Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 25.11.2009
Naslov: Žverca, Društvo za pomoč živalim - Oskar Vitovlje, Zavod za oskrbo, nego in vzgojo živali
Številka: 090-74/2009/10
Kategorija: Ali je organ zavezanec?, Poslovna skrivnost
Status: Delno odobreno


Številka: 090-74/2009/10
Datum: 25. 11. 2009


Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E in 65/2008-ZUP-F; v nadaljevanju ZUP) in drugega odstavka 251. člena ZUP, o pritožbi društva Žverca, Društvo za pomoč živalim Škofja Loka - Kranj, ki ga zastopa .... (v nadaljevanju prosilec), z dne 14. 5. 2009, zoper odločbo Oskar Vitovlje, Zavod za oskrbo, nego in vzgojo hišnih in izgubljenih živali, Vitovlje 37, 5261 Šempas, (v nadaljevanju organ), št. 1/4/2009 z dne 29. 4. 2009, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo


O D L O Č B O:


1.    Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana odločba, št. 1/4/2009 z dne 29. 4. 2009, se odpravi v točki izreka 2.1. Organ je dolžan prosilcu v roku petnajstih (15) dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopije naslednjih dokumentov:  
1.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Idrija in organom, brez številke z dne 5. 1. 2009;
2.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Kobarid in organom, št. 32201-1/05 z dne 5. 1. 2009;
3.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Renče - Vogrsko in organom, št. 34401-2/2009-9 z dne 5. 1. 2009;
4.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Kanal ob Soči in organom, brez številke z dne 5. 1. 2008;
5.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Tolmin in organom, št. 32206-0001/05 z dne 13. 2. 2009;
6.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Vipava in organom, št. 344-1/2009 z dne 5. 1. 2009;
7.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Nova Gorica in organom, št. 344-1/2006 z dne 4. 2. 2009;
8.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Komen in organom, št. 344-01/2009-1 z dne 5. 1. 2009;
9.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Bovec in organom, brez številke z dne 5. 1. 2009;
10.    Cenika za lokalne skupnosti, katere imajo sklenjeno pogodbo z zavetiščem.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne.

3. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali stroški.


O b r a z l o ž i t e v:


Organ je dne 21. 1. 2009 prejel prosilčevo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je prosilec zahteval, da mu organ posreduje naslednje podatke:
1.    s katerimi občinami ima organ sklenjene pogodbe glede zapuščenih živali;
2.    fotokopije pogodb, ki jih ima organ sklenjene z občinami glede zapuščenih živali;
3.    s katerimi občinami organ v zvezi z zapuščenimi živalmi sodeluje na drug način (npr. z naročilnicami) in kako.

Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo, št. 1/4/2009 z dne 29. 4. 2009. V obrazložitvi navedene odločbe je organ navedel, da se zahtevi prosilca iz 1. točke zahteve ugodi (organ je prosilcu z dopisom z dne 20. 2. 2009 poslal seznam občin, s katerimi ima sklenjene pogodbe), zahtevi iz 2. in 3. točke zahteve pa se zavrneta, ker zahtevane informacije predstavljajo poslovno skrivnost v skladu z 39. členom Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZGD-1), kar skladno s prvo alinejo drugega odstavka 6. člena ZDIJZ predstavlja izjemo, ko organ prosilcu lahko zavrne dostop do zahtevanih informacij, niso pa izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ. V nadaljevanju obrazložitve je organ zapisal, da ZDIJZ določa, da je vsakomur omogočen prost dostop in ponovna uporaba informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Organ kot izvajalec javne službe v delu, ki se nanaša na zavetišče oziroma v delu, ki se nanaša na pomoč zapuščenim živalim, predstavlja organ, ki je zavezan k omogočanju dostopa do informacij javnega značaja. Pri tem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Delovno področje organa je, skladno s 27. členom Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 43/2007; v nadaljevanju ZZZiv), pomoč, oskrba in namestitev zapuščenih živali v zavetišču. Informacija o tem, s katerimi občinami ima organ sklenjene pogodbe glede zapuščenih živali, fotokopije pogodb, ki jih ima organ sklenjene z občinami glede zapuščenih živali, informacija o tem, s katerimi občinami organ v zvezi z zapuščenimi živalmi sodeluje na drug način (npr. z naročilnicami) predstavljajo poslovno skrivnost organa, poleg tega pa ne spadajo v delovno področje organa iz naslova izvajanja javne službe. Zahtevo po pridobitvi informacij o sklenjenih pogodbah, fotokopijah pogodb, ki jih ima organ sklenjene z občinami glede zapuščenih živali in informacij o tem, s katerimi občinami v zvezi z zapuščenimi živalmi organ sodeluje na drugačen način, je treba zavrniti, saj gre za informacije, ki spadajo v poslovanje zasebnega zavoda in v ničemer ne predstavljajo informacije javnega značaja skladno z ZDIJZ.
 
Prosilec je v pritožbi zoper odločbo organa, št. 1/4/2009 z dne 29. 4. 2009, navedel, da organ pri odločanju o zahtevi zmotno ni uporabil tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se, ne glede na določbe prvega odstavka, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev. Dejavnost zavetišča, ki jo opravlja organ, je namreč financirana iz javnih sredstev proračuna občin, s katerimi ima organ sklenjene pogodbe glede zaščite živali oziroma sodeluje z njimi na drugačen način (z naročilnicami ipd.), kar je tudi razvidno iz pogodb. Zato v tem primeru argument poslovne skrivnosti ne more predstavljati razloga za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja, kot izjeme po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prosilec je v nadaljevanju pritožbe navedel, da ne drži, da niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Javni interes v konkretnem primeru večkrat opredeljuje že sam ZZZiv, in sicer  v 29. členu, ki določa, da kdor izgubi žival ali kdor najde zapuščeno žival, o tem obvesti zavetišče oziroma pristojno veterinarsko organizacijo, pa tudi v 28. členu, ki pravi, da imetnik zavetišča sprejema prijave o zapuščenih živalih. Iz tega jasno izhaja, da mora biti javnosti jasno, katero zavetišče je pristojno za posamezno občino, torej s katerimi občinami sodeluje organ (ne samo pogodbeno, temveč tudi preko naročilnic in podobno, kar je predmet tretje točke zahteve). Ti podatki niso dostopni v prosto dostopnih javnih evidencah, objavljeni na spletu ipd., zato jih prosilec kot društvo za pomoč živalim tudi zbira. Velikokrat se namreč ljudje v zvezi z najdbo ali izgubo živali najprej obrnejo ravno na društva s področja zaščite živali, saj ne vedo, kako ravnati in katero zavetišče je pristojno. Težave zaradi pomanjkanja teh informacij imajo tudi sami člani društva na terenu. Z zbranimi informacijami bo pomoč živalim potekala hitreje in bolj učinkovito, prosilec bo lahko svetoval ljudem, ki se nanj obračajo po pomoč. Javni interes glede razkritja je izkazan tudi z dejstvom, da so občine po zakonu dolžne poskrbeti za zapuščene živali in jim zagotoviti pomoč, oskrbo in namestitev v zavetišču (27. člen ZZZiv). Po nekaterih informacijah naj nekaj občin ne bi sodelovalo z nobenim od zavetišč, nekatera zavetišča pa naj tudi ne bi opravljala vseh predpisanih dolžnosti v zvezi z zapuščenimi živalmi. S pridobljenimi informacijami od vseh slovenskih zavetišč za zapuščene živali, med katere spada tudi organ, bo prosilec imel možnost preveriti ali imajo zavetišča sklenjene pogodbe z vsemi slovenskimi občinami in ali so te pogodbe v skladu s predpisi, saj je kot društvo s področja zaščite živali tudi upravičeno opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali (tretji odstavek 42. člena ZZZiv). V nadaljevanju pritožbe prosilec pojasnjuje, da posamezne pogodbe potrebuje tudi zato, ker je iz njih razvidno obdobje, za katerega so sklenjene in ker je za zapuščene živali v vsaki občini oziroma zavetišču poskrbljeno drugače. Prosilec želi vzpostaviti pregled nad ureditvijo skrbi za zapuščene živali v Sloveniji. Šele s pridobitvijo teh informacij bo namreč možno nadaljnje prispevanje prosilca k izboljšanju razmer za zapuščene živali v Sloveniji. Na koncu pritožbe je prosilec navedel, da ZZZiv v prvem odstavku 27. člena določa, da se zapuščenim živalim zagotovi pomoč, oskrba in namestitev v zavetišču, v drugem odstavku istega člena pa še, da je zagotovitev zavetišča lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba. Izvajalci javnih služb pa so, kot zavezanci za dostop do informacij javnega značaja, podvrženi ZDIJZ. Dejstvo, da je zavetišče organizirano kot zasebni zavod tega ne spremeni. Organ zavajajoče navaja prvi odstavek 27. člena ZZZiv, kot da le-ta v celoti določa delovno področje organa, kar pa ne drži. Gre za splošno določbo ZZZiv, da se zapuščenim živalim zagotovi pomoč, oskrba in namestitev v zavetišču, delovno področje organa pa opredeljujejo tudi druge določbe ZZZiv, kot tudi Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali. Med drugim ZZZiv v drugem odstavku 31. člena določa, da se zapuščeno žival namesti v zavetišče na območju občine, kjer je bila najdena, oziroma v zavetišče, s katerim ima ta občina sklenjeno pogodbo. Razlaga organa, da zahtevane informacije spadajo v zasebno poslovanje zavoda, ne vzdrži kritične presoje, saj so pogodbe med organom in občinami podlaga za izvajanje organove dejavnosti zavetišča, ki se izvaja kot javna služba. Hkrati pa mu tudi določajo delovno področje, za katerega občine zagotovijo denarna sredstva. Zahtevane pogodbe so neločljivo povezane z opravljanjem dejavnosti zavetišča, ki se opravlja kot javna služba in jih organ za drugo poslovanje v okviru zasebnega zavoda sploh ne potrebuje. Kot take pa predstavljajo informacije javnega značaja, do katerih je prosilec upravičen na podlagi zakona.

Organ po prejemu pritožbe prosilca odločbe ni nadomestil z novo odločbo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP z dopisom, brez številke z dne 26. 5. 2009, odstopil v reševanje Pooblaščencu, pri čemer je v priloženem dokumentu z naslovom Sklep o odstopu pritožbe v zadevi dostopa do informacij javnega značaja št. 1/4/2009-a navedel, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena s strani upravičene osebe. Pri tem je organ navedel, da zahtevani podatki predstavljajo poslovno skrivnost po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, niso pa izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pritožnik organu očita, da ni upošteval tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe drugega odstavka, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev. Organ vztraja, da gre pri zahtevanih informacijah iz 2. točke zahteve za poslovno skrivnost, saj pritožnik zahteva vse pogodbe, kopije pogodb zasebnega zavoda (torej celotno poslovno dokumentacijo). V pogodbah, ki jih ima organ sklenjene z občinami glede zapuščenih živali, so navedeni podatki o delu organa, njegove poslovne povezave, pogoji sodelovanja in način dela organa ter podobne podrobnosti o delu organa, ki nedvomno pomenijo poslovno skrivnost in ne predstavljajo podatkov o porabi javnih sredstev. Prav tako podatki iz 3. točke zahteve predstavljajo poslovno skrivnost, saj pritožnik zahteva podatke o sodelovanju nekonkretizirano in na splošno - podatke v zvezi z zapuščenimi živalmi na drugačen način (npr. naročilnice), kar je popolnoma nekonkretizirano in ne izpolnjuje elementov po ZDIJZ, prav tako pa ti kumulativni podatki pomenijo poslovne skrivnosti, z razkritjem katerih bi organu nastala občutna škoda.

Pooblaščenec je organ z dopisom, št. 090-74/2009/3 z dne 13. 7. 2009, v skladu z drugim odstavkom 245. člena ZUP in s prvim odstavkom 10. člena ZInfP, pozval, da mu pošlje fotokopije pogodb, ki jih ima organ sklenjene z občinami glede zapuščenih živali in dokumente, iz katerih bo razvidno, s katerimi občinami organ v zvezi z zapuščenimi živalmi sodeluje na drug način (npr. z naročilnicami) in kako. Organ je odgovoril z dopisom, brez številke z dne 17. 7. 2009, v katerem je pojasnil, da je bilo zavetišče zgrajeno in deluje v skladu z ZZZiv in Pravilnikom o zavetiščih, ter da deluje na teritoriju severne Primorske in Goriške. Organ je dopisu priložil pogodbe, ki jih je podpisal z devetimi občinami, in sicer z Občino Nova Gorica, Občino Kanal ob Soči, Občino Vipava, Občino Komen, Občino Kobarid, Občino Tolmin, Občino Bovec, Občino Idrija in Občino Renče. Z Občino Šempeter – Vrtojba, Občino Brda, Občino Miren – Kostanjevica, Občino Sežana, Občino Cerkno in Občino Ajdovščina je organ v postopku podpisovanja oziroma urejanja nove koncesijske pogodbe. Na koncu dopisa je organ pojasnil, da se vse ostale usluge izvajajo na podlagi odločb veterinarskih ali ostalih inšpekcij.

Ker iz dopisa organa in posredovane dokumentacije ni bilo razvidno, na kakšen način in s katerimi občinami sodeluje organ v zvezi z zapuščenimi živalmi, ne da bi za to imel podlago v pogodbah, ki jih je Pooblaščencu že posredoval, je Pooblaščenec nanj naslovil še dopis, št. 090-74/2009/6 z dne 22. 10. 2009, s katerim je organ pozval k posredovanju manjkajoče dokumentacije.

Organ je odgovoril z dopisom, brez številke z dne 26. 10. 2009, v katerem je pojasnil, da  opravlja delo zavetišča samo s pogodbenimi občinami in da vse ostale usluge, za katere nima sklenjenih pogodb z občinami, izvaja na podlagi odločb veterinarskih ali ostalih inšpekcij, kar pomeni, da mu za žival, ki ni predmet pogodbe (ni zapuščena ali izgubljena), veterinarska inšpekcija ali katera druga ustanova (sodišče, policija, ...) izda odločbo za sprejem v zavetišče za vsako posamezno žival posebej. Organ je dopisu priložil tudi fotokopijo odločbe, s katero mu je Veterinarska uprava Republike Slovenije naložila, da sprejme v zavetišče potepuškega psa.

Na podlagi poziva, o katerem je bil napravljen uradni zaznamek, št. 090-74/2009/8 z dne 23. 11. 2009, je organ Pooblaščencu dne 24. 11. 2009 posredoval še »Cenik za lokalne skupnosti, katere imajo sklenjeno pogodbo z zavetiščem«, ki je priloga vseh pogodb, ki so predmet obravnavane zahteve.

Pritožba prosilca je delno utemeljena.

1. Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

Pooblaščenec uvodoma ugotavlja, da je pritožba pravočasna, dovoljena in vložena po upravičeni osebi. Nadalje Pooblaščenec pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

2. Informacije javnega značaja

Ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja je opredeljena v drugem odstavku 39. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Ustava RS). Konkretizacijo te pravice predstavlja ZDIJZ, v katerem je urejen postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb (prvi odstavek 1. člena ZDIJZ). ZDIJZ posega v širok spekter delovanja javnega sektorja, in sicer ne le v delu, ko med zavezance zajema širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v delu same definicije informacije javnega značaja. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Po načelu prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ so informacije javnega značaja prosto dostopne, vsak prosilec pa ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja, in sicer bodisi na vpogled, bodisi njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Pomembno je, da prosilcu ni potrebno izkazati pravnega interesa, torej upravičenega razloga za dostop. Načelo prostega dostopa pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev, razen če so določene informacije izvzete iz prostega dostopa, v takšnem primeru pa organ nosi dokazno breme.

Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja  informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument, op. Pooblaščenca), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1.    informacija mora  izvirati iz delovnega področja organa,
2.    organ mora z njo razpolagati in
3.    nahajati se mora v neki materializirani obliki.

Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa. Pomembno torej je, da je informacija povezana z uradnim delom organa in jo je ta pridobil v okviru svojih pristojnosti (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149).

Preden se spusti v presojo vsake izmed zahtev prosilca, ki so predmet obravnavane pritožbe, Pooblaščenec pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ni sporno, da organ kot izvajalec javne službe zagotavljanja zavetišča za zapuščene živali sodi znotraj kroga organov, ki so zavezanci po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ. Prosilec in prvostopenjski organ pa imata nasprotujoči stališči glede obsega delovnega področja organa v okviru izvrševanja te javne službe. Zato Pooblaščenec pojasnjuje, da drugi odstavek 27. člena ZZZiv določa, da je zagotovitev zavetišča lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba, pri čemer mora biti na vsakih 800 registriranih psov v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču. Iz navedene določbe izhaja, da je zagotovitev zavetišča obvezna lokalna javna služba, kar pomeni, da je vsaka občina dolžna zagotoviti izvajanje te javne službe. Iz drugega odstavka 31. člena ZZZiv izhaja, da lahko občina glede zagotavljanja zavetišča sklene pogodbo z zavetiščem, vendar pa ZZZiv pri tem ne določa vrste pogodbe. Iz navedenega izhaja, da zavetišče, na katerega občina s pogodbo prenese izvajanje dela ali vseh nalog javne službe zagotavljanja zavetišča za zapuščene živali, postane izvajalec javne službe, torej izvajalec javnopravnih nalog. Pogodba o prenosu navedene javne službe je torej ključni dokument, na podlagi katerega se vzpostavi prenos izvajanja javne službe, zato takšna pogodba nedvomno sodi v delovno področje organa v okviru izvrševanja te javne službe. Pogodbe, ki so obravnavane v konkretnem pritožbenem postopku, sicer ne vsebujejo izrecne določbe, da posamezne občine na organ prenašajo izvajanje javne službe, vendar pa to izhaja iz samih nalog, ki jih občine s temi pogodbami prenašajo na organ, saj gre za naloge, ki vsebinsko pomenijo izvajanje javne službe zagotavljanja zavetišča za zapuščene živali, kot je le-ta urejena v ZZZiv (npr. urejanje in vodenje zavetišča na območju določene občine, izpolnjevanje nalog imetnika zavetišča na območju določene občine, ipd.).

2.1. Pogodbe, ki jih ima organ sklenjene z občinami glede zapuščenih živali kot informacije javnega značaja

Organ je z izpodbijano odločbo zavrnil 2. točko zahteve prosilca, pri čemer v izreku ni določno navedel dokumentov, na katere se izrek odločbe nanaša, in sicer je le povzel zahtevo prosilca, poleg tega pa tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni določno navedel, o dostopu do katerih dokumentov je odločal. Pooblaščenec ugotavlja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker ni razvidno, kateri določno opredeljeni dokumenti so bili predmet presoje.

Pooblaščenec pojasnjuje, da šesti odstavek 213. člena ZUP določa, da mora biti izrek kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk. Vendar kratkost ne sme iti na račun nedvoumnosti. Izrek se kljub načelni kratkosti ne sme sklicevati na materialne predpise, temveč mora predstavljati samostojno podlago za izvršbo. Iz izreka v izpodbijani odločbi ni določno razvidno, kateri konkretni dokumenti so bili predmet presoje. Pooblaščenec ugotavlja, da tak izrek izpodbijane odločbe ni določen, saj navedba brez konkretne opredelitve posameznih dokumentov ne omogoča določljivosti, ki jo zahteva zakon. Ker postane izvršljiv, pravnomočen oziroma dokončen le izrek upravne odločbe, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V obravnavanem primeru pa izrek izpodbijanega sklepa ni takšen, kar ni v skladu s šestim odstavkom 213. člena ZUP, s čimer je organ storil bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar izpodbijana odločba ni zakonita.

Pooblaščenec ugotavlja, da tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni določno razvidno, kateri dokumenti so bili predmet presoje, saj je organ tudi v obrazložitvi le povzel zahtevo prosilca. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eno poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja oblasti in njene zlorabe. Obrazložitev ni nujna samo zaradi največkrat navedenega razloga, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oziroma pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Nadaljnji razlogi so tudi:
1.    dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi (gre za t.i. dialog s stranko);
2.     obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve;
3.    obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se (bolj kot bi se sicer) poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. členu).

V skladu s prvim odstavkom  214. člena ZUP mora vsebina obrazložitve odločbe vsebovati:
1.    razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;
2.    ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto;
3.    razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov;
4.    navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba;
5.    razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in
6.    razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

Pooblaščenec v obravnavanem primeru ugotavlja, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe niso določno navedeni dokumenti, ki so bili predmet presoje organa, kar pomeni, da izpodbijana odločba ne vsebuje sestavin iz 2. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Takšne odločbe zato tudi z vidika obrazložitve ni mogoče  preizkusiti, saj je obrazložitev izpodbijane odločbe ostala zgolj na deklaratorni ravni, ki ne omogoča preizkusa (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka in jo je zato potrebno odpraviti.

ZUP v prvem odstavku 251. člena določa, da če organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. V drugem odstavku istega člena je določeno, da če organ druge stopnje spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, zadevo rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sam reši zadevo.

Kot že rečeno, organ v izpodbijani odločbi ni določno opredelil, o dostopu do katerih dokumentov je odločal v obravnavanem primeru, zato je moral Pooblaščenec v pritožbenem postopku najprej odpraviti to pomanjkljivost. Na podlagi poziva Pooblaščenca, je organ v zvezi z drugo točko zahteve prosilca posredoval fotokopije naslednjih dokumentov:
1.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Idrija in organom, brez številke z dne 5. 1. 2009;
2.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Kobarid in organom, št. 32201-1/05 z dne 5. 1. 2009;
3.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Renče - Vogrsko in organom, št. 34401-2/2009-9 z dne 5. 1. 2009;
4.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Kanal ob Soči in organom, brez številke z dne 5. 1. 2008;
5.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Tolmin in organom, št. 32206-0001/05 z dne 13. 2. 2009;
6.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Vipava in organom, št. 344-1/2009 z dne 5. 1. 2009;
7.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Nova Gorica in organom, št. 344-1/2006 z dne 4. 2. 2009;
8.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Komen in organom, št. 344-01/2009-1 z dne 5. 1. 2009;
9.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Bovec in organom, brez številke z dne 5. 1. 2009;
10.    Cenika za lokalne skupnosti, katere imajo sklenjeno pogodbo z zavetiščem, ki je priloga vseh pogodb, navedenih v prejšnjih točkah.

Pooblaščenec ugotavlja, da ni sporno, da organ z zahtevanimi pogodbami razpolaga in da se le-te nahajajo v materializirani obliki, ker jih je organ Pooblaščencu  poslal v obliki fotokopij. Kot izhaja že iz 2. točke obrazložitve te odločbe in kot pravilno zatrjuje tudi prosilec v pritožbi, takšne pogodbe skupaj s prilogo nedvomno sodijo v delovno področje organa v okviru izvrševanja te javne službe.

Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da zahtevani dokumenti obstajajo, da organ z njimi razpolaga in da zahtevane informacije izvirajo iz delovnega področja organa v okviru izvrševanja javne službe zagotavljanja zavetišča za zapuščene živali, zato vseh devet pogodb s prilogo izpolnjuje vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja.

Če zahtevani dokumenti vsebujejo informacije javnega značaja, ima do njih v skladu z določili ZDIJZ dostop vsakdo. Edini razlog za zavrnitev dostopa je v teh primerih morebitni obstoj kakšne izmed izjem, ki jih določa ZDIJZ. Organ lahko v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument predstavlja katerokoli izmed izjem, določenih v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Slednji namreč taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije.

Iz navedb organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da  zahtevana dokumentacija vsebuje informacije, ki predstavljajo izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da je izjema od prosto dostopnih informacij podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Za presojo obstoja izjeme po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v konkretnem primeru je potrebno najprej opredeliti poslovno skrivnost, predvsem pa dejstvo, kdaj posamezen podatek oziroma informacija pridobi in kdaj izgubi status poslovne skrivnosti, nato pa navedeno presojati v primeru vseh devetih pogodb, ki jih ima organ sklenjene z različnimi občinami.

Po 39. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZGD-1) je poslovna skrivnost opredeljena kot podatek, ki ga določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 39. člena ZGD-1). Ne glede na to pa se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki kot taki niso določeni s sklepom družbe, pa je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (drugi odstavek 39. člena ZGD-1). Poleg tega Pooblaščenec še opozarja, da ZGD-1 v tretjem odstavku 39. člena izrecno določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev.

ZGD-1 tako loči dva kriterija, subjektivnega in objektivnega, glede na to, na kakšni podlagi je prepovedano razkritje poslovne skrivnosti. Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Po tem kriteriju ni pomembno vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za podjetje. Nosilec lahko kot poslovno skrivnost določi tudi morebitne manj pomembne podatke, saj je določitev prepuščena njemu samemu. Za izpolnitev tega kriterija pa mora biti podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati (komentar ZGD-1 k prvemu odstavku 39. člena). S pisnim sklepom mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 40. člena ZGD-1). Tem zahtevam pa je potrebno dodati tudi zahtevo, ki velja za vse normativne akte. Odredba ne sme veljati za nazaj. Kar pomeni, da so lahko kršitve poslovne skrivnosti samo tista dejanja, ki so bila kot taka določena že v času, ko je odredba veljala (komentar ZGD-1 k prvemu odstavku 39. člena).

Organ je v izpodbijani odločbi, in nato v dopisu z dne 26. 5. 2009, zgolj na deklaratorni ravni zatrjeval obstoj izjeme iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, pri tem pa zatrjevanega z ničemer ni konkretiziral. Organ se namreč ni niti skliceval na dokument, ki bi ustrezal zakonski določbi po prvem odstavku 39. člena ZGD-1, niti ni  izkazal, da zahtevani dokumenti prestanejo škodni test poslovne skrivnosti, kot ga določa drugi odstavek 39. člena ZGD-1.

Ker v obravnavanem primeru ne obstaja dokument, s katerim bi bile obravnavane pogodbe opredeljene kot poslovna skrivnost, Pooblaščenec ugotavlja, da dokumentov, ki so predmet obravnavane zahteve, ni mogoče šteti za poslovno skrivnost v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZGD-1.

Pooblaščenec je na podlagi drugega odstavka 247. člena ZUP moral ugotoviti, ali dokumenti prestanejo škodni test poslovne skrivnosti, kot ga določa drugi odstavek 39. člena ZGD (po objektivnem kriteriju). Pri objektivnem kriteriju je nujno, da je potreba po varstvu očitna, kar pomeni, da je, ali bi lahko bilo, vsaki povprečni osebi jasno, da mora biti podatek zaupen že po svoji vsebini. Upoštevati je treba, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost subjekta v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj (več o tem glej Komentar ZGD, 39. člen, str. 194 do 196). Dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti po drugem odstavku 39. člena ZGD-1 je primarno na subjektu, čigar podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali. Slednji ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na njegov konkurenčni položaj. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča v sodbi pod opr. št. U 32/2008-25 z dne 8. 10. 2008 in pod opr. št. U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009.

Pri presoji, ali gre za poslovno skrivnost po drugem odstavku 39. člena ZGD, so se v teoriji razvile smernice, ki so bile Pooblaščencu v pomoč pri oceni, ali bi razkritje določenega podatka organu očitno povzročilo škodo. Vprašanje, ali katerakoli posamezna informacija prestavlja poslovno skrivnost, je dejansko vprašanje, pri katerem je treba upoštevati naslednje okoliščine:
1.    obseg, v katerem je informacija znana izven kroga poslovanja (družbe);
2.    obseg, v katerem je informacija znana zaposlenim in drugim osebam, vključenim v poslovanje (družbe);
3.    obseg ukrepov, ki jih je družba uporabila za varovanje zaupnosti informacije;
4.    vrednost informacije za družbo in njene konkurente;
5.    količina truda in denarnih sredstev, ki jih je družba porabila za razvoj informacije (in)
6.    preprostost ali težavnost postopanja, s katerim bi drugi informacijo lahko pridobili ali duplicirali.

Pooblaščenec ugotavlja, da organ ni z ničemer izkazal, da bi lahko nastala občutna škoda, saj škodnega testa niti ni izvajal. Organ tudi ni z ničemer pojasnil, da je obseg, v katerem so informacije iz obravnavanih pogodb znane zaposlenim in drugim osebam, vključenim v poslovanje, ter obseg, v katerem so informacije iz obravnavanih pogodb znane izven kroga poslovanja, s čim omejen. Organ tudi ni omenil, da glede obravnavanih pogodb obstajajo ukrepi, ki jih je družba uporabila za varovanje zaupnosti informacije. Nadalje je potrebno ugotoviti, da organ ni z ničemer konkretiziral vrednosti informacije za družbo in njene konkurente ter količine truda in denarnih sredstev, ki jih je porabil za razvoj informacij, glede katerih zatrjuje obstoj poslovne skrivnosti. Prav tako pa se organ ni opredelil do vprašanja preprostosti ali težavnosti postopanja, s katerim bi drugi te informacije lahko pridobili ali duplicirali.
Argument organa, da v pogodbah, ki jih ima organ sklenjene z občinami glede zapuščenih živali, navedeni podatki o delu organa, njegove poslovne povezave, pogoji sodelovanja in način dela organa ter podobne podrobnosti o delu organa nedvomno pomenijo poslovno skrivnost in ne predstavljajo podatkov o porabi javnih sredstev, ne vzdrži resne pravne presoje in ne zadošča za izpolnitev objektivnega kriterija. Potrebno se je namreč zavedati, da je sklepanje pogodbe z občino specifično predvsem v tem, da gre za porabo javnih sredstev, zato je nadzor javnosti izrednega pomena. Tako nikakor ni mogoče pričakovati, da bi se kot poslovna skrivnost varoval podatek, katero storitev in za kakšno ceno je določen subjekt dolžan izvesti na podlagi takšne pogodbe. Javnost takšnih podatkov je nujna že z vidika varstva konkurence in morebitnih zlorab. Podatki, ki so dejansko navedeni v zahtevanih dokumentih, določajo pogoje in način izvajanja javne službe, kar z institutom poslovne skrivnosti, s katerim se varujejo podatki, ki vplivajo na konkurenčni položaj subjekta, ni povezano. Morebitnega dejstva, da se izvajanje javne službe lahko razlikuje glede na izvajalca ali glede načina izvajanja storitve, ne moremo šteti za poslovno skrivnost. Podatki o vrsti in obsegu obveznosti in pravic, ki jih imata organ kot izvajalec javne službe in občina kot subjekt, ki na organ prenaša obveznost izvajanja javne službe, ne razkrivajo ničesar drugega kot to, na kakšen način je izvršen prenos izvajanja javne službe. Z razkritjem teh podatkov organu v obravnavanem primeru zagotovo ne more nastati občutna škoda. Nadalje Pooblaščenec ugotavlja, da podatek o ceni storitve ali blaga lahko pripelje le do zaključka, ali je cena visoka ali nizka, kar pa z institutom poslovne skrivnosti ni povezano, ker ta podatek ne vpliva na konkurenčni položaj družbe oziroma organa v obravnavanem primeru. Če namreč želi neka družba delovati na trgu oziroma opravljati delo na trgu, mora zanj določiti tudi ceno in jo posredovati kupcu. Morebitnega dejstva, da se cena istovrstne storitve oziroma blaga razlikuje glede na ponudnika ali pa glede načina ponujanja storitve, ne moremo šteti za poslovno skrivnost, temveč le za poslovne odločitve subjekta, ki želi uspešno delovati na trgu. Cena za posamezno storitev oziroma blago kot taka ne razkriva ničesar drugega kot to, za kakšno ceno je posamezni subjekt v okviru določenega poslovnega razmerja pripravljen opraviti storitev ali dobaviti blago. Z razkritjem tega podatka organu v obravnavanem primeru zagotovo ne more nastati občutna škoda.

Zaradi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da z razkritjem informacij, ki so predmet pritožbe oziroma zahteve, organu nikakor ne bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, zato podatki v zahtevanem dokumentu tudi v smislu drugega odstavka 39. člena ZGD-1 ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti.

Iz razlogov, navedenih v prejšnjih odstavkih, Pooblaščenec ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni podana izjema iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Zgolj podrejeno pa Pooblaščenec opozarja tudi na tretji odstavek 6. člena ZDIJZ, na katerega je v pritožbi opozoril tudi prosilec. Navedena določba pravi, da se, ne glede na morebiten obstoj izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (torej tudi obstoj poslovne skrivnosti), dostop do zahtevanih informacij javnega značaja dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače.

Ker je Pooblaščenec odločil, da v obravnavanem primeru ni podana zatrjevana izjema, na podlagi katere se lahko dostop do zahtevane dokumentacije zavrne, je nadaljnja argumentacija sicer nepotrebna, vendar pa gre v obravnavanem primeru za dokumente, ki so podlaga za prenos izvajanja javne službe, v okviru katerega bodo občine za opravljene storitve organu izplačale sredstva iz javnih sredstev. Nadzor širše javnosti je namreč potreben vedno in vselej, ko gre za porabo javnih sredstev. Temu je namenjen tudi tretji odstavek 6. člena ZDIJZ, kot institut nadzora, ki omogoča vsem, da se lahko seznanijo s podatki o porabi javnih sredstev. Pooblaščenec ob tem pojasnjuje, da je zato, da se javnost dejansko seznani s podatkom o porabi javnih sredstev, pomembno tudi, da se seznani z vsebino celotne pogodbe, na kateri temeljijo zneski, ki so plačani iz javnih sredstev. Le na opisan način je omogočen namen takšnega nadzora javnosti, ki naj bi ga institut transparentnosti zasledoval, to pa je spodbujanje oziroma zagotavljanje učinkovite in poštene konkurence ter smotre porabe javnih sredstev. Slednje je mogoče zagotoviti zgolj s tem, da se javnosti omogoči tudi dostop do podatkov o tem, kaj točno je zajeto v pogodbi, na kateri temelji poraba javnih sredstev. Šele celovita seznanjenost javnosti zagotavlja učinkovit nadzor o smotrni porabi javnih sredstev.

Ker gre v obravnavanem primeru za poslovno razmerje z organom lokalne skupnosti, se mora, glede na navedeno, vsak, ki vstopa v tako razmerje, še dodatno zavedati, da je njegova svoboda pri določitvi podatkov kot poslovno skrivnost omejena ravno zaradi zahteve po transparentnem delovanju državnih organov, zlasti pri porabi javnih sredstev, ko se troši denar davkoplačevalcev.
 
Pooblaščenec ob tem omenja tudi sodbo Upravnega sodišča RS U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009, ki je potrdila odločitev Pooblaščenca v zadevi, št. 021-83/2007/17 z dne 1. 2. 2008, da cena po enoti predstavlja informacijo javnega značaja. Navedeno nedvomno pripelje do zaključka, da tudi posamezne cene iz cenika, ki je priloga vsake izmed obravnavanih pogodb, kot širši prikaz predmeta le-teh, predstavljajo informacije javnega značaja.

Pooblaščenec je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 247. člena ZUP izvedel preizkus, ali v konkretnem primeru morda, poleg izjeme iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, katere neobstoj je ugotovljen v prejšnjih odstavkih obrazložitve te odločbe, obstaja katera izmed preostalih možnih izjem iz 6. člena ZDIJZ. Na podlagi natančnega pregleda vseh devetih obravnavanih pogodb in cenika, Pooblaščenec ugotavlja, da v  njih ni nobenih drugih izjem od prosto dostopnih informacij javnega značaja.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje so navedbe organa in prosilca, ki se nanašajo na drugi odstavek 6. člena ZDIJZ irelevantne, ker gre pri zahtevanih dokumentih v celoti za prosto dostopne informacije javnega značaja, zato se Pooblaščenec v pritožbenem postopku do teh argumentov ni opredeljeval.

Pooblaščenec na koncu opozarja na drugi odstavek 5. člena ZDIJZ, ki določa, da ima vsak prosilec na podlagi zahteve pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski zapis. Drugi odstavek 17. člena v 2. točki ZDIJZ določa, da mora prosilec v zahtevi opredeliti, na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis). Iz vsega zapisanega sledi, da je prosilec tisti, ki odloča, v kakšni obliki želi prejeti zahtevano informacijo. Upoštevaje navedeno in glede na vsebino zahteve prosilca, mora organ prosilcu posredovati fotokopije zahtevanih dokumentov.

Po preučitvi celotne zadeve Pooblaščenec, na podlagi pridobljenih dokumentov ter navedb prosilca in organa, zaključuje, da je organ na prvi stopnji storil bistveno kršitev pravil postopka, zato je Pooblaščenec pritožbi prosilca ugodil in na podlagi drugega odstavka 251. člena ZUP točko 2.1. izreka izpodbijane odločbe odpravil ter v tem delu sam rešil zadevo, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Organ mora prosilcu v roku petnajstih (15) dni od vročitve te odločbe v obliki fotokopij posredovati fotokopije naslednjih dokumentov:  
1.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Idrija in organom, brez številke z dne 5. 1. 2009;
2.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Kobarid in organom, št. 32201-1/05 z dne 5. 1. 2009;
3.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Renče - Vogrsko in organom, št. 34401-2/2009-9 z dne 5. 1. 2009;
4.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Kanal ob Soči in organom, brez številke z dne 5. 1. 2008;
5.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Tolmin in organom, št. 32206-0001/05 z dne 13. 2. 2009;
6.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Vipava in organom, št. 344-1/2009 z dne 5. 1. 2009;
7.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Nova Gorica in organom, št. 344-1/2006 z dne 4. 2. 2009;
8.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Komen in organom, št. 344-01/2009-1 z dne 5. 1. 2009;
9.    Pogodbe o sofinanciranju in vodenju zavetišča za zapuščene živali med Občino Bovec in organom, brez številke z dne 5. 1. 2009;
10.    Cenika za lokalne skupnosti, katere imajo sklenjeno pogodbo z zavetiščem.

2.2. Dokumenti, iz katerih je razvidno, s katerimi občinami in kako organ v zvezi z zapuščenimi živalmi sodeluje na drug način

Pooblaščenec ob reševanju pritožbe ni posumil, da organ prve stopnje, poleg pogodb iz prejšnje točke obrazložitve te odločbe, poseduje še druge dokumente, iz katerih je razvidno, s katerimi občinami in kako organ v zvezi z zapuščenimi živalmi sodeluje na drug način (npr. z naročilnicami). V podporo prepričanju Pooblaščenca, da verjame navedbam organa o neobstoju zahtevanih dokumentov, je dejstvo, da iz dopisa organa z dne 26. 10. 2009 in iz priložene dokumentacije izhaja, da z občinami sodeluje le na podlagi pogodb, ki so obravnavane v točki 2.1. obrazložitve te odločbe, ostale storitve pa izvaja na podlagi odločb veterinarskih in ostalih inšpekcij.

Pooblaščenec pojasnjuje, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje, zakaj organ ne sodeluje z občinami na druge načine. Ne glede na to pa je treba opozoriti, da organ, zavezan po ZDIJZ, z ravnanjem, ko ne postopa v skladu z zakonitimi pristojnostmi, ne deluje v luči transparentnosti, še zlasti, če ima njegova pasivnost za posledico, da prosilcem niso dostopne informacije, ki sicer predstavljajo informacije javnega značaja. Organi se z opustitvijo dolžnega ravnanja namreč ne smejo izmikati obveznostim, ki jim jih nalaga ZDIJZ. Prosilec je povsem upravičeno pričakoval, da bo organ poleg pogodb posedoval še druge dokumente, iz katerih je razvidno, s katerimi občinami in kako organ v zvezi z zapuščenimi živalmi sodeluje na drug način (npr. z naročilnicami). Vendar pa Pooblaščenec po opravljenem ugotovitvenem postopku nima nikakršnega razloga, da ne bi verjel navedbam organa, da zahtevane informacije javnega značaja ne obstajajo, ker sploh nikoli niso bile izdelane, zato Pooblaščenec zaključuje, da zahtevi v tem delu prosilca ni mogoče ugoditi, ker mu organ dokumenta, ki ni nastal, ne more posredovati.

Pooblaščenec na podlagi zgornjih navedb ne vidi razumnega razloga, da ne bi sledil navedbam organa, da zahtevani dokumenti ne obstajajo, poleg tega Pooblaščenec tudi ob reševanju te pritožbe ni mogel posumiti, da organ z zahtevano informacijo razpolaga, vendar je v celoti ne posreduje oziroma ne želi posredovati (drugi odstavek 10. člena ZInfP).

Pri tem Pooblaščenec izrecno pripominja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju zavezanca po ZDIJZ, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja. Ob tem pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. Pritožbeni postopek ne more biti namenjen k prisili ustvarjanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije morale obstajati. Pooblaščenec je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Pooblaščenec zato skladno z načelom zakonitosti organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga, niti ne more ugotoviti, da bi določene informacije morale obstajati.

Upoštevaje zgornje argumente Pooblaščenec zaključuje, da dokumenti, ki so predmet obravnavane zahteve, ne obstajajo, kar pomeni, da »kriterij materializirane oblike« v konkretnem primeru ni izpolnjen, torej da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 1. člena v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ že razpolaga. Upoštevaje navedeno pritožbi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi.

Na koncu Pooblaščenec pojasnjuje, da so vse navedbe organa in prosilca, ki se v zvezi z dokumenti, ki so obravnavani v tej točki obrazložitve te odločbe, nanašajo na javni interes, delovno področje in poslovno skrivnost, glede na ugotovljeno dejansko stanje pravno nerelavantne, saj o neobstoječih dokumentih teh dejstev ni mogoče presojati, zato se Pooblaščenec do njih v pritožbenem postopku ni opredeljeval.

Pooblaščenec je po preučitvi v tej točki obravnavane zahteve ugotovil, da je točka 2.2. izreka izpodbijane odločbe prve stopnje zakonita, vendar obrazložena z napačnimi razlogi, zato je, skladno s tretjim odstavkom 248. člena ZDIJZ, v tej odločbi navedel pravilne razloge, pritožbo pa zavrnil.

Organ je v dopisu, s katerim je pritožbo odstopil Pooblaščencu, med drugim navedel, da je prosilec v 3. točki zahteve podatke zahteval nekonkretizirano in na splošno, Pooblaščenec pa meni, kot je razvidno iz zgornje argumentacije, da 3. točka zahteve prosilca dosega primerno stopnjo določnosti, da jo je mogoče obravnavati. Zato je Pooblaščenec ocenil, da je primerno, da na koncu te točke obrazložitve organu pouči, da mora prosilec zahtevano informacijo opisati s tako stopnjo določnosti, da lahko organ zahtevek obravnava (primerna stopnja določnosti), ne pomeni pa, da je potrebno informacijo povsem določno identificirati (npr. navesti točne nazive dokumentov, opravilne številke, datume, itd.). Upoštevati je namreč treba dejstvo, da prosilec pogosto ne ve, katere dokumente organ poseduje. 18. člen ZDIJZ zato daje organu dolžnost, da v primeru, ko meni, da je zahteva prosilca nepopolna in je zaradi tega ne more obravnavati, prosilca pozove, da jo v roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, dopolni. Drugi odstavek 18. člena ZDIJZ zavezuje uradno osebo, ki je pri organu imenovana za posredovanje informacij javnega značaja, da prosilcu pri dopolnitvi zahteve nudi ustrezno pomoč. Navedena določba je specifičen izraz načela varstva pravic strank, ki ga določa 7. člen ZUP in v skladu s katerim morajo organi pri postopanju in odločanju strankam med drugim omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Ob generalni zahtevi po »ustrezni pomoči« ZDIJZ ali ZUP ne določata konkretno, na kakšen način, v kakšni obliki ter v kakšnem obsegu mora organ prosilcu nuditi pomoč. Kljub temu ni nobenega dvoma, da je organ v primeru, ko meni, da zahteva ni dovolj opredeljena, da bi jo bilo mogoče obravnavati, zavezan na formalen (npr. pisno ali z vabilom) ali manj formalen (npr. po telefonu) način vzpostaviti stik s prosilcem in mu pojasniti vse okoliščine, povezane z zahtevanimi informacijami in dokumentarnim gradivom, s katerim organ razpolaga, ki bi lahko pripomogle k določnejši opredelitvi prosilčeve zahteve. Pooblaščenec upoštevaje navedeno pojasnjuje, da zahteve, ki je po mnenju organa nekonkretizirana in splošna, brez predhodne dopolnitve, na podlagi katere organ šele identificira zahtevane dokumente, nikakor ni mogoče zavrniti na podlagi izjeme iz 2. točke drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, kot je to zmotno navedel organ v dopisu z dne 26. 5. 2009.
 
Stroški v tem postopku niso nastali.


Pouk o pravnem sredstvu zoper 1. in 3. točko izreka odločbe:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Pouk o pravnem sredstvu zoper 2. točko izreka odločbe:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor, in sicer zoper odločbo organa, št. 1/4/2009 z dne 29. 4. 2009. Tožbo se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.



Postopek vodila:
Jasna Rupnik, univ. dipl. prav.,
svetovalka Pooblaščenca


Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka