Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 04.01.2015
Naslov: Zavod AIPA - Univerza v Mariboru Pravna fakulteta
Številka: 090-270/2012/22
Kategorija: Ali dokument obstaja?, Ali gre za delovno področje organa?, Osebni podatek, Poslovna skrivnost
Status: Delno odobreno


Sodba Upravnega sodišča 13. 9. 2017

Sodba Upravnega sodišča 6. 9. 2017

 

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval posredovanje dokumentacije v zvezi z avtorskimi deli (pravnimi mnenji), ki jih je organ izdelal za združenje SAZAS. Z ločenim dopisom je prosilec na organ naslovil prošnjo za pojasnilo pravne narave teh mnenj. Organ je prosilčevo zahtevo in prošnjo za pojasnilo zavrnil v celoti, ker zahtevane informacije ne sodijo v delovno področje organa. IP je v pritožbenem postopku pritrdil odločitvi organa. Upravno sodišče je ugodilo tožbi prosilca in odločbo IP odpravillo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. IP je v ponovljenem postopku pri organu opravil ogled in camera. IP je ugotovil, da v delu, ki se nanaša na prošnjo za pojasnilo pravne narave mnenj, ni bila podana zahteva za dostop do informacij javnega značaja oz. da je organ v tem delu vodil postopek po ZDIJZ brez zahteve prosilca, zato je po uradni dolžnosti odločbo organa v tem delu izrekel za nično. V preostalem delu je IP ugotovil, da zahtevane informacije izvirajo iz delovnega področja organa, da v zvezi z njimi ni podana izjema od prostega dostopa po 2. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ (poslovna skrivnost) ter da je organ napačno uporabil materialno pravo (ni uporabil delnega dostopa). Zato je IP pritožbi prosilca delno ugodil, odločbo organa delno odpravil in sam rešil zadevo. V delu v katerem organ z dokumentom ne razpolaga in v katerem zahtevane informacije predstavljajo varovane osebne podatke, je IP pritožbo prosilca, kot neutemeljeno zavrnil.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-270/2012/22

Datum: 4. 1. 2016

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. čl. Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 2. odst. 15. čl. ter 3. in 4. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2; v nadaljevanju ZDIJZ), 1. odst. 248. čl., 1 odst. 252. čl. ,4. tč. 1. odst. 279. čl. in 280. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije, Šmartinska 152, 1000 Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Grčar, o.p., d.o.o., Šutna 52, 1241 Kamnik (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo, z dne 15. 10. 2012, št. DH-158/2012, Pravne fakultete v Mariboru, Mladinska ulica 9, 2000 Maribor (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Izrek odločbe Pravne fakultete v Mariboru št. DH-158/2012, z dne 15. 10. 2012, se v delu, ki se nanaša na zahtevo prosilca za pojasnilo pravne narave mnenj, ki jih Inštitut za ekonomsko analizo prava izdeluje po naročilu, izreče za nično.
  1. Pritožbi prosilca, z dne 25. 10. 2012, zoper odločbo Pravne fakultete v Mariboru št. DH-158/2012, z dne 15. 10. 2012, se delno ugodi ter se odločba delno odpravi in se odloči: Organ mora prosilcu v roku 31 dni od vročitve te odločbe v elektronski obliki, na e-naslov: … posredovati naslednje dokumente:

- račun št. 05010028-53 4850000, z dne 22. 2. 2010,

- račun št. 05010141-53 4860000, z dne 31. 5. 2010,

- račun št. 05010178-53 4860000, z dne 27. 7. 2010,

- račun št. 05010179-53 4860000, z dne 27. 7. 2010,

- račun št. 05010213-53 4860000, z dne 30. 9. 2010,

- račun št. 05011079-5 3 4860000, z dne 8. 4. 2011,

- račun št. 05011434-5 5004860000, z dne 19. 10. 2011,

- račun št. 05011882-5 5004860013, z dne 13. 12. 2011,

- račun št. 05012051-5 5004860013, z dne 3. 2. 2012,

- račun št. 05012052-5 5004860013, z dne 3. 2. 2012,

- račun št. 05012352-5 5004860013, z dne 17. 7. 2012,

- pogodba o naročilu avtorskega dela, ki sta jo sklenila organ in Združenje SAZAS (v nadaljevanju stranski udeleženec), dne 10. 5. 2010, pri čemer je organ dolžan prekriti e-naslov, ki se nahaja v drugi vrstici tretjega člena pogodbe,

- pogodba o naročilu avtorskega dela, ki sta jo sklenila organ in stranski udeleženec, dne 18. 6. 2010, pri čemer je organ dolžan prekriti e-naslov, ki se nahaja v tretji vrstici tretjega člena pogodbe,

- pogodba o naročilu avtorskega dela, ki sta jo sklenila organ in stranski udeleženec, dne 3. 7. 2010, pri čemer je organ dolžan prekriti e-naslov, ki se nahaja v drugi vrstici tretjega člena pogodbe,

- pogodba o naročilu avtorskega dela, ki sta jo sklenila organ in stranski udeleženec, dne 9. 9. 2010, pri čemer je organ dolžan prekriti e-naslov, ki se nahaja v tretji vrstici tretjega člena pogodbe,

- pogodba o naročilu avtorskega dela, ki sta jo sklenila organ in stranski udeleženec, dne 10. 9. 2010, pri čemer je organ dolžan prekriti e-naslov, ki se nahaja v tretji vrstici tretjega člena pogodbe,

- pogodba o naročilu avtorskega dela, ki sta jo sklenila organ in stranski udeleženec, dne 25. 9. 2011, pri čemer je organ dolžan prekriti e-naslov, ki se nahaja v tretji vrstici tretjega člena pogodbe,

- pogodba o naročilu avtorskega dela, ki sta jo sklenila organ in stranski udeleženec, dne 20. 11. 2011, pri čemer je organ dolžan prekriti e-naslov, ki se nahaja v drugi vrstici tretjega člena pogodbe,

- pogodba o naročilu avtorskega dela, ki sta jo sklenila organ in stranski udeleženec, dne 13. 12. 2011, pri čemer je organ dolžan prekriti e-naslov, ki se nahaja v tretji vrstici tretjega člena pogodbe,

- pogodba o naročilu avtorskega dela, ki sta jo sklenila organ in stranski udeleženec, dne 15. 12. 2011, pri čemer je organ dolžan prekriti e-naslov, ki se nahaja v tretji vrstici tretjega člena pogodbe,

- pogodba o naročilu avtorskega dela, ki sta jo sklenila organ in stranski udeleženec, dne 18. 6. 2012, pri čemer je organ dolžan prekriti e-naslov, ki se nahaja v drugi vrstici tretjega člena pogodbe,

 

  1. V delu, v katerem organ z dokumentom ne razpolaga in v delu, v katerem mora organ v skladu s prejšnjo točko izreka te odločbe v posredovanih dokumentih prekriti varovane osebne podatke, se pritožba prosilca zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O B R A Z L O Ž I T E V:

 

Prosilec je, dne 27. 9. 2012, na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer je zahteval:

I.              kopije pogodb ali drugih aktov, iz katerih je razvidno plačilo, honorar ali katerakoli druga vrsta odmene, ki jo je Inštitut za ekonomsko analizo prava, kot notranje-organizacijska enota organa kot javnega zavoda, sklenil ali dogovoril z Združenjem SAZAS, Špruha 19, Trzin, za izvedbo vseh pravnih mnenj v času od 1. 1. 2009 do 25. 9. 2012

II.             kopije izdanih računov Združenju SAZAS, ki so bili podlaga za plačilo naročenih pravnih mnenj v istem časovnem obdobju

III.            kopije oz. vpogled v vsa pravna mnenja, ki jih je navedeni inštitut izdelal za Združenje SAZAS v istem časovnem obdobju.

Ob tem je navedel, da (v kolikor je to mogoče) želi prejeti zahtevane dokumente v elektronski obliki na e-naslov ... Prosil je tudi, da se v dokumentih prekrijejo morebitni osebni podatki, zlasti naslov stalnega prebivališča, davčno številko, kolono »davčni zavezanec in številko transakcijskega računa.

 

Prosilec je z ločenim dopisom, z dne 27. 9. 2012, na organ naslovil prošnjo oz. zahtevo za pojasnilo pravne narave mnenj, ki jih Inštitut za ekonomsko analizo prava (v nadaljevanju Inštitut) izdeluje po naročilu oz. ali gre za pravno mnenje organa. Ob tem je pojasnil, da so pravna mnenja, ki jih je izdelal inštitut, natisnjena z »glavo« organa in opremljena z žigom organa ter ustrezno podpisana. V drobnem tisku pa je opozorilo, da ne gre za pravno mnenje organa, temveč za mnenje podpisanih avtorjev. Takšno ravnanje je zavajajoče in skrb vzbujajoče, ker ima organ javna pooblastila in imajo listine, ki jih taka ustanova izda pod določenimi pogoji lahko značaj javne listine. Pomemben je predvsem splošni vtis, ki ga pusti taka listina v običajni poslovni praksi in v potencialnih sodnih postopkih.

 

Organ je, dne 11. 10. 2012, stranskega udeleženca pozval, naj se opredeli, ali dokumentacija, ki jo je zahteval prosilec, predstavlja poslovno skrivnost.

 

Stranski udeleženec je odgovoril dne 12. 10. 2012 in navedel, da šteje kot poslovno skrivnost najvišje stopnje ves seznam opravljenih nalog, izdelanih mnenj, vsebino opravljenih nalog, vsebino posredovane dokumentacije in dokumentacijo, iz katere izhaja višina zneskov (računi), ki jih je stranski udeleženec plačal za izvedbo teh nalog.

 

Organ je z odločbo št. DH-158/2012, z dne 15. 10. 2012, zahtevo prosilca v celoti zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je stranski udeleženec za izdelavo vseh mnenj z organom sklenil tipske pogodbe, ki v 4. čl. določajo, da so vse informacije in podatki naročnika (stranskega udeleženca) do katerih je imel organ dostop med izvajanjem pogodbe poslovna skrivnost ter da bo organ kot poslovno skrivnost varoval zaupne informacije stranskega udeleženca pred tretjimi osebami. Nadalje je navedel, da je uspešno delovanje na trgu temeljni cilj vsakega subjekta, ki deluje na trgu. Know-how bi lahko konkurentom omogočil, da bi brez lastnega vlaganja v znanje razvili sisteme kolektivnega upravljanja pravic, ki bi bili bolj učinkoviti od kolektivne organizacije, ki trenutno upravlja s pravicami. To bi pomenilo pridobitev nepoštene konkurenčne prednosti. Zahtevane informacije namreč kažejo neposredno ali posredno na izkušnje, kadrovsko usposobljenost, organizacijo in/ali postopke izvedbe posameznih nalog, opredelitev stanja, razvoja, investicij, organizacijo, vodenje in sisteme posamezne pravne osebe, rezultate razvoja in napredka posamezne pravne osebe, vrste tehnologije, procese, opremo, material, ki ga pravna oseba uporablja, strošek dela, tehnološki razvoj, dodano vrednost, inovativnost, vlaganja v razvojne študije in kadre, oceno učinkovitosti, prodajo in prihodke iz bodočega poslovanja, poslovne partnerje, mrežo pravne osebe in taktiko ter načine izvedbe sklepanja poslov in poslovnih odnosov. Vsi navedeni podatki predstavljajo konkurenčno prednost stranskega udeleženca in bi njihovo sporočanje neupravičeni osebi škodilo konkurenčnemu položaju stranskega udeleženca, še posebej upoštevaje dejstvo, da sta stranski udeleženec in prosilec kot kolektivni organizaciji očitno vsaj potencialna konkurenta z jasno izraženimi nasprotnimi interesi. Nadalje je navedel, da je Inštitut organizacijska enota organa brez pravne subjektivitete in tudi brez pooblastil izvajati javno službo. Zato Inštituta ni mogoče šteti niti za t.i. nesamostojni javni zavod brez pravne osebnosti, temveč za integralni del organa. Delovno področje organa kot javnega izobraževalnega in znanstveno-raziskovalnega zavoda je izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega programa raziskovalnega dela ter opravljanje drugih zakonsko in statutarno določenih dejavnosti. V drugih primerih organ nastopa v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom. Priprava pravnih mnenj sodelavcev in zaposlenih pri organu ali njegovih Inštitutih ne sodi v okvir znanstveno-raziskovalne ali izobraževalne dejavnosti v smislu 1. odst. 4. čl. Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZViS). Gre za dejavnost strokovnega svetovanja, s katerim se ne izvaja nacionalni program visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija. Priprava pravnih mnenj torej ne sodi v delovno področje organa in organ pri tem ne izvaja javnopravnih nalog, za katere plačujejo vsi državljani. Prav tako organ pri pripravi in izdaji tovrstnih mnenj ne izvaja javnih pooblastil, kot to navaja prosilec. Razmerje med organom in naročnikom pravnega mnenja ima naravo čistega civilnopravnega razmerja. Področje izdelave pravnih mnenj ni urejeno z javnopravnimi predpisi, ki bi dajali organu kakršenkoli javnopravni oz. oblastveni položaj, temveč zgolj s predpisi zasebnega prava. V danem primeru tudi ne gre za porabo javnih sredstev, temveč za dejavnost, s katero organ sredstva pridobiva. Nadalje je navedel, da četudi bi zahtevane informacije v skladu s 4. čl. ZDIJZ bile informacije javnega značaja, bi bili podani izjemi od prostega dostopa po 2. in 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Organ razpolaga zgolj s kopijami pravnih mnenj, v katerih so vse poslovne skrivnosti že izbrisane in to so edine kopije pravnih mnenj, ki jih ima organ v posesti. Vsi izvirniki pa so bili izročeni stranskemu udeležencu in jih je mogoče pridobiti zgolj pri njemu. Organ še opozarja, da so bile s tipskimi pogodbami na stranskega udeleženca trajno prenesene pravica reproduciranja in objave dela v obliki grafičnega, elektronskega razmnoževanja ali v drugi obliki (23. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/07, UPB-3; v nadaljevanju ZASP)) ter pravica distribuiranja in uporabe posameznih delov pravnega mnenja za potrebe naročnika (24. čl. ZASP). Organ tako nima pravice napraviti kopije pravnega mnenja (tudi z izbrisanimi poslovnimi skrivnostmi) ali pretvoriti izvoda pravnega mnenja v elektronsko obliko, prav tako pa tudi ne distribuirati takšne kopije javnosti. Zgoraj navedeni izjemi od prostega dostopa sta podani tudi za izdane račune in pogodbe o naročilu avtorskega dela. Organ je v zvezi s prosilčevo zahtevo za pojasnilo prav tako navedel, da zahtevane informacije ne sodijo v delovno področje organa, poleg tega pa organ z v tem delu zahtevanimi informacijami ne razpolaga v materializirani obliki.

