Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 12.04.2006
Naslov: Vukelič Majda, časopis Delo - Vlada RS
Številka: 021-106/2005/5
Kategorija: Kazenski postopek
Status: Zavrnjeno


Datum: 12.4.2006
Šifra: 021-106/2005/5

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po pooblaščenki Nataši Pirc Musar, na podlagi III. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/2003, 61/2005, 109/2005 in 28/2006, v nadaljevanju ZDIJZ) in 2. čl. Zakona o informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005, v nadaljevanju ZInfP), o pritožbi Majde Vukelič, novinarke časnika Delo, Dunajska 5, Ljubljana (v nadaljevanju prosilka), zoper odločbo Vlade Republike Slovenije, Gregorčičeva 20, Ljubljana, št. 09000-24/2005/14 z dne 14.12.2005, na podlagi IV. odst. 27. čl. ZDIJZ ter I. odst. 248. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZUP), izdaja naslednjo

O D L O Č B O:


Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

O B R A Z L O Ž I T E V:


Prosilka je dne 14.9.2005 na Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) vložila zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahtevala ovadbo, ki jo je policija vložila zoper predsednika uprave Vzajemne Marka Jakliča zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja, o čemer so pisali v časniku Delo dne 13.9.2005. V zahtevi je navedla, da se po II. odst. 6. čl. ZDIJZ dostop do zahtevane informacije dovoli tudi v primeru, ko bi bil sicer dostop lahko zavrnjen, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Vzajemna je v lasti 1,1 milijona zavarovancev, zaradi česar zagotovo obstaja javni interes v zvezi z dogajanji z njo, še posebej, če je prišlo do morebitnega oškodovanja premoženja in s tem zavarovancev. Notranji minister je namreč v zadevi vložene ovadbe zoper neko drugo osebo dejal, da je ovadba javna in imajo z njo pravico biti seznanjeni vsi državljani, če obstaja javni interes za to. V konkretnem primeru je zaradi položaja Vzajemne v slovenskem zavarovalniškem prostoru omenjeni pogoj izpolnjen. Prosilka je zahtevani dokument zahtevala v obliki fotokopije.

Ker se je prosilka v zahtevi sklicevala na prevladujoč javni interes, je MNZ z dopisom z dne 14.10.2005 zahtevo na podlagi II. odst. 21. čl. ZDIJZ odstopilo v odločanje Vladi Republike Slovenije (v nadaljevanju organ). Skupaj z zahtevo je MNZ organu posredovalo tudi odgovor Policijske uprave Ljubljana, ki v zvezi s predmetno zadevo vodi predkazenski postopek. Iz obrazložitve omenjenega odgovora izhaja, da bi bilo zahtevo prosilke potrebno zavrniti zaradi izjeme iz 7. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ, ker naj bi zahtevani dokument vseboval podatke, katerih razkritje bi škodovalo nadaljnjim ukrepom, povezanih s kazenskim pregonom. Podana naj bi bila tudi izjema iz 2. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ, ker so podatki v poročilu opredeljeni kot poslovna skrivnost. MNZ je organu predlagal, da naj upošteva ugotovitve Policijske uprave Ljubljana in zahtevo prosilke z odločbo zavrne.

Organ je na predlog MNZ dne 14.12.2005 izdal odločbo št. 09000-24/2005/14, s katero je zahtevo prosilke za dostop do informacije javnega značaja zavrnil. V obrazložitvi je uvodoma ugotovil, da prosilka zahteva posredovanje fotokopije kazenske ovadbe, ki jo je policija zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja vložila zoper predsednika uprave Vzajemna d.v.z. Marka Jakliča. Nadalje je navedel, da dokument, ki ga zahteva prosilka, predstavlja predvsem izjemo iz 6. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ, ob tem pa gre tudi za izjemi iz 2. oziroma 3. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ. Objava informacij iz zahtevanega dokumenta bi ogrozila ustavno zagotovljene pravice in svoboščine posameznikov, iz česar izhaja, da bi bila škoda, ki bi se povzročila z razkritjem informacij, večja od javnega interesa za razkritje informacij.

