Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
   
dekorativna slika

Ropac Iva, novinarka časnika Delo - Okrožno sodišče v Ljubljani

+ -
Datum: 11.06.2008
Številka: 021-7/2007/4
Kategorije:Javni uslužbenci in funkcionarji, Odločbe po sodbah Upravnega sodišča, Osebni podatek, Ostali sodni postopki
Številka: 021-7/2007/11
Datum: 11. 6. 2008

Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZDavP2, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odstavka 252. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06- uradno prečiščeno besedilo, 105/06-ZUS-1 in 126/07- ZUP-E, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Ive Ropac, novinarke Dela, Dunajska 5, 1509 Ljubljana (v nadaljevanju prosilka), zoper odločbo Su: 1-8/2007-1 z dne 16. 1. 2007, Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo


O D L O Č B O:


1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi.

2. Organ je dolžan prosilki v 15 (petnajstih) dneh po prejemu te odločbe posredovati sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 929/2001 z dne 22. 4. 2005, pri čemer je dolžan izbrisati:
1.    ime in priimek ter prebivališče tožnika,
2.    imena in priimke vseh drugih fizičnih oseb, razen imen in priimkov odvetnikov in imena in priimka sodnice.


OBRAZLOŽITEV:


Prosilka je dne 9. 1. 2007 naslovila na organ zahtevo, da ji v skladu z ZDIJZ, v elektronski obliki, posreduje sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 929/2001 in III P 2184/02.

O zahtevi prosilke je organ odločil z odločbo, Su: 1-8/2007-1 z dne 16.01.2007, s katero je zahtevo prosilke za dostop do informacij javnega značaja zavrnil v delu, ki se nanaša na posredovanje sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani op. št. I P 929/2001.

Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilka dne 19. 1. 2007 pri organu vložila pritožbo. O pritožbi je odločil Pooblaščenec z odločbo z dne 8. 8. 2006, št. 021-91/2005/4, s katero je pritožbi prosilke ugodil, izpodbijano odločbo odpravil in naložil organu, da prosilki posreduje zahtevani dokument. Zoper odločbo Pooblaščenca je organ vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo št. U 664/2007/-9 z dne 21. 2. 2008 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, Pooblaščencu pa naložilo, da mora v ponovljen postopek pritegniti tudi stranke, na katere pravice in pravne koristi bi lahko vplivala odločba Pooblaščenca, in sicer toženo stranko, odvetnike, ki zastopajo stranko in sodnico, ki je sodila v tej zadevi.

Pritožba je utemeljena.

1. Pojem informacije javnega značaja

ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj v 1. odstavku 1. čl. vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja, in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja, torej tudi vseh sodišč kot državnih organov, ne le državne uprave. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. čl., je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.

Informacija javnega značaja je po določilu 1. odst. 4. čl. informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb.

Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149).

1. odst. 1. čl. Zakona o sodiščih (Ur.l. RS, št. 100/2005 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZS-UPB2) določa, da sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodniki na sodiščih, ustanovljenih s tem ali z drugim zakonom. Iz navedenega izhaja, da izvajanje sodne oblasti (kamor sodi tudi sojenje v konkretnih pravdnih zadevah), predstavlja del javnopravnih nalog organa in s tem spada v njegovo delovno področje.

Pooblaščenec ugotavlja, da zahtevani dokument obstaja, da organ z njim razpolaga in da zahtevana informacija izvira iz delovnega področja organa, zato zahtevana sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 929/2001, izpolnjuje vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja.

2. Položaj stranskih udeležencev v postopku na podlagi ZDIJZ

Upravno sodišče RS je s sodbo št. U 664/2007/-9 z dne 21. 2. 2008 Pooblaščencu naložilo, da mora v ponovljenem postopku pritegniti tudi tožene stranke v postopku, pooblaščence strank in sodnico, ki je sodila v tej zadevi in jim tako dati možnost, da se pred izdajo odločbe izjasnijo o tem, ali naj se sodba pokaže prosilki. Takšnim navodilom ni mogoče slediti iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Upravno sodišče namreč pri sklicevanju na določbo 9. in 44. čl. ZUP ni povedalo, kako bi lahko prizadete osebe, ki jih omenja Upravno sodišče, s svojo izjavo vplivale na odločitev Pooblaščenca. Navodilo Upravnega sodišča, da «tožena stranka na njihova stališča ni vezana, vsekakor pa jih je potrebno upoštevati«, je namreč nerazumljivo in samo s sabo v nasprotju. Bistvo pravnega varstva, ki ga ureja 9. in 44. čl. ZUP, je namreč po oceni Pooblaščenca v tem, da se da stranki možnost vselej, ko bi lahko izjava stranke kakor koli vplivala na odločitev organa oz. na samo odločbo. Zagotovo pa ni namenjena temu, da se na ta način določeno stranko seznanja s samim postopkom, kljub dejstvu, da ta stranka s svojo izjavo nikakor ne more vplivati na odločitev organa. Slednje je brez dvoma v nasprotju z ekonomičnostjo postopka, ki zahteva, da se postopek vodi hitro in s čim manjšimi stroški ter zamudo. Tako široka razlaga oz. tolmačenje določb 9. in 44. čl. ZUP bi v postopku po ZDIJZ vsekakor vodila  k absurdnim situacijam, saj skorajda ni dokumenta, ki je lahko predmet presoje, da ne bi vseboval osebnih podatkov. Če bi bili organi prve stopnje po ZDIJZ oz. Pooblaščenec, kot pritožbeni organ vselej zavezani v postopek pozivati vse osebe, ki so v dokumentu omenjene, ne glede na to, da področni zakon izrecno določa javnost takšnih dokumentov, bi bila ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja dejansko onemogočena oziroma izničena. Tako npr. sodelovanje stranskih udeležencev, na katere se ti podatki nanašajo (npr. javnih uslužbencev glede podatkov o njihovih plačah, fizičnih oseb glede razkritja njihovih osebnih podatkov), v postopku dostopa do informacij javnega značaja, nima popolnoma nobenega učinka, saj že zakon določa, da so ti podatki javni oz. da niso javni. Stranski udeleženci tako ne morejo v ničemer vplivati na izid postopka dostopa do informacij javnega značaja, zato je z vidika načela ekonomičnosti postopka povsem neutemeljeno, da bi jih organi in Pooblaščenec pozivali k udeležbi v postopku. Ob tem velja poudariti, da so v praksi predmet zahteve za dostop do informacij javnega značaja lahko tudi dokumenti, ki se nanašajo na veliko število oseb in dokumentov (npr. seznam plač vseh zaposlenih javnih uslužbencev v nekem organu), kar pomeni, da bi morali organi in Pooblaščenec vse te osebe pozivati kot stranske udeležence v postopek, obenem pa, ne glede na njihovo izjavo, odločiti v skladu z zakonom, ki določa, da so podatki javni ali da niso javni.

Zato je po mnenju Pooblaščenca potrebno vsakokrat posebej presojati, ali gre v obravnavanem primeru dejansko za stranko, ki ji je potrebno dati položaj stranskega udeleženca, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Stranski udeleženec je namreč v upravnem postopku le oseba, ki ima zaradi varstva svojega pravnega položaja pravni interes za udeležbo v upravnem postopku. Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravico ali pravni interes v upravni zadevi. »Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve, to razmerje pa ureja materialni predpis, iz katerega izhaja, ali ima kdo kakšno pravico ali pravni interes v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku (npr. lastnik oziroma imetnik pravice uporabe sosednjega zemljišča je pri izdaji gradbenega dovoljenja praviloma upravičeno zainteresiran, da nova gradnja ne bo prizadejala njegove pravice oziroma koristi …)« (dr. Vilko Androjna, dr. Erik Kerševan: Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 164).

Pri toženih strankah v postopku, pooblaščencev strank in sodnici, ki je sodila, ki naj bi jih Pooblaščenec pozval v postopek, takšnega materialnopravnega predpisa, ki bi nakazoval razmerje do upravne zadeve dostopa do informacij javnega značaja, ni mogoče zaslediti. Na samo odločitev o upravni zadevi tako navedene osebe, kljub dejstvu, da se v dokumentu nahajajo njihovi osebni podatki, ne bi mogle vplivati.  V temelju gre namreč za pravno, ne pa dejansko vprašanje. Pooblaščenec pri tem opozarja na določbe ZVOP-1, zlasti na 8. čl., ki splošno določa, da se lahko osebni podatki obdelujejo ne samo na podlagi osebne privolitve, temveč prvenstveno na podlagi zakona. V 9. in 10. čl. ZVOP-1 pa so natančneje posebej razdelane pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov v javnem in zasebnem sektorju. Ker organ in Pooblaščenec sodita v javni sektor, Pooblaščenec opozarja na 1. odst. 9. čl. ZVOP-1, ki javnemu sektorju dopušča obdelavo osebnih podatkov samo, če obdelavo in vrsto osebnih podatkov določa zakon, in samo zakon lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika. To pomeni, da v primeru, ko gre za vprašanje varstva osebnih podatkov in njihove obdelave v javnem sektorju, ni mogoče obdelovati osebnih podatkov zgolj na podlagi gole osebne privolitve, ne da bi takšno obdelavo osebnih podatkov dovoljeval zakon. Pooblaščenec zato tudi v primeru, če bi pridobil osebno privolitev toženih strank v postopku, pooblaščencev strank in sodnice, njihovih osebnih podatkov zgolj na podlagi tega ne bi smel obdelovati oziroma posredovati v javnost. Zakonsko podlago za posredovanje v javnost (posredovanje v javnost je ena od oblik obdelave osebnih podatkov v skladu z opredelitvijo pojma obdelava po 3. tč. 6. čl. ZVOP-1) predstavlja ZDIJZ, ki kot področni zakon obdelavo osebnih podatkov specialno obravnava v 1. alineji 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, kjer dovoljuje dostop do osebnih podatkov, če so podani v zakonu določeni razlogi, in sicer, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka, ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Pooblaščenec zato vztraja na stališču, da v postopku odločanja o obravnavani zahtevi, ne samo, da ne potrebuje, temveč tudi ne more biti vezan na posebno osebno privolitev, zavrnitev oziroma stališče konkretne tožene stranke v postopku, pooblaščencev strank in sodnice.

Posamezniki namreč niso »lastniki« svojih osebnih podatkov; v skladu z 38. čl. Ustave RS in ZVOP-1 imajo namreč posamezniki, na katere se osebni podatki nanašajo, možnost seznaniti se z osebnimi podatki, ki se nanje nanašajo, nimajo pa z njimi pravice razpolagati. Obveznosti v zvezi z vodenjem, obdelavo, predvsem pa z zavarovanjem osebnih podatkov iz določene zbirke se namreč nanašajo na upravljavca, v tem primeru je to organ, ki je hkrati tudi zavezan za dostop do informacij javnega značaja.

Pooblaščenec torej v obravnavanem primeru dostopa do informacij javnega značaja ne vidi nobene potrebe, da bi moral v postopku dostopa do informacij javnega značaja kot stranske udeležence pozvati tožene stranke v postopku, pooblaščence strank in sodnico zaradi zaščite njihovih pravic do varstva osebnih podatkov, saj njihova izjava nikakor ne more in ne bi mogla vplivati na odločitev Pooblaščenca, ki temelji na zakonu. Smisel stranskih udeležencev je namreč ravno v tem, da bi lahko vplivali na odločitev organa. Če njihova izjava oz. udeležba v postopku nikakor ne more vplivati na odločitev organa, ker je odločitev organa vezana na zakon, potem ni podan pravni interes za udeležbo teh oseb v postopku, saj ni osebne, neposredne in na temelju predpisa obstoječe koristi, ki je nujno potrebna predpostavka za udeležbo stranskega udeleženca v postopku; pozivanje teh oseb v postopek je zato povsem brezpredmetno in v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

Pooblaščenec pa bi ob tem poudaril, da tudi v praksi Upravnega sodišča RS o istem pravnem vprašanju ni enotnosti, saj je zaradi različnega  tolmačenja določbe 44. čl. ZUP, v povezavi  z načelom zaslišanja strank  (9. čl. ZUP), en senat s sodbo št. U 2897/2006-10 z dne 19.09.2007, odločbo Pooblaščenca št. 021-77/2006/6 z dne 10. 11. 2006, zaradi tega, ker v postopek ni pozval sodnice, odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje, drug senat istega organa pa je v isti zadevi v sodbi št. U831/2007-7, z dne 24.10.2007,  navedel, da ne šteje, da bi moral Pooblaščenec dati možnost prizadeti stranki, na katero se nanaša odločba z dne 11. 4. 2007, št. 021-21/2007/4, o potrditvi ocene sodniške službe in o prenehanju sodniške službe, da sodeluje v upravnem postopku.