 

Prosilec je zoper odločbo št. DH-158/2012, z dne 15. 10. 2012, vložil pritožbo, z dne 25. 10. 2012, v kateri je nasprotoval navedbam organa, da zahtevane informacije ne sodijo v njegovo delovno področje. Organ je namreč visokošolska ustanova, ki se financira iz javnih sredstev, deloma pa sredstva pridobiva tudi iz drugih virov. Kot prejemnik javnih sredstev bi organ moral voditi ločeno računovodstvo, da bi se dalo preveriti, ali se proračunska sredstva porabljajo zgolj za javnopravne dolžnosti, ali pa se iz javnih sredstev financira tudi dodatna dejavnost strokovnega svetovanja. Nadalje je v zvezi z obrazložitvijo organa v delu, ki se nanaša na vprašanje poslovne skrivnosti, navedel, da je organ spregledal pravno naravo stranskega udeleženca, ki je kot kolektivna organizacija že sam po sebi podvržen strogemu upravnemu nadzoru (Urada za intelektualno lastnino, Tržnega inšpektorata, Urada za varstvo konkurence) ter mora v skladu s področno zakonodajo (149., 153., 155., 160., 161., 162., idr. čl. ZASP) letno poročati o določenih informacijah nadzornemu organu ali zainteresirani javnosti, ki pa jih je organ navedel kot podatke, ki so poslovna skrivnost (npr. poslovni partnerji, ki tvorijo obenem imetnike pravic; strošek dela). Nadalje je navedel, da za poslovno skrivnost kot zavrnilni razlog ne zadostuje zgolj navedba, da gre za poslovno skrivnost, pač pa je potrebno ugotoviti, ali bi z razkritjem nastala občutna škoda. Dokazno breme je na stranskem udeležencu, ki pa je zgolj zatrjeval obstoj poslovne skrivnosti, ni pa opredelil občutne škode, ki bi z razkritjem nastala. Stranski udeleženec je javnost že seznanjal z vsebino zahtevanih pravnih mnenj (npr. priložil jih je v sodnih in upravnih postopkih, z njimi je v javnih debatah utemeljeval svoje zahteve tudi na način, da je mnenja razposlal ustreznim združenjem itd.). Prosilec meni, da je edina škoda, ki bi lahko stranskemu udeležencu nastala (pa še to v smislu škode za upravičence avtorskih nadomestil, s katerimi upravlja stranski udeleženec), v zvezi z razkritjem višine plačil za izdelana pravna mnenja, saj bi moral stranski udeleženec upravičencem za svoje upravljanje z denarjem polagati račun. Nadalje je v zvezi s ceno storitve organa navedel, da nikakor ne more biti poslovna skrivnost, temveč mora biti transparentno določena. Ob tem se je skliceval na 2. in 3. odst. 6. čl. ZDIJZ. V zvezi z avtorskimi pravicami je navedel, da gre v predmetni zadevi za neizključen prenos avtorskih pravic, kar pomeni, da lahko poleg naročnika avtorsko delo uporabi tudi organ. Prosilcu bi bil tudi vpogled zadovoljiv. V zvezi s prošnjo oz. zahtevo za pojasnila je navedel, da organ ni ravnal pravilno s tem, ko je to prošnjo štel kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Gre za pojasnilno dolžnost organa kot visokošolskega zavoda. Gre namreč vsaj za moralno obligacijo organa, da se izjavi o pravni naravi mnenj, ki jih izdaja.

 

Organ je, dne 7. 11. 2012, pritožbo prosilca posredoval v vednost in izjasnitev stranskemu udeležencu.

 

Stranski udeleženec je v dopisu, z dne 20. 11. 2012, ponovil navedbe, ki jih je bil podal v dopisu, z dne 12. 10. 2012. Ob tem je, kot dodaten argument za zavrnitev dostopa do zahtevanih informacij, navedel zgodovinsko ozadje zadeve.

 

Organ je pritožbo prosilca kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe z dopisom, z dne 18. 12. 2012, s prilogami, poslal v odločanje IP.

 

Organ je z dopisom, z dne 19. 2. 2013, na podlagi pozivov IP, z dne 21. 12. 2012 in 6. 2. 2012, IP posredoval zahtevano dokumentacijo v presojo.

 

IP je z odločbo št. 090-270/2012/5, z dne 17. 4. 2013, pritožbo prosilca zavrnil, ker zahtevani dokumenti izvirajo iz dejavnosti, ki jo organ proti plačilu opravlja na trgu. Zahtevane informacije ne sodijo v delovno področje organa v smislu opravljanja javnopravnih nalog in torej v skladu s 4. čl. ZDIJZ ne gre za informacije javnega značaja.

 

Prosilec je, dne 31. 5. 2013, zoper odločbo IP vložil tožbo pred Upravnim sodiščem RS, v kateri je navedel, da je IP napačno uporabil materialni predpis in posledično niti ni ugotavljal dejanskega stanja. Prosilec namreč meni, da zahtevane informacije izvirajo iz delovnega področja organa. IP bi moral ugotoviti ali prihaja do navzkrižnega pretoka javnih financ v tržne in obratno. V podobnih primerih namreč vedno obstaja nevarnost navzkrižnega subvencioniranja (cross subsidies), ki je prepovedano. Nadalje je navedel, da je tržna dejavnost dovoljena, če to ne ovira izvajanja osnovne dejavnosti organa (14. čl. Statuta Univerze v Mariboru). IP je v predmetni zadevi odstopil od dosedanje prakse (npr. odločba IP št. 021-26/2007/25). Prosilec bo na podlagi zahtevanih informacij ocenil, ali se tržna dejavnost organa »sama pokriva« oz. ali se morda stroški tržnih dejavnosti pokrivajo z javnimi prihodki ter ali morda predmetna tržna dejavnost organa ne ovira izvajanja osnovne izobraževalne in znanstvenoraziskovalne dejavnosti.

 

Upravno sodišče RS je s sodbo št. I U 902/2013-29, z dne 20. 5. 2015, ugodilo tožbi prosilca in izpodbijano odločbo IP odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Iz sodbe izhaja, da sodišče šteje kot pravno relevantno dejstvo, kako je izvajanje dejavnosti organa urejeno s predpisi javnega prava ter ali zahtevane informacije kažejo na dejstva oz. okoliščine, ki bi lahko vplivale na izvrševanje javnih nalog (sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 122/2006, z dne 25. 4. 2007 in sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 96/2011, z dne 4. 7. 2012, v povezavi z 2. odst. 58. čl. Ustave RS). Javni interes je spričo umeščenosti določil o financiranju državnih univerz v Ustavi RS zelo izrazit, kar se odraža tudi v relevantnih določbah Odloka o preoblikovanju Univerze v Mariboru (Ur. l. RS, št. 28/00, 98/03, 79/04, 36/06, 137/06, 58/07, 67/08, 96/09; v nadaljevanju Odlok) in Statuta Univerze v Mariboru (Ur. l. RS, št. 115/04; v nadaljevanju Statut UM). Tudi izvajanje svetovalnih dejavnosti organa je urejeno s predpisi javnega prava (7. čl. Odloka in 14. čl. Statuta UM). V primeru kršitve teh predpisov se javna sredstva lahko porabljajo za pokrivanje stroškov drugih dejavnosti. Posledično se v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera (kadar gre za državno univerzo) določene zahtevane informacije lahko smatrajo tudi kot informacije javnega značaja po ZDIJZ. IP bi moral ugotoviti dejstva, na podlagi katerih bi lahko zaključil, ali je organ izvajal tržno dejavnost v skladu s predpisi (tako, da zaradi tega niso bile ovirane dejavnosti, ki pomenijo izvajanje javne službe, in da je bilo s prihodki iz svetovalne dejavnosti zagotovljeno povračilo stroškov, nastalih pri izvajanju te dejavnosti). Dokazno breme v zvezi ugotavljanjem navedenih dejstev je na organu. Zgolj sklicevanje na dejstvo, da so bili za svetovanje izdani računi, ne zadošča. Konkretno je namreč treba ugotoviti, da je bilo s tem zagotovljeno povračilo stroškov, nastalih pri izvajanju svetovalne dejavnosti. V kolikor ta pogoj ni izpolnjen, po presoji sodišča ni mogoče govoriti o tržni dejavnosti v pravnem smislu. Sodišče je v zvezi z vlogo prosilca za pojasnilo o pravni naravi mnenj, ki jih po naročilu izdeluje organ, podalo napotek, naj IP v ponovljenem postopku presodi, ali je morebiti v tem delu prišlo do kršitve pravil postopka v smislu izdaje odločbe brez zahteve stranke (128. čl. in 4. tč. 1. odst. 279. čl. ZUP v zvezi z 2. odst 15. čl. in 4. odst. 27. čl. ZDIJZ).

 

IP je ponovljenem postopku z namenom ugotovitve dejanskega stanja, dne 12. 11. 2015, pri organu opravil ogled in camera. Organ je pojasnil, da obstaja sklep poslovodnega odbora, ki določa povrnitev 10% vseh prihodkov iz tržne dejavnosti. Organ je v podkrepitev navedb predložil sklep, z dne 20. 7. 2009, brez številke. Nadalje je navedel, da je podan širši interes, da bi se čim več dejavnosti opravljalo preko univerz in fakultet, in sicer zaradi ocenjevanja znanstvene uspešnosti in tekmovanja na razpisih ARRS. Dokument, ki bi natančneje pojasnil, zakaj se je postavilo mejo 10% po vsej verjetnosti ne obstaja. Inštitut je teh 10% s soglasjem organa reinvestiral v izdajanje revije LeXonomica, ki sodi pod založniško dejavnost organa. Sklep, ki dopušča reinvesticijo, je organ priložil, vendar je iz leta 2012 (za presojo v predmetni zadevi ni relevanten). IP je vpogledal v izvod revije in ugotovil, da sta na platnicah revije tako znak Inštituta, kot tudi organa. Organ je nadalje pojasnil, da Inštitut ni samostojna pravna oseba. Je organizacijska enota organa, nima svoje pooblaščene osebe in samostojnega računa, temveč le svoje stroškovno mesto. Vse akte v imenu Inštituta podpisuje dekan. Poseben sklep Upravnega odbora univerze po 2. odst. 14. čl. Statuta UM ni bil nikoli sprejet. Nadalje je organ v zvezi z dokumenti pojasnil, da je IP posredoval prekrita mnenja zato, ker le s takimi razpolaga. Prekril jih je zaradi varstva poslovne skrivnosti, originale pa so poslali naročniku. Razlog je v tem, da organ ne razpolaga z ustreznim sistemom varovanja osebnih podatkov in poslovnih skrivnosti in je to storil iz previdnosti. Pravna mnenja, ki so predmet presoje v predmetni zadevi, so pripravljali g. Keresteš in ga. Repas. Organ v zvezi z vprašanjem IP, kdaj in kje je bilo delo opravljeno (v ali izven delovnega časa) ter vprašanjem kakšne so sicer delovne naloge avtorjev mnenj pri organu, ni podal konkretnega odgovora. Navedel je, da imajo zaposleni fleksibilen delovni čas in so bila mnenja lahko izdelana kjerkoli, bodisi na fakulteti, bodisi doma ali kje drugje. Izvajanje javne službe ni bilo v ničemer moteno oz. je bila javna služba izvedena v skladu z vsemi zahtevami. Ob tem je IP predložil pogodbo o zaposlitvi izvajalcev, sklep o neposredni pedagoški obveznosti, poročilo o opravljenem delu, urnik, avtorske pogodbe za izdelavo zahtevanih pravnih mnenj, pravilnik o delovnem času, z dne 23. 3. 2009 in načrt izrabe delovnega časa za leto 2010 (vsi načrti so objavljeni na spletni strani Univerze). Organ je IP predložil tudi kontne kartice za leta 2010, 2011 in 2012 ter ob tem pojasnil, da je 486 stroškovno mesto Inštituta, 485 stroškovno mesto revije LexOnomica, 110 pa je stroškovno mesto splošnih stroškov organa. V zvezi s stroški svetovalne dejavnosti je pojasnil, da so to predvsem stroški tiska, računovodstva, poštni stroški in stroški elektrike. Tajnice za te potrebe organ nima, računovodstvo pa je skupno z organom. Ti stroški so se pokrivali iz zgoraj navedenih 10%, ki jih je Inštitut odvedel organu.