Policija kot eden izmed organov odkrivanja kaznivih dejanj in storilcev kaznivih dejanj vodi predkazenski postopek skladno s pravili, ki jih določa zakon in o ugotovitvah poroča pristojnemu okrožnemu državnemu tožilcu (v nadaljevanju tožilec), ki je edini pristojen, da se opredeli o utemeljenosti kazenske odgovornosti posameznikov. Tožilec je tisti, ki oceni, ali je sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, utemeljen v zadostni meri, da se lahko sproži kazenski postopek. Do dokončne odločitve o sprožitvi kazenskega postopka, v nekaterih primerih pa tudi med samim kazenskim postopkom, lahko tožilec vselej zahteva dodatne ukrepe od policije, za katere meni, da jih je potrebno izvesti. V konkretnem primeru je tožilec zahteval določena opravila, ki jih je policija izvedla, in o ugotovitvah podala poročilo. Obvestila so po mnenju policije predstavljala zadostno podlago za utemeljenost suma, da je določena oseba storila določena kazniva dejanja, vendar tožilec svoje ocene o vsebini in kvaliteti zbranih obvestil še ni podal. Edini pristojni državni organ za pregon storilcev kaznivih dejanj se torej pred sodiščem še ni opredelil, kako bo v konkretni zadevi nadalje ukrepal. Vsakršno javno razkrivanje podatkov o elementih osebne odgovornosti posameznika bi v tem trenutku imelo za posledico hujšo kršitev osebnostnih ustavnih pravic, predvsem kršitev domneve nedolžnosti, ki jo zagotavlja 27. čl. Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33I/1991-I s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Ustava RS). Domnevo nedolžnosti varujejo tudi 11. čl. Splošne deklaracije o človekovih pravicah, II. odst. 6. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah in drugi mednarodni akti, ki urejajo človekove pravice in svoboščine. Konkretno bi bilo moč z vpogledom v poročilo policije videti oziroma se seznaniti z dokazi, ki jih je pridobila policija o konkretnem ravnanju določenih oseb, prav tako pa bi bilo moč spoznati razloge (motive) določenih domnevno spornih ravnanj, kot tudi opise in razlage konkretnih posledic. O vseh teh ugotovitvah si mora tožilec šele ustvariti svoje mnenje, torej pretehtati, ali so pravilne in ali med posameznimi ravnanji ter ugotovljenimi posledicami obstajajo predpisane vzročne zveze.

Z zavrnitvijo zahteve se varuje tudi interes morebitnega nadaljnjega kazenskega postopka. Vsi morebitni dokazi namreč še niso zbrani in obstaja realna možnost, da obstajajo še novi dokazi, ki pa bi se z razkritjem vsebine doslej zbranega lahko uničili oziroma skrili. V konkretnem primeru gre za delovanje zavarovalnice na finančnem trgu, kjer je velikega pomena že določena informacija, ki je običajno dostopna le ozkemu krogu posameznikov, razkritje do sedaj zbranega pa bi gotovo vplivalo tudi na morebitne t.i. posredne priče, torej osebe, ki bi lahko imele le del informacij. Tožilec je v poročilu dobil informacije, za katere policija meni, da so osnova za utemeljenost suma, mnenje tožilca pa je lahko drugačno in lahko zahteva tudi dodatno zbiranje informacij od oseb, za katere pričakuje, da bi takšne informacije posedovale. Z objavo bi se lahko ogrozila volja posameznika, da posreduje takšne informacije, saj bi se z razkritjem vsebine poročila natančno razkrilo, kdo bi lahko še posedoval dodatne informacije. Nenazadnje bi se na te osebe lahko tudi nezakonito vplivalo, saj tisti, ki so v domnevno nezakonite posle vpleteni, vedo, kdo še poseduje sporne informacije. V poročilu so opisane informacije določenih oseb, ki še niso formalno procesno dokumentirane, kar pomeni, da formalno še ne veljajo kot dokaz. Ti predlagani dokazi dobijo dokazno moč šele po zaslišanjih, bodisi pri preiskavi, bodisi na glavni obravnavi, vsekakor pa po tem, ko tožilec sproži kazenski pregon. Z razkritjem vsebine določenih informacij bi bilo nedvomno moč ugotoviti, kdo je bil vir informacij policije in kakšne informacije je podal. Glede na dejstvo, da vsebina izjavljenega še ni procesno dokumentirana, bi se lahko na te osebe vplivalo, da spremenijo svojo izjavo ali podajo drugačne miselne razlage.

Zahtevani dokument vsebuje tudi podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost, saj gre za podatke o konkretnih finančnih naložbah, njihovem namenu, predvidenemu učinku in načrtovanemu cilju. Omenjeni so konkretni pogodbeni partnerji in realizacija pogodbenih obveznosti do določenega časovnega obdobja. Gre za pogodbene odnose, ki so vitalnega pomena tako za naložbenika, kot tudi za druge pogodbene stranke, zato bi razkritje teh podatkov imelo negativne posledice, bodisi v negativnem odzivu zavarovancev, bodisi v ravnanju samih pogodbenih strank. V konkretnem primeru gre za finančne naložbe, ki v veliki meri temeljijo na strokovno oblikovanih predvidevanjih, ki se oblikujejo na podlagi različnih informacij. Negativne informacije, ki bi se morebiti kasneje izkazale za ne povsem korektne, imajo lahko nemudoma negativne posledice, ki jih kasneje ni več mogoče finančno sanirati. K varovanju opisanih podatkov policijo zavezuje 40. čl. Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZGD), zato ti podatki ne smejo biti neposredno niti posredno javno objavljeni.

V poročilu tožilstvu so navedeni tudi konkretni osebni podatki, katerih vsebina je pred razkritjem zavarovana tako po Zakonu o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004, v nadaljevanju - ZVOP-1), kot tudi z ustavnimi normami (pravica do zasebnosti iz 34., 35. in 38. čl. Ustave RS).

Ko se prosilka sklicuje na prevladujoč javni interes, s tem verjetno misli na tiste male delničarje, ki so hkrati zavarovanci družbe. Lastniki imajo nesporno pravico do informacij o poslovanju lastne družbe. Kako lastniki uveljavljajo to pravico, določajo ZGD, v konkretnem primeru pa tudi Zakon o zavarovalništvu (Ur. l. RS, št. 13/00 ter spremembe in dopolnitve) in drugi materialni predpisi s tega področja. Informacije, ki se po mnenju prosilke zbirajo za potrebe lastnikov, se torej lahko pridobijo v zakonsko določenem obsegu, po natančno predvidenem postopku, v okviru uresničevanja pravice do obveščanja po zgoraj navedenih predpisih. Vpogled v zahtevani dokument je moč povsem izključiti kot vir takšnega informiranja.

Seznanitev z vsebino kazenskega spisa ureja tudi 128. čl. Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/94 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZKP), ki določa, da se lahko vsakomur, ki izkaže upravičen interes, dovoli vpogled in prepis kazenskega spisa. Vendar o kazenskem spisu govorimo šele, ko je sprožen kazenski postopek, to pa se zgodi s pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave ali s pravnomočnostjo obtožnice. Do navedenih procesnih aktov pride šele, ko je predkazenski postopek zaključen, ko tožilstvo na sodišču vloži obtožni akt (predlog za preiskavo ali obtožnico) in sodišče odloči o utemeljenosti teh aktov. V vsakem primeru pa se posebej presoja upravičenost interesa. Iz vsebine 128. čl ZKP torej izhaja, da že zakonodajalec ni predvidel možnosti posredovanja oziroma seznanitve s spisi v predkazenskem postopku. Edina izjema, predvidena v VI. odst. 128. čl. ZKP, je pravica stranke v postopku (obdolženca, zagovornika), da si pri tožilcu ogleda uradne zaznamke policije.

Glede na navedene pomembne in prevladujoče ustavne in konvencijske pravice ovadenega posameznika, glede na dejstvo, v kateri fazi se nahaja postopek zoper njega in glede na dejstvo, da je v tej fazi postopka pri policiji ustavna in konvencijska pravica do domneve nedolžnosti nedvomno močnejša od interesa javnosti, da se razkrije zahtevana informacija, je organ ugotovil, da sta interes uspešnega nadaljevanja postopka in interes ovadene osebe v tej zadevi očitno prevladujoča nad interesom javnosti za razkritje informacije. V nasprotnem primeru bi bilo delovanje policije in državnega tožilstva v primeru kazenskih ovadb zoper posameznike nedvomno oteženo, ustavne in konvencijske pravice teh posameznikov pa očitno neobstoječe in neizvršljive. Tudi delni dostop do informacije bi navedene pravice ovadenega posameznika oziroma legitimni interes države za zakonito in učinkovito izvedbo predkazenskih in kazenskih postopkov onemogočil ali nesorazmerno otežil. Bistvo t.i. ''policijske preiskave'' je učinkovito odkrivanje storilcev kaznivih dejanj in dajanje informacij o teh vprašanjih je vsaj v začetni fazi postopka nedvoumno podrejeno temu cilju.

Prosilka je dne 23.12.2005 pri organu vložila pritožbo zoper odločbo organa, v kateri je navedla, da se z odločitvijo organa in razlogi, ki jih je organ navedel v zavrnilni odločbi, ne strinja. Zavrnilni razlogi ne vzdržijo pravne presoje, zato vztraja pri svoji zahtevi in njeni utemeljitvi.

Organ je dne 28.12.2005 dokumentacijo v zvezi z zahtevo prosilke poslal v pristojno odločanje Pooblaščencu, ki je dokumentacijo prejel dne 30.12.2005. Po pozivu Pooblaščenca je organ dne 2.2.2006 Pooblaščencu poslal tudi fotokopijo zahtevanega dokumenta.

Pritožba ni utemeljena.

1. Pojem informacije javnega značaja.
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, zato v I. odst. 1. čl. vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo (med drugim tudi) državni organi. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.

Informacija javnega značaja je po določilu I. odst. 4. čl. ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, po katerih lahko opredelimo informacijo javnega značaja:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2.) organ mora z njo razpolagati;
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.

Zahtevani dokument ustreza definiciji informacije javnega značaja, saj organ, od katerega je prosilka zahtevala dokument (MNZ), z njim razpolaga in ga je izdelal zaradi potreb s svojega delovnega področja. Ker pa se je prosilka v zahtevi sklicevala na prevladujoč javni interes, je moralo MNZ v skladu z II. odst. 21. čl. ZDIJZ zahtevo odstopiti v odločitev organu, kar pa ne spremeni dejstva, da zahtevani dokument predstavlja informacijo javnega značaja.

2. Izjeme po I. odst. 6. čl. ZDIJZ
Po načelu prostega dostopa iz 5. čl. ZDIJZ so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, vsak prosilec pa ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja in sicer na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Pomembno je tudi, da prosilcu ni potrebno izkazovati pravnega interesa, torej upravičenega razloga za dostop. Načelo prostega dostopa pa pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev, razen v kolikor so določene informacije izvzete iz prostega dostopa (da torej zanje ne velja omenjena pravna domneva), in sicer zato, ker sploh ne gre za informacijo javnega značaja, ali pa ker gre za obstoj katere izmed zakonskih izjem od prostega dostopa.

I. odst. 6. čl. ZDIJZ zato taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije. Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v I. odst. 6. čl. ZDIJZ. Organ se je v izpodbijani odločbi skliceval na izjeme iz 2., 3. in 6. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ.

2.1 Izjema po 6. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ
Izjema iz 6. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ omogoča organu zavrnitev zahteve za dostop do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Takšna opredelitev določa tri pogoje, ki morajo biti podani kumulativno za uporabo te izjeme:
1. da gre za podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški,
2. da bi razkritje podatka škodovalo izvedbi postopka,
3. iz drugega pa logično izhaja še tretji pogoj, in sicer, da postopek, ki je predmet varstva navedene izjeme, še ni končan.

Ker organ v izpodbijani odločbi navaja, da naj bi razkritje zahtevane informacije škodovalo nadaljnjim ukrepom, povezanih s kazenskim pregonom, je bilo uvodoma potrebno opredeliti pojem kazenskega pregona. Le-ta namreč v slovenskem pravnem redu ni jasno definiran, lahko pa iz ZKP in Zakona o državnem tožilstvu (ZDT; Ur. l. RS, št. 14/2003 ter spremembe in dopolnitve) posredno razberemo, da gre za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj v najširšem smislu. Obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe, ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 244 in 245). Na podlagi navedenega Pooblaščenec ocenjuje, da je s tem, ko je pri sprejemu ZDIJZ uporabil izraz kazenski pregon, zakonodajalec dopustil možnost, da se po 6. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ varujejo podatki iz vseh faz postopka kazenskega pregona. Se pa seveda navedena izjema deloma pokriva z izjemo iz 8. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki varuje podatke, pridobljene ali sestavljene zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, se pravi tudi kazenskega (opomba Pooblaščenca). Uporaba ene ali druge izjeme je tako odvisna od organa, od katerega se informacija zahteva ter od faze, v kateri je postopek kazenskega pregona. Glede na to, da je prosilka v predmetni zadevi zahtevala kazensko ovadbo, se je organ v zavrnilni odločbi pravilno skliceval na izjemo iz 6. tč. in ne 8. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ.

Zahtevani dokument predstavlja ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ki jo je v teku predkazenskega postopka sestavila policija kot organ v sestavi MNZ (1. čl. Zakona o policiji, Ur. l. RS, št. 49/1998 ter spremembe in dopolnitve, ZPol). Podatki, ki jih vsebuje ovadba, so bili nesporno pridobljeni, zahtevani dokument pa sestavljen zaradi in v zvezi s kazenskim pregonom. Podan je torej prvi pogoj za uveljavitev izjeme iz 6. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ. Podan je tudi tretji pogoj, saj v konkretnem primeru obtožni akt še ni bil vložen, tožilec pa kazenske ovadbe tudi ni zavrgel in je torej postopek kazenskega pregona še vedno v teku.

Za zavrnitev dostopa do dokumentov pa mora biti izpolnjen še pogoj, da mora razkritje podatkov iz zahtevanega dokumenta škodovati izvedbi postopka kazenskega pregona. Ta pogoj zavezuje organ, da izvede t.i. škodni test, po katerem mora organ (ki dokumenta ne želi razkriti) izkazati, da bi bila s samim razkritjem podatkov iz zahtevanega dokumenta prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma da bi nastala določena škoda, v konkretnem primeru izvedbi postopka kazenskega pregona. Ogrozitev mora biti dejanska, ne le hipotetična. Zavezani organ lahko dostop zavrne, če bi razkritje podatkov ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ta dejanja ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128). Organ mora kot verjetno izkazati, da bi bil z razkritjem kazenskih spisov ogrožen kazenski pregon.

Po mnenju Pooblaščenca je organ v izpodbijani odločbi uspel izkazati, da bi razkritje zahtevanega dokumenta dejansko škodovalo izvedbi konkretnega kazenskega pregona. Za to je navedel prepričljive in konkretne razloge, s katerimi se Pooblaščenec v celoti strinja. Organ v odločbi upravičeno opozarja na dejstvo, da se postopek kazenskega pregona trenutno še vedno nahaja v začetni fazi, to je v fazi t.i. ''policijske preiskave'', ki je za učinkovito odkrivanje storilcev kaznivih dejanj ključnega pomena. V tej fazi se namreč še vedno intenzivno zbirajo dokazi, ki naj bi potrdili utemeljenost suma, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje. Razkritje zahtevanega dokumenta bi prav gotovo bistveno otežilo zbiranje novih dokazov, saj bi razkrilo, katere dokaze je policija že pridobila in smer, v kateri poteka preiskovanje organov pregona. Iz zahtevanega dokumenta je razvidno, katere osebe posedujejo ali bi lahko posedovale informacije, pomembne v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem in še niso bile zaslišane. Te osebe bi se tako lahko ustrezno pripravile in prikrile morebitne dokaze, prav tako pa bi na njih lahko nezakonito vplivali tisti, ki so vpleteni v posle, ki so v zahtevanem dokumentu opredeljeni kot nezakoniti. Organ upravičeno opozarja tudi na dejstvo, da v konkretnem primeru tožilec še ni vložil obtožnega akta, kar ima za posledico, da tudi tiste izjave, ki so jih v dosedanjem teku postopka določene osebe že dale, še nimajo dokazne moči po ZKP, to je, v sodnem postopku ne morejo biti uporabljene kot dokaz. Vpleteni bi lahko tudi na te osebe vplivali na način, da bi te le-te spremenile svoje izjave ali podale drugačne razlage že danih izjav. Vse navedeno velja še toliko bolj zaradi dejstva, ker gre v predmetni zadevi za obliko gospodarskega kriminala, pri katerem, drugače kot pri večini ostalih premoženjskih deliktov, krog osumljencev ni vedno povsem očiten, poleg tega pa imajo pri dokazovanju teh kaznivih dejanj običajno pomembno vlogo listinski dokazi, ki pa jih je moč še posebej lahko prikriti ali celo uničiti. Gre za zapleteno obliko kriminala, ki zahteva od tistih, ki ga obravnavajo in razkrivajo, veliko strokovno in specialistično znanje. Kakršnokoli razkritje kateregakoli podatka, ki se nahaja v kazenski ovadbi za takšno kaznivo dejanje, bi zato zagotovo škodovalo izvedbi kazenskega pregona. Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je v konkretnem primeru izjema po 6. tč. I. odst. 6.čl. ZDIJZ podana, saj so podani vsi trije pogoji, ki jih zahteva navedena izjema.

3. O institutu delnega dostopa
V zvezi z izjemo po 6. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ je Pooblaščenec presojal, ali je v konkretnem primeru možen t.i. delni dostop. Institut delnega dostopa ureja 7. čl. ZDIJZ, ki določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena (izjeme od prostega dostopa) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. Delni dostop podrobneje ureja Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/05, v nadaljevanju Uredba), ki v 21. členu določa, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični oblik oziroma zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (I. odst.). Ne glede na zapisano je treba šteti, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če je bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (II. odst.).

Za presojo v konkretnem primeru je bistvenega pomena predvsem drugi del določbe 7. čl. ZDIJZ, po katerem se prosilca seznani z delom dokumenta le pod pogojem, če to ne ogrozi njegove zaupnosti. Delni dostop se torej lahko omogoči le, če delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. Pomemben torej ni le tehnični, ampak tudi vsebinski vidik delnega dostopa. Ob tem pa je ob implementaciji delnega dostopa potrebno upoštevati tudi vprašanje smiselnosti delnega dostopa. Že Sodišče Evropskih skupnosti je namreč odločilo, da delnega dostopa ni potrebno odobriti takrat, ko bi ta bil brez smisla, ko bi bili dostopni dokumenti brez posebne vrednosti za upravičenca (primer Olli Mattila v. Komisija in Svet EU, št. T-204/99, z dne 12.7.2001, ECR II-226).