Posebej je treba izpostaviti tudi navodilo sodišča, da v tej zadevi v postopek pritegne sodnico, ki je v zadevi sodila. Glede na to, da je predmet zahteve sodba, ki jo je izdalo sodišče po sodnici kot izvajalki sodne veje oblasti, se zastavlja tudi vprašanje, ali sodišče zahtevano sodbo obravnava kot osebni podatek sodnice oz. ni jasno, zaradi katerega razmerja do izdane sodbe naj bi bila sodnica pozvana v postopek dostopa do informacij javnega značaja kot stranska udeleženka.

3. Pravica do vpogleda v pravdni spis po ZPP in pravica dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ

Upravno sodišče RS se je v sodbi št. U 664/2007/-9 z dne 21. 2. 2008 postavilo na stališče, da iz 150. čl. ZPP posredno izhaja prepoved dajanja informacij iz pravdnega spisa komurkoli, s tem, ko je določeno, da  se sme dovoliti pregled in prepis le strankam in tistemu, ki ima upravičen interes. Zato je presodilo, da je potrebno dati ZPP, kot specialnejšemu procesnemu predpisu prednost, saj se v nasprotnem primeru izniči vsa procesna zakonodaja.

Pooblaščenec se s takšno razlago ne strinja in vztraja na stališču, da je dostop do informacij javnega značaja ena od ustavnih pravic in da mora organ o zahtevi odločati po zakonu, ki ureja postopek za uresničevanje te pravice, to je po ZDIJZ. Postopek dostopa do informacij javnega značaja je postopek, v katerem se odloča o upravni zadevi, pravdni postopek pa je sodni postopek, pri čemer gre za dve povsem različni pravni področji, povsem različen pa je tudi objekt varstva, to je varovana pravica, ki tak postopek terja. Uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja je v postopku odločanja zavezana k uporabi določb ZDIJZ, v skladu s 15. čl. ZDIJZ pa je za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, dolžna uporabljati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ne pa določbe procesnega zakona, v tem primeru ZPP. V postopku dostopa do informacij javnega značaja gre namreč za odločanje o upravni zadevi.

Na podlagi navedenega Pooblaščenec meni, da mora organ v zvezi z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja uporabiti ZDIJZ, pri čemer mora v konkretnem primeru presoditi, ali je podana katera od izjem po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ. In se torej ne strinja s stališčem Upravnega sodišča, da 150 čl. ZPP izključuje uporabo določb ZDIJZ, v primeru, ko prosilec zahteva dostop do dokumenta iz pravdnega spisa, saj za tak zaključek ni nikakršne pravne podlage.

4. Načelo prostega dostopa po ZDIJZ

Prosilka v pritožbi izpostavlja, da zahteva dostop do dokumenta kot novinarka in, da imajo novinarji pravico, da se seznanijo z odločitvami sodišča. V nasprotnem primeru je opravljanje novinarskega poklica, katerega osnovno poslanstvo je obveščanje javnosti, oteženo, če ne celo onemogočeno. Zaradi navedenega, Pooblaščenec pojasnjuje, da za dostop do informacij javnega značaja velja načelo prostega dostopa (5. čl. ZDIJZ). Po tej določbi so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, ki imajo na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status in torej ne uvaja nobene kategorije privilegiranih prosilcev. Povsem irelevantno je, kdo informacijo zahteva, pomembno je le, ali gre za informacijo javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Navedeno načelo pa obenem pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev. Podrobneje je to načelo izraženo v določbi 3. odst. 17. čl. ZDIJZ, po kateri prosilki ni treba pravno utemeljiti zahteve, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Če namreč iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ, organ obravnava zahtevo po ZDIJZ. Prosilkin namen, ki ga s pridobitvijo zahtevanih informacij zasleduje, za rešitev njene pritožbe ni pravno relevanten. Pooblaščenec je v skladu z ZDIJZ dolžan vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilki. Prosilkin interes in pravne koristi za to presojo niso pomembni.

Pooblaščenec pa bi na tem mestu opozoril na Zakon o medijih (Ur. l. RS, št. 110/2006-uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju Zmed), ki v 45. čl. ureja dostop do informacij za medije. Na podlagi omenjene določbe imajo novinarji oz. mediji širši dostop do informacij, saj so organi dolžni odgovarjati tudi na vprašanja, česar po ZDIJZ niso dolžni. Krajši je tudi rok za odgovor. Organi morajo medijem poslati odgovor na vprašanje najpozneje v sedmih delovnih dnevih od prejema vprašanja v pisni obliki.

5. Izjema po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ

Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Organ se v izpodbijani odločbi opira na izjemo po 8. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, na podlagi katere lahko organ prosilki zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.

5.1. Izjema po 8. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ

Za uveljavitev izjeme iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ sta kumulativno določena dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo. Poleg pogoja, da je (sodni) postopek še v teku, je bistven tudi pogoj, da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi. Ta pogoj pa zavezuje k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora biti izkazano, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma, da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi sodnega pravdnega postopka. Ogrozitev mora vsakokrat biti dejanska in konkretna, ne le hipotetična in abstraktna. Dostop se torej v takšnem primeru lahko zavrne le, če bi razkritje podatka ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128).

T.i. škodni test mora v vsakem posameznem primeru izvesti organ, ki mora konkretno dokazati nastanek škode. V obravnavanem primeru je organ v izpodbijani odločbi zgolj navajal, da bi posredovanje nepravnomočne sodbe lahko vplivalo na odločitev sodišča II. stopnje, ne da bi konkretno navedel, kakšna škoda bi pri tem nastala. Takšno hipotetično zatrjevanje nastanka škode, brez konkretne izvedbe škodnega testa, pa za obstoj zatrjevane izjeme nikakor ne zadostuje. Ker so sodne obravnave javne, so zlasti na medijsko zanimivih obravnavah velikokrat prisotni tudi novinarji, ki take obravnave komentirajo oziroma o tem poročajo tudi v medijih. Svoboda informiranja in razvito javno mnenje sta namreč izredno pomembna za preprečevanje zlorab in za demokratično izvrševanje državne oblasti, kamor sodi tudi sodstvo. To pa pomeni, da se o tem razpravlja tudi izven sodišča, v obliki javnega mnenja, pa vendar to ne more in ne sme vplivati na strokovno delo sodnikov, na njihovo neodvisnost in nepristranskost. Nasprotno, takšna nevarnost ne sme biti razlog za omejitev dostopa do informacije. Če sodišče v primeru raznih pritiskov, zlasti pa pri medijsko odmevnih primerih, ne bi bilo zmožno objektivnega, profesionalnega in nepristranskega sojenja, bi to lahko pomenilo kršitev pravice iz 23. čl. Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Nenazadnje so takšnim pritiskom izpostavljeni tudi mnogi drugi javni uslužbenci oziroma funkcionarji, pa se, kljub njihovi javni izpostavljenosti, od njih (upravičeno) pričakuje strokovno, neodvisno in nepristransko opravljanje njihovih nalog. Pooblaščenec ne vidi prav nobenega razloga, da bi bilo v konkretnem primeru drugače. Na podlagi navedenega Pooblaščenec ocenjuje, da zavračanje dostopa do nepravnomočne sodbe zato, ker bi to lahko vplivalo na odločitev sodišča II stopnje, ne vzdrži resne pravne presoje. Tudi samo dejstvo, da gre za nepravnomočno sodbo, ne predstavlja takšne škode izvedbi postopka, ki bi lahko predstavljala izjemo iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, zato ta ni izkazana.

5.2. izjema po 3. točki 1. odst. 6.čl. ZDIJZ

Pooblaščenec je na podlagi 2. odst. 247. čl. ZUP, ki mu ob odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti izpodbijane odločbe med drugim nalaga preizkus, ali je bil prekršen materialni zakon, moral ugotoviti tudi, ali zahtevani podatek predstavlja kakršno koli drugo izjemo. V tem primeru je bilo potrebno oceniti, ali je podana izjema po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki kot izjemo od prosto dostopnih informacij določa osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov in tako napoti na uporabo Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/04 in 113/05; v nadaljevanju ZVOP-1).

Namen ZVOP-1 je preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov (1. čl. ZVOP-1). Po določilu 1. točke 1. odstavka 6. člena ZVOP-1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.

Pooblaščenec je vpogledal v sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 929/2001 in ugotovil, da vsebuje številne osebne podatke. Pravdni postopek se namreč vodi zaradi zasebne tožbe za povrnitev nastale škode. Odškodninska odgovornost je urejena v Obligacijskem zakoniku (Uradni list RS št. 83/01, 32/2004, 28/2006, v nadaljevanju OZ), ki v 1. odst. 131 čl. določa, da kor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. To pa pomeni, če povzročitelj škode oškodovancu škode ne povrne izven sodno, slednjemu ostane izključno sodna pot, da zahteva povračilo povzročene škode. Zaradi tega pa ne sme izgubiti pravice do zasebnosti in pravice do varstva osebnih podatkov, oziroma povedano drugače, sodišče je dolžno varovati osebne podatke. Ustava RS sicer določa javnost sojenja, torej da so sodne obravnave javne, da se sodbe izrekajo javno ter da izjeme določa zakon (24. čl. Ustava RS), vendar pa je, po oceni Pooblaščenca, omenjena pravica v prvi vrsti namenjena strankam v posameznem postopku, s katero naj bi se zagotovila poštenost sojenja (Komentar Ustave RS, uredil Lovro Šturm, str. 270-273). Če je ta pravica v prvi vrsti namenjena strankam postopka, ki lahko edino s pomočjo druge ustavne pravice, pravice do sodnega varstva, zahtevajo plačilo odškodnine, potem takšna pravica ne sme omejiti druge ustavne pravice, pravice do varstva osebnih podatkov in varstva pravic zasebnosti, tudi v okviru sodnega postopka.

V obravnavanem primeru gre za premoženjsko škodo, ki je nastala tožniku pri razpolaganju z delnicami. Podatek o obstoju oz. o imetništvu delnic zagotovo sodi med osebne podatke, saj posredno kaže na premoženje posameznika. Zakon o nematerializiranih vrednostih papirjih (Ur. l. RS, št. 2/2007-uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZNVP), ki med drugim ureja pogoje in omejitve dostopa do podatkov o imetnikih nematerializiranih vrednostnih papirjih, sicer v  84. čl. ZNVP določa, da so vsi podatki, vpisani v delniške knjige oziroma knjige imenskih vrednostnih papirjev, ki jih vodi klirinško depotna družba v imenu in za račun izdajatelja (65. člen tega zakona), javni, razen podatka o enolični identifikaciji fizične osebe. Klirinško depotna družba mora na zahtevo vsake osebe izdati izpisek stanja delničarjev oziroma imetnikov imenskih vrednostnih papirjev iz delniške knjige oziroma knjige imenskih vrednostnih papirjev, ki jo vodi, s podatki iz prejšnjega odstavka. Podrobnejši postopek izpisa podatkov iz prejšnjih odstavkov določi klirinško depotna družba v pravilih poslovanja. Vendar pa Pooblaščenec pri tem opozarja na 1. odst. 85. čl. ZNVP, ki določa, da nihče nima pravice dostopa do podatkov, ki so shranjeni v centralnem registru, ki bi mu omogočal ugotovitev, ali je določena oseba imetnik nematerializiranih vrednostnih papirjev, razen v primerih iz 84. člena. Prav s slednjo določbo je zakonodajalec jasno oz. izrecno določil, da ni mogoče iskati imetnikov nematerializiranih vrednostnih papirjev na podlagi imena in priimka. Iz tega logično izhaja, da je pridobitev podatka o obstoju oz. o lastništvu delnic, na način, da bi naveden podatek pridobili zgolj na podlagi imena in priimka iz obravnavane sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 929/2001, v nasprotju z določbami ZNVP.

Ker gre v obravnavanem primeru za premoženjsko škodo, to pomeni, da so v nepravnomočni sodbi vsebovani podatki o premoženjskem stanju tožnika, ki v skladu s 1. točko 6. čl. ZVOP-1 sodijo med varovane osebne podatke. Glede na izrazito zasebnopravno naravo odškodnine, ki kaže tudi na oškodovančev ekonomski oziroma socialni položaj, Pooblaščenec ocenjuje, da je vsekakor izkazana izjema po določilu 3. točke 6. člena ZDIJZ, po kateri organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na varovan osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov  v skladu z ZVOP-1.

V obrazložitvi zahtevane sodbe se nahajajo tudi imena in priimki oseb, ki so bili v okviru sodnega postopka bodisi samo omenjeni (v dokaznem sklepu) oz. so bili v postopku zaslišani kot priče, v povezavi z opravljanjem njihovega delovnega razmerja v zasebnem sektorju. Gre za različna imena in priimke posameznikov, ki so omenjeni v povezavi z opravljanjem dela v določeni pravni osebi, kar pomeni, da jih je mogoče enostavno, brez velikega napora, identificirati oz. določiti, zato njihovo razkritje ni dopustno, saj bi pomenilo kršitev določil ZVOP-1.

Tudi sodišče, ki vodi konkreten sodni postopek zaradi uveljavljanja ali nasprotovanja pravnemu zahtevku in se pri tem obdelujejo tudi osebni podatki, mora zagotoviti ustrezno varstvo takšnih podatkov. Dolžnost varovanja osebnih podatkov pa veže tudi toženo stranko in vse prisotne na javni glavni obravnavi, saj samo dejstvo, da so do njih prišli v okviru sodnega postopka, narave teh podatkov ne spremeni. Ti podatki so zaupni sami po sebi, po naravi stvari same.

Ustava RS v I. odst. 129. čl. določa, da je funkcija sodnika trajna ter da sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta (130. čl.). Da sodniki opravljajo javno funkcijo, je razvidno tudi iz 1. čl. ZSS, ki določa, da sodnik, izvoljen v sodniško funkcijo, dobi položaj, ki mu ga zagotavljajo ustava, zakon, ki ureja organizacijo in pristojnost sodišč in ta zakon. Najpreciznejšo definicijo funkcionarjev pa vsebuje Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002, ZSPJS), ki v 3. tč. 2. čl. določa, da so funkcionarji osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije s splošnimi volitvami, osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije izvršilne in sodne oblasti z izvolitvijo ali imenovanjem v Državnem zboru Republike Slovenije ali predstavniškem telesu lokalne skupnosti ter druge osebe, ki jih skladno z zakonom kot funkcionarje izvolijo ali imenujejo nosilci zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti. Iz navedenih določb izhaja, da so sodniki javni funkcionarji, ki opravljajo javno funkcijo, kar pomeni, da tudi v primeru sodnikov pride v poštev določba 1. alineje III. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki pravzaprav predstavlja izjemo (določenih) izjem, tako tudi izjeme iz 3. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ. To pomeni, da v primeru, ko gre za podatke, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije, ne gre za izjemo iz 3. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ, zato osebno ime sodnice v obravnavani sodbi ni varovan osebni podatek. Zato po oceni Pooblaščenca tudi ni nobenega razloga, da bi se v postopek posebej pozivala sodnica, saj je ime in priimek sodnice, ki je sodila v konkretni zadevi, že na podlagi zakona, informacija javnega značaja (obrazloženo že v točki 2. te odločbe).

Prav tako med varovane osebne podatke ne sodijo imena in priimki odvetnikov, ki so navedeni v zahtevani sodbi. Ti podatki so namreč že javno dostopni na svetovnem spletu (http://www.ius-software.si/seznami/default.htm), v obrazložitvah sodnih odločb pa se pojavljajo v popolnoma istem kontekstu oziroma z istim namenom, t. j. v vlogi opravljanja odvetniškega poklica. Dodati je potrebno tudi, da odvetnik opravlja posebno službo oziroma svoboden poklic, ki zagotavlja poklicno strokovno zastopanje pravnih in fizičnih oseb v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi kot tudi druge oblike pravne pomoči. Po določbi 137. čl. Ustave RS je odvetništvo samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon; najbolj pomembno pa je, da je odvetništvo po isti določbi tudi del pravosodja in je s tem vezano na poštenost, neodvisnost, strokovnost in skrbnost. Zakon o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/1993, v nadaljevanju ZOdv) zato ureja ne le pravice in dolžnosti odvetnikov, temveč tudi pogoje, ki jih je potrebno izpolniti za pridobitev pravice do opravljanja odvetniškega poklica. Iz vsega navedenega sledi, da so odvetniki relevanten del pravosodnega sistema, zato njihovega imena in priimka pri opravljanju odvetniškega poklica ni mogoče šteti za varovan osebni podatek.

Na podlagi navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 929/2001 z dne 22.04.2005 vsebuje varovane osebne podatke, in sicer ime in priimek ter prebivališče tožnika in imena in priimke vseh drugih fizičnih oseb, razen imen in priimkov odvetnikov in imena in priimka sodnice, ki predstavljajo izjemo po 3. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.

6. Institut delnega dostopa in pomen zaupnosti po določilu 7. člena ZDIJZ

Glede na ugotovljen obstoj varovanih osebnih podatkov, ki so vsebovani v zahtevanem dokumentu, je Pooblaščenec v nadaljevanju presojal, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa in prosilki omogočiti delni dostop da zahtevanega dokumenta.

Institut delnega dostopa je urejen v 7. čl. ZDIJZ, ki določa, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena (npr. osebne podatke) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilko z vsebino preostalega dela dokumenta. To v povezavi z načelom odprtosti delovanja javnih organov, ki je opredeljen v 2. členu ZDIJZ, pomeni, da je dolžnost organa, da mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih 21. čl. Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/2005) ne bi bilo izvedljivo oziroma, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. 16. člen Uredbe določa, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če je bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek).

V obravnavanem primeru je prišlo do situacije, ko so temeljne človekove pravice: pravica do zasebnosti, pravica do varstva osebnih podatkov, pravica do sodnega varstva in pravica do svobode izražanja, trčile druga v drugo. Za temeljne človekove pravice pa je značilno, da so druga drugi enakovredne, nobena ne more in ne sme biti nad drugo.

Pooblaščenec ocenjuje, da je v obravnavanem primeru z institutom delnega dostopa mogoče zadostiti vsem ustavnim pravicam, ne da bi katero od njih omejili. Z izbrisom imena in priimka, prebivališča oziroma naslova tožnika, ter z izbrisom imen in priimkov vseh drugih fizičnih oseb (razen imen in priimkov odvetnikov in imena in priimka sodnice), se namreč onemogoči prepoznavnost in določljivost posameznika. Varovani osebni podatki, ki so vsebovani v obrazložitvi zahtevane sodbe, s tem postanejo anonimizirani, kar pomeni, da je identifikacija posameznika onemogočena. Z anonimizacijo se torej izgubi prepoznavnost in določljivost posameznika. Pooblaščenec pa ponovno opozarja (obrazloženo že v točki 5.2 te odločbe), da v obravnavanem primeru anonimizacija, na način, da se varujejo osebni podatki, veže prav vse, ki so bili prisotni na javni glavni obravnavi. Na ta način so sodbe vrhovnega in višjih sodišč objavljene tudi na spletnem portalu sodstva (www.sodnapraksa.si), ki ga ureja Vrhovno sodišče, in na spletnem portalu IUS INFO, kamor sodbe v anonimizirani obliki dostavlja Vrhovno sodišče RS, ter tudi v pisni zbirki sodb Vrhovnega sodišča, katere redaktorji so vrhovni sodniki.

Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo, zato je Pooblaščenec pritožbi prosilke ugodil ter na podlagi I. odst. 252. čl. ZUP odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz izreka odločbe. Organ je prosilki dolžan omogočiti dostop do zahtevanih informacij javnega značaja, in sicer ji je dolžan posredovati sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 929/2001 z dne 22.04.2005, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe, pri čemer je dolžan iz sodbe izbrisati podatke o tožniku: ime in priimek, ter prebivališče, ter imena in priimke vseh drugih fizičnih oseb, razen imen in priimkov odvetnikov in imena in priimka sodnice. To je dolžan storiti v 15 (petnajstih) dneh po prejemu te odločbe.
Drugi odstavek 5. člena ZDIJZ določa, da ima vsak prosilec na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski zapis. 2. točka drugega odstavka 17. člena ZDIJZ pa določa, da mora prosilec v zahtevi opredeliti, na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis). Podrobneje določa izbiro oblike 16. čl. Uredbe, zato lahko prosilka sama izbere obliko, v kateri želi dobiti informacijo, če se informacija javnega značaja nahaja tako v elektronski kot v fizični obliki. Če pa se informacija javnega značaja nahaja samo v elektronski ali samo v fizični obliki in organ razpolaga s tehnološkimi zmogljivostmi za potrebno pretvorbo, lahko prosilka sama izbere obliko, pri čemer ji organ zaračuna materialne stroške pretvorbe iz elektronske v fizično obliko ali pretvorbe fizične oblike v elektronsko obliko skladno z zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi.

Pouk o pravnem sredstvu: Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani, Fajfarjeva 33, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.


Informacijski pooblaščenec
    Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
         pooblaščenka