 

IP je z dopisom št. 090-270/2012/20, z dne 7. 12. 2015, organ pozval, da IP posreduje bodisi celotne oz. neprekrite dokumente, ki jih je prosilec zahteval v tč. III zahteve, bodisi podpisano izjavo predstojnika o tem, da organ z navedenimi dokumenti ne razpolaga, in da dokumenti, ki jih je posredoval IP dne 12. 11. 2015 predstavljajo vse dokumente, s katerimi razpolaga. Ob tem je IP opozoril, da bo na odziv organa oprl predmetno odločbo, da kršitev 10. čl. ZInfP lahko predstavlja prekršek po 15. čl. ZInfP, da je v primeru dvoma v resničnost navedb o dejanskem stanju, možno izvesti tudi inšpekcijski nadzor v prostorih organa, in da so kriva izpovedba, preprečitev dokazovanja in oviranje državnih organov kazniva dejanja po 284., 285. in 286. čl. Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo in 54/15; KZ-1).

 

Organ je v dopisu, ki ga je podpisala predstojnica organa, št. DH-72/2015, z dne 14. 12. 2015, pojasnil, da je IP že posredoval vse dokumente, s katerimi razpolaga.

 

Izpodbijana odločba je delno nična.

 

V skladu s 4. tč. 1. odst. 279. čl. ZUP se odločba izreče za nično, če jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Odločba se v skladu z 280. čl. ZUP lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti v celoti ali deloma, v celoti ali deloma. ZUP v 128. čl. določa, da sme pristojni organ, v zadevah, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana.

 

Nedvomno se postopek po ZDIJZ oz. postopek dostopa do informacij javnega značaja vodi le na zahtevo prosilca. 2. odst. 5. čl. ZDIJZ namreč določa, da ima vsak prosilec na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja, celotno IV. poglavje ZDIJZ (čl. od 12. do 30.) pa ima celo naslov »Postopek z zahtevo za dostop ali za ponovno uporabo«. ZDIJZ tako na več mestih jasno opredeljuje, da postopka za dostop do informacij javnega značaja ni mogoče voditi brez zahteve prosilca. Prosilec mora v zahtevi opredeliti informacijo, s katero se želi seznaniti in na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (2. odst. 17. čl. ZDIJZ), organ pa zahtevo, če ta tudi po pozivu organa ni ustrezno dopolnjena, zavrže (19. čl. ZDIJZ). Ne glede na to, da po izrecni določbi 3. odst. 17. čl. ZDIJZ prosilcu ni treba izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, pa jo mora organ vseeno obravnavati po ZDIJZ, če iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, to nikakor ne velja tudi v obratno smer – organ zahteve, ki je bila izrecno vložena po drugem predpisu in je prosilec naknadno celo izrecno nasprotoval, da jo organ obravnava po ZDIJZ, nikakor ne more obravnavati po tem zakonu.

 

Prosilec je zahtevo za pojasnilo pravne narave mnenj, ki jih Inštitut izdeluje po naročilu, sicer naslovil na organ istega dne kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, vendar IP poudarja, da je že na prvi pogled očitno, da prosilec z zahtevo za pojasnilo ni imel namena sprožiti postopka po ZDIJZ. Na organ je namreč naslovil dva ločena dopisa, ki ju je poimenoval »zahteva za dostop do informacij javnega značaja« in »prošnja za pojasnilo in poziv – pravna mnenja Inštituta«. Medtem, ko je v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja natančno navedel, katere dokumente zahteva in v kakšni obliki jih želi prejeti, je s prošnjo za pojasnilo podal na organ zgolj zahtevo za posredovanje podatka, ali gre pri pravnih mnenjih za pravna mnenja organa ali pravna mnenja podpisanih avtorjev. Kljub temu, da prosilec v zahtevi za pojasnilo ni navedel oblike, v kateri je želel prejeti zahtevane informacije oz. pojasnilo, organ prosilca ni pozval na dopolnitev zahteve v skladu s 18. čl. ZDIJZ ter je vodil postopek na podlagi nepopolne zahteve. IP poudarja, da je prosilec v pritožbi tudi izrecno navedel, da organ ni ravnal pravilno s tem, ko je zahtevo oz. prošnjo za pojasnilo štel kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Izrecno nasprotovanje prosilca je IP dodatno utrdilo v prepričanju, da v delu, ki se nanaša na zahtevo oz. prošnjo za pojasnilo pravne narave mnenj, ni bila podana zahteva za dostop do informacij javnega značaja.

 

IP je torej ugotovil, da je organ v tem delu vodil postopek po ZDIJZ brez zahteve prosilca in da prosilec tudi naknadno ni privolil v vodenje tega postopka niti izrecno, niti molče, ampak je celo izrecno nasprotoval, da organ njegovo ločeno vlogo, z dne 27. 9. 2012, obravnava po ZDIJZ, zato pogoj iz 128. čl. ZUP ni bil izpolnjen. Upoštevaje navedeno je IP, v skladu z 280. čl. ZUP po uradni dolžnosti (prosilec namreč ni podal predloga za ugotovitev ničnosti odločbe, temveč je v pritožbi predlagal zgolj odpravo izpodbijane odločbe) na podlagi 4. tč. 1. odst. 279. čl. ZUP, odločbo organa št. DH-158/2012, z dne 15. 10. 2012 v tem delu izrekel za nično, kot to izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe.

 

Pritožba je delno utemeljena.

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Ob tem IP še dodaja, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti pravne podlage, ki so bile v veljavi ob izdaji izpodbijane odločbe oz. dne 15. 10. 2012.

 

V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja po 1. čl. ZDIJZ. Prav tako ni sporno, da organ z informacijami, ki jih je prosilec zahteval v I. in II. tč. zahteve razpolaga v materializirani obliki. Sporno pa je, ali zahtevane informacije izvirajo iz njegovega delovnega področja, in ali organ razpolaga v materializirani obliki z informacijami, ki jih je prosilec zahteval v III. tč. zahteve oz. ali gre za informacije javnega značaja v skladu s 1. odst. 4. čl. ZDIJZ.

 

Organ je v izpodbijani odločbi navajal razloge, s katerimi je argumentiral svojo trditev, da v delu, ki se nanaša na zahtevane dokumente, ni izvajal javnopravnih nalog, saj področje izdelave pravnih mnenj ni urejeno z javnopravnimi predpisi, temveč zgolj s predpisi zasebnega prava. Takšnemu sklepu IP nasprotuje in v nadaljevanju pojasnjuje razloge, zakaj zahtevane informacije izvirajo iz delovnega področja organa.

 

1.     Glede vprašanja, ali zahtevane informacije izvirajo iz delovnega področja organa:

 

Organ je javni visokošolski zavod, ki je bil v skladu z določbo 2. odst. 9. čl. ZViS ustanovljen s strani Republike Slovenije za namene opravljanja javne službe v visokem šolstvu. IP pojasnjuje, da je Zakon o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91, 8/96, 36/00 – ZPDZC in 127/06 – ZJZP; v nadaljevanju ZZ) ustvaril poseben organizacijski model za izvajanje neprofitnih dejavnosti, katerih namen je izvajanje določenih nalog v javnem interesu. Zakonodajalec je torej že v temelju predvidel, da tvorbe s tovrstno statusno ureditvijo ne bodo izvajale tržnih dejavnosti oz. dejavnosti, ki v skladu z zakonitostmi na tržišču zasledujejo dobiček. Za razliko od velikega števila javnih zavodov je v skladu 13. čl. ZViS Univerza oz. samostojni visokošolski zavod, ki ga je ustanovila Republika Slovenija, resda lastnik premoženja, pridobljenega iz javnih in drugih virov, vendar je razpolaganje s tem premoženjem zakonsko regulirano oz. omejeno (3. in 4. odst. 13. čl. ZViS). Javni zavod torej glede na zakonsko ureditev v nobenem primeru ne more ustvariti dobička (kot premoženjske kategorije), v tem kontekstu pa je tudi protislovno govoriti o tem, da bi javni zavod kot nepridobitna organizacija izvajal tržno dejavnost.[1]

 

Organ ima svetovalno dejavnost, katere rezultat so v predmetni zadevi zahtevani dokumenti, resda računovodsko ločeno evidentirano in IP glede na navedbe organa na ogledu in camera ter vsebino predložene dokumentacije niti ne dvomi, da je organ v obdobju, ki je predmet presoje, od vsakega priliva v zvezi s to dejavnostjo, odvedel 10% prihodkov na drugo stroškovno mesto, vendar pa IP poudarja, da gre še vedno za dejavnost organa kot javnega zavoda. Inštitut, v okviru katerega so zahtevani dokumenti nastali, ni samostojna pravna oseba, temveč gre za tvorbo brez pravne osebnosti, ki ne more samostojno sklepati pravnih poslov. Vse pravne posle v zvezi s svetovalno dejavnostjo torej sklepa organ in v skladu z zgoraj navedenim strictu sensu ni mogoče govoriti o tržni dejavnosti, temveč gre za spremljevalno neprofitno dejavnost organa.

 

IP nadalje pojasnjuje, da ZDIJZ pojem informacije javnega značaja definira zelo široko. V 4. čl. namreč vsebuje pozitivno opredelitev informacije javnega značaja. V skladu z namenom, ki ga zasleduje ZDIJZ, v praksi velja domneva, da so vse informacije v posesti zavezanih subjektov, informacije javnega značaja (razen tistih, na katere se lahko aplicira katera od izjem po ZDIJZ). Zavezanec lahko to domnevo uspešno izpodbije, če dokaže, da je v njegovi posesti informacija, ki je povsem zasebnopravne narave. Povedano drugače: informacije javnega značaja so vse tiste informacije, ki so v posesti javnopravnih oblasti oz. javnopravnih subjektov in tistih zasebnikov, ki zanjo izvajajo kakšne javne funkcije.[2] Pojem delovno področje je v skladu z ZDIJZ potrebno tolmačiti široko in ne zajema le zakonsko določenih pristojnosti, temveč vse informacije, ki so na kakršen koli način povezane s temi pristojnostmi. Delovno področje organa po ZDIJZ zajema vse javnopravne naloge, ki jih opravlja organ in tudi vse dejavnosti, ki se opravljajo v zvezi s temi nalogami. Informacija javnega značaja se lahko nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oz. sfero odgovornosti posameznega organa (Prepeluh, str. 148 - 149). Pojem delovnega področja po 4. čl. ZDIJZ je torej bistveno širši od pojma delovnega področja, kot ga za javne visokošolske zavode opredeljuje ZViS, saj ne zajema le zakonsko določenih pristojnosti, temveč vse informacije, ki so na kakršen koli način povezane s temi pristojnostmi. O tem vprašanju se je večkrat tudi že izrekla sodna praksa. Vrhovno sodišče RS je v sodbi št. I Up 122/2006, z dne 25. 4. 2007 in sklepu št. X Ips 96/2011, z dne 4. 7. 2012, zavzelo stališče, da gre za delovno področje v smislu ZDIJZ, kadar je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava. Pri tem pa ni pomembna konkretna oblika tega delovanja (oblastno odločanje ali neoblastno zagotavljanje določenih storitev), temveč da gre za dejavnost, ki se v skladu z načelom zakonitosti in z namenom varstva javnega interesa, izvaja na podlagi in v okviru norm javnega prava.

 

IP je po pregledu zakonodaje na področju visokega šolstva ugotovil, da organ praktično skoraj v celotnem obsegu svojega delovanja izvaja javno službo. Organ je fakulteta in v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. ZViS, opravlja pretežno znanstveno-raziskovalno in izobraževalno dejavnost s področij ene ali več sorodnih oz. med seboj povezanih znanstvenih disciplin in skrbi za njihov razvoj. IP je v zvezi s svetovalno dejavnostjo ugotovil, da pod pogojem, da s tem niso ovirane dejavnosti, ki so navedene v 6. čl. Odloka in če se zagotovi povračilo stroškov, nastalih pri izvajanju te dejavnosti, organ lahko opravlja tudi svetovalno dejavnost, ki jo univerza s soglasjem ustanovitelja določi v statutu (7. čl. Odloka). 14. čl. Statuta UM določa, da organ lahko opravlja svetovalno dejavnost oz. dejavnost, ki ne sodi v nacionalni program, če to ne ovira izvajanja osnovne izobraževalne in znanstvenoraziskovalne dejavnosti, opredeljene v predhodnih členih Statuta UM, in če organ zagotovi povračilo stroškov, ki nastanejo pri opravljanju te dejavnosti. Razmerje med univerzo in organom, ki nastane v povezavi s svetovalno dejavnostjo, se uredi s posebnim aktom, ki ga sprejme Upravni odbor univerze. Podlago za opravljanje svetovalnih storitev oz. dejavnosti pa je mogoče zaslediti tudi v 42. čl. ZViS. Izvajanje svetovalnih dejavnosti organa je torej urejeno s predpisi javnega prava (ZViS, Odlok in Statut UM). V primeru kršitve teh predpisov se javna sredstva lahko porabljajo za pokrivanje stroškov drugih (svetovalnih) dejavnosti. Zakonodajalec te spremljevalne in neprofitne dejavnosti organa torej ni prepustil urejanju z zasebnopravnimi akti, ker je zasledoval javni interes, ki se kaže predvsem v zagotavljanju gospodarnega, preglednega in transparentnega finančnega poslovanja organa kot javnega zavoda. Posledično je IP v skladu z zgoraj navedenim širokim pojmovanjem delovnega področja organa zaključil, da vse informacije, ki izvirajo iz opravljanja svetovalne dejavnosti, sodijo v delovno področje organa. Informacije, ki jih je prosilec zahteval v I. in II. tč. zahteve, torej izpolnjujejo pogoje, ki jih določa 4. čl. ZDIJZ oz. predstavljajo informacije javnega značaja, saj izvirajo iz delovnega področja organa in organ z njimi razpolaga v materializirani obliki.

 

V nadaljevanju je IP v zvezi z informacijami, ki jih je prosilec zahteval v III. tč. zahteve, presojal, ali izpolnjujejo kriterij materializirane oblike.

 

2.     Glede III. tč. zahteve prosilca:

 

IP je na podlagi vpogleda v spisovno dokumentacijo, ogleda in camera in dodatnih pojasnil organa ugotovil, da organ ne razpolaga z dokumentacijo, ki bi vsebovala pravna mnenja, ki jih je Inštitut izdelal za stranskega udeleženca. Dokumenti, ki jih je v zvezi s tem delom zahteve organ posredoval IP, namreč ne vsebujejo tovrstnih informacij, saj so skoraj v celoti anonimizirani. Vse informacije, ki predstavljajo pravna mnenja (v tem delu zahtevane informacije) so torej prekrite, organ pa ne razpolaga z originalnimi dokumenti. Originalni dokumenti so bili posredovani naročniku oz. stranskemu udeležencu, organ pa je (na ogledu in camera) prepričljivo pojasnil, da je zaradi neustreznega varnostnega sistema iz previdnosti zadržal le prekrite dokumente. Da z v tem delu zahtevanimi informacijami organ ne razpolaga, je bilo potrjeno tudi z dopisom predstojnice organa, ki je na podlagi poziva IP št. 090-270/2012/20, z dne 7. 12. 2015, podala pisno izjavo, da je organ IP že posredoval vse dokumente, s katerimi razpolaga oz. da z drugimi dokumenti v zvezi s predmetno zadevo ne razpolaga. IP je ocenil, da ni razloga, da ne bi sledil prepričljivim navedbam organa in je ugotovil, da organ dejansko ne razpolaga z dokumentom, ki bi vseboval v tem delu zahtevane informacije. Ker organ z informacijami, ki jih v tem delu zahteva prosilec, ne razpolaga v materializirani obliki, zavezanci pa so v skladu s 4. čl. ZDIJZ dolžni omogočiti dostop samo do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca IP zaključuje, da pritožbi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi. Iz obrazložitve izhaja, da je organ na prvi stopnji odločil pravilno in zakonito, zato je IP pritožbo prosilca, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, v tem delu kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 3. tč. izreka te odločbe.

 

V nadaljevanju je IP v zvezi z informacijami, ki jih je prosilec zahteval v I. in II. tč. zahteve, presojal, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.

 

3.     Glede izjeme po 2. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ:

 

Pojem poslovne skrivnosti je opredeljen v 39. čl. Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZGD-1). Po 1. odst. 39. čl. ZGD-1 se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom (subjektivni kriterij), po 2. odst. istega čl. pa podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (objektivni kriterij). Poleg tega ZGD-1 v 3. odst. 39. čl. določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev.

 

3.1. Glede obstoja subjektivnega kriterija:

 

Subjektivni kriterij poslovne skrivnosti se odraža v tem, da upravičenec sam, s svojim aktom in s svojo voljo, označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Za opredelitev poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju je torej bistvena subjektivna odločitev družbe, da hoče zavarovati določen podatek kot poslovno skrivnost. Vendar pa mora biti za izpolnitev tega kriterija podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem ali posamičnem pravnem aktu. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati. Ob tem mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (1. odst. 40. čl. ZGD-1).

 

IP je na podlagi vpogleda v spisovno dokumentacijo ugotovil, da vse pogodbe o naročilu avtorskega dela (I. tč. zahteve), na podlagi katerih so bila izdelana pravna mnenja (III. tč. zahteve) in izdani računi (II. tč. zahteve), vsebujejo 4. čl., ki določa, da bodo člani in zunanji izvajalci organa, ki bodo sodelovali pri pripravi avtorskega dela, v času trajanja in po prenehanju pogodbe varovali kot poslovno skrivnost vse informacije in podatke stranskega udeleženca, do katerih bodo imeli dostop med izvajanjem teh pogodb, še posebej pa, da bodo kot poslovno skrivnost varovali zaupne informacije stranskega udeleženca pred tretjimi osebami. IP meni, da dokumenti oz. informacije, ki jih je prosilec zahteval v I. in II. tč. zahteve, niso zajete s tovrstnim pogodbenim določilom. Kot poslovna skrivnost so bile namreč določene informacije oz. podatki stranskega udeleženca, do katerih je bil omogočen dostop organu med izvajanjem pogodbe. Iz tega logično sledi, da s tem določilom sama pogodba ni zajeta, saj so varovane le informacije, s katerimi se je organ seznanil na podlagi pogodbe in med izvajanjem pogodbe. Tudi izdani računi ne morejo biti zajeti s tem določilom, saj ne gre za informacije oz. podatke, ki jih je organ pridobil od stranskega udeleženca, temveč računi vsebujejo predvsem informacije, ki izvirajo iz sfere organa. Opozoriti pa velja tudi, da niti predmetne pogodbe same niti posamezni računi nimajo nobene vidne oznake, iz katere bi izhajalo, da so ti dokumenti določeni kot poslovna skrivnost. Prav tako stranski udeleženec v postopku IP ni predložil drugega akta, iz katerega bi izhajalo, da so te informacije določene kot poslovna skrivnost. Iz vsega navedenega tako po mnenju IP izhaja, da dokumenti, ki jih prosilec zahteva v I. in II. tč. zahteve, niso določeni kot poslovna skrivnost po subjektivnem kriteriju v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZGD-1.

 

3.2. Glede obstoja objektivnega kriterija:

 

IP je v nadaljevanju po uradni dolžnosti preveril, ali je morda izpolnjen objektivni kriterij za označitev dokumentov, ki so predmet presoje, za poslovno skrivnost. Stranski udeleženec je navedel, da šteje kot poslovno skrivnost najvišje stopnje ves seznam opravljenih nalog, izdelanih mnenj, vsebino opravljenih nalog, vsebino posredovane dokumentacije in dokumentacijo, iz katere izhaja višina zneskov (računi), ki jih je stranski udeleženec plačal za izvedbo teh nalog. Organ je v izpodbijani odločbi navedel, da bi know-how lahko konkurentom omogočil, da bi brez lastnega vlaganja v znanje razvili sisteme kolektivnega upravljanja pravic, ki bi bili bolj učinkoviti od kolektivne organizacije, ki trenutno upravlja s pravicami. To bi pomenilo pridobitev nepoštene konkurenčne prednosti. Očitno je, da se organ v izpodbijani odločbi ni opredelil do potencialne škode, ki bi nastala z razkritjem dokumentov, ki jih je prosilec zahteval v I. in II. tč. zahteve, saj izdani računi in avtorske pogodbe ne vsebujejo know-howa. Glede na to, da tudi stranski udeleženec ni konkretno obrazložil kakšna škoda bi mu nastala z razkritjem v tem delu zahtevanih informacij oz. je zgolj pavšalno navedel, da bi razkritje povzročilo popolno izničenje konkurenčne prednosti stranskega udeleženca nasproti prosilcu, je IP ugotovil, da se organ in stranski udeleženec nista konkretno opredelila do obstoja objektivnega kriterija v zvezi z dokumenti, ki jih je prosilec zahteval v I. in II. tč. zahteve. V skladu z ustaljeno prakso (glej sodbi Upravnega sodišča RS U 32/2008-25, z dne 8. 10. 2008 in U 284/2008-35, z dne 27. 5. 2009) je dokazno breme glede obstoja objektivnega kriterija primarno na subjektu, katerega podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali. Poslovni subjekt ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj. Vendarle pa IP ne more mimo dejstva, da je glede na določbe ZGD-1 objektivni kriterij organ dolžan ugotavljati tudi po uradni dolžnosti. Glede na 2. odst. 40. čl. ZGD-1 morajo namreč podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost. IP je zato v predmetni zadevi presojal, ali podatki, ki jih vsebujejo v tem delu zahtevani dokumenti, izpolnjujejo objektivni kriterij za obstoj poslovne skrivnosti.

 

IP je na podlagi vpogleda v predmetno dokumentacijo ugotovil, da gre za pogodbe o naročilu avtorskega dela, sklenjene med organom in stranskim udeležencem in račune, ki so bili izstavljeni stranskemu udeležencu za izdelana pravna mnenja. IP ne vidi, kako bi lahko razkritje navedenih informacij stranskemu udeležencu očitno povzročilo nastanek občutne škode za konkurenčni položaj stranskega udeleženca oz. kako naj bi informacije iz predmetnih dokumentov kakorkoli predstavljale informacije o konkurenčnem položaju stranskega udeleženca na trgu. IP je tako ugotovil, da tudi objektivni kriterij za obstoj poslovne skrivnosti glede predmetnih dokumentov ni izpolnjen. V tem delu presojani dokumenti torej ne vsebujejo poslovne skrivnosti in glede njih ni podana izjema iz 2. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.

 

Ob tem IP dodaja, da četudi bi v tem delu zahtevani dokumenti izpolnjevali kriterije za obstoj poslovne skrivnosti, ni nujno, da bi imeli lastnost oz. vrednost poslovne skrivnosti trajno (v nedogled), saj konkurenčni podatki lahko s potekom časa, z razširjenostjo oz. javno dostopnostjo, z novimi oz. novejšimi podatki izgubijo svoj pomen (glej Komentar ZGD–1, Založba GV, 2007; komentar k 39. čl.). Stranski udeleženec ni prerekal trditve, da je javnost že seznanjal z vsebino zahtevanih pravnih mnenj (npr. priložil jih je v sodnih in upravnih postopkih, z njimi je v javnih debatah utemeljeval svoje zahteve tudi na način, da je mnenja razposlal ustreznim združenjem itd.). Edino logično je torej sklepati, da je bilo večje število tretjih oseb že seznanjeno z dejstvom, da je stranski udeleženec naročil izdelavo pravnih mnenj, s tem pa tudi, da je v ta namen sklenil pogodbe in plačal račune. Gre torej za dejstva, ki so že javno znana. Temu v prid govori tudi sama prosilčeva zahteva, saj prosilec ne bi mogel konkretizirati svojih navedb, če ne bi bil predhodno že seznanjen z dejstvom, da sta organ in stranski udeleženec za namen izdelave pravnih mnenj sklepala pogodbe in da so bili posledično izstavljeni računi.

 

4.     Glede izjeme po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ:

 

V skladu s 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Vendar pa se v skladu z določbo 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, ne glede na morebiten obstoj izjeme varstva osebnih podatkov, dostop do zahtevanih informacij javnega značaja dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače.

 

IP je ob vpogledu v zahtevano dokumentacijo ugotovil, da vsi dokumenti vsebujejo osebne podatke (ime, priimek, podpis in e-naslov) v skladu s 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ oz. da je v zvezi z vso zahtevano dokumentacijo podana izjema varovanih osebnih podatkov. V nadaljevanju je IP presojal obstoj izjeme od izjeme v skladu s 3. odst. 6. čl. ZDIJZ oz. ali je prosilcu do zahtevanih dokumentov možno omogočiti delni dostop v skladu s 7. čl. ZDIJZ. V zvezi z osebnimi e- naslovi, ki se nahajajo v zahtevanih pogodbah o naročilu avtorskega dela, IP ni našel pravne podlage, da se jih posreduje javnosti oz. glede teh podatkov ni podana izjema od izjem iz 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, saj ne gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. IP je v zvezi z imenom, priimkom in podpisom tajnika in osebe, ki je pripravila zahtevane račune ter oseb, ki so v imenu organa podpisale zahtevane pogodbe o naročilu avtorskega dela ugotovil, da gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnih uslužbencev in je podana izjema od izjem iz 3. odst. 6. čl. ZDIJZ ter je razkritje teh osebnih podatkov dopustno. Podpis zakonitega zastopnika (kadar nastopa v tej funkciji) stranskega udeleženca ni varovan osebni podatek, saj gre za osebo, pooblaščeno za zastopanje, katere vpis v javni register je obvezen. Identifikacijski podatki o osebah, pooblaščenih za zastopanje subjektov, se namreč vpisujejo v sodni register ravno z namenom, da lahko vsakdo, ki posluje s subjektom, preveri, ali ga res zastopa upravičena oseba. Ker podpis izkazuje, kdo je v imenu subjekta (kot zakoniti zastopnik) storil določeno dejanje, je tudi podpis sestavni del identifikacijskih podatkov in zato ni varovan.

 

IP ob preizkusu po uradni dolžnosti obstoja drugih (nezatrjevanih) izjem po 1. odst. 6. čl. ZDIJZ ni ugotovil. Izhajajoč iz vsega navedenega odločitev organa v izpodbijani odločbi upoštevaje pravilo delnega dostopa (7. čl. ZDIJZ) tako ni bila pravilna. IP je ugotovil, da je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo (ni uporabil delnega dostopa), zato je pritožbi prosilca delno ugodil in na podlagi 1. odst. 252. čl. ZUP odločbo organa delno odpravil in v tem delu sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 2. tč. izreka te odločbe. V preostalem delu (v katerem organ z dokumentom ne razpolaga in v katerem zahtevane informacije predstavljajo varovane osebne podatke) pa je IP pritožbo prosilca, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 3. tč. izreka te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

Postopek vodil:

Jan Merc, univ. dipl. prav.

asistent svetovalca

 

Informacijski Pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka


[1] Podrobneje o tem knjiga, katere izdajatelj je organ, dr. Boštjan Brezovnik, Izvajanje javnih služb in javno-zasebno partnerstvo, Maribor december 2008 (str. 178-192)

[2] Podrobneje o tem doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana september 2004, str. 147