Pooblaščenec po pregledu zahtevanega dokumenta ugotavlja, da gre v obravnavanem dokumentu za tolikšno vsebnost in koncentracijo podatkov, ki predstavljajo izjemo po 6. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ, da instituta delnega dostopa v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Tudi dostop do le določenih podatkov v ovadbi, ki jo zahteva prosilec, bi namreč ogrozil zaupnost varovanih informacij, obenem pa delni dostop zaradi popolne izgube vrednosti preostalih informacij za prosilca tudi ne bi bil smiseln.

4. Test interesa javnosti
Kljub temu, da je Pooblaščenec ugotovil obstoj izjeme iz 6. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki že sama po sebi predstavlja razlog, na podlagi katerega organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, je moral v konkretnem primeru izvesti še t.i. test interesa javnosti, saj sta se tako prosilka v svoji zahtevi, kot organ v izpodbijani odločbi sklicevala na omenjeni test.

Test interesa javnosti omogoča II. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki določa, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, četudi je podana katera izmed izjem od prostega dostopa (v konkretnem primeru gre za izjemo iz 6. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ), če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Omenjeni test interesa javnosti sicer bistveno relativizira v zakonu določene izjeme in omogoča širšo dostopnost do informacij javnega značaja ter s tem tudi večjo odprtost javnega sektorja, vendar ga je potrebno uporabljati z veliko mero previdnosti in znanja, saj test interesa javnosti, namesto dosedanjih absolutnih izjem od dostopa do informacij javnega značaja, zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Pri testu interesa javnosti gre za tehtanje, pri katerem mora organ (uradna oseba organa prve stopnje, Pooblaščenec kot pritožbeni organ, sodišče) presoditi, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je potrebno presoditi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Organ mora pri uporabi tega testa preprosto odločiti, ali bo v konkretnem primeru javnemu interesu bolj zadoščeno z razkritjem ali z nerazkritjem informacije. Javni interes za razkritje je tako na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo ipd.

Pooblaščenec ocenjuje, da v konkretnem primeru interes javnosti do razkritja zahtevanih podatkov ni podan v tolikšni meri, da bi prevladal nad interesom osumljenca ter javnim interesom za učinkovito izvedbo postopka kazenskega pregona.

Razkritje kazenske ovadbe bi pomenilo poseg v nekatere z ustavo zavarovane pravice osumljenca: v pravico do sodnega varstva, v pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, predvsem pa v pravico do domneve nedolžnosti. Ustava RS v 23. čl. določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, ter da mu sodi sodnik, ki je izbran po pravilih, v naprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Z razkritjem kazenske ovadbe bi osumljencu to pravico odvzeli, saj bi s tem omogočili pritisk javnosti na nepristransko odločanje pravosodnih organov, javnost bi prevzela funkcijo organa, v smislu »primite tatu«, proti čemur osumljenec nima učinkovite obrambe. Z razkritjem bi posegli tudi v pravico osumljenca do zasebnosti, na podlagi katere je posamezniku na ustavni ravni (35. čl. Ustave RS) pridržana sfera zasebnega življenja oz. njegovega zasebnega življenjskega okolja. Zagotovljena je nedotakljivost njegove zasebnosti, kar pomeni, da obstaja nedotakljivo področje človekove svobode, ki je odtegnjeno vplivu države in seveda še toliko bolj posegu drugih posameznikov. Predvsem pa bi razkritje kazenske ovadbe pomenilo poseg v pravico do domneve nedolžnosti, ki jo zagotavlja določba 27. čl. Ustave RS. Ta določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Gre za t.i. predpostavko nedolžnosti, ki pomeni, da oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba, ter najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nedvomno dokazana, obdolženo osebo oprostiti (prim. tudi Komentar Ustave RS, Lovro Šturm (urednik), Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije 2002, stran 305). Z razkritjem zahtevanih podatkov bi se domneva nedolžnosti »spremenila« v domnevo o krivdi, ko bi javnost polemizirala o vprašanjih, ki sicer sodijo na glavno obravnavo, če do nje sploh pride. Ne gre namreč pozabiti, da v predmetni zadevi obtožni akt s strani pristojnega tožilca na sodišču sploh še ni bil vložen, zaradi česar ima v tej fazi kazenskega pregona domneva nedolžnosti še toliko večji pomen. Z razkritjem zahtevanega dokumenta bi se lahko javnost opredelila o krivdi posamezne osebe, čeprav kazenski postopek kasneje sploh ne bi bil sprožen.

Poleg zgoraj opisanih interesov osumljenca pa nasproti javnemu interesu za razkritje podatkov stoji tudi javni interes za učinkovito izvedbo postopka kazenskega pregona. V izogib ponavljanju se Pooblaščenec v zvezi z javnim interesom za učinkovito izvedbo postopka kazenskega pregona sklicuje na vse, kar je navedel že v zvezi z izvedbo škodnega testa pod točko 2.1 obrazložitve. Ob tem pa Pooblaščenec še poudarja, da razkritje podatkov, ki se nahajajo v kazenski ovadbi, v ničemer ne bi spremenilo položaja niti morebitnih oškodovancev, ki naj bi bili z obravnavanim kaznivim dejanjem oškodovani, niti splošne javnosti. Morebitni oškodovanci imajo na razpolago druge ustrezne poti za povrnitev morebitne škode, in sicer na podlagi ZKP ter Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001), sankcioniranje osumljenca v zvezi z njegovo funkcijo v družbi, ki jo vodi, pa omogočajo ZGD, Zakon o zavarovalništvu ter drugi materialni predpisi s tega področja. Potencialnemu interesu splošne javnosti pa je organ zadostil že z obvestilom o tem, da je bila vložena kazenska ovadba, s čimer je bila javnost obveščena, da je organ reagiral na sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Na podlagi teh podatkov javnost lahko oceni, ali so se organi pregona ustrezno odzvali informacije, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, ne da bi se pri tem posegalo v ustavne pravice osumljenca in oviralo kazenski pregon. Nenazadne bo imela javnost možnost, da se podrobneje seznani z okoliščinami kaznivega dejanja na javnih glavnih obravnavah tekom kazenskega postopka, v kolikor bo tožilec ocenil, da je sum, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, utemeljen in bo sprožil kazenski postopek. Do takrat pa zgoraj omenjene pravice osumljenca in pa javni interes za učinkovit kazenski pregon nedvomno prevladajo nad javnim interesom za razkritje konkretne kazenske ovadbe. Pooblaščenec meni, da gre v predmetni zadevi za situacijo, ki naj je test interesa javnosti nikakor ne bi zajemal – test interesa javnosti namreč ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je ''interesantno za javnost'', temveč da se razkrije tisto, kar je ''v interesu javnosti''. V javnem interesu pa je tisto, kar služi interesom javnosti. Podatki, ki jih prosilka zahteva, so morebiti interesantni za javnost, nikakor pa niso v interesu javnosti, saj mora vsaka država, ki želi biti demokratična, sicer zagotavljati pravico do svobode izražanja in prost dostop do informacij javnega značaja, vendar pa mora hkrati vse državljane varovati pred zlorabo neomejene svobode na njihovo škodo, poskrbeti pa mora tudi za učinkovit sistem preganjanja storilcev kaznivih dejanj.

Organ se je v izpodbijani odločbi skliceval tudi na izjemi iz 2. in 3. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ. Ker pa je Pooblaščenec ugotovil, da je potrebno dostop do zahtevanega dokumenta v celoti zavrniti že na podlagi izjeme iz 6. tč. I. odst. 6.čl. ZDIJZ, pri čemer je opravil tudi test interesa javnosti, se s presojo, ali sta podani tudi izjemi iz 2. oziroma 3. tč. I. odst. 6. čl. ZDIJZ ni ukvarjal.

Iz pritožbenega postopka je razvidno, da je odločba organa prve stopnje pravilna in zakonita, zato je bilo potrebno pritožbo prosilke na podlagi I. odst. 248. čl. ZUP kot neutemeljeno zavrniti.


Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče v Ljubljani, Tržaška 68/a, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.


Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.
pooblaščenka