prosilec - Slovenska akreditacija

POVZETEK:

V obravnavani zadevi je organ zavrnil dostop do dokumenta,  iz katerega je nedvoumno razvidno, da je bila v določenem času dovoljena uporaba tako razveljavljenega standarda (SIST ISO 1996-2:2007), kot novega standarda (SIST ISO 1996-2:2017). Ob tem je navedel, da se zahteva prosilke nanaša na dokument, ki ni v pristojnosti organa, organ ga ni izdelal in ga tudi ni pridobil od drugih oseb. V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da je področje ureditve standardov in prehodnih obdobij v pristojnosti Slovenskega inštitut za standardizacijo- SIST ter da je naloga organa izključno v tem, da preverja ustrezno usposobljenost organov za ugotavljanje skladnosti (OUS) po zahtevah akreditacije in da skrbi za to, da se OUS sklicuje na akreditacijo le po metodi, za katero je akreditiran, zato IP ni imel razloga, da ne bi sledil odločitvi organa, da z zahtevanim dokumentom ne razpolaga.

ODLOČBA:

Številka: 090-278/2020/4

Datum: 25. 11. 2020

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 14. 10. 2020, (v nadaljevanju prosilka), zoper odločbo z dne 5. 10. 2020, št. 092-0008/19-0043, Slovenske akreditacije, Šmartinska cesta 152, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilke z dne 14. 10. 2020 se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilka je dne 9. 9. 2020 po elektronski pošti na organ naslovila zahtevo po ZDIJZ, in sicer je zahtevala dokument, iz katerega je nedvoumno razvidno, da je bila v določenem času dovoljena uporaba tako razveljavljenega standarda (SIST ISO 1996-2:2007), kot novega standarda (SIST ISO 1996-2:2017). Ob tem je prosila za odgovor na vprašanje, zakaj Inšpekcija za okolje po razveljavitvi SISTISO 1996-2:2007 ni dovoljevala izvajanja meritev po tem standardu.

O zahtevi prosilke je organ odločil z odločbo z dne 5. 10. 2020, št. 092-0008/19-0043, s katero je zahtevo prosilke za posredovanje dokumenta, iz katerega je nedvoumno razvidno, da je bila v določenem času dovoljena uporaba tako razveljavljenega kot novega standarda, v celoti zavrnil. Prosilka sama nosi svoje stroške postopka.

V obrazložitvi odločbe je organ povzel zahtevo prosilke in navedel, da se zahteva prosilke nanaša na dokument, ki ni v pristojnosti organa, organ ga ni izdelal in ga tudi ni pridobil od drugih oseb. Organ ne razpolaga s tem dokumentom. Glede na določbo 4. člena ZDIJZ to pomeni, da dokument, ki ne izvira iz delovnega področja organa, ni informacija javnega značaja organa. Dokument, ki ga je zahtevala prosilka, nedvomno ni dokument, ki ga je izdelal organ na svojem delovnem področju. Organ je zato sprejel odločitev, da se skladno z določbo 1. točke 4. člena ZDIJZ zahteva prosilke za dostop do informacije javnega značaja zavrne.

Prosilka je dne 14. 10. 2020 pri organu vložila pritožbo, v kateri je navedla, da se pritožuje zoper odločitev št. 092-0008/19-0043 z dne 6. 10. 2020, v kateri jo organ seznanja, da z dokumentom, iz katerega bi bilo razvidno, da sta bila v času izvedbe meritev hrupa št. LOM20180181-FD/M z dne 22. 3. 2018, opravljene s strani akreditiranega organa ZVD Ljubljana, dne 22. 3. 2018, v veljavi oba standarda (SIST ISO 1996-2:2007 in SIST ISO 1996- 2:2017), ne razpolaga, da ni v njegovi pristojnosti, ga ni izdelal in ne pridobili od drugih oseb, zato ji ga tudi ne more posredovati. Hkrati navaja, da gre pri uporabi razveljavljenega standarda le za eno izmed metod akreditiranega organa ZVD, pomembno je, da je ta opredeljena v prilogi k akreditacijski listini (ne glede na to, da je Ministrstvo za okolje in prostor standard SIST ISO 1996-2:2007 razveljavilo že sedem mesecev prej). V zvezi s trditvijo oz. odločitvijo organa, prosilka prosi, da ji organ po ZDIJZ posreduje dokument, v katerem je nedvoumno zapisano, da se razveljavljeni standardi kot metode akreditiranih organov lahko uporabljajo tudi po njihovi razveljavitvi; prav tako prosi za dokument, ki potrjuje, da je omenjeni razveljavljeni standard res ena izmed metod akreditiranega organa ZVD in da je bila ta metoda v veljavi tudi po razveljavitvi omenjenega standarda. Meni, da je odločitev organa neobrazložena, napačno obrazložena oz. neargumentirana, zato prosi, da ji organ jasno in nedvoumno odgovori na naslednja vprašanja:

1.) Standard SISTISO 1996-2:2007 je po mnenju Slovenske akreditacije le ena izmed metod akreditiranega organa, ki naj bi bila veljavna tudi po razveljavitvi s strani Ministrstva za okolje in prostor - če to drži, čemu je bil omenjeni standard potem sploh razveljavljen oz. zakaj ni bil k metodam akreditiranega organa dodan le še nov standard?

2.) Čemu je Inšpektorat za okolje in prostor sankcioniral nekatere akreditirane organe, ki so po razveljavitvi omenjenega standarda še naprej izvajali meritve po starem standardu? Prehodnega obdobja, o katerem je zavajajoče in neresnično pisal uslužbenec iz ZVD Ljubljana, nikoli ni bilo (šlo je le za predlog osnutka zakona. ki ni bil nikoli sprejet; potrjeno z Ministrstva za okolje in prostor) – iz tega logično sledi, da se razveljavljeni standard po razveljavitvi ni smel več uporabljati. Prosi še, da ji organ navede vse zakone in pravilnike RS in Evropske skupnosti, hkrati člene statuta Slovenske akreditacije, ki določajo, da se lahko uporabljajo tudi standardi, ki so razveljavljeni.

3.) Če se razveljavljeni standardi lahko uporabljajo tudi po njihovi razveljavitvi, čemu se bo organ, kot navaja v dopisu z dne 1. 10. 2020 št. 092-0008/19-0038, v prihodnosti potrudili za izboljšanje oz. dopolnitev pravil zlasti v smislu večje jasnosti (npr. v primerih, ko za novo izdajo standarda ali drugega normativnega dokumenta ni opredeljenega prehodnega obdobja)? Prosilka še navaja, da namerava organ v ta namen sprožiti ustrezne aktivnosti tako v notranjih organih Slovenske akreditacije (Svet Slovenske akreditacije, Odbor za akreditacijo), kot tudi v mednarodnih strokovnih odborih Evropskega združenja za akreditacijo. Prosilka meni, da so izjave organa kontradiktorne – ker po eni strani govori, da je razveljavljeni standard ena izmed metod akreditiranega organa (ki se, po mnenju organa lahko uporablja tudi po razveljavitvi), po drugi strani pa pravi, da je prepoznal priložnosti za izboljšanje oz. dopolnitev pravil, npr. v primerih, ko za novo izdajo standarda ali drugega normativnega dokumenta ni opredeljenega prehodnega obdobja. Če gre za eno izmed metod akreditiranega organa, ki se lahko uporablja ne glede na to, kateri standard je v veljavi, prehodnega obdobja vendar organ ne potrebuje?

Organ je z dopisom št. 092-0008/19-0049 z dne 21. 10. 2020 ugotovil, da je pritožba prosilke pravočasna, dovoljena in vložena po upravičeni osebi in jo je odstopil v reševanje IP.

Pritožba ni utemeljena.

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilka izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ podvržen določbam ZDIJZ, sporno pa je vprašanje, ali zahtevana informacija sodi v delovno področje organa in ali organ z zahtevanim dokumentom razpolaga. Organ je v izpodbijani odločbi namreč navedel, da za zahtevani dokument ni pristojen in da posledično ne sodi v njegovo delovno področje. Nasprotno pa prosilka v pritožbi vztraja, vendar pri tem ni navedla razlogov, zakaj ocenjuje, da odločitvi organa ne more slediti, temveč v pritožbi postavlja novo zahtevo za dostop do novih (drugih) dokumentov in prosi organ, da ji jasno in nedvoumno odgovori na zastavljena vprašanja v pritožbi.

IP v tej zvezi primarno podarja, da so lahko predmet presoje v pritožbenem postopku samo dokumenti, o katerih je organ odločal na prvi stopnji in so bili predmet zahteve. V pritožbi prosilka ne more svoje zahteve razširiti, na druge dokumente, še manj pa zastavljati vprašanja, saj za to nima pravne podlage, lahko pa pritožbo zoži. Prosilka pa lahko v skladu z ZDIJZ od organa kadarkoli zahteva, katerega od teh dokumentov in o njeni zahtevi bo organ dolžan odločati v samostojnem postopku. Kot rečeno, pa prosilka ne more svoje zahteve razširiti v pritožbi, kot je to storila v obravnavani pritožbi z dne 14. 10. 2020.

IP je zato v konkretnem postopku primarno ugotavljal, ali je pri informaciji, ki jo je prosilka zahtevala dne 9. 9. 2020, izpolnjen kriterij materializirane oblike v skladu z opredelitvijo informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo. Prav tako organi v postopku po ZDIJZ niso dolžni odgovarjati na vprašanja (razen, če odgovor na vprašanje izhaja iz že obstoječega dokumenta), saj se načelo prostega dostopa, zapisanega v 5. členu ZDIJZ, ne razteza na npr. pojasnila, razlage, odgovore na vprašanja, analize ipd..

V skladu z načelom materialne resnice in z namenom popolne ugotovitve dejanskega stanja, je IP dne 18. 11. 2020 organ pozval, da pojasni, kakšen ugotovitveni in dokazni postopek je izvedel za ugotovitev, kateri dokumenti ustrezajo zahtevi prosilke, pri čemer je poudaril, da pri odločanju o dostopu do informacij javnega značaja ni pogoj, da bi morala biti zahtevana informacija zavedena v uradno evidenco. Ključno je zgolj to, da organ z zahtevano informacijo razpolaga v materializirani obliki. Iz predložene dokumentacije izhaja, da je organ prosilki dne 13. 8. 2020 pojasnil, da mednarodno združenje za akreditacije ILAC sprejema odločitve o prehodnem obdobju uporabe standardov in podaljšanju le tega. Prav tako je na primer na spletni strani organa med novicami objavljeno obvestilo o podaljšanju prehodnega obdobja za uveljavitev standarda ISO/IEC 17025:2017. V tej zvezi je IP pozval organ k pojasnilu, kako je to urejeno na področju Slovenije, kdo je pristojen za izdajo tovrstnega obvestila o prehodnem obdobju v primeru sprejema novega standarda? Ali je to del odločitve o razveljavitvi standarda? S kakšnim aktom se sprejme tovrstna odločitev o razveljavitvi standarda in kdo je za to pristojen?

Organ je odgovoril dne 24. 11. 2020 in navedel, da iz zahteve prosilke izhaja zahteva po dokumentu, v katerem je nedvoumno zapisano, da se razveljavljeni standardi kot metode akreditiranih organov lahko uporabljajo tudi po njihovi razveljavitvi. Tak dokument ne obstaja. Organ zanj ni pristojen, ga nima ter ga tudi ni imel, zato je moral zahtevo prosilke zavrniti. Standardi so zasebne tehnične norme standardizacijskih organizacij. Gre torej za tehnična pravila, ki jih ni izdal organ z oblastvenimi upravičenji. Standardi sami določijo, kdaj začnejo veljati in njihova veljavnost ni odvisna od veljavnosti zakona, ki se morebiti na njih sklicuje ali ki na njih odkazuje (na izključen ali neizključen način). V Sloveniji je standard v skladu z Zakonom o standardizaciji (ZSta-1), dokument s prostovoljno uporabo. Tako imenovano obvezno uporabo lahko naredi samo zakonodajalec, ko se na dokument sklicuje na tako imenovan izključen način. Prav tako lahko samo zakonodajalec uzakoni prehodno obdobje v zvezi z uporabo določenih standardov, zakonodajalec ima tudi vso pravico, da se v zakonodaji sklicuje na standardizacijsko razveljavljen standard, če oceni, da je to z vidika predpisa potrebno. Glede na navedeno je torej treba ločiti med veljavnostjo standarda in njegovo (obvezno ali neobvezno) uporabo. Če se predpisodajalec sklicuje na standard z letnico, potem je uporaba za namene predpisa vezana zgolj na standard z v predpisu označeno letnico. Če pa se predpisodajalec sklicuje na standard brez letnice, potem pa je uporaba za namene predpisa vezana na zadnji veljavni standard. Kot rečeno, pa je to v pristojnosti predpisodajalca in ne akreditacije. O samem področju ureditve standardov in prehodnih obdobij bi lahko več povedal SIST – Slovenski inštitut za standardizacijo, ki je v Sloveniji pristojen za standarde. V nadaljevanju je zato organ podal informacije, ki jih je s tem v zvezi pridobil od SIST-a: Standarde privzema SIST v sistem slovenske standardizacije v skladu s pravili CEN in CENELEC, ISO, IEC...

V postopku mora SIST spoštovati roke tako za privzem novih verzij standardov kot za razveljavitev starih verzij EN standardov. ISO (mednarodne) standarde države članice (DČ) privzemajo na pobudo in interes zainteresiranih, torej ne vseh, kot to velja za EN (evropske) standarde.

Kar se dostopa do vsebin standardov tiče, je treba spoštovati pravila avtorske zaščite pri standardih. Standardi kot neuradna besedila (v nasprotju z uradnimi besedili, ki nimajo avtorskopravnega varstva) so avtorsko zaščitena dela v skladu z veljavno Bernsko konvencijo in slovensko zakonodajo na področju varstva avtorskih pravic. Zaradi avtorsko pravne zaščite, razmnoževanje, kopiranje ali distribuiranje delov ali celote posameznega standarda, brez soglasja lastnika materialnih avtorskih pravic, posameznega standarda ni dovoljeno. Slovenski nacionalni standard z oznako SIST in z napisom SLOVENSKI STANDARD je na podlagi četrtega odstavka 22. člena ZSta-1 določen kot avtorsko delo, ki je varovano v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah in se ne sme delno ali v celoti nepooblaščeno razmnoževati, kopirati ali distribuirati brez izrecnega dovoljenja SIST oziroma ustrezne pogodbe. Slovenski inštitut za standardizacijo je lastnik materialnih avtorskih pravic na vseh slovenskih nacionalnih standardih z oznako SIST in z napisom SLOVENSKI STANDARD, ki se lahko izdajo na podlagi mednarodnih standardov ali evropskih standardov in na osnovi članstva SIST v mednarodnih (ISO, IEC) in evropskih organizacijah za standardizacijo (CEN, CENELEC, ETSI). Slovenski inštitut za standardizacijo je lastnik materialnih avtorskih pravic na vseh tistih slovenskih nacionalnih standardih z oznako SIST in z napisom SLOVENSKI STANDARD, ki se izdajo na podlagi tujih nacionalnih standardov (npr.: DIN, BS, …) ali drugih dokumentov s področja standardizacije na osnovi ustrezne mednarodne pogodbe ali dovoljenja lastnikov materialnih avtorskih pravic takih standardov ali dokumentov. Iz navedenih razlogov prosilki standarda, če bi ga zahtevala, organ tudi ne more in ne sme posredovati. (Dostop po ZDIJZ do standardov ni mogoč. Tako tudi odločba IP št. 090-287/2014/21 z dne 26. 2. 2018 in Sodba Upravnega sodišča opr. št. I U 678/2018-43 z dne 18.12.2019 in tudi sodba Upravnega sodišča opr. št. I U 1900/2017-23 z dne 10.04.2019.) Prosilka pa v resnici ni zahtevala standarda, temveč dokument, v katerem bi bilo zapisano, da se razveljavljeni standard kot metoda akreditiranih organov lahko uporablja tudi po njegovi razveljavitvi. Tak dokument v resnici ne obstaja, zato je bila zahteva prosilke tudi zavrnjena.

Možnost akreditacije po razveljavljenem standardu izhaja iz prostovoljne narave akreditacije same. Akreditirani organi na področju izvajanja meritev hrupa, ki so bili akreditirani s strani Slovenske akreditacije, imajo v obsegu akreditacije, s katero dokazujejo, za katero področje je bila njihova usposobljenost preverjena, standard SIST ISO 1996-2 in ne Pravilnik o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitoringu za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje (Ur. L. RS št. 105/2008). To pomeni, da imajo tudi po razveljavitvi standarda le tega lahko v obsegu akreditacije, seveda ob upoštevanju določenih pravil. Tak akreditiran organ lahko izvaja meritve tudi po razveljavljenem standardu in izvaja po taki metodi tudi meritve, vendar mora označiti, da je meritve izvajal po standardu, ki je razveljavljen. Ker gre v tem primeru za regulirano področje, je regulator tisti, ki je odgovoren ali bo takšno poročilo o meritvah hrupa priznal kot ustrezno in ne organ. Ni v pristojnosti organa, da odloča, po katerih standardih se bodo izvajale meritve, naloga organa je izključno v tem, da preverja ustrezno usposobljenost organov za ugotavljanje skladnosti (OUS) po zahtevah akreditacije in da skrbi za to, da se OUS sklicuje na akreditacijo le po metodi, za katero je akreditiran (Zakon o akreditaciji (Ur.l.RS, št.59/99); Uredba 765/2008 o akreditaciji in nadzoru trga; Standard SIST EN ISO/IEC 17011:2018).

Glede na pojasnilo organa, da je področje ureditve standardov in prehodnih obdobij v pristojnosti Slovenskega inštitut za standardizacijo- SIST ter da je naloga organa izključno v tem, da preverja ustrezno usposobljenost organov za ugotavljanje skladnosti (OUS) po zahtevah akreditacije in da skrbi za to, da se OUS sklicuje na akreditacijo le po metodi, za katero je akreditiran, IP nima razloga, da ne bi sledil odločitvi organa, da z zahtevanim dokumentom ne razpolaga, prosilka pa ni posredovala dokazov, ki bi izkazovali nasprotno. IP ob tem še dodaja, da v postopku po ZDIJZ ni upravičen presojati pravilnosti in zakonitosti delovanja organa. V pritožbenem postopku po ZDIJZ je presoja vezana izključno na ugotovitev, ali zahtevan dokument obstaja. Druge pristojnosti IP, v zvezi s presojo kriterija materializirane oblike, v pritožbenem postopku nima, zato se IP tudi ni opredeljeval do drugih pritožbenih navedb.

Ker pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati, je IP, na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP, zaključil, da je odločitev organa pravilna in zakonita, pritožba prosilke pa neutemeljena in jo je treba zavrniti.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:.

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka