Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 21.05.2007
Naslov: Združenje malih delničarjev Mladinske Knjige Založbe d.d. - KAD
Številka: 0900-248/2006/18
Kategorija: Ali je organ zavezanec?, Poslovna skrivnost
Status: Odobreno


Datum: 21. 5. 2007
Številka: 0900-248/2006/18

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po pooblaščenki Nataši Pirc Musar, na podlagi 2. čl. Zakona o informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, ZInfP), 3. in 4. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja  (Ur. l. RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZDavP2, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odst. 255. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 24/06– uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Združenja malih delničarjev Mladinske knjige Založbe d.d., ki ga zastopa Borut Frantar, Poljanski nasip 32, Ljubljana, (v nadaljevanju prosilec) z dne 17.7.2006, zoper molk Kapitalske družbe d.d., Dunajska 119, Ljubljana (v nadaljevanju organ), izdaja naslednjo

O D L O Č B O :


1. Pritožbi prosilca zaradi molka organa se ugodi.
2. Organ je dolžan prosilcu v roku 15 (petnajstih) dni od  prejema te odločbe omogočiti vpogled in fotokopiranje naslednjih dokumentov:
- prodajne pogodbe o prodaji delnic izdajatelja Mladinske knjige Založbe, d.d., Ljubljana, sklenjene dne 4.10.2004 med organom in Zvon dva holdingom, finančno družbo d.d;
- pogodbe o odstopu terjatve z dne 04.10.2004;
- elektronsko sporočilo z dne 12.10.2004 s sklepi 79. seje NS;
- zapisnik sestanka Krekova družba_SOD_KAD z dne 23.07.2004;
- zapis vodenje evidence upravljavca iz te dokumentacije;
- lastnoročni zapis prodaje delnic MKZ Zvonu dva Holding in nakupa KHKG od Zvona dva holding.

O B R A Z L O Ž I T E V :

Prosilec je dne 19.6.2006 na organ poslal vlogo, naslovljeno kot »Zahteva pregleda pogodb in druge korespondence pri prodaji paketa 82.151 delnic izdajatelja Mladinska knjiga založba, d.d. (MKZG), kupcu Zvon dva holding«. V zahtevi je prosilec navedel, da je organ jeseni leta 2004 prodal paket 82.151 delnic (6,67%) MKZG kupcu Zvon dva holding. S tem dejanjem se je po mnenju prosilca vzpostavilo stanje, da se v aktualni prevzemni ponudbi Zvona Dva Holding, d.d., objavljene v dnevniku Večer, dne 15.06.2006 ne nudi poštena prevzemna cena in da so manjšinski delničarji oškodovani. Upoštevaje navedeno je prosilec od organa zahteval:
- vpogled v spis (korespondenca, pogodbe) kapitalske naložbe Republike Slovenije v družbi Mladinska knjiga Založba, d.d., ki jo je organ upravljal in
- dovoljenje za fotokopiranje celotne dokumentacije ali posameznih delov spisa.

Organ je na navedeno zahtevo prosilca odgovoril z dopisom z dne 12.7.2006, v katerem je med drugim navedel, da meni, da ga ZDIJZ v 1. členu ne opredeljuje kot zavezanca po ZDIJZ in da je zato že sprožil postopek, da se izbriše iz kataloga zavezancev po ZDIJZ, ki ga vodi pristojno ministrstvo. Obenem je navedel, da je iz istega razloga (ker meni, da ni zavezanec) sprožil tudi upravni spor zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 021-79/2005 z dne 22.12.2005. Organ je prosilcu pojasnil, da glede na navedeno ne more obravnavati zahteve prosilca po postopku, ki ga določa ZDIJZ. Prav tako pa so spis (pogodbe in korespondenca) in podatki, s katerimi se želi seznaniti prosilec, v skladu z notranjimi pravili organa, poslovna skrivnost, zato jih organ prosilcu ne more posredovati, niti mu omogočiti zahtevanega vpogleda in fotokopiranja.
 
Dne 18.7.2006 je Pooblaščenec prejel pritožbo prosilca zaradi molka organa.

Pooblaščenec je na podlagi 1. odst. 255. čl. ZUP z dopisom z dne 09.08.2006 organ pozval, naj mu sporoči razloge za zamudo.
   
Pooblaščenec je dne 18.08.2006 prejel odgovor organa, v katerem je ta uvodoma ponovil argumente o tem, da ni zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po ZDIJZ, ki jih je navedel že v dopisu prosilcu z dne 12.07.2006, obenem pa še dodal, da mora pri svojem poslovanju ravnati odgovorno in skladno z obveznostmi iz Zakona o gospodarskih družbah, ki so kogentne narave, in poslovno skrivnost varovati kot tajno, da mu ne bi nastala večja premoženjska škoda. Prav zaradi tega se je organ odločil, da dokler se njegov status po ZDIJZ dokončno ne razjasni, svoje poslovne skrivnosti ne razkrije, saj bi z razkritjem lahko nastala večja škoda kot pa v primeru, da teh podatkov ne razkrije.

Na poziv Pooblaščenca z dne 11.09.2006, naj mu posreduje vso dokumentacijo v zvezi s prodajo delnic Mladinske knjige založbe d.d. kupcu Zvon dva holding d.d. v letu 2004, je organ odgovoril z dopisom z dne 15.09.2006, v katerem ponovno vztraja na stališču, da ni zavezanec po ZDIJZ, zato ni dolžan predložiti zahtevane dokumentacije Pooblaščencu, saj je le-ta pristojen za vpogled in vodenje postopkov le zoper pravne osebe, ki štejejo za organe v smislu 1. odst. 1. čl. ZDIJZ in v zvezi z informacijami javnega značaja.

Z namenom razjasnitve dejanskega stanja in ugotovitve, ali zahtevane informacije obstajajo, je Pooblaščenec pri organu dne 09.02.2007 opravil in camera ogled na podlagi 11. člena ZInfP.  

In camera ogled brez prisotnosti javnosti in strank, po teoretičnih izvajanjih, pomeni izpeljavo odločanja de novo. To pomeni, da Pooblaščenec kot pritožbeni organ, sam oceni in presodi dejstva, ki se nanašajo na možne škodljive posledice, ki bi nastale ob razkritju zahtevanih podatkov. Pooblaščenec mora namreč kot pritožbeni organ imeti polna pooblastila za preiskovanje vseh pritožb, kot tudi to, da od prvostopenjskega organa zahteva vse informacije oziroma vse relevantne dokumente na vpogled. Takšno delovanje pa Pooblaščencu nalaga tudi spoštovanje načela materialne resnice (8. člen ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

Organ je Pooblaščencu na ogledu in camera predložil naslednje dokumente v zvezi s prodajo delnic Mladinske knjige založbe d.d. kupcu Zvon dva holding d.d. v letu 2004:
-    prodajno pogodbo z dne 04.10.2004
-    pogodbo o odstopu terjatve z dne 04.10.2004
-    elektronsko sporočilo z dne 12.10.2004 s sklepi 79. seje NS
-    zapisnik sestanka Krekova družba_SOD_KAD z dne 23.07.2004
-    zapis vodenje evidence upravljavca
-    delnic MKZ Zvonu dva Holding in nakupa KHKG od Zvona dva holding

V vmesnem času je Pooblaščenec zoper odgovorno osebo organa sprožil postopek o prekršku.

Ker organ na poziv Pooblaščenca z dne 16.03.2006 temu ni posredoval zahtevane dokumentacije, je s takšnim ravnanjem kršil določbo 1. odst. 10. čl. ZinfP. Zaradi suma storitve prekrška po 1. odst. 15.čl. ZinfP, je Pooblaščenec z dopisom organ pozval, da posreduje podatke o odgovorni osebi pravne osebe.

Organ je Pooblaščenca pozval k prekinitvi postopka o prekršku in navedel, da na poziv Pooblaščenca ne bo posredoval podatkov, ki so potrebni za izvedbo postopka o prekršku, ker je sporno ali je prekršek iz 1. odstavka 15. člena ZinfP sploh bil storjen. Če bo pravnomočno ugotovljeno, da je KAD pravna oseba javnega prava v smislu ZDIJZ in da v zahtevi za vpogled navedeni podatki ne predstavljajo poslovne skrivnosti v skladu z ZGD-1, bo organ v nadaljevanju postopal v skladu z zakonodajo in upošteval tudi funkcijo Informacijskega pooblaščenca kot prekrškovnega organa.

Zaradi navedenega je Pooblaščenec začel prekrškovni postopek zoper predsednika uprave, ki zastopa organ in ga pozval, da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška.

Pooblaščenec je prejel izjavo o prekršku od predsednika uprave organa. Ker pa je organ dne 09.02.2007 Pooblaščencu v prostorih organa omogočil ogled in camera, z namenom pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, je Pooblaščenec odgovorni osebi organa izrekel opozorilo namesto izreka sankcije.

Z dopisom št. 0900-248/2006/15 z dne 10.04.2007 je Pooblaščenec pozval družbo Zvon dva holding, finančna družba d.d. ter družbo HIT, hoteli, igralnice, turizem, d.d., Nova Gorica, naj se v roku 8 dni kot stranska udeleženca vključita v postopek ter naj se izjasnita, ali kateri del zahtevane dokumentacije zanju predstavlja poslovno skrivnost ter kakšna škoda bi po njunem mnenju nastala v primeru razkritja zahtevanih dokumentov. Pri tem je Pooblaščenec pojasnil, da je v primeru sklicevanja na poslovno skrivnost po 2. odst. 39. čl. ZGD-1 morebitno škodo potrebno konkretizirati.

Na poziv Pooblaščenca se je, z dopisom z dne 23.04.2007, odzvala družba Hit, hoteli, igralnice, turizem, d.d., Nova Gorica (v nadaljevanju stranski udeleženec), medtem ko Pooblaščenec do dneva izdaje odločbe od družbe Zvon dva holding, finančna družba d.d. ni prejel odgovora.

Iz odgovora stranskega udeleženca izhaja, da po njegovem mnenju sam ne sodi v nobeno od kategorij zavezancev ZDIJZ, kot so navedeni v 1. čl. tega zakona. Prav tako pogodba o odstopu terjatve ni akt, ki ga zakon v svojih definicijah opredeljuje kot informacijo javnega značaja. Pogodbe, sklenjene med pravnimi osebami, kjer kot stranka nastopa stranski udeleženec, za stranskega udeleženca vsekakor predstavljajo poslovno skrivnost v smislu 39. čl. ZGD-1 ter v skladu s pravilnikom o varovanju zaupnega in dokumentarnega gradiva. Po mnenju stranskega udeleženca so vsebino pogodb dolžni razkriti samo tistim državnim organom, ki so za to pooblaščeni, oziroma bi jo lahko razkrili v primeru, ko bi s tem soglašala tudi druga stranka podpisnica in to za stranskega udeleženca ne bi pomenilo povzročitve škode, ki bi nastala zaradi morebitnega razkritja nepooblaščeni osebi. V delu, v katerem ga je Pooblaščenec pozval, naj konkretizira škodo, ki bi mu nastala z morebitnim razkritjem nepooblaščeni osebi, pa stranski udeleženec pojasnjuje, da v tem delu ne more konkretno odgovoriti, ker ne pozna vseh razlogov, zaradi katerih prosilec te podatke zahteva in kaj bi z njimi storil, če bi mu bili posredovani. Stranski udeleženec obenem meni, da ena stranka dvostransko sklenjene pogodbe ne more sama odločati o tem, ali bo razkrila vsebino določene pogodbe, saj mora upoštevati tudi možnost, da bi pri drugi pogodbenici nastala škoda iz razkritja nepooblaščeni osebi in seveda tudi možno posledico, da bi ta pogodbena stranka od nje zahtevala odškodnino.

Pritožba je utemeljena.

 
I. Organ kot zavezanec za dostop  do informacij javnega značaja  
Ker organ zanika status zavezanca, je Pooblaščenec najprej ugotavljal, ali je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja. Krog zavezanih organov za dostop do informacij javnega značaja je določen v 1. odst. 1. čl. ZDIJZ, po katerem ta zakon ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb.

1.1. Informativni katalog organov zavezancev iz 3. odstavka 1. člena ZDIJZ
Pooblaščenec najprej pojasnjuje, da je katalog organov zavezancev za dostop do informacij javnega značaja, ki ga na podlagi 3. odstavka 1. člena ZDIJZ na svetovnem spletu objavi in redno osvežuje MJU na podlagi podatkov iz Poslovnega registra Republike Slovenije, zgolj informativne narave.

Navedeno pomeni, da vpisi v katalog niso konstitutivne narave, zato je tudi predlog organa, da ga pristojno ministrstvo (to je ministrstvo za javno upravo) izbriše iz kataloga, pravno povsem irelevanten, saj tako kot sam vpis, tudi izbris organa nima nobenih pravnih posledic. Ker je katalog zgolj informativnega značaja, torej nima narave pravnega akta. Organizacija ali druga oseba, ki ni bila uvrščena v katalog, je prav tako zavezanec po zakonu, če sodi v eno od opisanih kategorij. (več Komentar zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič s  soavtorji, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2005, str. 66).

Ker navedeni katalog organov nima zavezujoče, temveč (zgolj) informativno naravo, se tudi posamezen organ ne more sklicevati na dejstvo, da v katalogu ni izrecno predviden kot zavezanec. Če gre torej za subjekt iz 1. člena ZDIJZ, je zavezan postopati po določilih ZDIJZ ne glede na to, ali je zajet v katalog ali ne.

1.2. Organ kot pravna oseba javnega prava, ustanovljena z zakonom
Pooblaščenec ugotavlja, da je organ pravna oseba javnega prava in zato nedvomno je zavezanec za dostop do informacij javnega značaja. Kljub temu, da organ sredstva pridobiva iz različnih virov in da pri njegovem delu in poslovanju ne gre za porabo proračunskih sredstev, iz tega ni mogoče zaključiti, da organ že zaradi tega razloga ni zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po določilih ZDIJZ.

Pooblaščenec v nadaljevanju svojo ugotovitev, da organ nedvomno je zavezanec za dostop do  informacij javnega značaja, zlasti zato, ker je bil z zakonom določen prenos državnega premoženja na organ, opira še na vrsto drugih pravnih predpisov.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v 243. členu določa, da je organ (sklad, op. Pooblaščenca) pravna oseba, ki je ustanovljena za opravljanje dejavnosti po tem zakonu. Organ je delniška družba, zanj pa se uporabljajo določbe ZGD o delniški družbi, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Edini ustanovitelj organa je Republika Slovenija.

244. člen ZPIZ-1 določa obseg dejavnosti organa in sicer upravljanje in razpolaganje z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi, pridobljenimi v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij, upravljanje Prvega pokojninskega sklada v skladu z zakonom, ki ureja Prvi pokojninski sklad, upravljanje sklada obveznega dodatnega zavarovanja v skladu s tem zakonom ter upravljanje vzajemnih pokojninskih skladov po tem zakonu. Po določilu 245. člena ZPIZ-1 so prihodki organa obresti, dividende in drugi prihodki, ki izvirajo iz naložb ter poslovanja organa. Iz določila 246. člen ZPIZ-1 obenem izhaja, da so z zakonom določeni tudi organi  obravnavane pravne osebe (torej organa, op. Pooblaščenca), njihova številčnost in imenovanje. Organi obravnavane pravne osebe so skupščina, nadzorni svet in uprava, pri čemer skupščino in nadzorni svet imenuje Vlada Republike Slovenije, predsednika in člane uprave pa skupščina.

1.3. Status organa kot pravne osebe javnega prava v pravni teoriji
Zakon (ZPIZ-1) torej zgolj določa, da je organ (v času ustanovitve še ''sklad'', torej pred preimenovanjem v ''družbo'', op. Pooblaščenca) pravna oseba in sicer delniška družba, ne opredeli pa, ali gre za pravno osebo javnega ali zasebnega prava. Status organa je zato potrebno presojati na podlagi kriterijev, ki so v pravni teoriji odločilni za posamezno vrsto pravne osebe. Te kriterije je razvila pravna doktrina javne uprave in se uporabljajo za presojo, ali gre za osebo javnega ali zasebnega prava.

Pravne osebe zasebnega prava so ustanovljene z zasebnopravnim aktom, to je pogodba, v nekaterih primerih tudi statut, medtem ko je za pravne osebe javnega prava glavni element opredelitve ustanovitveni akt, in sicer zakon ali drug oblastni akt. Pri slednjih so za presojo pomembni še drugi pomožni kriteriji, od izvajanja javnih pooblastil in javnih nalog, obveznega obstoja, vpliva države na upravljane in podobno. Pri tem je potrebno vse kriterije obravnavati kot celoto, saj samo en kriterij ne da popolnega odgovora. Ustanovitveni akt je praviloma odločilen za uvrstitev pravne osebe med javnopravne. V zvezi z ustanovitvenim aktom se pogosto navaja tudi obvezen obstoj, ki praviloma izhaja iz zakona. Ker teorija med opredelilnimi kriteriji navaja tudi izvajanje javnih pooblastil, velja poudariti, da samo izvajanje javnih pooblastil ne more biti odločilni kriterij za umestitev določene pravne osebe med pravne osebe javnega prava, saj lahko javno pooblastilo dobijo tudi pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe.  (Več o tem prof. dr. Verica Trstenjak: Pravne osebe, GV založba, 2003 , str. 100 -110).

Ustanovitev pravne osebe javnega prava ne temelji na načelu zasebne avtonomije, kar je značilno za zasebno pravo. Ustanovitev, kot že navedeno, temelji na posebnem oblastnem aktu, ob upoštevanju t.i. modelnega zakona ter obstoječih pravnih oblik. Država lahko z oblastnim aktom vedno ustanovi posebno obliko javnega prava in ji določi status sui generis. (več o tem knjiga Pravne osebe, prof. dr. Verice Trstenjak, str. 104-105).


1.4. Pravnoorganizacijska oblika organa
Glede na zgoraj navedeno so pravno irelevantne navedbe organa, da je zgolj zaradi svoje pravnoorganizacijske oblike delniške družbe pravna oseba zasebnega prava.

Organ je bil ustanovljen z zakonom in sicer z ZPIZ-1 in imel v času ustanovitve (leta 1996) v firmi navedeno besedo »sklad«: Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d. Ta firma je bila kasneje sicer spremenjena na podlagi 3. odstavka 60. člena Zakona o javnih skladih (Uradni list RS št. 22/2000, v nadaljevanju ZJS), ki je določil, da se navedeno firmo spremeni v »Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja«. ZJS je namreč v določilu 1. odstavka 60. člena uveljavil ureditev, po kateri pravne osebe, ki niso organizirane in ne delujejo v skladu z določili ZJS, ne smejo imeti v imenu svoje firme besedice ''sklad''.

Pooblaščenec ugotavlja, da organ res ni organiziran kot javni sklad, vendar to še ne pomeni, da ni pravna oseba javnega prava. Javni sklad je namreč samo ena od možnih statusnih oblik, v katero se pravna oseba javnega prava lahko organizira. ZDIJZ zato v 1. členu med zavezanci za dajanje informacij javnega značaja našteva poleg javnih skladov še nosilce javnih pooblastil, izvajalce javnih služb, državne organe, organe lokalnih skupnosti, javne agencije in druge osebe javnega prava.

1.5. Pomen države kot edinega delničarja organa
Pooblaščenec glede na vse navedeno ugotavlja, da je nedvomno izkazan obstoj krovnega, konstitutivnega pogoja za uvrstitev organa med pravne osebe javnega prava, ker je ustanovitveni akt organa zakon. Poleg tega pa obstaja tudi nekaj pomožnih kriterijev in sicer obvezni pogoj in vpliv države na upravljanje, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Bistveno torej je, da obstaja krovni element, poleg njega pa vsaj en pomožni kriterij, kar je v konkretnem primeru izkazano.
 
Krovni element za uvrstitev organa med osebe javnega prava se kaže v tem, da pri organu ne gre in ne more iti za uresničevanje zasebnih interesov družbe oziroma družbenikov, kot tudi ne za prostovoljno povezovanje (družbenikov) v neko statusno obliko. Organ je namreč, kot že navedeno, ustanovljen z javnopravnim aktom, z zakonom in to z namenom izvrševanja z zakonom določene dejavnosti, pri čemer je glede na določbe ZPIZ-1 obstoj organa obvezen. Organ je pravna oseba javnega prava, ker je ustanovljen po volji države in ker so njegove pristojnosti, organizacija ter območje delovanja določeni z zakonom. Tak namen države potrjuje tudi dejstvo, da je organ ustanovila z zakonom, kar pomeni, da je podan odločilni kriterij za uvrstitev organa med pravne osebe javnega prava, saj ZPIZ-1 določa ustanovitev, pristojnosti, pravice in obveznosti organa, kot tudi njegovo organiziranost.

Izkazani so tudi številni pomožni kriteriji. Eden od njih je vpliv države na upravljanje.
Da gre pri organu za izrazito javnopravno sfero in nikakor ne za pravno osebo zasebnega prava, kažejo tudi določbe ZPIZ-1 o posebnem položaju treh organov upravljanja, pri čemer skupščino in nadzorni svet imenuje Vlada Republike Slovenije, predsednika in člane uprave pa skupščina, torej Vlada Republike Slovenije posredno.

Da gre v konkretnem primeru za izrazito javnopravno in nikakor ne zasebnopravno sfero organa, izhaja tudi iz zakonitih pristojnosti Vlade, kot zakonite zastopnice Republike Slovenije (7. člen ZVRS), ki je edina ustanoviteljica organa. Vlada je namreč po določilih ZVRS pristojna in odgovorna za politiko države in za razmere na vseh področjih iz pristojnosti države (4. člen), kar a contrario pomeni, da nima pristojnosti za urejanje razmer na področjih zasebnopravne sfere oziroma konkretneje v pravnih osebah zasebnega prava. Po določilu 6. člena ZVRS namreč Vlada izvršuje pravice in dolžnosti, ki pripadajo Republiki Sloveniji kot ustanoviteljici zavodov, gospodarskih družb in drugih organizacij. Navedeno torej pomeni, da statusno-pravna oblika gospodarske družbe (konkretno d.d.) ne pomeni nujno zasebno–pravne sfere in torej pravne osebe zasebnega prava, pač pa pomeni le uporabo ene od možnih pravno-organizacijskih oblik. V konkretnem primeru je država edini ustanovitelj organa kot delniške družbe in prav zato organ je pravna oseba javnega prava.
 
Nenazadnje je pomembna tudi ugotovitev, da premoženje države, kamor seveda sodijo tudi njene kapitalske naložbe, nikakor ne more predstavljati zasebne sfere. Slednje je nedvomno izhajalo iz določil Zakona o javnih financah (Uradni list RS 79/99 s spremembami, v nadaljevanju ZJF), ki je poleg urejanja samega državnega proračuna, v VI. poglavju urejal tudi upravljanje s premoženjem države. ZJF je tako v členih od 80.a urejal prodajo državnega finančnega in stvarnega premoženja, ti členi pa so se uporabljali tudi za prodajo kapitalskih naložb, ki jih ima pravna oseba, v kateri ima država večinsko kapitalsko naložbo v drugih gospodarskih družbah (dne 9.3.2007 je bil sicer sprejet Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin, Ur. l. RS; št. 14/2007, po katerem prenehajo veljati 25., 78, 79., prvi odstavek 80.e in 80.i člen ter 1., 13., 13.a, 67.a, 80.a, 80.b, 80.c, 80.č, 80.d, 80.f, 80.g, 80.h in 107.člen v delu, ki ureja ravnanje s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti, vendar se ta zakon začne uporabljati 3.9.2007, tako da v obravnavanem primeru ta sprememba ne vpliva na presojo).   

1.6. Namen ustanovitve organa po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij
Javnopravni položaj organa in obenem splošni javni interes po dobrem poslovanju organa izhajata tudi iz razumevanja specifične družbene ureditve v Republiki Sloveniji pred osamosvojitvijo leta 1991 in zato iz samega namena ustanovitve organa, posredno določenega v Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS št. 55/92 s spremembami, v nadaljevanju ZLPP). Organ je v postopku lastninjenja družbenih podjetij v t.i. obdobju tranzicije odigral pomembno vlogo, saj je del nenominiranega družbenega kapitala s prenosom na organ dobil znanega lastnika.
 
Iz 1. člena ZLPP izhaja, da se s tem zakonom ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki. Po določilu 3. člena ZLPP so bila podjetja z družbenim kapitalom podjetja v družbeni lastnini, v mešani lastnini, sestavljene oblike podjetij, če imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital, kot tudi organizacije združenega dela in delovne skupnosti, ki so sicer opravljale gospodarsko dejavnost, a se tedaj še niso organizirale kot podjetja. Družbeni kapital pa so predstavljale tudi trajne vloge ter navadne in prednostne delnice ali deleži, ki niso pripadali nobeni pravni ali fizični osebi. Definicija ''lastninskega preoblikovanja podjetja'' izhaja iz 17. člena ZLPP in pomeni spremembo podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja.

Za razumevanje položaja organa pa je ključna določba 22. člena ZLPP, po kateri je družbeno podjetje za družbeni kapital izdalo navadne delnice in z njimi preneslo 10% družbenega kapitala na organ. Organ je s to transakcijo po določilu 40. člena ZLPP pridobil 10% vrednosti vsakega posameznega podjetja v delnicah ali kupnini. Navedeno pomeni, da je bilo na organ neodplačno preneseno veliko premoženje, konkretno lastniški deleži več kot tisoč podjetij v Republiki Sloveniji, ki so bili v tedanji specifični družbeni ureditvi preko instituta družbene lastnine, posredno last vseh državljanov. Organu je bilo torej v upravljanje zaupano veliko premoženje, ki nedvomno ne izhaja iz zasebno-pravne sfere.

1.7. Položaj organa kot revidiranca po Zakonu o računskem sodišču
Izhajajoč iz posebnega položaja organa, ki ga je določil ZLPP, pa je organ kot pravna oseba javnega prava podvržen tudi nadzoru Računskega sodišča Republike Slovenije. Slednje izhaja iz določb Zakona o računskem sodišču (Uradni list RS št. 11/2001, v nadaljevanju ZRacS-1), po katerem je Računsko sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Računsko sodišče) najvišji revizijski organ in izvaja kontrolo državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe v Republiki Sloveniji (1. člen ZRacS-1).

Po določilu 1. odstavka 20. člena ZRacS-1 Računsko sodišče revidira poslovanje uporabnikov javnih sredstev in sicer pravilnost in smotrnost poslovanja ali posamezen akt o preteklem ali načrtovanem poslovanju uporabnikov javnih sredstev. Uporabnik javnih sredstev je po določilu 5. odstavka 20. člena ZRacS-1 pravna oseba javnega prava ali njena enota, še več, za uporabnika se šteje tudi pravna oseba zasebnega prava, če gre (med drugim) za gospodarsko družbo, v kateri imata država ali lokalna skupnost večinski delež. Za poslovanje uporabnikov javnih sredstev pa se v revizijskem postopku štejejo vsa dejanja uporabnikov javnih sredstev, ki vplivajo na njegove prejemke oziroma izdatke, prihodke oziroma odhodke ali na sredstva oziroma obveznosti do virov sredstev, kot tudi vsa dejanja uporabnikov javnih sredstev, ki vplivajo na stanje javnega premoženja, stanje javnega dolga, zagotavljanje javnih dobrin ali na stanje okolja (6. odstavek 20. člena ZRacS-1).

Navedeno pomeni, da se organ po določilu 20. člena ZRacS-1 šteje za uporabnika javnih sredstev, saj je ne le pravna oseba javnega prava, pač pa tudi gospodarska družba, v kateri ima država večinski delež in je kot tak torej lahko revidiranec v postopku pred Računskim sodiščem.

Upoštevaje vse navedeno je Pooblaščenec zaključil, da organ sodi med organe po 1. odst. 1. čl. ZDIJZ  in je kot tak  zavezanec za dostop do informacij javnega značaja.


2. Pojem informacije javnega značaja in delovno področje organa

ZDIJZ ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Posega v širok spekter delovanja javnega sektorja, in sicer ne le v delu, ko med zavezance zajema širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, opredeljene v 2. odst. 39. čl. Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami). Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. V 1. in 2. odst. 5. čl. ZDIJZ vsakomur omogoča prost dostop do informacij, ne glede na pravni interes. Načelo prostega dostopa pomeni tudi, da so vse informacije vseh zavezancev dostopne vsakomur. Organ torej nosi dokazno breme za dokazovanje, da so določene informacije izvzete iz prostega dostopa, in sicer zato, ker sploh ne gre za informacijo javnega značaja, ali pa sicer gre za takšno informacijo, pa se dostop zaradi ene od zakonsko opredeljenih izjem po I. odst. 6. čl. ZDIJZ lahko zavrne.

Definicija informacije javnega značaja je določena v I. odst. 4. čl. ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja  informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o informaciji javnega značaja, in sicer:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2.) organ mora z njo razpolagati;
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.

Pooblaščenec ugotavlja, da prosilec zahteva informacije, ki se nahajajo v obliki pisnih dokumentov, s katerimi organ razpolaga (se nahajajo v njegovi posesti), saj je organ na ogledu in camera te dokumente Pooblaščencu izročil v obliki fotokopije in so popisani v zapisniku. Organ je tako potrdil, da gre za naslednje dokumente:
- prodajno pogodbo o prodaji delnic izdajatelja Mladinske knjige Založbe, d.d., Ljubljana, sklenjene dne 4.10.2004 med organom in Zvon dva holdingom, finančno družbo d.d;
- pogodbo o odstopu terjatve z dne 04.10.2004;
- elektronsko sporočilo z dne 12.10.2004 s sklepi 79. seje NS;
- zapisnik sestanka Krekova družba_SOD_KAD z dne 23.07.2004;
- zapis vodenje evidence upravljavca iz te dokumentacije (brez datuma ali naslova);
- lastnoročni zapis prodaje delnic MKZ Zvonu dva Holding in nakupa KHKG od Zvona dva holding (brez datuma ali naslova).

Ker sta torej 2. in 3. pogoj za obstoj informacije javnega značaja nedvomno podana, je bilo potrebno ugotoviti le še, ali informacije izvirajo iz delovnega področja organa.

Delovno področje organa je definirano v zgoraj navedenem ZLPP, medtem ko širše oziroma celotno delovno področje organa določa ZDIJZ in zajema vse javnopravne naloge, ki jih opravlja organ in tudi vse dejavnosti, ki se opravljajo v zvezi s temi nalogami.

Po ZDIJZ je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, 2004, str. 149).
   
Pojem delovno področje iz 4. čl. ZDIJZ je torej bistveno širši od pojma delovnega področja po določilih ZLPP, saj ne zajema le zakonsko določenih pristojnosti, po navadi določenih v področnih zakonih (kot v tem primeru ZLPP), temveč vse informacije, ki so na kakršenkoli način povezane s temi pristojnostmi. Ker se prosilčeva zahteva nanaša na informacije o konkretni prodaji določenih vrednostnih papirjev, s katerimi je razpolagal organ, gre tudi v tem delu za delovno področje organa in zato zahtevane informacije izpolnjujejo pogoje za obstoj informacije javnega značaja.
 
Upoštevajoč navedeno, Pooblaščenec ugotavlja, da v konkretnem primeru informacije javnega značaja obstajajo, saj so izpolnjeni vsi pogoji iz 4. člena ZDIJZ. Dokumenti,  ki jih zahteva prosilec, namreč obstajajo, organ z njimi razpolaga, obenem pa tudi izvirajo iz delovnega področja organa.

Ker je Pooblaščenec ugotovil, da organ je zavezanec po ZDIJZ in da informacije javnega značaja, ki jih zahteva prosilec, obstajajo, je v nadaljevanju presojal le še, ali je v konkretnem primeru morebiti podana kakšna izmed izjem od prostega dostopa iz I. odst. 6. čl. ZDIJZ.


3. Poslovna skrivnost kot izjema od prostega dostopa
 
Poleg tega, da organ zatrjuje, da ne sodi med zavezance za dostop do informacij javnega značaja, se sklicuje tudi na obstoj poslovne skrivnosti, ki naj bi bila še dodaten razlog za zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta. ZDIJZ v 2. tč. 1. odst. 6. čl. določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Zakon, ki ureja gospodarske družbe, je ZGD-1. ZDIJZ se torej glede definicije poslovne skrivnosti opira na ZGD-1, ki v 1. odst. 39. čl. določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, s katerim morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (t.i. subjektivni kriterij). Ne glede na določilo prvega odstavka, pa se po določilu 2. odst. 39. čl. ZGD-1 za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki kot taki niso določeni s sklepom družbe, pa je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (t.i. objektivni kriterij). 3. odst. 39. čl. ZGD-1 izrecno določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev.

ZGD-1 torej loči dva kriterija glede na to, na kakšni podlagi je prepovedano razkritje poslovne skrivnosti. Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Po tem kriteriju ni pomembno vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za podjetje. Nosilec lahko kot poslovno skrivnost določi tudi morebitne manj pomembne podatke, saj je določitev prepuščena njemu samemu. Za izpolnitev tega kriterija pa mora biti podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati. Tem zahtevam pa lahko dodamo še tretjo, ki velja za vse normativne akte. Odredba ne sme veljati za nazaj. Kršitev poslovne skrivnosti so samo tista dejanja, ki so bila kot taka določena že v času, ko je odredba veljala (več: komentar Zakona o gospodarskih družbah, druga, dopolnjena in spremenjena izdaja, 1. knjiga, redaktor prof. dr. Marijan Kocbek, GV Založba, d.o.o., Ljubljana, 2002, str. 195-196). S pisnim sklepom mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (1. odst. 40. čl. ZGD-1).

Podatki, ki niso označeni kot zaupni po 1. odst. 39. čl. ZGD-1, pa lahko uživajo varstvo le ob predpostavkah iz 2. odst. 39. čl. ZGD-1, kjer je opredeljen objektivni kriterij za določanje poslovne skrivnosti. V tem primeru ni potrebno, da bi bila poslovna skrivnost v kakršnemkoli aktu izrecno navedena, ampak je odločilna sama vsebina podatka. Medtem ko je pri subjektivnem načinu določitve poslovne skrivnosti vrsta podatka odvisna od volje podjetja, mora biti pri objektivnem kriteriju potreba po varstvu očitna – gre le za tiste podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2002 - Komentar ZGD, str. 194 in 196). To pomeni, da je ali bi lahko bilo vsakemu povprečnemu pripadniku podjetja (družbeniki, delavci, člani organov) in tudi drugim osebam jasno, da mora biti podatek zaupen že po svoji vsebini. Označitev podatkov za poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju, če torej za njihovo varnost družba s pisnim sklepom ni poskrbela že poprej, je torej podvržena preizkusu škodnega testa, saj mora zainteresirani z navedbo in obrazložitvijo preteče škode (in concreto, ne le in abstracto) dokazati, da bi ta zares utegnila nastati. Ne zadošča torej zgolj abstraktno in neobrazloženo sklicevanje na to, da določen podatek po mnenju podjetja pač predstavlja poslovno skrivnost. Predmet poslovne skrivnosti so lahko samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj (več o tem glej Komentar ZGD, 39. člen, str. 194 in 195).

Na podlagi navedenega Pooblaščenec najprej ugotavlja, da dokumentov, ki so predmet zahteve, ni mogoče šteti za poslovno skrivnost v smislu 1. odst. 39. čl. ZGD-1, saj dokumenti, ki so bili predloženi Pooblaščencu, niso označeni kot poslovna skrivnost (s splošno ali posamično odredbo). Prav tako to ne izhaja iz odgovora stranskega udeleženca z dne 23.04.2007, v katerem se stranski udeleženec sicer sklicuje na svoj pravilnik o varovanju zaupnega ter dokumentarnega gradiva, pri tem pa ne navaja, ali so zahtevani dokumenti označeni kot poslovna skrivnost po 1. ali 2. odst. 39.čl. ZGD-1 ter navedenega pravilnika tudi ne prilaga in ne pojasnjuje, iz katerega člena pravilnika izhaja, da prosilec zahteva dokumente, ki so označeni kot poslovna skrivnost po 1. odst. 39.čl. ZGD-1.

Upoštevaje navedeno je Pooblaščenec zato v nadaljevanju, na podlagi 2. odst. 247. čl. ZUP,  presojal, ali zahtevani dokumenti prestanejo škodni test poslovne skrivnosti, kot ga določa 2. odst. 39. člena ZGD-1 (objektivni kriterij). Kot je bilo že pojasnjeno, je pri objektivnem kriteriju potrebno izkazati očitno potrebo po varstvu, kar pomeni, da je ali bi lahko bilo vsaki povprečni osebi jasno, da podatek mora biti zaupen že po svoji vsebini. Upoštevati je potrebno, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj podjetja.

Pri presoji, ali gre za poslovno skrivnost po 2. odst. 39. čl. ZGD, so se v teoriji razvile smernice, ki so bile Pooblaščencu v pomoč pri oceni, ali bi razkritje določenega podatka družbi očitno povzročilo škodo. Vprašanje, ali katerakoli posamezna informacija prestavlja poslovno skrivnost, je dejansko vprašanje, pri katerem je treba upoštevati naslednje okoliščine:

1.    obseg, v katerem je informacija znana izven kroga poslovanja (družbe);
2.    obseg, v katerem je informacija znana zaposlenim in drugim osebam, vključenim v poslovanje (družbe);
3.    obseg ukrepov, ki jih je družba uporabila za varovanje zaupnosti informacije;
4.    vrednost informacije za družbo in njene konkurente;
5.    količina truda in denarnih sredstev, ki jih je družba porabila za razvoj informacije (in)
6.    preprostost ali težavnost postopanja, s katerim bi drugi informacijo lahko pridobili ali duplicirali.

Pooblaščenec pri tem pojasnjuje, da je dolžnost varovanja poslovne skrivnosti v skladu  z  2. odst. 40. čl. ZGD tako na strani oseb, ki so z družbo povezane, kakor tudi na strani oseb izven družbe. Vendar pa so slednje k varovanju poslovne skrivnosti zavezane le v primeru, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti za to, da je podatek poslovna skrivnost. Navedeno pomeni, da je primarna dolžnost varovanja poslovne skrivnosti na subjektu, čigar poslovna skrivnost se varuje. Zato je Pooblaščenec družbi Zvon dva holding, finančna družba d.d. ter družbo HIT, hoteli, igralnice, turizem, d.d., Nova Gorica pozval na izjasnitev, ali gre v danem primeru za podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost. Vsak subjekt je namreč dolžan sam ščititi svoje poslovne skrivnosti, zato tega namesto njega ne more narediti organ. Dolžnost organa pa je, da subjektu to omogoči.

Ob presojanju, ali zahtevani dokumenti (prodajna pogodba in drugi dokumenti o prodaji delnic izdajatelja Mladinske knjige Založbe, d.d., Ljubljana, med organom in Zvon dva holdingom, finančno družbo d.d.) predstavljajo poslovno skrivnost, velja uvodoma poudariti, da je po naravi stvari poslovna skrivnost lahko le podatek, ki je znan le določenemu, omejenemu krogu ljudi. Podatek, ki je znan ali dostopen širšemu krogu, ne more veljati za poslovno skrivnost. Zato v prvi vrsti ne more biti poslovna skrivnost podatek o številu delnic družbe Mladinska knjiga Založba d.d., ki so predmet prodajne pogodbe in o številu delnic, ki jih imajo v obravnavanem primeru organ in pogodbena stranka v okviru svojih kapitalskih naložb v drugi družbi, saj je ta podatek znan in dostopen širšemu krogu oseb oziroma javnosti, kar izhaja že iz same zahteve, v kateri je prosilec navedel število delnic, ki jih je organ z zahtevano pogodbo prodal. Prav tako pa so bili natančni podatki o deležih v podjetju MKZG objavljeni tudi na svetovnem spletu, npr. na spletnih straneh www.finance-on.net in www.finance-on.net. Iz enakega razloga ne more predstavljati poslovne skrivnosti podatek o kupcu delnic. Za večino ostalih podatkov, ki jih vsebuje pogodbe in ostali zahtevani dokumenti, pa Pooblaščenec ugotavlja, da gre za klasične določbe civilnopravnih prodajnih pogodb (plačilni pogoji, številke transakcijskih računov, ki so javno dostopne na spletni strani Banke Slovenije, sankcije v primeru zamude plačila kupnine, razlogi za razdrtje pogodbe ipd.), ki prav tako ne ustrezajo kriterijem, na podlagi katerih določen podatek lahko označimo za poslovno skrivnost, saj nikakor ne morejo vplivati na konkurenčni položaj organa in pogodbenih strank. Glede podatkov o prodajni ceni delnic in podatkov o številu delnic KHKG, ki jih bo kupec prenesel v lastništvo organa, Pooblaščenec ugotavlja, da ti podatki sicer nikoli niso bili javno objavljeni, vendar pa, izhajajoč iz dejstva, da se vsi zahtevani dokumenti nanašajo na časovno oddaljen dogodek v letu 2004 (obe pogodbi sta bili sklenjeni 04.10.2004), Pooblaščenec ocenjuje, da z razkritjem teh podatkov ne bi prišlo do poslabšanja konkurenčnega položaja niti organa, niti podjetij, ki sta sodelovali pri  prodaji oz. menjavi. Izhajajoč iz zgoraj navedenih smernic glede ocene, ali bi razkritje določenega podatka družbi očitno povzročilo škodo, je namreč treba ugotoviti, da je vrednost informacije o ceni, po kateri so bile pred skoraj tremi leti prodane delnice, relativno majhna. Prav tako Pooblaščenec ugotavlja, da se družba Zvon dva holding, finančna družba, d.d. pozivu za vstop v postopek ni odzvala, medtem, ko iz dopisa stranskega udeleženca HIT hoteli, igralnice, turizem d.d. Nova Gorica ne izhaja, v čem bi  tej družbi konkretno nastala občutna škoda, če bi bile zahtevane informacije razkrite. Ker je kriterij ugotavljanja poslovne skrivnosti po 2. odst. 39. čl. ZGD-1 vezan na nastanek občutne škode, za katero mora biti očitno, da bi dejansko nastala, je Pooblaščenec ugotovil, da v konkretnem primeru ta kriterij ni izpolnjen. Obenem je Pooblaščenec, izhajajoč iz načela, da je dolžnost varovanja poslovne skrivnosti primarno na subjektu, čigar poslovna skrivnost se varuje, ugotovil, da stranskemu udeležencu ni uspelo izkazati, da je očitno, da bi mu z razkritjem nastala občutna škoda. V skladu s tem je Pooblaščenec ugotovil, da v konkretnem primeru izjema poslovne skrivnosti ni podana.

Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je organ prosilcu dolžan omogočiti vpogled in fotokopiranje vseh zahtevanih dokumentov. Pooblaščenec je po pritožbi prosilca, na podlagi 3. odst. 255. čl. ZUP, zadevo rešil po dokumentih ter odločil sam, tako kot je navedeno v izreku odločbe. Organ je dolžan zagotoviti dostop do informacij javnega značaja, in sicer je prosilcu v roku 15 dni od prejema te odločbe dolžan posredovati dokumente, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. Ker se molk organa v skladu s IV. odst. 22. čl. ZDIJZ šteje kot odločba, s katero je zahteva zavrnjena, iz obrazložitve te odločbe Pooblaščenca pa so razvidni razlogi za ugoditev zahtevi, to pomeni, da je bila pritožba zaradi molka utemeljena.


Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko pošlje priporočeno po pošti, vloži pisno ali da ustno na zapisnik pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.



Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
Pooblaščenka