Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
   
dekorativna slika

Prosilec - Ministrstvo za finance

+ -
Datum: 09.02.2015
Številka: 090-91/2010/133
Kategorije:Odločbe po sodbah Upravnega sodišča
POVZETEK:Organ je zavrnil dostop do kopij dvostranskih pogodb med RS in bankami o depozitih in posojilih, iz katerih je razvidno po kakšnih obrestnih merah so bili odobreni. V obravnavanem primeru je IP na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS četrtič odločil o pritožbi prosilca. IP je zaključil, da v danem primeru ni izpolnjen subjektivni kriterij varovanja poslovne skrivnosti. Ker pa je Upravno sodišče RS v sodbah z dne 11.9.2013 opr. št. IU 1793/2012-50 in z dne 18.4.2012 ,opr. št. I U 1488/2011-95, zavzelo drugačno opredelitev pojma poslovne skrivnosti in dalo jasno navodilo, da mora IP stališče oziroma razlago poslovne skrivnosti upoštevati, je IP zaključil, da zahtevane informacije predstavljajo izjemo iz druge točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Po mnenju sodišča (v zgoraj navedenih sodbah) za razkritje informacij ni podan niti javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ), prav tako ne gre za porabo javnih sredstev.
ODLOČBA:Številka: 090-91/2010/133
Datum: 9. 2. 2015


Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 2. odstavka 15. člena ter 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2 in 23/14 – ZDIJZ-C, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 28. 4. 2010 (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo, z dne 12. 4. 2010, št. 090-4/2010/5, Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Kabinet ministra, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo


O D L O Č B O:


1.    Pritožba prosilca zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance z dne 12. 4. 2010, št. 090-4/2010/5, se zavrne.

2.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.


OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je dne 18. 2. 2010 na organ posredoval vlogo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer je zahteval, da mu organ v skladu z ZDIJZ posreduje kopije odločb ali sklepov za obdobje zadnjih dvanajst mesecev, na podlagi katerih so bili odobreni depoziti in/ali posojila Republike Slovenije bankam in hranilnicam, registriranim v Sloveniji ter kopije dvostranskih pogodb o depozitih in posojilih. Prosilec je želel, da organ priloži tudi tiste dokumente, iz katerih je razvidno:
a)    Po kakšnih obrestnih merah so bili odobreni depoziti in/ali posojila;
b)    Kateri posamezniki in/ali organizacije (Ministrstvo za finance, SID Banka) so neposredno sodelovale pri odločanju o dodeljevanju pomoči v obliki depozitov in posojil bankam in hranilnicam, če to ni razvidno iz samih odločb ali sklepov in dvostranskih pogodb.
O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo z dne 12. 4. 2010, številka: 090-4/2010/5, s katero je zahtevo zavrnil. Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilec dne 28. 4. 2010 pri organu vložil pritožbo. O pritožbi je v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 1594/2010-15 z dne 20.4. 2011, odločil IP z odločbo z dne 21. 7. 2011, št. 090-91/2010/69, s katero je pritožbi prosilca ugodil, izpodbijano odločbo odpravil in naložil organu, da prosilcu posreduje v izreku navedene informacije, v preostalem delu pa je zahtevo zavrnil. Zoper odločbo IP je organ preko Državnega pravobranilstva RS vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo št. I U 1488/2011-95, z dne 18.4.2012 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Prosilec je dne 15.10.2012 po elektronski pošti na IP naslovil delni umik pritožbe z dne 28.4.2010. Pri tem je navedel, da glede na pretekle odločitve Upravnega sodišča RS v zvezi z obravnavano zadevo vztraja le pri zahtevi za razkritje podatkov o medsebojnih posojilih med državo in tremi bankami: NLB, NKBM in Abanko, v preostalem delu pa pritožbo umika. IP je v ponovljenem postopku odločil z odločbo z dne 26. 10. 2012, št. 090-91/2010/115, izpodbijano odločbo odpravil in naložil organu, da prosilcu posreduje v izreku navedene informacije, v preostalem delu pa je zahtevo zavrnil. Zoper odločbo IP je stranski udeleženec Nova Ljubljanska banka d.d. vložila tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo št. I U 1739/2012-50, z dne 11.9.2013 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Upravno sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je o zadevi že enkrat odločilo in tudi zavzelo nekatera stališča glede uporabe materialnega prava, ki se nanašajo na razumevanje pojma poslovne skrivnosti. IP je naložilo, naj v ponovljenem postopku preveri, ali ima banka NKBM d.d. v svojih internih aktih informacije, kot jih je zahteval prosilec, označene kot poslovna skrivnost in šele v primeru, če temu ne bi bilo tako, pride v poštev presoja, ali je podatek poslovna skrivnost po drugem odstavku 39. člena ZGD-1. Glede Abanke Vipa d.d. in NLB d.d pa je navedel, da mora IP upoštevati stališče sodišča. Prav tako je sodišče opozorilo na četrti odstavek 64. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da je pristojni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Iz predložene dokumentacije je razvidno, da je prosilec dne 15.10.2012 v okviru pritožbenega postopka svojo zahtevo skrčil oziroma delno umaknil pritožbo, zato IP ugotavlja, da so predmet presoje in odločitve izključno dokumenti, ki so opredeljeni v zgoraj navedenem zahtevku za tri banke: NLB, NKBM in Abanko. V preostalem delu pa je IP postopek, na podlagi 3. odstavka 256. člena ZUP, s sklepom št. 090-91/2010/114, z dne 29. 10. 2012 ustavil.

Z vidika presoje obstoja informacije javnega značaja, kot izhaja iz 1. odstavka 4. člena ZDIJZ, IP ugotavlja, da delovno področje organa med drugim opredeljuje 29. člen Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 113/05- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami, v nadaljevanju ZDU-1), ki določa, da Ministrstvo za finance opravlja naloge na področjih zakladništva, javnega računovodstva, proračuna, javnih naročil, davčnega in carinskega sistema, javnofinančnih prihodkov in finančnega sistema, preprečevanja in odkrivanja pranja denarja, prirejanja iger na srečo, državnih pomoči ter makroekonomskih analiz in napovedi. Širše oziroma celotno delovno področje organa pa določa ZDIJZ, po katerem delovno področje organa zajema vse javnopravne naloge, ki jih opravlja organ, in tudi vse dejavnosti, ki se opravljajo v zvezi s temi nalogami. Prosilec je zahteval dostop do podatkov, ki so v zvezi z depoziti in/ali posojili, ki jih je Republika Slovenija odobrila bankam: NLB, NKBM in Abanki. Predpis, ki navedeno področje ureja, je Zakon o javnih financah (Ur. l. RS, št.: 11/2011-uradno prečiščeno besedilo 4, v nadaljevanju ZJF), ki v 61. členu določa, da se izvrševanje državnega proračuna opravlja prek računov, ki jih pri Banki Slovenije odpre minister, pristojen za finance, in ki sestavljajo sistem enotnega zakladniškega računa države. Denarna sredstva sistema enotnega zakladniškega računa države upravlja ministrstvo, pristojno za finance (v nadaljnjem besedilu: upravljavec sredstev sistema enotnega zakladniškega računa države) prek zakladniškega podračuna enotnega zakladniškega računa države v skladu z načeli varnosti, likvidnosti in donosnosti (1. odstavek 68. člena ZJF). Glede na navedeno zahteva prosilca nedvomno sodi v delovno področje organa. Nadalje je IP ugotavljal, ali je pri zahtevanih informacijah izpolnjen tudi tretji kriterij za opredelitev informacije javnega značaja po ZDIJZ, t.i. kriterij materializirane oblike, da zahtevani dokumenti obstajajo in da organ z njimi razpolaga. V izpodbijani odločbi je namreč organ med drugim navedel, da ne razpolaga z odločbami in sklepi, na podlagi katerih naj bi bili odobreni depoziti in/ali posojila, prav tako ne razpolaga z dvostranskimi pogodbami o posojilih Republike Slovenije bankam in hranilnicam. Zato je IP z namenom razjasnitve dejanskega stanja opravil ogled v prostorih organa (ogled in camera) na podlagi 11. čl. ZInfP. Organ je pojasnil, da je leta 2002 država z Odredbo o vzpostavitvi sistemov enotnega zakladniškega računa (Ur. l. RS, št. 54/2002) vzpostavila sistem enotnega zakladniškega računa države in občin (v nadaljevanju EZR), v okviru katerega ima organ s 17. bankami v Republiki Sloveniji sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju. Vse pogodbe so enake in na splošno urejajo medsebojno pravno razmerje na strani depozitnega poslovanja in likvidnostnega zadolževanja EZR države. V tej pogodbi je določeno, da se posli sklepajo na avkcijski način. Če na podlagi denarnih tokov država ugotovi, da ima presežek denarja za določeno obdobje, pošlje po zaščiteni elektronski aplikaciji bankam ponudbo, v kateri je naveden znesek in ročnost (čas deponiranja). Banke po isti elektronski poti preko posebno zaščitenega programa pošljejo svoje proti ponudbe, kjer navedejo znesek in obrestne mere. Zakladništvo ponudbe zbere vsak dan, če je presežek, po postopku opisanem v izpodbijani odločbi – pri izboru upošteva poleg cene maksimalno izpostavljenost do posamezne banke in obseg prostih sredstev. Na tej podlagi se, za vsak posamičen posel, s posamično banko sklene konfirmacija o sklenjenem poslu, na obrazcu, ki je priloga pogodbi in jo podpišeta obe stranki. Organ je pojasnil, da gre pri kreditih zgolj za uravnavanje nihanja presežkov. Na podlagi ene avkcije je lahko sklenjenih več poslov. IP je prevzel v spis naključno izbrano konfirmacijo za depozit in naključno izbrano konfirmacijo za kredit. Ker so se informacije, ki jih je IP pridobil na ogledu in camera dne 7.9.2010, nanašale na vse banke, s katerimi je organ poslovno sodeloval, je IP zaradi delnega umika pritožbe, z dopisom z dne 16.10.2012, št. 090-91/2010/112, organ pozval, da posreduje dvostranske Pogodbe o poslovnem sodelovanju, sklenjene med Republiko Slovenijo, Ministrstvo za finance in ABANKO VIPA d.d., NOVO KREDITNO BANKO MARIBOR d.d. in NOVO LJUBLJANSKO BANKO d.d. skupaj z vsemi konfirmacijami o sklenjenih poslih za depozite in likvidnostne kredite, za vsako banko posebej, v obdobju od  1.2. 2009 do 31.1. 2010. Organ je z dopisom z dne 24.10.2012, št. 090-4/2010/69, posredoval zahtevane dokumente in pojasnil, da je bilo v omenjenem obdobju z navedenimi bankami sklenjenih 63 depozitov in 88 kreditov.

