Civilna iniciativa za družino in pravice otrok - Državni zbor RS
+ -Številka: 090-179/2010/4
Kategorije: Osebni podatek, Javni uslužbenci in funkcionarji
Številka: 090-179/2010/
Datum: 23. 11. 2010
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, 51/2007-ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP2; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F in 8/2010 ZUP-G; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Civilne iniciative za družino in pravice otrok, zanjo ……(v nadaljevanju prosilec), z dne 16. 9. 2010, zoper odločbo Državnega zbora Republike Slovenije, Šubičeva 4, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ) št. 010-01/10-51/2 z dne 30. 8. 20101 v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
ODLOČBO:
1. Pritožba se zavrne.
2. Stroški v tem postopku niso nastali.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 29. 7. 2010 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, pri čemer je od organa zahteval naslednje dokumente:
- telefonske številke službenih mobilnih in stacionarnih telefonov, e – naslove in številke faksov poslank in poslancev Državnega zbora RS;
- telefonske številke službenih mobilnih in stacionarnih telefonov, e – naslove in številke faksov poslanskih skupin v Državnem zboru RS in uslužbencev, ki delujejo v poslanskih skupinah;
- telefonske številke službenih mobilnih in stacionarnih telefonov, številke faksov ter e – naslove uslužbencev Državnega zbora RS.
Prosilec je navedel, da se z zahtevanimi informacijami želi seznaniti v elektronski obliki, v obliki fotokopij pa samo, če dokumenti niso na voljo v elektronski obliki ali pa v primeru, da bi njihova pretvorba v elektronski zapis pomenila večje stroške. Prosilec navaja, da je vpogled v zahtevane informacije izrazito v javnem interesu. Civilna iniciativa za družino in pravice otrok je največje civilnodružbeno gibanje, ki sodeluje v javni razpravi o predlogu Družinskega zakonika. Kot taka je lahko sodelovala tudi na dosedanjih sejah Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, na katerih se je obravnaval predlog Družinskega zakonika. Na zadnji seji pa je predsednica odbora napovedala, da vodja Civilne iniciative za družino in pravice otrok na sejah odbora ne bo smel več sodelovati. Po mnenju prosilca gre za kršenje demokratičnih standardov in temeljnih človekovih pravic. Ta poteza predsednice odbora pomeni, da civilna iniciativa, katere program podpira že več kot 50.000 ljudi, ne bi imela več možnosti poslankam in poslancem na sejah odbora predstaviti svojih stališč do členov spornega predloga Družinskega zakonika. Zato bo potrebno s strani civilne iniciative vzpostaviti mnogo več osebne komunikacije s poslankami in poslanci. Da jim bo iniciativa lahko predstavila stališča, bo morala z njimi stopiti v stik po telefonu ali drugih komunikacijskih poteh. Prav tako prosilec navaja, da bodo morali veliko več komunicirati tudi s službami Državnega zbora, da bodo lahko prišli do relevantnih, za njihov delo nujno potrebnih informacij. Prosilec navaja, da je v javnem interesu, da se poslanke in poslanci seznanijo s stališči civilne družbe pred odločanjem o pomembnih zakonih v Državnem zboru RS.
O zahtevi prosilca je organ dne 30. 8. 2010 izdal zavrnilno odločbo. V njej pojasnjuje, da podatki o številkah službenih mobilnih in stacionarnih telefonov in e – naslovov poslank in poslancev, uslužbencev, ki delujejo v poslanskih skupinah in drugih uslužbencev Državnega zbora, predstavljajo osebne podatke, ki sodijo med izjeme, določene v 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ne glede na to, da gre za komunikacijska sredstva, ki so službena, jih lahko vsak posameznik, v skladu s pravili, ki veljajo v Državnem zboru, uporablja tudi v zasebne namene. Zato se vsak posameznik sam odloča, komu bo zaupal telefonsko številko svojega mobilnega in stacionarnega telefona, kakor tudi elektronski naslov. Namen uporabe navedenih komunikacijskih sredstev je predvsem zagotavljanje hitrejšega in lažjega komuniciranja med uslužbenci in med poslanci, medtem ko je javnost delovanja organa zagotovljena z javno objavljenimi naslovi, telefonskimi številkami, številkami faksov in elektronske pošte. Poleg tega je med uslužbenci Državnega zbora veliko takih, ki imajo svoj elektronski naslov, kakor tudi službeni mobilni telefon izključno zaradi internih potreb delovanja organa (npr. vzdrževalci, snažilke, informatiki, ipd.). Organ tudi pojasnjuje, da ima, tako kot vsak drug državni organ, javno objavljeno številko telefonske centrale, preko katere se lahko posredujejo telefonski klici do vseh imetnikov internih telefonskih številk v Državnem zboru, številko faksa in elektronski naslov glavne pisarne, ki sta namenjena za sprejem in pošiljanje pošte, pomembne za delovanje organa, kakor tudi faks in elektronskih sporočil, naslovljenih na posamezne osebe. Posredovanje zahtevanih podatkov prosilcu bi zato pomenilo prekomeren poseg v zasebnost in komunikacijsko zasebnost posameznih oseb, saj je javnost in odprtost delovanja organa zagotovljena preko zgoraj navedenih poti. Prav tako je z javno objavo vseh podatkov, ki ne sodijo med izjeme, na spletnem naslovu Državnega zbora zagotovljen dostop do informacij javnega značaja. Organ še dodaja, da posamezniki v Državnem zboru nimajo svojih osebnih (službenih) faksov, zato tega podatke ni možno posredovati, saj ne obstaja. S faksi sicer razpolagajo posamezne službe, vendar pa je tudi v tem primeru številka faksa glavne pisarne organa javno objavljena in je možno vso pošto za poslanke in poslance ter službe Državnega zbora pošiljati preko javno objavljene številke.
Zoper zavrnilno odločbo organa je prosilec dne 17. 9. 2010 pri organu vložil pritožbo. V njej med drugim navaja, da 6. člen ZDIJZ, ki določa izjeme, v katerih organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, ne daje pravne podlage za zavrnitev njegove zahteve. Službeni telefoni in druga službena komunikacijska sredstva so namreč kupljena iz proračunskih sredstev, prav tako pa so tudi materialni stroški njihove uporabe plačani iz proračuna in morajo biti torej tudi podatki, vezani na ta sredstva, javno dostopni. Prosilec tudi poudarja, da se ne strinja z navedbami organa, da se lahko službena sredstva uporabljajo tudi v zasebne namene in da je to lahko razlog za zavrnitev posredovanja zahtevanih podatkov. Službena komunikacijska sredstva so namreč v prvi vrsti namenjena službeni uporabi in šele nato je dopustna tudi uporaba teh sredstev v zasebne namene. Prosilec meni, da prav tako ni utemeljen argument, da so službena komunikacijska sredstva namenjena predvsem lažji komunikaciji med uslužbenci in poslanci. Ta se namreč uporabljajo tudi zunaj omenjenega zaprtega kroga. Službena komunikacijska sredstva po mnenju prosilca tako niso namenjena samo in tudi ne predvsem interni komunikaciji, ampak vsej komunikaciji, ki je potrebna, da lahko poslanci in poslanke ter uslužbenci Državnega zbora opravljajo svoje delo. Prosilec posebej izpostavlja, da so poslanci in poslanke izvoljeni od ljudstva in po Ustavi RS tudi poslanci vsega ljudstva in je torej njihova komunikacija z ljudstvom ena njihovih temeljnih nalog in obveznosti, saj si sicer ni mogoče predstavljati, kako bi izvrševali voljo ljudstva, če ne bi imeli komunikacije z ljudstvom. Tudi uslužbenci Državnega zbora morajo imeti stike z ljudmi zunaj Državnega zbora, saj operativno usklajujejo delo Državnega zbora in seveda tudi komunicirajo z zainteresirano javnostjo, zato seveda mora imeti tudi zainteresirana javnost možnost komunicirati z njimi.
Organ je pritožbo prosilca, kot pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, dne 7. 10. 2010 odstopil v obravnavo Pooblaščencu. Ker je Pooblaščenec ugotovil, da mu organ z odstopom pritožbe ni posredoval dokumentov, ki so predmet zahteve in pritožbe prosilca, je organ dne 8. 10. 2010 pozval k posredovanju teh dokumentov.
Organ je Pooblaščencu dne 20. 10. 2010 posredoval zahtevane dokumente, in sicer interni telefonski imenik, imenik številk telefaksov organa, imenik mobilnih telefonskih številk in elektronskih naslovov za vse funkcionarje in uslužbence Državnega zbora RS. Poleg tega je organ Pooblaščencu posredoval še Sklep o uporabi službenih mobilnih telefonov in službenih prenosnih računalnikov. Organ je obenem pojasnil, da v Državnem zboru uporabljajo telefonsko centralo, ki omogoča, da se vsak telefon lahko uporablja za interno povezavo med uporabniki v Državnem zboru in tudi nekaterimi drugimi državnimi organi, ki imajo enako tehnično rešitev (to pomeni brez posredovanja zunanjega operaterja) in tudi za neposredno klicanje ali sprejem klicev v oziroma iz javnega telefonskega omrežja. Pri tem je organ še dodal, da je komunikacija po elektronski pošti s poslanci možna preko spletne strani Državnega zbora, kjer je v rubriki »Dialog« tudi možnost »Pišite poslanki, poslancu, poslanski skupini«, vendar brez objavljenega elektronskega naslova posameznika in z zahtevo, da se pošiljatelj sporočila predstavi, identificira. Ko naslovnik to sporočilo prejme, se sam odloči, ali bo glede na vsebino sporočila pošiljatelju odgovoril ali ne. Takšna rešitev je v letu 2005 nadomestila prejšnjo, kjer so bili že na spletni strani objavljeni elektronski naslovi poslank in poslancev, vendar je bilo veliko zlorab v smislu nespoštljivega, vulgarnega pisanja s skritih elektronskih naslovov in zato se je organ odločil, da takšna pisanja omeji. Kot med drugim pojasnjuje organ, je iz priloženega Sklepa o uporabi službenih mobilnih telefonov in službenih prenosnih računalnikov razvidno, da uporaba mobilnih telefonov ni omejena samo na uporabo za službene namene, podatke o stroških uporabe telefonov pa organ redno sporoča zainteresirani javnosti, saj gre za porabo proračunskih sredstev.
Pritožba ni utemeljena.
Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, zato v 1. odst. 1. čl. vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo (med drugim tudi) državni organi. Pojem informacije javnega značaja je opredeljen v 1. odst. 4. čl. ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2.) organ mora z njo razpolagati,
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.
V obravnavanem pritožbenem postopku prosilec zahteva dokumente, ki se nanašajo na osebe, zaposlene pri organu oz. na osebe, ki opravljajo javno funkcijo, pri čemer organ ne oporeka, da je zavezanec po ZDIJZ in da zahtevane informacije izvirajo iz njegovega delovnega področja. Pooblaščenec se zato do teh vprašanj ni podrobneje opredeljeval.
Glede zahtevanih številk faksov je Pooblaščenec ugotovil, da te niso dodeljene posameznim poslancem oz. poslankam in zaposlenim pri organu, ampak ima organ več številk faksov, pri čemer je uradna številka faksa organa, kamor se lahko obrnejo stranke in ki je namenjena komuniciranju z javnostjo, objavljena na spletni strani organa http://www.dz-rs.si/index.php?id=68, faks številke poslanskih skupin pa so prav tako dostopne na spletni strani, http://www.dz-rs.si/index.php?id=115. V zvezi z zahtevo prosilca po številkah faksov poslancev in poslank in zaposlenih pri organu je Pooblaščenec tako ugotovil, da ta informacija ne obstaja, saj kot rečeno, posameznim poslancem in poslankam oz. zaposlenim niso dodeljene individualne številke faksov.
Ker se je organ v postopku skliceval na to, da zahtevani dokumenti niso prosto dostopne informacije, ker gre za izjemo po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov), je Pooblaščenec v nadaljevanju opravil preizkus, ali zahtevane informacije predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja, ali pa gre za izjemo, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.
ZDIJZ v 3. točki prvega odstavka 6. člena določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. ZDIJZ torej glede izjeme varstva osebnih podatkov napoti na Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 94/07 – UPB1; v nadaljevanju ZVOP-1 – UPB1). V skladu s 6. členom ZVOP-1-UPB1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.
Ob upoštevanju zgoraj citirane določbe ZVOP-1 – UPB1, Pooblaščenec pojasnjuje, da sicer sama navedba imena in priimka, brez česarkoli drugega (npr. navedbe naslova, izobrazbe, rojstnega datuma, enotne matične številke občana ali kateregakoli drugega enoličnega identifikacijskega znaka), še ni nujno osebni podatek, ampak ga za takšnega naredijo šele dodatni podatki, ki se nanašajo na posameznika in iz katerih je mogoče določiti fizično osebo. Smiselno enako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-229/03-18, z dne 9. 2. 2006, v kateri je ustavno sodišče med drugim zapisalo, da zgolj podatek o imenu in priimku še ne zadostuje za identifikacijo posameznika in je zato potreben še dodaten podatek. Izjeme po ZDIJZ tako npr. ne morejo predstavljati podatki o osebi, na podlagi katerih osebe ni mogoče identificirati oziroma jo je mogoče identificirati samo z velikimi stroški, nesorazmerno velikim naporom ali z veliko časa. Merilo za to, kako velika je možnost identifikacije osebe, je treba ocenjevati glede na standard povprečno razumne osebe, pri čemer bi bilo v zadevi dostopa do informacije javnega značaja napačno, če bi bila zmožnost identifikacije osebe zožena le na določen (ozek) krog ljudi. Ker je v obravnavani zadevi prosilec zahteval podatke o telefonskih številkah službenih mobilnih in stacionarnih telefonov in e – naslove poslank in poslancev Državnega zbora RS in zaposlenih pri organu, gre pri zahtevanih podatkih nedvomno za osebne podatke, saj je na podlagi teh podatkov mogoče posameznike točno določiti (upoštevaje tudi podatek o njihovi zaposlitvi pri organu oz. opravljanju funkcije poslanca in poslanke). Navedeni podatki tako nedvomno predstavljajo osebne podatke v smislu 6. člena ZVOP-1-UPB1.
Ker razkritje osebnega podatka, skladno s 3. točko 6. člena ZVOP-1-UPB1, predstavlja obdelavo osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. in 9. členu (javni sektor) ZVOP-1-UPB1. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika.
Iz določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ obenem izhaja, da nima vsak osebni podatek hkrati statusa t.i. varovanega osebnega podatka, kar pomeni, da je razkritje osebnega podatka v določenih primerih lahko dopustno. Razkritje osebnega podatka je tako lahko, pod določenimi pogoji, dopustno tudi v okviru izvrševanja pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Prva alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da se, ne glede na podano izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. S sprejetjem te določbe se je slovenska ureditev približala razvitim pravnim sistemom, ki že dlje časa razlikujejo med dvema elementoma: pričakovanjem zasebnosti in upravičenostjo pričakovanja. Sprejeto je stališče, da konkretni javni funkcionar oziroma javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače in vseh ostalih podatkov, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.
V konkretnem pritožbenem postopku je bilo tako bistveno vprašanje, ali zahtevani podatki predstavljajo osebne podatke, ki so povezani z delovnim razmerjem javnih uslužbencev oz. so v zvezi z opravljanjem javne funkcije javnih funkcionarjev in ali jih je dopustno razkriti v postopku dostopa do informacije javnega značaja.
V zvezi z vprašanjem, katere podatke v zvezi z delovnim razmerjem javnega uslužbenca oz. v zvezi z opravljanjem javne funkcije je dopustno razkriti na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. čl. ZDIJZ, Pooblaščenec najprej poudarja, da navedena določba predstavlja izjemo od izjem in jo je treba razlagati ozko in v skladu z namenom, ki ga zasleduje ZDIJZ. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. čl., je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Tako je treba razlikovati med tistimi osebnimi podatki, ki so neposredno povezani z opravljanjem javnopravnih nalog in porabo javnih sredstev javnega uslužbenca oz. javnega funkcionarja in celoto vseh ostalih osebnih podatkov, ki jih organ kot upravljavec vodi o javnem uslužbencu oz. javnem funkcionarju kot zaposlenemu na podlagi 46. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2006, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDR). Navedeni člen ZDR v prvem odstavku določa, da se osebni podatki delavcev lahko zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in dostavljajo tretjim osebam samo, če je to določeno s tem ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Za potrebe uresničevanja delovnega razmerja organ kot delodajalec tako o zaposlenih zbira in obdeluje številne osebne podatke, npr. tudi podatke o invalidnosti, podatke o bolniški odsotnosti, o številu družinskih članov, itd. Upoštevaje 46. člen ZDR organ kot delodajalec pravzaprav nima pravne podlage, da bi o zaposlenih zbiral in obdeloval še kakšne druge osebne podatke razen tistih, ki so »v zvezi z delovnim razmerjem«.
Ne glede na ugotovljeno, da vsi osebni podatki, ki jih o javnih uslužbencih oz. o javnih funkcionarjih vodi organ, predstavljajo osebne podatke, ki izvirajo iz delovnega razmerja, pa glede na namen ZDIJZ, ni mogoče slediti stališču, da so vsi ti osebni podatki prosto dostopni javnosti. Javni uslužbenci se s tem, ko sklenejo pogodbo o zaposlitvi v javnem sektorju, namreč ne odpovedo v celoti zasebnosti na delovnem mestu. Enako velja za javne funkcionarje. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam prosilca, da morajo biti poslanci in poslanke, ker so izvoljeni »od ljudstva«, ves čas (torej 24 ur na dan) dosegljivi za neposredno komunikacijo z javnostjo. Tudi poslanke in poslanci imajo pravico do zasebnosti, saj službenih obveznosti, vezanih na javno funkcijo, ne izvajajo 24 ur na dan. Bistveno je, da je javnosti omogočen način, da stopijo v stik z njimi, kar pa je po ugotovitvah Pooblaščenca v konkretnem primeru izpolnjeno. Organ je namreč izkazal, da so poslanci in poslanke za morebitne predloge javnosti dostopni preko telefonske centrale organa oz. preko internetne strani, na skupnem internetnem naslovu (glej http://www.dz-rs.si/index.php?id=61). Preko rubrike »Pišite poslancu, poslanski skupini, predsedniku državnega zbora« je zainteresirani javnosti omogočeno, da kontaktira z individualno določenim poslancem oz. poslanko (izbere se ime konkretnega poslanca, ki mu je pošta namenjena) oz. s poslansko skupino (izbere se eno izmed poslanskih skupin) oz. s predsednikom državnega zbora. Prav tako so na spletni strani organa objavljene telefonske številke oseb, ki so zadolžene za komunikacijo z javnostjo pri organu in pri posameznih poslanskih skupinah (glej http://www.dz-rs.si/index.php?id=115).
Pooblaščenec obenem ugotavlja, da je namen določbe prve alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ v tem, da so prosto dostopni tisti podatki iz delovnega razmerja javnega uslužbenca oz. v zvezi z opravljanjem javne funkcije, ki vplivajo na izvajanje javnopravnih nalog, na porabo javnih sredstev, na delo organa kot celote ali kažejo na (ne)pravilnost določenih postopkov pri organu. Tako kaže tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu (25. 6. 1997, Reports 1997-III) uveljavilo t.i. doktrino pričakovane zasebnosti. Po tej teoriji je potrebno tehtati dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Nedvomno velja, da javni uslužbenec oz. javni funkcionar ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače in tistih delov iz uspešne prijave na delovno mesto, ki izkazujejo kvalifikacije osebe, potrebne za določeno delovno mesto. Navedeno pa ne pomeni, da javni uslužbenec oz. javni funkcionar na delovnem mestu nima pravice do nobene zasebnosti. Sodišče je tako v zgoraj navedenem primeru ugotovilo, da telefonski klici iz poslovnih prostorov prima facie predstavljajo del zasebnega življenja in dopisovanja. Temu je sledila tudi odločitev v primeru Copland proti Združenem kraljestvu (3. 4. 2007, Appl. No. 62617/00), v katerem je sodišče reklo, da enako velja za elektronsko pošto in informacije, ki izvirajo iz nadzora uporabe interneta. Kot je lahko tožnica v primeru Halford, ki ni bila opozorjena, da bodo njene telefonske klice nadzorovali, glede teh klicev razumno pričakovala zasebnost, je lahko tudi tožnica v primeru Copland pričakovala, da njena uporaba elektronske pošte ne bo nadzorovana, če na to ne bo opozorjena. Doktrini pričakovane zasebnosti je v odločbi št. U-I-25/95 sledilo tudi naše Ustavno sodišče.
Pooblaščenec je ugotovil, da podatki, ki jih v konkretnem primeru zahteva prosilce, niso neposredno v zvezi z delovnim razmerjem javnih uslužbencev oz. v zvezi z opravljanjem javne funkcije v smislu 3. odst. 6. čl. ZDIJZ. Organ je Pooblaščencu v pritožbenem postopku posredoval Sklep o uporabi službenih mobilnih telefonov in službenih prenosnih računalnikov v Državnem zboru RS št. 043-03/91-1/31 z dne 23. 5. 2007, iz katerega izhaja, da organ posameznemu uporabniku, ki je do uporabe službenega mobilnega telefona oz. prenosnega računalnika upravičen, krije stroške do določene višine, v preostalem delu pa je uporabnik dolžan stroške uporabe kriti sam. Iz navedenega izhaja, da lahko uporabniki službene mobilne telefone oz. prenosne računalnike uporabljajo tudi izven delovnega časa oz. v prostem času, saj organ krije samo predvidene stroške službene uporabe, ne pa stroškov uporabe v celoti. Pooblaščenec je v konkretnem primeru enako ugotovil tudi glede elektronskih naslovov in telefonskih številk stacionarnih telefonov. Komuniciranje preko elektronske pošte oz. preko stacionarnega telefona za vse javne uslužbence in funkcionarje pri organu namreč ne predstavlja obveznosti iz delovnega razmerja. Uporaba navedenih komunikacijskih sredstev pri organu je tako za javne uslužbence kot javne funkcionarje fakultativna, razen za osebe, ki jim je organ določil obvezno komuniciranje z javnostjo. To pomeni, da se zaposleni lahko sam odloči, da bo službeni elektronski naslov oz. službeni telefon uporabljal za komuniciranje z javnostjo, da pa ga k temu nič ne zavezuje. Organ prav tako nima nobenih internih pravil, ki bi urejala uporabo službenih komunikacijskih sredstev na splošno oz. bi omejevala njegovo uporabo zgolj za službene namene. Zaposleni tako lahko službeni elektronski naslov in službeni stacionarni telefon uporabljajo tudi za zasebne namene, pri čemer imajo, glede na dejstvo, da jim organ ni postavil nobene omejitve v komuniciranju, upravičeno pričakovanje zasebnosti glede svoje komunikacije preko teh komunikacijskih sredstev in seveda tudi glede elektronskega naslova oz. telefonske številke same. To izhaja tudi iz dejstva, da ima organ določene osebe, ki so zavezane komunicirati z javnostjo in njihove kontaktne telefonske številke in elektronske naslove, objavljene na svoji spletni strani (http://www.dz-rs.si/index.php?id=115). Navedeno je v skladu z 2. odstavkom 106. člena ZVOP-1, iz katerega izhaja, da upravljavci osebnih podatkov lahko javnosti posredujejo in javno objavijo osebno ime, naziv ali funkcijo, službeno telefonsko številko in naslov službene elektronske pošte predstojnika in tistih zaposlenih, katerih delo je pomembno zaradi poslovanja s strankami oziroma uporabniki storitev, do uveljavitve posebnega zakona, ki bo uredil ta vprašanja.
Tako ni mogoče slediti stališču prosilca, da ker gre za službena komunikacijska sredstva, je dovoljena njihova uporaba samo za službene namene. Lastninska pravica na komunikacijskih sredstvih organu ne daje pravice, da bi posegal v zasebnost uporabnikov teh komunikacijskih sredstev. Organ lahko predpiše interne postopke za ravnanje s svojimi komunikacijskimi sredstvi, lahko določi, pod kakšnimi pogoji je dovoljena njihova uporaba in način preverjanja te uporabe, lahko določi višino stroškov, ki jih bo kril iz tega naslova in postopek, po katerem mora oseba, ki limit prekorači, sredstva vrniti. Ker pa iz sklepa organa o uporabi službenih mobilnih telefonov in prenosnih računalnikov oz. iz drugih internih aktov izrecno ne izhaja, da je prepovedana uporaba službenih komunikacijskih sredstev v zasebne namene, je v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice treba zavzeti stališče, da je ta dovoljena, ker imajo tudi javni uslužbenci oz. javni funkcionarji pravico do zasebnosti na delovnem mestu.
Ne glede na to, da za dostop do informacij javnega značaja velja načelo prostega dostopa, po katerem prosilcu ni treba izkazati pravnega interesa oz. navesti, zakaj določeno informacijo potrebuje, pa Pooblaščenec obenem opozarja tudi na določila Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah). Navedena direktiva v 13. členu določa, da morajo države članice sprejeti primerne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da brezplačna nepovabljena sporočila pri neposrednem trženju, razen v primerih iz odstavkov 1 in 2, niso dovoljena bodisi brez privolitve zadevnih naročnikov bodisi za naročnike, ki ne želijo prejemati teh sporočil, pri čemer se izbira med temi možnostmi določi z nacionalno zakonodajo. Navedena direktiva je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o elektronskih komunikacijah (Ur. l. RS, št. 13/07, v nadaljevanju ZEKom -UPB1). Ta neželene komunikacije ureja v 109. členu, ki med drugim pravi, da je uporaba elektronskih komunikacij za neposredno trženje, praviloma dovoljena samo na podlagi naročnikovega predhodnega soglasja. Tudi iz navedenega razloga mora organ elektronske naslove zaposlenih še posebej skrbno varovati. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se odloča erga omnes, kar med drugim pomeni, da ko je določena informacija javnega značaja prosto dostopna, je takšna za vse in ne samo za prosilca. To bi v konkretnem primeru pomenilo, da bi seznam elektronskih naslovov zaposlenih pri organu oz. javnih funkcionarjev v celoti postal dostopen javnosti, tudi tistim, ki bi ga želeli uporabiti za neposredno trženje. Navedeno pa mora organ, v skladu z določbami Direktive 2002/58/ES in ZEKom -UPB1, preprečiti.
Pooblaščenec prav tako ponovno ugotavlja, da ima prosilec možnost, da se na organ obrne preko uradnih elektronskih naslovov in telefonskih številk, ki so namenjeni komuniciranju z javnostjo. Z zavrnitvijo dostopa do zahtevanih podatkov tako v ničemer ni okrnjena njegova možnost komuniciranja z organom oz. s poslanci in poslankami Državnega zbora RS. Ni pa organ dolžan prosilcu posredovati zahtevanih informacij, ker gre za varovane osebne podatke, ki niso v neposredni zvezi z izvajanjem nalog iz delovnega razmerja javnega uslužbenca oz. v zvezi z opravljanjem javne funkcije poslancev in poslank Državnega zbora RS. Upoštevaje navedeno imajo zaposleni v tem delu pravico do zasebnosti in posledično do tega, da njihovi elektronski naslovi in telefonske številke niso posredovani javnosti.
Iz obrazložitve izhaja, da je pritožba prosilca neutemeljena, zato jo je Pooblaščenec na podlagi 1. odstavka 248. čl. ZUP kot neutemeljeno zavrnil in potrdil izpodbijano odločbo.
Stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko pošlje priporočeno po pošti, vloži pisno ali da ustno na zapisnik pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila :
Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,
namestnica pooblaščenke
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka