiti o vseh zahtevah iz zahteve za dostop do informacij javnega značaja z dne 30. 4. 2026.

4. Podredno: Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se spremeni tako, da se pritožniku omogoči celovit dostop do zahtevanih dokumentov in informacij iz zahteve z dne 30. 4. 2026.

Prosilec je v pritožbi v zvezi z izpodbijanim odgovorom podrobno opisal, zakaj meni, da je organ storil bistvene kršitve pravil upravnega postopka in napačno uporabil materialno pravo, zakaj za zahtevane informacije velja poseben pravni režim dostopa do okoljskih informacij in kakšni so ustavnopravni vidiki obravnavane zahteve.

Odstop pritožbe

(4)            Organ je pritožbo z dopisom št. 040-0387/2026 z dne 31. 7. 2026, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP. V zvezi z navedbami IP v dopisu št. 092-134/2026/2 z dne 16. 7. 2026, da naj bi zahtevane informacije izvirale iz nalog, ki naj bi jih organ izvajal kot koncesionar in da naj bi bil organ v tem delu zavezanec po 1. členu ZDIJZ, in da je zato treba zahtevane informacije presojati kot informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ in ne zgolj z vidika informacij poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom po 4.a členu ZDIJZ, organ meni, da je takšno stališče IP napačno. Organ se do teh navedb ne more določno opredeliti, ker IP ni pojasnil, kateri izmed v 1. členu ZDIJZ naštetih subjektov naj bi organ po mnenju IP bil. Iz previdnost pa organ vsaj preliminarno pojasnjuje, da ni noben od subjektov, navedenih v 1. členu ZDIJZ. Sam formalni status koncesionarja kot tak, še ne utemeljuje zaključka, da koncesionar tudi izvaja javno službo. Vsebinski pregled nalog organa pokaže, da ne izvaja javne službe. Organu ni bilo podeljeno javno pooblastilo, zato ni nosilec javnega pooblastila v smislu 1. člena ZDIJZ. Organ izvaja naloge iz 9. člena ZIUGDT: pripravljalna dela projekta drugi tir, finančni inženiring projekta drugi tir, organizacija in izvedba vseh potrebnih gradenj, gospodarjenje z drugim tirom. Teh nalog ni mogoče opredeliti kot javno službo, niti ZIUGDT ne določa, da organ pri izvajanju teh nalog izvaja gospodarsko javno službo. Še več, zakon je naloge, pri katerih pa gre za gospodarsko javno službo, izrecno ločil od teh, ki jih izvaja organ. ZIUGDT je namreč za naloge upravljanja z drugim tirom, ki se sicer štejejo za gospodarsko javno službo, predpisal, da jih skladno z določbo 14. člena ZIUGDT izvaja upravljavec drugega tira, ki je skladno z 2. členom ZIUGDT družba, ki je z zakonom, ki ureja železniški promet, določena za upravljavca javne železniške infrastrukture v Republiki Sloveniji. Naloge upravljavca javne železniške infrastrukture na drugem tiru bo tako izvajal upravljavec drugega tira in ne organ, in sicer skladno s predpisi, ki urejajo železniški promet ter varnost železniškega prometa. Kot obvezno gospodarsko javno službo je skladno z izrecno zakonsko določbo prvega odstavka 11. člena ZZelP mogoče šteti zgolj vzdrževanje, obratovanje in obnavljanje javne železniške infrastrukture. Te naloge pa bo izvajal upravljavec drugega tira skladno z določbo 14. člena ZIUGDT in ne organ. Organ je zasebni poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava in je zavezanec skladno z določilom člena 1.a ZDIJZ. Organ je tudi vpisan v Register zavezancev za informacije javnega značaja na podlagi kot gospodarska družba v neposredni ali posredni večinski lasti oseb javnega prava.

Pritožbena presoja

Pritožba je utemeljena.

1. Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

(5)            IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(6)            Upoštevaje izpodbijano odločbo in pritožbene navedbe, IP ugotavlja, da prosilec s pritožbo izpodbija odločitev organa št. 40-0357/2026 z dne 10. 7. 2026 v celoti.

(7)            V obravnavani zadevi je primarno sporno vprašanje, ali je družba 2TDK, Družba za razvoj projekta, d. o. o., zavezanec po ZDIJZ le po 1.a členu ali tudi po 1. členu.

2. Zavezanost organa po ZDIJZ

(8)            IP ugotavlja, da je organ zavezanec po ZDIJZ tudi po 1. členu,[1] in sicer kot pravna oseba javnega prava. Kriteriji za opredelitev pojma osebe javnega prava ne izhajajo iz zakona, zato se je v takem primeru treba opredeliti vsakokrat posebej in pri tem upoštevati določbe ZDIJZ, drugih zakonov, sodno prakso in ustaljene metode razlage. Kriteriji, ki so za opredelitev pravne osebe javnega prava pomembni glede na pravno teorijo in upravno sodno prakso, so zlasti: način ustanovitve, namen delovanja, morebitno izvajanje javnih nalog, odgovornost za obveznosti, prevladujoča vloga države v organih upravljanja in narava funkcij oziroma delovanja ter način financiranja.[2] Upoštevaje navedeno IP v zvezi s statusom organa kot osebe javnega prava poudarja:

1. Eden najpomembnejših opredelilnih elementov oseb javnega prava je njihova ustanovitev z javnopravnim aktom. Organ je bil ustanovljen s sklepom Vlade št. 01406-4/2016/15 z dne 31. 3. 2016 in se je kasneje preoblikoval skladno z določbami Zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper (Uradni list RS, št. 51/18 in 95/24; v nadaljevanju ZIUGDT), ki velja od 21. 7. 2018.

2. Identifikacijski kriterij za opredelitev statusa osebe javnega prava je tudi namen ustanovitve, ki je v tem, da organizacija zasleduje javni interes. Osebe javnega prava namreč ne morejo opravljati zgolj zasebne dejavnosti v interesu svojih članov. Da organ izpolnjuje ta kriterij, izhaja iz tretjega odstavka 4. člena ZIUGDT, ki določa, da organ naloge, ki so določene v prvem odstavku 4. člena, opravlja v splošnem interesu. Naloge organa so podrobneje določene v ZIUGDT. Namen organa v času trajanja koncesijskih pogodb iz ZIUGT je zagotovi izgradnjo in gospodarjenje z drugim tirom, in če tako določa zakon, izvaja tudi druge naloge, povezane z drugim tirom (prvi odstavek 4. člena ZIUGDT). Druge gospodarske dejavnosti sme organ opravljati le v tolikšnem obsegu, kot to dopuščajo omejitve iz prvega odstavka 8. člena (drugi odstavek 4. člena ZIUGDT).

4. Vprašanje odnosa pravne osebe javnega prava do oblasti na način, da oblast nadzoruje in sodeluje pri njenem delovanju, je prav tako pomembna okoliščina pravnih oseb javnega prava. Ustanovitelj in edini družbenik organa je Republika Slovenija, z deležem Republike Slovenije pa upravlja Vlada (in ne SDH d.d.), ki tudi uresničuje pravice Republike Slovenije kot družbenika (5. in 6. člen ZIUGDT). V četrtem odstavku 3. člena Akta o ustanovitvi družbe 2TDK, Družba za razvoj projekta, d.o.o. (čistopis z dne 11. 5. 2026; v nadaljevanju: Akt o ustanovitvi) je določeno, da edini družbenik odločilno vpliva na strateške cilje in pomembne odločitve družbe, kar je v četrtem odstavku 8. člena ZIUGDT določeno tudi kot eden izmed pogojev za neposredno oddajo koncesijske pogodbe. Uredba o koncesiji za gradnjo in gospodarjenje z drugim tirom železniške proge Divača – Koper (Uradni list RS, št. 22/19 in 42/25; v nadaljevanju Uredba) v 37. členu določa, da nadzor nad izvajanjem koncesije izvajajo ministrstvo in drugi državni organi v okviru svojih pristojnosti. Ministrstvo sicer lahko poveri izvedbo posameznih nadzornih opravil tretjim osebam, ki imajo potrebno strokovno znanje (revizorji, strokovnjaki s področja gradbeništva, strojništva ali železniškega prometa in drugi). Če Vlada za izvajanje civilnega nadzora nad projektom ustanovi posebno telo, mora v okviru pooblastil tega telesa, ki jih določa akt o njegovi ustanovitvi, koncesionar sodelovati s tem telesom in mu pošiljati dokumentacijo.

5. Pomemben javnopravni element je tudi dejstvo, da je organ z zakonom in na njegovi podlagi izdano Uredbo postavljen v izključni položaj. Naloge v zvezi z drugim tirom (členi 9 - 14 ZIUGDT) organ izvaja v okviru koncesijskega razmerja, sklenjenega med Republiko Slovenijo kot koncedentom in organom kot koncesionarjem, pri čemer se koncesija za drugi tir podeli za čas 45 let od sklenitve koncesijske pogodbe in obsega koncesijo gradnje drugega tira in koncesijo storitev gospodarjenja z drugim tirom, koncesiji pa sicer sestavljata enovito koncesijsko razmerje, ki nastane ali preneha le skupaj za celotno koncesijo za drugi tir (22. člen ZIUGDT). Uredba predstavlja koncesijski akt za koncesijo za gradnjo in gospodarjenje z drugim tirom, katere vsebina izhaja iz 1. člena. Med drugim Uredba v 7. členu določa tudi:

- da koncedent podeli koncesionarju koncesijo brez izvedbe postopka podelitve koncesije, saj koncesionar izpolnjuje pogoje notranjega izvajalca po predpisih o javnem naročanju in podeljevanju koncesijskih pogodb;

- koncesionar mora ves čas trajanja koncesije izpolnjevati pogoje notranjega izvajalca po predpisih o javnem naročanju in podeljevanju koncesijskih pogodb.

Pri tem IP poudarja, da pri tej obliki koncesije ne gre za javno-zasebno partnerstvo, temveč za obliko javno -javnega partnerstva.[3]

6. Organ sicer ni neposredno financiran iz proračuna Republike Slovenija, vendar pa gre za investicije v javno železniško infrastrukturo, ki je delno v lasti države.[4] Na podlagi 30. člena ZIUGT organ zagotavlja financiranje izgradnje drugega tira med drugim iz naslednjih virov, ki predstavljajo javna sredstva: vplačan osnovni kapital edinega družbenika, morebitna druga vplačila kapitala edinega družbenika in sredstva proračuna Evropske unije.

(9)            Upoštevaje vse navedene pravne poudarke IP zaključuje, da je opisana koncentracija javnopravnih značilnosti bistvena za delovanje organa in ga je zato treba uvrstiti med druge pravne osebe javnega prava v smislu 1. člena ZDIJZ. Posledično je moč zaključiti, da je organ kot pravna oseba javnega prava iz 1. člena ZDIJZ zavezan za dostop do informacij javnega značaja v okviru celotnega svojega delovnega področja.[5] Nobenega dvoma ni, da vsi poudarki, ki kažejo na koncentracijo javnopravnih značilnosti organa, veljajo tudi za informacije, ki jih zahteva prosilec v obravnavanem primeru, saj se zahteva nanaša na informacije, ki so neposredno povezane z nalogami, ki jih organ izvaja v okviru koncesije gradnje drugega tira. Iz vsega navedenega izhaja logičen sklep, da je treba organ na področju dela glede vseh informacij, ki jih je zahteval prosilec v obravnavanem primeru, uvrstiti med druge osebe javnega prava v smislu 1. člena ZDIJZ. Zato je IP zaključil, da je organ zavezan za dostop do informacij javnega značaja glede vseh zahtevanih informacij.

(10)         Takšna razlaga je skladna tudi s Konvencijo Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov (t. i. Tromso konvencija[6]). Državni zbor RS je Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov (v nadaljevanju Konvencija) sprejel 24. 1. 2023, zakon je začel veljati 22. 2. 2023, Republiko Slovenijo pa je, glede na 16. člen Konvencije, pogodba začela zavezovati s 1. julijem 2023. Konvencija predstavlja prvi zavezujoči mednarodni instrument, ki ureja splošno pravico dostopa do uradnih dokumentov, ki jih hranijo javni organi. Po določbah Konvencije so vsi uradni dokumenti načeloma javni in se od tega odstopa samo zaradi varovanja drugih pravic in legitimnih interesov. Med javne organe Konvencija šteje: vlado in upravne organe na državni, regionalni in lokalni ravni, zakonodajne in pravosodne organe, kadar izvajajo upravne funkcije v skladu z notranjim pravom in fizične ali pravne osebe, kadar opravljajo naloge upravnega organa (točka 2 a 1. člena). Kot »uradne dokumente« pa Konvencija razume vse informacije v kakršnikoli obliki, ki so jih pripravili ali prejeli in jih imajo javni organi (točka 2 b 1. člena). Konvencija tako, v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja pravnih oseb javnega prava, ne pozna t. i. delne zavezanosti.

3. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in vrnitev v ponovni postopek

(11)         Zaradi napačne uporabe materialnega prava glede obsega zavezanosti organa po ZDIJZ organ ni popolno ugotovil dejanskega stanja glede obstoja informacij javnega značaja. Organ o zahtevi prosilca ni odločil z odločbo, temveč z odgovorom na podlagi 26.a člena ZDIJZ, v katerem ni navedel zahtevanih dokumentov na način, da bi jih bilo mogoče enoznačno identificirati (npr. z navedbo številke in datumov dokumentov), temveč je le na kratko povzel zahtevo prosilca. Iz izpodbijanega odgovora tudi ne izhaja, kakšen ugotovitveni in dokazni postopek je organ sploh izvedel, da bi ugotovil, kateri dokumenti v zvezi z zahtevo prosilca pri njem obstajajo, saj se v postopku ni opredelil do vsakega izmed zahtevanih dokumentov. Posledično organ tudi ni ugotavljal obstoja izjem po posameznih dokumentih oziroma podatkih ter se opredelil glede možnosti izvedbe delnega dostopa. Organ je torej nepopolno ugotovil relevantna dejstva, ki bi jih glede na načela in določbe ZUP moral, poleg tega se v obrazložitvi ni konkretno opredelil do vseh vprašanj, do katerih bi se pri odločanju na podlagi ZDIJZ moral, kar je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te odločbe. Izpodbijane odločbe se tako ne da preizkusiti, zaradi česar je prišlo do bistvene kršitve postopka na prvi stopnji (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Organ je bistveno kršil pravila postopka tudi glede stranske udeležbe (2. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kot je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

(12)         Kadar organ druge stopnje ugotovi, da je organ zmotno oziroma nepopolno ugotovil dejstva, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora ravnati po tej odločbi.

(13)         Glede na to, da organ razpolaga z (vsaj nekaterimi) dokumenti, ki so predmet pritožbe, ter da je organ tisti, ki najbolje pozna zadevno področje ter razpolaga s potrebnimi podatki (npr. kakšne posledice bi povzročila javna dostopnost do posameznih podatkov iz zahtevanih dokumentov, ali je mogoče izvesti delni dostop do zahtevanih dokumentov in kaj bi ta obsegal, kdo so morebitni stranski udeleženci v postopku in ali so njihove navedbe utemeljene…), je organ tisti, ki lahko ustrezno in popolno obrazloži vse razloge o odločilnih dejstvih za izdajo zakonite in pravilne odločbe v tej zadevi. Zato IP v konkretnem primeru ocenjuje, da bo nedvomno hitreje in bolj ekonomično, če bo pomanjkljivosti postopka odpravil organ prve stopnje. IP je zato pritožbi prosilca ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje.

(14)         V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

4. Navodila, v čem je treba dopolniti postopek

(15) Organ bo moral v ponovnem postopku o zahtevi odločiti z odločbo in ne z odgovorom na podlagi 26.a člena ter pri tem upoštevati naslednja navodila, v čem je treba dopolniti postopek:

4.1. Konkretna opredelitev zahtevane informacije javnega značaja

(15)         Da bi bilo odločbo mogoče preizkusiti, mora vsebovati vse sestavine, ki jih določa 214. člen ZUP.[7] Organ se mora zato primarno opredeliti do vprašanja, kaj točno prosilec zahteva in kateri konkretni dokumenti so bili predmet odločanja, in posledično ugotavljati s temi dokumenti povezano dejansko stanje in dokaze. To pomeni, da mora primarno ugotoviti in v odločbi navesti (s številkami in/ali datumi), katere konkretne dokumente bo presojal, oziroma s katerimi dokumenti ne razpolaga in kako je to ugotovil. IP poudarja, da ne zadošča zgolj splošna ugotovitev, da organ »ne more predložiti že izdelanega dokumenta«, kot izhaja iz točke C) izpodbijanega odgovora, temveč mora organ pojasniti, kako je to ugotovil (npr. v katere zbirke dokumentarnega gradiva je vpogledal in pri katerih zaposlenih je preverjal obstoj dokumentov ter kaj je glede posamičnih dokumentov pri tem ugotovil). Šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja glede obstoja zahtevanih dokumentov, lahko organ v nadaljevanju za vsak obstoječ dokument posebej ugotavlja, ali predstavlja informacijo javnega značaja.

(16)         Z namenom čimbolj učinkovitega vodenja ponovnega postopka, IP pojasnjuje, da je definicija informacije javnega značaja za zavezance po 1. členu ZDIJZ navedena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, v katerem so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. da gre za informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa,

2. da organ z njo razpolaga,

3. da se informacija nahaja v materializirani obliki.

(17)         IP poudarja, da je pojem delovnega področja, kot izhaja iz 4. člena ZDIJZ, treba razlagati v smislu, da gre za vse dokumente, ki jih je organ pridobil oziroma ustvaril v zvezi s svojim delovnim področjem. Za opredelitev delovnega področja organa v obravnavani zadevi je pomembno dejstvo, da je zahteva prosilca neposredno povezana z izvajanjem koncesije za gradnjo in gospodarjenje z drugim tirom, to pa je dejavnost v okviru katere je organ treba šteti kot osebo javnega prava, kar je podrobneje pojasnjeno že zgoraj, zato je treba vse informacije, ki so kakorkoli povezane s to dejavnostjo, šteti za informacije javnega značaja. IP ob tem posebej pripominja, da so skladno z navedenim informacije javnega značaja tudi informacije v zvezi s kršitvami, nadzori, sankcijami, odškodninsko odgovornostjo, komunikacijo z javnostjo in organi, nadzorom in skladnostjo, do katerih je organ s sklicevanjem, da ne izhajajo iz delovnega področja organa, zavrnil dostop v točki B) izpodbijanega odgovora.

(18)         IP opozarja na sodbo Upravnega sodišča RS št. IU 1503/2015-16 z dne 12. 10. 2017 (24. točka obrazložitve), ki je bila sicer sprejeta ob drugačnem dejanskem stanju (organ je bila družba DRI upravljanje investicij, Družba za razvoj infrastrukture, d.o.o. in presojane pa so bile druge informacije), vendar IP meni, da je stališča sodišča v njej mogoče aplicirati tudi na predmetno zadevo, saj gre za smiselno enako koncentracijo javnopravnih značilnosti obeh družb. Tudi pri družbi DRI upravljanje investicij, Družba za razvoj infrastrukture d.o.o., je edini ustanovitelj in družbenik Republika Slovenija, ustanovljena pa je bila z javnopravnim aktom, ki opredeljuje njene bistvene statusne značilnosti in temeljne dejavnosti. Te dejavnosti so neločljiv del investicij v železniško infrastrukturo. Zakon tudi za omenjeno družbo določa razmerja med družbo in državnimi organi oziroma določa neposreden vpliv državnih organov na te dejavnosti. Del dejavnosti družbe je prav tako financiran iz javnih sredstev na način, ki ga zakon opredeljuje kot »notranjega izvajalca« države. Upravno sodišče je v navedeni sodbi presodilo, da iz zakonske opredelitve ustanovitve družbe, njenih statusnih značilnosti, njenih dejavnosti, financiranja in povezave z državnimi organi pri izvrševanju njihovih zakonskih pristojnosti izhaja taka koncentracija javnopravnih značilnosti, da je družbo v okviru opravljanja teh dejavnosti treba šteti za »drugo osebo javnega prava« v smislu 1. člena ZDIJZ (24. točka obrazložitve sodbe).

(19)         Ker se zahteva prosilca glede na vse navedeno nanaša na delovno področje organa, kjer je koncentracija javnopravnih značilnosti zelo velika, je organ v okviru opravljanja teh dejavnosti treba šteti za »drugo osebo javnega prava« v smislu 1. člena ZDIJZ. Organ mora zato v ponovnem postopku upoštevati, da so vsi zahtevani dokumenti po vsebini povezani z dejavnostjo, v zvezi s katero je pri organu koncentracija javnopravnih značilnosti tako visoka, da gre nedvomno za delovno področje, ki pri organu kot pravni osebi javnega prava zapade pod domet ZDIJZ.

4.2. Glede obrazložitve izjem od prostega dostopa in izvedbe testa prevladujočega interesa javnosti

(20)         V ponovnem postopku mora organ popolno ugotoviti dejansko stanje, kot je pojasnjeno že zgoraj, nato pa se glede zahtevane dokumentacije, za posamezne podatke v tej dokumentaciji in ne kar pavšalno glede celotnih dokumentov,[8] opredeliti do naslednjih vprašanj:

1. ali so izpolnjeni pogoji za obstoj posameznih izjem od prostega dostopa po 5.a in 6. členu ZDIJZ in

2. če so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa.

(21)         Pri utemeljitvi izjem od prostega dostopa mora organ v ponovnem postopku upoštevati 6. točko prvega odstavka 214. člena ZUP, iz katere izhaja, da je treba posebej natančno navesti razloge za zavrnilno odločbo oz. za zavrnitev posameznega zahtevka, da bi dosegli namen obrazložitve. Obrazložitev mora biti izčrpna, v njej morajo biti povzete zahteve strank in celotni ugotovitveni in dokazni postopek. Med razlogi za pomembnost jasnosti obrazložitve so dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi, hkrati obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, prav tako pa obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. IP poudarja, da šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.

(22)         Ob morebitni ugotovitvi obstoja katere izmed izjem od prostega dostopa je nadalje dolžnost organa, da preizkusi, ali gre za podatke o porabi javnih sredstev, podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije, ali okoljske podatke, zaradi česar izjema ne more biti podana (tretji odstavek 6. člena ZDIJZ). Glede na to, da se obravnavana zahteva prosilca med drugim nanaša na rezultate meritev (vibracije, hrup, zračni udari, kakovost zraka, vode) in ugotovljene vplive na okolje IP posebej poudarja, na kar je pravilno opozoril tudi prosilec v pritožbi, da je ZDIJZ z določbo 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ postavil zakonsko predpostavko, da je prevladujoč interes javnosti za razkritje podatkov podan vselej, ko gre za okoljske podatke. Na ta način je zakonodajalec razširil pravice, ki jih zagotavlja drugi odstavek 6. člena ZDIJZ, saj izkazovanje in dokazovanje prevladujočega interesa javnosti v takšnih primerih ni potrebno. Takšna ureditev je bila vnesena v ZDIJZ kot posledica ratifikacije Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega sredstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencija). Za okoljske informacije namreč zaradi določil te konvencije ne velja nobena izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ kot absolutna. Cilj Aarhuške konvencije je, da vsaka pogodbenica v skladu z določbami te konvencije zagotavlja pravico do dostopa do informacij, do udeležbe javnosti pri odločanju in do dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah, da bi prispevali k varstvu pravice vsake osebe sedanjih in prihodnjih generacij, da živi v okolju, primernem za njeno zdravje in blaginjo. Določilom Aarhuške konvencije pa sledi tudi Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 44/22, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZVO-2). ZVO-2 zelo široko določa, kaj je okoljski podatek, v 16. točki 3. člena, saj okoljski podatek definira kot katero koli informacijo v pisni, vizualni, zvočni, elektronski ali drugi materialni obliki, ki se nanaša na okolje. Prav tako pa široko definira okoljske informacije v 2. členu Aarhuška konvencija. Načelo javnosti okoljskih podatkov sicer izhaja tudi iz prvega in drugega odstavka 15. člena ZVO-2, dostop do okoljskih podatkov pa ZVO-2 nadalje ureja tudi v določbah 160. člena, ki v prvem odstavku 160. člena jasno napotuje na ZDIJZ in Aarhuško konvencijo. Ugotoviti je, da tretji odstavek 160. člena ZVO-2 in 2. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ postavljata enako pravilo, glede drugih okoljskih podatkov pa je treba v skladu s predmetno določbo ZDIJZ upoštevati določbe ZVO-2 o opredelitvi okoljskih podatkov. IP ob tem posebej izpostavlja, da je pri tolmačenju predpisov, kdaj je mogoče podatke šteti za podatke, povezane z okoljem, po stališču Sodišča Evropske unije, treba zavzeti široko razlago.[9] Določba 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ torej napotuje na uporabo določb ZVO-2, iz 3. člena tega zakona pa izhaja, da je okolje tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja, pri čemer so deli okolja mineralne surovine, tla, voda, zrak, živalske in rastlinske vrste, vključno z njihovim genskim materialom, posebni deli okolja deli okolja, ki imajo koristno vlogo za drug del okolja ali javnost, kot so vode in tla ter s predpisi o ohranjanju narave posebej določene mednarodno varovane in zavarovane prosto živeče rastlinske in živalske vrste, njihovi habitati in habitatni tipi, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju, ter naravne vrednote po predpisih o ohranjanju narave.   

(23)         Glede na pritožbene navedbe, s katerimi prosilec poudarja, da zahteva presega individualni interes prosilca, ker gre za vprašanje transparentnosti izvajanja enega največjih infrastrukturnih projektov Republike Slovenije, ki se v pretežni meri financira iz javnih sredstev Republike Slovenije in Evropske unije ter ima pomembne, nepopravljive in dolgotrajne vplive na okolje, prostor, zdravje ljudi ter splošno kakovost življenja prebivalcev na območju ob trasi drugega tira, IP opozarja še na test prevladujočega interesa javnosti, ki ga mora v ponovnem postopku opraviti organ. Test prevladujočega interesa javnosti določa drugi odstavek 6. člena ZDIJZ, ki pravi, da se ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih, kamor pa izjeme po 2., 3. in 7. točki prvega odstavka ZDIJZ ne sodijo. Bistvo te presoje je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj test interesa javnosti zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test javnega interesa zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko javni interes s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova javnega interesa torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa javnega interesa omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo javni interes za razkritje. Pri tem IP izpostavlja še stališče sodne prakse, iz katere izhaja, da bi bil javni interes glede razkritja podan, »če bi bile ogrožene take vrednote kot je npr. življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno«.[10] Test interesa javnosti pa se uporabi tudi v primerih, ko bi z njegovo pomočjo odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za javnost.[11] Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je torej opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala ta bdeti z vso skrbnostjo. Gre za tehtanje, s katerim mora organ oziroma IP pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ. Bistveno pa je, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je treba ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera.

(24)         Če bo organ ugotovil, da obravnavana dokumentacija vsebuje informacije, ki pomenijo katero izmed izjem od prostega dostopa, mora nadalje presojati, ali je mogoče prosilcu omogočiti delni dostop. IP poudarja, da morajo biti izjeme od prostega dostopa utemeljene in uporabljene le v tistem delu dokumenta, ki posamično izjemo tudi dejansko vsebuje, saj se organ na obstoj izjeme ne more sklicevati kar s splošno trditvijo, da zahtevani dokument vsebuje izjemo in na tej podlagi prosilcu dostop do zahtevanega dokumenta zavrniti v celoti. V skladu s 7. členom ZDIJZ mora organ v ponovnem postopku, če je to mogoče, prosilcu omogočiti vsaj delni dostop do obravnavanih dokumentov, razen če to po kriterijih 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/2016 in 146/22) sploh ne bi bilo izvedljivo.

(25)         Če organ v obrazložitvi odločbe ne pojasni, kateri konkretni dokumenti so bili predmet njegove presoje, in nadalje, ali so glede vsakega izmed teh dokumentov posebej izpolnjeni vsi elementi zatrjevane izjeme, ter posledično, katere podatke na vsakem posameznem dokumentu je treba prekriti, se odločbe ne da preizkusiti, saj zgolj s povzemanjem zahteve prosilca in zakonske podlage za zavrnitev zahteve, obrazložitev ni popolna. Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku, obrazložitev pa mora biti za ta namen konkretizirana. V ponovnem postopku je zato organ dolžan jasno opredeliti, kateri dokumenti, ki jih prosilec zahteva in izpolnjujejo kriterije za obstoj informacije javnega značaja, so predmet njegove presoje ter jih, kot že rečeno, določno navesti (torej vsaj s številko in datumom dokumenta) in se konkretno opredeliti do vsakega posameznega dokumenta (katera izjema je podana pri posameznem dokumentu in glede katerih konkretnih podatkov ter konkretno obrazložiti, ali so izpolnjeni vsi elementi za obstoj te izjeme).

4.3. Glede stranskih udeležencev

(26)         Organ mora v ponovnem postopku, upoštevaje 43. in 44. člen ZUP, v postopek pritegniti vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi pri odločanju o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim dati možnost, da se udeležijo postopka ter da se opredelijo glede vprašanja, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja oz. da uveljavljajo obstoj katere izmed zakonskih izjem. Ko oz. če bo organ prejel morebitne odgovore zainteresiranih tretjih oseb, mora v skladu z načelom kontradiktornosti prosilcu omogočiti, da se seznani z izjavami stranskih udeležencev še pred izdajo odločbe in mu torej dati možnost, da se do njih opredeli. V kolikor se bodo stranki udeleženci sklicevali na obstoj izjem po ZDIJZ, to seveda ne pomeni, da jim mora organ brezpogojno slediti oz. da je k temu »absolutno« zavezan, temveč je njegova dolžnost, da sam oceni, ali zahtevani podatki dejansko predstavljajo zatrjevano izjemo. Glede na vsebino obravnavane zahteve mora biti organ še posebej pozoren na vprašanje, ali gre za okoljske podatke, zaradi katerih nobene izjema ne more biti podana.

4.4. Če prosilec že razpolaga z zahtevanimi dokumenti

(27)         IP pojasnjuje, da je pravilno stališče organa, da prosilec nima pravovarstvenega interesa, kadar v času vložitve zahteve po ZDIJZ že razpolaga z dokumenti, ki jih zahteva v tem postopku, kar pa mora organ nedvomno izkazati. Takšno stališče je IP zavzel npr. že v odločbi št. 090-314/2020 z dne 12. 4. 2021. Podobno stališče je večkrat zavzelo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije, npr. v sklepih št. I U 1590/2010 z dne 18. 5. 2011, iz katerega izhaja, da če je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, že bil odpravljen in tudi morebitna ugoditev tožbi pravnega položaja tožeče stranke ne bi v ničemer izboljšala, ta ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka in je tožbo posledično treba zavreči. Podobno izhaja iz sklepa Upravnega sodišča, št. I U 1245/2010 z dne 20. 4. 2011.

(28)         Organ mora zato v ponovnem postopku za konkretno opredeljene dokumente (in ne kar pavšalno za celotno točko prosilčeve zahteve), izkazati, da jih je prosilcu že posredoval. Ob tem pa IP pritrjuje prosilčevim navedbam, ki jih mora v ponovnem postopku upoštevati tudi organ, da gradnja drugega tira še vedno aktivno poteka (monitoringi se izvajajo sproti, zapisniki in poročila nastajajo vsak mesec,…), zato posredovanje dokumentov iz preteklih let ne more biti odgovor na zahtevo po novih, sproti nastajajočih dokumentih.

4.5. Napotilo na javno dostopne dokumente

(29)         Glede na to, da je organ prosilca v točki C) zavrnilnega odgovora napotil na povezave na portalu javnih naročil, IP pojasnjuje, da peti odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da organ lahko prosilcu ne posreduje zahtevane informacije, ki je dostopna v prosto dostopnih javnih evidencah ali na drug način že enostavno javno dostopna (objava v uradnem glasilu, publikacijah organa, medijih, strokovni literaturi, svetovnem spletu in podobno), in mu posreduje samo napotilo, kje se informacija nahaja. V takšnem primeru se obveznost organa nanaša le na posredovanje napotila, ne pa tudi dokumentov. Navedeno stališče izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 1429/2011-20 z dne 6. 6. 2012 (7. točka). Pri tem se mora napotitev nanašati na individualno zahtevan dokument, tako da prosilec lahko enostavno in hitro dostopa do njega. Zato mora organ prosilcu ob napotitvi ponuditi neposredno povezavo do zahtevanega dokumenta ali opis, kje se nahaja posamezen dokument.

(30)         Upoštevaje okoliščine obravnavane zadeve, IP pojasnjuje, da ne zadošča napotitev na splošne podatke o objavi konkretnega javnega naročila, če se zahteva prosilca nanaša samo na en dokument, ki je del razpisne dokumentacije. Organ mora zato v ponovnem postopku prosilcu poleg napotitve na spletno stran za vsak posamezni dokument podati še točen opis, kateri dokument v razpisni dokumentaciji vsebuje zahtevane informacije.

4.6. Vsebina izreka odločbe

(31)         Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ v ponovnem postopku lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZUP se v izreku odločbe odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izrek je najpomembnejši del odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Po sodbi Vrhovnega sodišča RS št. U 1549/93-5 postane pravnomočen le izrek odločbe in le-ta ima pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način odločba odpravljena ali razveljavljena. V skladu s šestim odstavkom 213. člena ZUP mora biti izrek kratek in določen (jasen oz. nedvoumen). V postopku po ZDIJZ to pomeni, da mora biti v izreku odločbe odločeno o vseh zahtevkih stranke, poleg tega pa morajo biti posamično navedeni konkretni dokumenti. Denimo, navedeni morajo biti konkretni dokumenti, ki so bili predmet presoje in niso dostopni, ker predstavljajo izjemo po ZDIJZ, oziroma v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo (npr. v dokumentu A se na prvi strani v petem odstavku prekrije podatek o …). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja. Če bo organ prosilcu omogočil dostop do zahtevanih podatkov v celoti, o tem ne bo izdal odločbe, ampak bo napravil le uradni zaznamek (22. člen ZDIJZ).

5. Sklepno

(32)         IP je na podlagi vseh navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

(33)         Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe).

(34)         Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:                                                                       

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.                                                 

svetovalka IP                           

Informacijski pooblaščenec:  

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica pooblaščenke

[1] Tako izhaja tudi iz pretekle prakse IP, npr. odločba št. 09021-6/2026 z dne 7. 5. 2026.

[2] Več o tem npr. v odločbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 318/2010 in dr. Rajko Pirnat, Vrsta in značilnosti pravnih oseb: Pravne osebe javnega prava, sistem ali kaos, Podjetje in delo 1999, str. 910.

[3] Več o tem na 5. strani Predloga zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača—Koper — nujni postopek, št. 00710-3/2017/5 z dne 30. 3. 2017.

[4] Drugi odstavek 19. člena ZIUGDT določa, da so pripadajoča zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti te infrastrukture ali ki funkcionalno služijo objektom in napravam te infrastrukture, grajeno javno dobro državnega pomena v lasti Republike Slovenije.

[5] Da so pravne osebe javnega prava zavezane za dostop do informacij javnega značaja v okviru celotnega svojega delovnega področja, izhaja iz pretekle prakse IP (npr. odločbe IP št. 090-128/2025 z dne 15. 9. 2025, št. 090-163/2024 z dne 10. 6. 2024, št. 090-135/2026 z dne 8. 7. 2026), pa tudi iz upravno sodne prakse (npr. sodba Upravnega sodišča RS št. III U 215/2025-32 z dne 20. 5. 2026).

[6] Sprejeta je bila 18. junija 2009 v norveškem mestu Tromsø.

[7] Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 494/2003, VS15303, izhaja, da odločbe ni mogoče preizkusiti, če nima obrazložitve ali bistvenih delov obrazložitve, ki bi jih po zakonu morala imeti, saj ni mogoče presoditi utemeljenosti izreka odločbe.

[8] Da je zakonodajalec postavil izjeme le za »podatke iz dokumenta«, ne pa za celoten dokument, izhaja smiselno tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 1176/2010-13, z dne 30. 11. 2011.

[9] Sodba Sodišča Evropske unije, ECJ, C-321/96.

[10] Npr. sodbi Upravnega sodišča št. I U 1488/2011-95 in št. I U 199272010-28.

[11] Sodba Upravnega sodišča št. IV U 103/2023-26.