Organ je glede izročenih pogodb opozoril na poslovno skrivnost, saj je dolžan, že na podlagi Zakona o bančništvu (Ur. l. RS, št. 131/2006 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZBan-1), varovati podatke bank o obrestnih merah in obsegu depozitov. Z razkritjem teh informacij bi država poslabšala svoj tržni položaj. Država je v okviru EZR dolžna ravnati kot dober gospodar in upoštevati načela likvidnosti, varnosti in donosnosti. Organ je pojasnil, da se javno objavlja povprečna obrestna mera, povprečni obseg depozitov, lahko tudi na določen dan, ne pa podatki po posameznih poslih, ki so bili sklenjeni na podlagi avkcij, kjer se je avkcionirala obrestna mera. Zaupnost podatkov o obrestnih merah ohranja konkurenčnost bank na trgu. Organ še doda, da je varnost teh informacij razvidna iz dejstva, da se pošiljanje listin in obvestil izvaja v obliki elektronskega sporočila z varnim elektronskim podpisom po posebnem zaščitenem programu. Samo določene osebe z geslom, na svojem računalniku, lahko odpirajo in gledajo te informacije. Enako je na strani bank. Organ je poudaril, da odločb in sklepov, ki jih zahteva prosilec ni, saj zakladništvo sklepa obligacijsko- pravne posle in ne izdaja upravnih odločb. Organ je opozoril, da v danem primeru ne gre za državno pomoč. Država iz državnega proračuna v letu 2009 ni dajala posojil bankam. Depozit je zgolj plasiranje denarja za določen čas, za katerega država prejme dogovorjene obresti.

Glede na navedeno IP ugotavlja, da organ dejansko ne razpolaga z odločbami in sklepi, na podlagi katerih naj bi bili odobreni depoziti in/ali posojila, prav tako ne razpolaga z dvostranskimi pogodbami o posojilih Republike Slovenije bankam in hranilnicam. To pomeni, da v tem delu zahteve prosilca ni izpolnjen prvi pogoj iz 1. odstavka 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ že razpolaga. IP pri tem tudi ne vidi razumnega razloga, da organu ne bi verjel. Organ je namreč pojasnil, da država v obdobju, ki je predmet zahteve, bankam ni dajala posojil, zato tovrstni dokumenti tudi ne morejo obstajati. Depozitno poslovanje in likvidnostno zadolževanja EZR države pa je urejeno z dvostranskimi pogodbami o poslovnem sodelovanju, kot obligacijsko-pravnimi bančnimi posli, zato v obravnavanem primeru ne gre za upravno zadevo, ki bi terjala izdajo upravnih odločb ali sklepov. Ker organ z zgoraj navedenimi zahtevanimi dokumenti ne razpolaga, zavezanci pa so v skladu z ZDIJZ dolžni omogočiti dostop samo do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, razen v primerih, ko se informacije nahajajo v računalniških bazah, IP zaključuje, da pritožbi prosilca v  tem delu ni mogoče ugoditi. Upoštevaje navedeno je IP v tem delu, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, pritožbo prosilca zavrnil.

Na podlagi navedenega so v nadaljevanju predmet presoje IP zgolj Pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki jih ima Zakladnica enotnega zakladniškega računa države torej organ, sklenjene z ABANKO VIPA d.d., NOVO KREDITNO BANKO MARIBOR d.d. in NOVO LJUBLJANSKO BANKO d.d. skupaj z aneksi ter konfirmacijami, ki vsebujejo tudi informacije o obrestnih merah ter predstavljajo zahtevane informacije v okviru zahteve prosilca in glede katerih se je organ skliceval na obstoj poslovne skrivnosti kot izjeme iz 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.

Dne 20. 9. 2010 je IP pozval organ, da dodatno pojasni, ali je seznam bank, s katerimi je sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju, dostopen javnosti oziroma, ali tudi samo dejstvo sklenitve pogodbe z določeno banko šteje za poslovno skrivnost. Organ je odgovoril, da seznam bank, s katerimi ima podpisane Pogodbe o poslovnem sodelovanju, ni poslovna skrivnost. Prav tako tega niso zatrjevali stranski udeleženci.

V postopku dostopa do informacij javnega značaja na podlagi pisne zahteve mora organ, v skladu z določbami ZUP, po uradni dolžnosti skrbeti, da se postopka udeležijo vsi tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev organa. V postopek mora torej pritegniti vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku.

Zaradi morebitnega vpliva odločbe na pravice in pravne koristi bank, kot pogodbenih strank v dokumentih, ki so predmet presoje, je IP, z dopisi št. 090-91/2010/7-22, vsi z dne 10. 9. 2010, po določilu 43. in 44. člena ZUP, banke pozval, da se izjasnijo o  tem, ali prijavljajo stransko udeležbo v postopku oziroma, ali zahtevane informacije za njih predstavljajo poslovno skrivnost. Pozvane so bile naslednje banke:
-    ABANKA VIPA d.d., Slovenska cesta 58, 1517 Ljubljana,
-    NOVA KREDITNA BANKA MARIBOR d.d., Ulica Vita Kraigherja 4, 2505 Maribor,
-    NOVA LJUBLJANSKA BANKA d.d., Ljubljana, Trg republike 2, 1000 Ljubljana,

V svojih odgovorih so vse banke priglasile stransko udeležbo in zatrjevale obstoj poslovne skrivnosti za informacije, ki so predmet zahteve.

Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Organ se je v izpodbijani odločbi glede informacij, ki so predmet presoje Pooblaščenca, skliceval na poslovno skrivnost. Tudi stranski udeleženci so se sklicevali na obstoj izjeme iz 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Na podlagi navedenega se je IP v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali zahtevane informacije predstavljajo katero izmed izjem po 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.

2. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da je izjema od prosto dostopnih informacij podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Zato se je IP v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali zahtevana informacija, ki je predmet presoje IP, predstavlja poslovno skrivnost. IP je vpogledal v navedene pogodbe in ugotovil, da dokumenti ne nosijo vidne oznake poslovna skrivnost. Prav tako niso vidno označene kot poslovna skrivnost konfirmacije o sklenjenih poslih za depozite in likvidnostne kredite.

Izhajajoč iz besedila 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ IP opozarja, da je poslovna skrivnost, ki lahko predstavlja izjemo po ZDIJZ, vezana zgolj na Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD-1), v katerem je že na podlagi 1. odstavka 3. člena jasno določeno, kdo se lahko na poslovno skrivnost sklicuje oz. komu je institut varstva konkurenčne prednosti namenjen. Namenjena je gospodarskim družbam, ki so na podlagi ZGD-1 pravne osebe, ki na trgu samostojno opravljajo pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost, pa tudi družbam, ki v skladu z zakonom v celoti ali deloma opravljajo dejavnost, ki ni pridobitna (ob smiselni uporabi 3. čl. ZGD-1). S pomočjo instituta poslovne skrivnosti, ki je urejen v 39. čl. ZGD-1, družbe varujejo podatke, ki za njih pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Organ sodi v izvršilno vejo oblasti in kot organ državne uprave zagotovo ne sodi med gospodarske subjekte (gospodarske družbe) po ZGD-1, zato po mnenju IP tudi ne more uporabljati instituta poslovne skrivnosti za dokumente, ki so izdelani v okviru opravljanja njegovih javnopravnih nalog. Ker pa gre v obravnavanem primeru za obligacijsko-pravno pogodbo z bankami, ki delujejo na trgu, je organ v skladu z 2. odstavkom 40. člena ZGD-1 zavezan varovati poslovne skrivnosti bank.

Na podlagi navedenega je IP v nadaljevanju presojal, ali so stranski udeleženci za zahtevane informacije izkazali obstoj poslovne skrivnosti, ki jih je tudi organ kot pogodbena stranka zavezan varovati.

Po 39. členu ZGD-1 je poslovna skrivnost opredeljena kot podatek, ki ga določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 39. člena ZGD-1). Ne glede na to pa se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki kot taki niso določeni s sklepom družbe, pa je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (drugi odstavek 39. člena ZGD-1). Poleg tega IP še opozarja, da ZGD-1 v tretjem odstavku 39. člena izrecno določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev.

ZGD-1 tako loči dva kriterija, subjektivnega in objektivnega, glede na to, na kakšni podlagi je prepovedano razkritje poslovne skrivnosti. Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam, s svojim aktom in s svojo voljo, označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Po tem kriteriju ni pomembno vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za podjetje. Nosilec lahko kot poslovno skrivnost določi tudi morebitne manj pomembne podatke, saj je določitev prepuščena njemu samemu. Za izpolnitev tega kriterija pa mora biti podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati (komentar ZGD-1 k 1. odst. 39. čl.). S pisnim sklepom mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (1. odst. 40. čl. ZGD-1). Tem zahtevam pa je treba dodati tudi zahtevo, ki velja za vse normativne akte. Odredba ne sme veljati za nazaj. Kar pomeni, da so lahko kršitve poslovne skrivnosti samo tista dejanja, ki so bila kot taka določena že v času, ko je odredba veljala (komentar ZGD-1k 1. odst. 39. čl.). Pri objektivnem kriteriju pa je nujno, da je potreba po varstvu očitna, kar pomeni, da je ali bi lahko bilo vsaki povprečni osebi jasno, da podatek mora biti zaupen že po svoji vsebini. Upoštevati je treba, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost družbe v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju družbe. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj (več o tem glej Komentar ZGD, 39. člen, str. 194 do 196). Dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti po 2. odst. 39. čl. ZGD-1 je primarno na gospodarski družbi, čigar podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali. Družba ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj družbe. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča v sodbi pod opr. št. U 32/2008-25 z dne 8. 10. 2008.

Pri presoji obstoja poslovne skrivnosti, je dovolj, če je izpolnjen eden izmed kriterijev, bodisi subjektivni ali objektivni. Glede na navedeno je IP v nadaljevanju ugotavljal obstoj poslovne skrivnosti po prvem ali po drugem odstavku 39. člena ZGD-1.
 
Stranski udeleženci so v svojih odgovorih navajali naslednje:

NOVA KREDITNA BANKA MARIBOR, d.d., je v dopisu z dne, 20. 9. 2010, odgovorila, da zahtevana informacija predstavlja informacijo, ki jo je v skladu z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ mogoče šteti za poslovno skrivnost, saj obsega podatke, ki so občutljivi za poslovanje Nove Kreditne banke Maribor d.d., saj razkriva obrestno mero in pogoje sodelovanja v zvezi z nočnimi depoziti, vezanimi depoziti in likvidnostnih kreditih med Republiko Slovenijo in zasebnim subjektom na trgu (banko). Pri tem ne glede na pravno formalni status Republike Slovenije, kot osebe javnega prava, velja omenjena pogodbena stranka za pogodbenico, kot vsako drugo, razkrivanje podatkov (zlasti obrestne mere, nadomestila itd.) javnosti, pa bi zmanjšalo konkurenčne zmožnosti Nove Kreditne banke Maribor d.d. in vplivalo na njen položaj na trgu. Posledično bi konkurenčne banke svoje ponudbe najmanj prilagodile ponudbi Nove Kreditne banke Maribor d.d. in tako speljale posel, Novi Kreditni banki Maribor d.d pa bi povzročile poslovno škodo. Menijo, da so obrestna mera, nadomestila in drugi ključni elementi vsakega konkretnega posla, dogovorjeni s konfirmacijo in drugi pogoji poslovanja, z vsakim komitentom, tudi državo, vselej konkurenčni parametri, ki vplivajo na možnost sklepanja poslov na trgu in ustvarjanja dobička, kar je temelj poslovanja vsake kapitalske družbe. Poleg tega Nova Kreditna banka Maribor, d.d. dodaja, da omenjena pogodba ne predstavlja porabe javnih sredstev, saj se pogodba nanaša na depozitno razmerje in ne kreditiranje. K temu dodaja, da se vsak podatek, skladno z 214. členom ZBan-1, kot za banko veljavnega specialnega predpisa, ki ga banka izve o svojem komitentu, kamor nedvomno sodijo pogoji poslovnega razmerja, šteje kot zaupen podatek, ki ne zavezuje samo banke, pač pa tudi tretje osebe. Tako menijo, da omenjeni podatek ni samo poslovna skrivnost, pač pa hkrati tudi zaupen podatek. Naslovnemu organu banka predlaga, da zavrne pritožbo prosilca.

NOVA LJUBLJANSKA BANKA d.d., Ljubljana je v dopisu z dne 20. 9. 2010 navedla, da je banka podatke o posameznih kreditojemalcih dolžna varovati kot zaupne, v skladu z 214. členom ZBan-1, in sicer vse podatke, dejstva in okoliščine o posamezni stranki, s katerimi razpolaga in jih brez soglasja stranke, v skladu  z 215. členom ZBan-1, ne sme posredovati tretjim osebam, niti jih banka sama ne sme uporabljati, niti ne sme omogočiti tretjim osebam, da bi do teh podatkov prišle. Varovanje bančne tajnosti velja tudi v primerih, kjer banka pogodbe sklepa z državo. Banka meni, da sporočanje podatkov o poslih, sklenjenih z državo, ne sodi med informacije javnega značaja, saj je vsebina dvostranskih pogodb o depozitih in posojilih vedno označena za bančno tajnost in poslovno skrivnost. Pri bančnem poslovanju se pojma bančna tajnost in poslovna skrivnost vedno povsem prekrivata. Banka je ob tem še dodala, je zavrnitev dostopa do omenjenih pogodb s sklicevanjem na izjemo poslovna skrivnost pravilna, saj gre pri navedenih informacijah za takšno vsebino in podatke, ki so opredeljeni kot poslovna skrivnost v skladu z ZGD-1. V bančni poslovni praksi štejejo vse pogodbene odnose za poslovno skrivnost, kar izhaja tudi iz Pravilnika o varovanju poslovne skrivnosti, oseb, informacij in premoženja v NLB, ki ga je sprejela uprava banke. Skladno s Pravilnikom poslovno skrivnost banke predstavljajo vse informacije, ne glede na obliko zapisov in faze obdelave ter informacijska sredstva, katerih uporaba bi lahko imela za posledico poslabšanje konkurenčnega položaja banke in škodljive posledice za banko, stranke ali bančne delavce, če bi bili dani na voljo nepooblaščeni fizični ali pravni osebi. Banka je k dopisu priložila tudi omenjeni pravilnik iz oktobra 2009.

ABANKA VIPA d.d., je v svojem odgovoru z dne 20. 9. 2010 navedla, ima banka, v skladu s 1. odstavkom  39. člena ZGD-1, sprejet Pravilnik o varovanju zaupnih podatkov, kjer je v 3. členu določeno, da so zaupni podatki tudi vsi podatki, dejstva in okoliščine, za katere je banka izvedela v zvezi z opravljanjem storitev za stranko in pri poslovanju s posamezno stranko. Zato se prav vsi podatki, ki jih je banka izvedela ob opravljanju storitev za stranko, po njihovem mnenju štejejo za izjeme v smislu 6. člena ZDIJZ. Prav tako bi razkritje obrestne mere po kateri banka posluje z Republiko Slovenijo, banki povzročilo poslovno škodo, saj bi ostale banke (slovenske in tuje) ter drugi poslovni partnerji banke vedeli, s kakšnimi obrestnimi merami Abanka posluje z Republiko Slovenijo (ti podatki so vsebovani v pogodbi o poslovnem sodelovanju). Razkritje višine in ročnosti konkretnih poslov pa bi banki povzročilo poslovno škodo, saj bi ostale banke (slovenske in tuje) ter drug poslovni partnerji banke vedeli, s kakšnimi denarnimi sredstvi je Abanka razpolagala v posameznem času (vsebovani v dokumentih izmenjanih na podlagi pogodbe).

IP je ugotovil, da dokumenti, ki jih prosilec zahteva, v času vložitve zahteve za dostop do informacij javnega značaja, niso bili vidno označeni kot poslovna skrivnost. Prav tako organ ni razpolagal s sklepi oziroma pravilniki o varovanju poslovne skrivnosti, na katerega sta se sklicevali ABANKA VIPA d.d., in NOVA LJUBLJANSKA BANKA d.d. Ob tem stranski udeleženki tudi nista izkazali, da bi pravilnik ali sklep o varovanju poslovne skrivnosti, ki ga predvideva 1. odstavek 39. člena ZGD-1, bil predložen organu zaradi varovanja informacij, ki so predmet zahteve prosilca. Prav tako nista izkazali, da bi organ ob posredovanju informacij kakorkoli seznanili, da omenjeni podatki za njiju predstavljajo poslovno skrivnost. Zgolj splošnega sklicevanja na 214. člen ZBan-1 pa ni mogoče šteti za izpolnjevanje kriterijev, ki jih predvideva 1. odstavek 39. člena ZGD-1, saj omenjena določba organa ne zavezuje oziroma za njega ni relevantna. Organ je namreč sam stranka bančnega posla, predmet varstva omenjene določbe so torej njegovi podatki in ne podatki banke. NOVA KREDITNA BANKA MARIBOR d.d. pa se niti ni sklicevala na pravilnik ali sklep o varovanju poslovne skrivnosti, ki bi se nanašal na zahtevane informacije, zaradi česar se nedvomno domneva, da z njim sploh ne razpolaga.

IP je glede na navedeno zaključil, da v danem primeru ni izpolnjen subjektivni kriterij varovanja poslovne skrivnosti. Vendar je Upravno sodišče RS v sodbi z dne 11.9.2013 opr. št. IU 1793/2012-50, odločilo, da iz 6. člena ZDIJZ ne izhaja, da bi moral organ razpolagati z aktom, ki določeno informacijo označuje kot poslovno skrivnost, ampak zadostuje zgolj to, da je nek podatek opredeljen kot poslovna skrivnost. Sodišče je nadalje navedlo, da tudi iz 39. člena ZGD-1 ne izhaja, da bi morale osebe razpolagati s pisnim sklepom o poslovni skrivnosti, ampak zadostuje zgolj to, da so z njim seznanjene. Prav tako tudi iz drugega odstavka 40. člena ZGD-1 ne izhaja, da bi moral tisti, ki mora varovati poslovno skrivnost, razpolagati z aktom, ki določen podatek določa kot poslovno skrivnost, ampak je določeno zgolj to, da morajo podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost. Sodišče je tudi zavzelo stališče, da iz ZGD-1 ne izhaja, da mora biti že na samih podatkih označeno, da je nekaj poslovna skrivnost, ampak zadostuje, da je to določeno s posebnim pisnim sklepom, ob smiselni razlagi pojma sklep pa zadostuje tudi, če je določen podatek z internim aktom označen kot poslovna skrivnost. Pozvani stranski udeleženci (banke NLB, NKBM in Abanko) so v postopku zatrjevali, da zahtevane informacije za njih predstavljajo poslovno skrivnost, kar je po oceni sodišča dovolj tehten argument, da je izpolnjen subjektivni kriterij varovanja poslovne skrivnosti.

Ne glede na to, da se IP z razlago pojma poslovne skrivnosti, kot jo tolmači Upravno sodišče RS v sodbah z dne 11. 9. 2013, opr. št. IU 1793/2012-50 in z dne 18.4.2012, opr. št. I U 1488/2011-95, ne strinja, pa ob jasnih navodilih sodišča, da mora IP stališče oziroma razlago poslovne skrivnosti, ki jo je zavzelo sodišče, upoštevati, IP zaključuje, da zahtevane informacije predstavljajo izjemo iz druge točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

IP je v nadaljevanju ugotavljal, ali so v obravnavanem primeru podane okoliščine iz 3. odstavka 6. člena ZDIJZ. Gre za določbo, s katero je zakonodajalec okrepil nadzorno funkcijo ZDIJZ in posebej izpostavil, da gre za prosto dostopne informacije javnega značaja, ne glede na obstoj izjeme (npr. poslovne skrivnosti), če gre za podatke o porabi javnih sredstev. Ne glede na to, da se IP s takšnim stališčem ne strinja, je Upravno sodišče RS v dveh sodbah, z dne 11.9.2013, opr. št. IU 1793/2012-50 in z dne 18.4.2012 ,opr. št. I U 1488/2011-95, zavzelo jasno stališče, da zahtevane informacije ne izkazujejo porabe javnih sredstev in da je Ip na takšno stališče sodišča vezan (v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1). Po mnenju Upravnega sodišča RS (v zgoraj navedenih sodbah) za razkritje informacij tudi ni podan javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

Upoštevaje vse navedeno in dejstvo, da je IP v ponovljenem postopku, na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 na pravno mnenje sodišča vezan, IP zaključuje, da pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi in jo je potrebno, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, zavrniti.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.


Pouk o pravnem sredstvu:.
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor,in sicer zoper odločbo z dne 12. 4. 2010, št. 090-4/2010/5, Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Kabinet ministra, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.




Postopek vodila:
Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.                       
svetovalka informacijske pooblaščenke               
                              

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka