Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 24.02.2020
Naslov: Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije - Inštitut za raziskovanje narave, razvoj in zagotavljanje kakovsti naravnih zdravil
Številka: 090-288/2019
Kategorija: Osebni podatek, Test interesa javnosti
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

Organ je zavrnil zahtevo prosilca za dostop do dokumentacije, vezane na izjavo, ki jo je v povezavi z intoksikacijami s CBD podal predstavnik organa. IP je pritožbo prosilca zavrnil, ker je ugotovil, da je podana izjema od prostega dostopa po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Dokumenti vsebujejo osebne podatke v zvezi z zdravjem pacientov, za razkritje katerih ne obstaja pravna podlaga, zato gre za t.i. varovane osebne podatke. Prevladujoč javni interes za razkritje zahtevanih informacij ni podan, delni dostop pa zaradi velike koncentracije osebnih podatkov ni mogoč oz. ni smiseln.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-288/2019/13

Datum: 24. 2. 2020

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 9. 12. 2019, zoper odločbo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Zaloška cesta 7, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 045-0001/2019/0005 z dne 27. 11. 2019, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilca z dne 9. 12. 2019 zoper odločbo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, št. 045-0001/2019/0005 z dne 27. 11. 2019, se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

Prosilec je 20. 11. 2019 podal zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je od organa zahteval, da mu posreduje:

- dokumentacijo, vezano na izjavo, ki jo je v povezavi z intoksikacijami s CBD podal … (UKCLJ) za televizijo POP TV v okviru oddaje/prispevka 24ur dne 7. 10. 2019 glede obravnave bolnikov, ki so izjavili, da so zaužili pripravke s CBD,

- poročila o pregledih telesnih tekočin na prisotnost CBD in ostalih kanabinoidov, anamnezo, diagnoze in terapije, ter tudi poročila, vezana na končni razplet teh zastrupitev, v skladu z Uredbo EU o varstvu podatkov.

 

Organ je zavrnil zahtevo prosilca z odločbo št. 045-0001/2019/0005 z dne 27. 11. 2019, v kateri se je skliceval na 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pojasnil je, da zahtevana dokumentacija (dokumentacija o intoksikacijah s CBD ter celotna poročila s pregledi telesnih tekočin na prisotnost CBD in ostalih kanabinoidov, anamnezo, diagnozo in terapije, kot tudi razplet teh zastrupitev) vsebuje osebne podatke pacientov, ki jih je organ dolžan varovati skladno z načelom zaupnosti (drugi odstavek 44. člena Zakona o pacientovih pravicah (Ur. I. RS, št. 15/08 in 55/17; v nadaljevanju ZPacP)). Ti podatki vključujejo tudi osebne podatke, ki so po svoji naravi še posebej občutljivi (zdravstveni in drugi občutljivi osebni podatki) z vidika temeljnih pravic in svoboščin, saj ti podatki razkrivajo najintimnejše informacije posameznikov glede njihovega zdravstvenega stanja in družinskih razmerij. Glede na določbe Splošne uredbe, ki je temeljni in sistemski predpis s področja varstva osebnih podatkov, se posebne kategorije osebnih podatkov posameznikov (npr. zdravstveni podatki, ki so del poročila o strokovnem nadzoru) lahko obdelujejo (to je širok pojem, ki vključuje tudi sporočanje, posredovanje, razkrivanje in vpogled v podatke) le, če je za to podana ena od pravih podlag iz drugega odstavka 9. člena Splošne uredbe (npr. izrecna privolitev pacienta). Dodatno ima organ v skladu s področno zakonodajo profesionalno dolžnost do varovanja zaupnosti podatkov pacientov. Vsi bolniki imajo pravico do zasebnosti in pričakovanja, da bodo zdravstveni in drugi delavci v zdravstveni ustanovi varovali zasebnost njihovih podatkov. Ta pravica do zasebnosti in profesionalna dolžnost varovanja zaupnosti podatkov velja ne glede na obliko, v kateri so podatki shranjeni in preneseni. Splošna določba o varstvu osebnih podatkov glede varovanja poklicne skrivnosti, ki veže zdravstvene delavce in tudi organ, je urejena v Zakonu o zdravstveni dejavnosti (Ur. I. RS, št. 23/2005-UPB; v nadaljevanju ZZDej), ki v 51. členu določa, da so zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci ter osebe, ki so jim ti podatki dosegljivi zaradi narave njihovega dela, dolžni varovati kot poklicno skrivnost podatke o zdravstvenem stanju posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja. Podobno tudi Zakon o zdravniški službi (Ur. I. RS, št. 72/2006-UPB; v nadaljevanju ZZdrS) v 51. členu ter v 52. členu določa, da se podatki o zdravstvenem stanju bolnika in podatki o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega zdravstvenega stanja ne smejo dajati drugim ljudem oziroma javnosti in tudi ne objavljati na način, ki bi omogočal razkritje posameznika, na katerega se nanašajo. Smiselno enake določbe o varovanju poklicne skrivnosti izvajalcev zdravstveni storitev vsebuje tudi ZPacP, ki v 45. členu določa, da so zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci, ter osebe, ki so jim zaradi narave njihovega dela podatki dosegljivi, dolžni kot poklicno skrivnost varovati vse, kar pri opravljanju svojega poklica ali dela zvedo o pacientu, zlasti pa informacije o njegovem zdravstvenem stanju, njegovih osebnih, družinskih in socialnih razmerah ter informacije v zvezi z ugotavljanjem, zdravljenjem in spremljanjem bolezni in poškodb. Dolžnosti varovanja informacij o zdravstvenem stanju pacienta lahko zdravstvenega delavca oziroma zdravstvenega sodelavca oziroma drugo osebo, ki so ji ti podatki dosegljivi zaradi narave njihovega dela, razreši samo pacient sam, starši oziroma skrbniki otroka pred dopolnjenim petnajstim letom, oseba, ki je imela pravico do privolitve v medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo, če pacient ni bil sposoben odločanja o sebi, sodišče ali druge osebe, kadar tako določa zakon. Dovoljenje pacienta oziroma njegovih staršev ali skrbnikov za posredovanje podatkov organu s strani prosilca ni bilo posredovano. Organ torej teh podatkov prosilcu ne more posredovati, ne da bi pri tem nedopustno posegel v pravico do zasebnosti pacientov, pri tem pa kršil Splošno uredbo in vrsto področnih zakonov, ki zdravstvenim ustanovam nalagajo profesionalno dolžnost varstva zaupnosti podatkov pacientov. Organ je še dodal, da bi bilo pacienta, ki je bil vključen v poročilo, zelo lahko identificirati že na podlagi zelo majhnega obsega razkritih podatkov, saj gre za zelo specifične paciente, ki jih na letni ravni v Sloveniji ni veliko. Pacienti in njihovi sorodniki ter tudi skupnost, v kateri živijo, bi lahko že na podlagi npr. letnice rojstva pacienta, spola ter obdobja obravnave zelo hitro prepoznali, za koga gre oziroma kdo ta pacient je. Zato je izredno pomembno, da se v najvišji tajnosti hranijo prav vsi podatki in informacije o obravnavi takšnih pacientov, tudi če sami po sebi niso osebni podatki in na prvi pogled morda ne razkrivajo identitete posameznika, saj lahko v kombinaciji z drugimi podatki razkrijejo identiteto pacienta. Počrnitev oziroma anonimizacija dokumentov na način, da bi se zakrili prav vsi takšni podatki oziroma informacije, bi bila zato praktično nemogoča. Ob upoštevanju omenjenega je organ ugotovil, da v obravnavanem primeru ni podana nobena od zgoraj navedenih pravnih podlag, po kateri bi bilo posredovanje pacientovih zdravstvenih in drugih osebnih podatkov kot informacij javnega značaja zakonito.

 

Prosilec je dne 9. 12. 2019 zoper odločbo št. 045-0001/2019/0005 z dne 27. 11. 2019 vložil pritožbo, v kateri je navedel, da so se nanj obrnili posamezniki, ki jih dotična tema zanima. Sama tema, vezana na konopljo in CBD (ta je pridobljen iz industrijske konoplje), je v javnosti stalno prisotna tema, zato ima vsaka izjava določen vpliv. Še posebno izjava, kjer se navaja, da je prihajalo do zastrupitev, ki jih z naravno pridobljenim CBD in postopkom ni možno dobiti. Možne so pa morebitne zastrupitve iz ekstraktov, dosegljivih preko internetne prodaje in na črnem trgu, kjer njihova pridelava ni ustrezno kontrolirana. Zaradi takšnih težav imajo težave tisti proizvajalci, ki pridobijo CBD iz industrijske konoplje v skladu z ustreznimi postopki in v okviru pozitivne zakonodaje. Zato je prosilec organ, v katerem je … zaposlen, prosil za dokumentacijo, seveda z zakritimi osebnimi podatki, vezano na poročila o pregledih telesnih tekočin na prisotnost CBD in ostalih kanabinoidov, anamnezo, diagnoze in terapije, kot tudi poročila, vezana na končni razplet teh zastrupitev, v skladu z Uredbo EU o varstvu podatkov. Prosilec meni, da so javno izrečena mnenja, ki jih posamezniki izrečejo v javnosti kot strokovnjaki v okviru svojega profesionalnega delovnega področja ali kot predstavniki javne institucije, način vplivanja na javnost. Zato ima javnost pravico izvedeti, na osnovi kakšnih argumentov ali stanj ali dogodkov so takšna mnenja izrečena. Še posebno, ker in ko gre za mnenja, ki se dotikajo javno izpostavljenih vsebin, v kar CBD in industrijska konoplja, kot tudi sama rastlina konoplja, zagotovo sodijo. V zadnjem času še toliko bolj, saj so bili vsi proizvajalci primorani umakniti svoje proizvode iz prodaje, res da ne na osnovi te izjave, se pa zaradi nje vzpostavljajo še dodatni strahovi in nepotrebna trenja in vznemirjanje javnosti. Del strokovne javnosti se je namreč na to izjavo odzval, da zaradi naravnosti CBD in ostalih naravnih ekstraktov in kanabinoidov iz industrijske konoplje do zastrupitve praktično ne bi moglo priti. Do nje lahko pride le v primeru nepravilno, nestrokovno in umetno pripravljenih izdelkov in proizvodov, ki so v večini dosegljivi na črnem trgu in preko internetnih trgovin (zaradi nekontroliranega dodajanja ostalih sestavin in ekstraktov), kar pa v javni izjavi ni bilo poudarjeno. Prosilec meni, da ima kot zainteresirana javnost pravico ugotoviti in izvedeti, ali so izjave, podane na osnovi realnih dejstev, ali pa je šlo za splošno, pavšalno navajanje brez ustrezne in primerne strokovne podlage. Ali pa je šlo celo za osebno mnenje (v oddaji je bil nastopajoči predstavljen kot predstavnik institucije) in namerno nasprotovanje dokazljivim primerom, ko so si posamezniki s CBD lajšali in si lajšajo zdravstvene težave. Zato prosilec poudarja, da so lahko osebni podatki prekriti in težko verjame, da bi preko preostalih podatkov lahko sklepal, za koga osebno v konkretnem primeru gre. Prosilca predvsem zanima, kako je prišlo do zaključka oziroma diagnoze, da gre za zastrupitev s CBD in nadaljnji postopki. Prosilec verjame, da v tem primeru ni potreben vpogled v celotne konkretne zdravstvene kartoteke, ampak zagotovo obstaja tudi drug način, kako so se ta stanja zavedla in kako bi prosilcu lahko bile te informacije posredovane. Prosilec prosi IP, da mu omogoči dostop do teh podatkov.

 

Organ je pritožbo, z dopisom št. 045-0002/2019/0038 z dne 30. 12. 2019, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je IP z dopisom št. 090-288/2019/4 z dne 7. 1. 2020 organ pozval, da mu posreduje dokumente, ki so predmet zahteve, brez prekritih podatkov. Organ je v dopisu brez številke z dne 17. 1. 2020 navedel, da je …, v oddaji 24 ur televizije POP TV, dne 7. 10. 2019, v bistvenem pojasnjeval, da je Center za klinično toksikologijo in farmakologijo UKCL v zadnjih 3 letih obravnaval okoli 10 pacientov zaradi zastrupitve s THC ob uživanju pripravkov CBD (pripravki CBD imajo lahko maksimalno 0,2% vrednost, vendar se zdi, da ga imajo v resnici več, zaradi česar tudi prihaja do zastrupitev s THC). Nadalje je organ navedel, da se poziv IP nanaša na zdravstveno dokumentacijo, ki je nastala bodisi tekom zdravstvene obravnave pacientov, bodisi je povezana z zdravstvenim stanjem pacientov in je nujno potrebna za izvajanje pravic ali obveznosti izvajalca zdravstvenih dejavnosti, kot to izhaja iz 1.a člena Zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (Ur. I. RS, št. 65/00,47/15 in 31/18; v nadaljevanju: ZZPPZ). Organ se je skliceval na določila Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. I. RS, št. št. 23/05 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZZDej), ZZPPZ in Zakona o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta (Ur. I. RS, št. 85/16; v nadaljevanju: ZAGOPP), Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Ur. I. RS, št 30/06 in 51/14; v nadaljevanju: ZVDAGA) in na Smernice Informacijskega pooblaščenca za izvajalce zdravstvenih storitev ter predlagal, da IP v okviru svojih pristojnosti izvede osebni vpogled v zaprošeno dokumentacijo v prostorih organa ob prisotnosti odgovorne osebe organa.

 

IP je z namenom popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja 28. 1. 2020 v prostorih organa opravil ogled in camera, na podlagi katerega je nastal zapisnik št. 090-288/2019/9. Organ je pojasnil, da predvideva, da se je intervju, na katerega se sklicuje prosilec, nanašal na elektronsko sporočilo, v katerem je … odgovoril na vprašanje Ministrstva za zdravje, v katerem je izpostavil nekaj primerov zastrupitev s pripravki CBD. Nadalje je organ pojasnil, da v zvezi z obravnavano temo ne obstajajo nobena poročila, na katera se prosilec sklicuje. Vsi podatki, ki so bili podlaga za izjavo, se nahajajo v zdravstveni dokumentaciji, nekaj pa je v dokumentarnem gradivu delovanja 24 urne toksikološke službe Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo. Na podlagi dogovora na ogledu in camera je organ v prilogi dopisa št. R-16-280120-3 z dne 4. 2. 2020 IP posredoval vso navedeno dokumentacijo.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

Kot organ druge stopnje je IP v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

Organ je zahtevo prosilca zavrnil s sklicevanjem na varstvo osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Prosilec ugotovitvi organa, da zahtevana dokumentacija vsebuje varovane osebne podatke, v pritožbi ne nasprotuje, vztraja pa, da bi mu organ moral omogočiti dostop do zahtevane dokumentacije brez varovanih osebnih podatkov. V konkretni zadevi je torej med organom in prosilcem sporno, ali je do zahtevane dokumentacije možen t.i. delni dostop v smislu 7. člena ZDIJZ.

 

Za potrebe tega pritožbenega postopka je organ v prilogi dopisa št. R-16-280120-3 z dne 4. 2. 2020 IP posredoval naslednjo dokumentacijo, glede katere je bilo na ogledu in camera ugotovljeno, da je predmet zahteve prosilca:

  • sporočilo, v katerem je … odgovoril na vprašanje Ministrstva za zdravje, kjer je izpostavil osem primerov zastrupitve s pripravki CBD (v nadaljevanju sporočilo),
  • zdravstveno dokumentacijo dveh obravnavanih pacientov (v nadaljevanju zdravstvena dokumentacija),
  • dokumentarno gradivo delovanja 24 urne toksikološke službe Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo, ki se nanaša na šest pacientov (v nadaljevanju dokumentarno gradivo).

 

Po pregledu prejete dokumentacije je IP ugotovil, da se v dokumentih nahajajo osebni podatki, in sicer imena, priimki in izobrazba zdravnikov ter naslednji podatki o obravnavanih pacientih: imena, priimki, naslovi, datumi rojstev, spol, ZZZS številke, anamneze, statusi, EKG in RTG izvidi, laboratorijski izvidi, diagnoze, opisi poteka zdravljenja, mesto, čas, okoliščine in povzročitelji zastrupitev, svetovalni ukrepi. IP je zato ugotovil, da so vsi zahtevani dokumenti nastali v okviru postopkov zdravstvene obravnave oziroma so s temi postopki povezani, ter vsebujejo osebne podatke v zvezi z zdravjem.

 

Izjema varstva osebnih podatkov je opredeljena v 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Po tej določbi organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. S 25. 5. 2018 se je začela uporabljati Splošna uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov). Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov je torej pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZVOP-1), kar pomeni, da se v določenih delih ZVOP-1 ne uporablja več.

 

Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, v členu 4 (1), določa, da je osebni podatek katerakoli informacija v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov v členu 9 (1) navaja posebne vrste osebnih podatkov ter njihovo obdelavo. Tako sta po Splošni uredbi prepovedani obdelava osebnih podatkov, ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, politično mnenje, versko ali filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu, in obdelava genskih podatkov, biometričnih podatkov za namene edinstvene identifikacije posameznika, podatkov v zvezi z zdravjem ali podatkov v zvezi s posameznikovim spolnim življenjem ali spolno usmerjenostjo. Iz navedene določbe izhaja, da je izrecno prepovedana obdelava osebnih podatkov v zvezi z zdravjem. V skladu z členom 9 (2) Splošne uredbe se prvi odstavek ne uporablja in omenjena prepoved obdelave ne velja, če velja eno od navedenega v točkah od a do j, vendar IP ugotavlja, da nobena izmed teh točk v konkretnem primeru ni izpolnjena. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov v členu 86 nadalje določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4 (2) Splošne uredbe, zato je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, lahko predstavlja tudi ZDIJZ. ZDIJZ sam po sebi ne daje organom pravne podlage, da razkrivajo oziroma dajejo na razpolago osebne podatke posameznikov, s katerimi razpolagajo zaradi izvrševanja svojih zakonitih pristojnosti. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, na primer, tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega interesa javnosti (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ). Iz navedenega izhaja, da ime, priimek in izobrazba zdravnika niso varovani osebni podatki. Zdravnik je kot zaposleni v organu oziroma drugi bolnišnici javni uslužbenec in ker gre za podatke v zvezi z delom javnega uslužbenca, so na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ti podatki absolutno javni. Zdravnik namreč ne more pričakovati varstva zasebnosti glede teh podatkov pri svojem delu zdravstvene obravnave pacientov v javnem zavodu. Ostali osebni podatki (to so osebni podatki pacientov) v obravnavanih dokumentih pa so varovani osebni podatki, ker zakonska podlaga, ki bi določala, da je te osebne podatke dovoljeno posredovati javnosti, ne obstaja, kar je IP pojasnil v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

 

IP je ugotovil, da so iz zahtevanih dokumentov razvidni opisi okoliščin (npr. opisi diagnoz in poteka zdravljenja, mesto, čas, okoliščine in povzročitelji zastrupitev) v zvezi s konkretnim pacientom na način, da bi bil na podlagi teh podatkov posamezni pacient določen ali vsaj določljiv. Kombinacija oziroma povezanost različnih osebnih podatkov med sabo (npr. navedba dneva ali ure sprejema pacienta in diagnoze, ali navedba starosti pacienta, diagnoze in osebnih okoliščin) namreč vpliva na možnost, da postane oseba določena ali vsaj določljiva oziroma, da je ogrožena zasebnost posameznika. Na navedeno je opozoril tudi organ, ki je v izpodbijani odločbi navedel, da bi pacienti in njihovi sorodniki ter tudi skupnost, v kateri živijo, lahko že na podlagi npr. letnice rojstva pacienta, spola ter obdobja obravnave zelo hitro prepoznali, za koga gre oziroma kdo ta pacient je. Poudariti pa je treba tudi, da se zahteva prosilca nanaša na le osem pacientov s točno določeno diagnozo (zastrupitev s CBD), kakršnih po navedbah organa na letni ravni ni veliko, zato bi bilo že na podlagi zelo majhnega obsega osebnih podatkov možno identificirati pacienta, kar bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov. IP še pojasnjuje, da je Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov v primerjavi z ZVOP-1 uvedla strožjo definicijo določljivosti fizične osebe. ZVOP-1 je namreč v 6. členu način identifikacije vezal na pogoj, da le-ta ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov pa v zgoraj že omenjenem členu 4 (1) tega pogoja ne postavlja, kar pomeni, da je fizična oseba določljiva, četudi identifikacija ni mogoča na enostaven način.

 

Glede na pritožbene navedbe prosilca, iz katerih izhaja, da vztraja pri posredovanju anonimiziranih podatkov, je IP v nadaljevanju preverjal, ali je možen t.i. delni dostop do zahtevanih podatkov. Ta je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena tega zakona (izjeme – op. IP) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta. Nadalje je ta določba konkretizirana v 19. členu Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16; v nadaljevanju: Uredba), iz katere sledi, da je delni dostop mogoč, če je varovane informacije mogoče iz dokumenta fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne. Ne glede na to se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu. Obe navedeni določbi opredeljujeta tehnične vidike delnega dostopa. Vendar pa implementacija delnega dostopa ne predstavlja samo tehničnih težav ločevanja prosto dostopnih od zavarovanih podatkov, temveč tudi vprašanje smiselnosti delnega dostopa. Že Sodišče Evropskih skupnosti je odločilo, da delnega dostopa ni potrebno odobriti takrat, ko bi ta bil brez smisla, ker bi bilo dostopni dokumenti brez posebne vrednosti za prosilca (primer Olli Mattila proti Komisija in Svet EU, št. T-204/99, z dne 12. 7. 2011, ECR II-226). Delni dostop je torej treba omogočiti vedno, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. Pomembna sta tehnični in vsebinski vidik.

 

Pri presoji glede možnosti izvedbe delnega dostopa v konkretnem primeru je IP izhajal iz naslednjih okoliščin in ugotovitev:

1. iz narave zahtevane dokumentacije (gre za podrobno zdravstveno dokumentacijo osmih pacientov),

2. iz vrste osebnih podatkov (gre za posebne vrste osebnih podatkov, pri katerih Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, za razliko od »navadnih« osebnih podatkov, določa še posebej stroge kriterije za njihovo obdelavo, poleg tega pa tudi področna nacionalna zakonodaja, na katero se podrobno sklicuje organ v izpodbijani odločbi, predpisuje dolžnost varstva zaupnosti podatkov pacientov),

3. iz dejstva, da podatki o obravnavanih posameznikih niso javno dostopni (v prispevku, na katerega se nanaša zahteva prosilca, je bilo po navedbah organa le v bistvenem pojasnjeno, da je organ v zadnjih treh letih obravnaval okoli 10 pacientov zaradi zastrupitve s THC ob uživanju pripravkov CBD, IP pa tudi sam ni našel javnih objav z vsebino iz obravnavanih dokumentov),

4. iz vsebine samih dokumentov, iz katere je razbrati veliko vsebnost in koncentracijo osebnih podatkov (skoraj vsi v dokumentih navedeni podatki so osebni podatki),

5. iz dejstva, da ni izkazan prevladujoč javni interes za razkritje (IP je v nadaljevanju obrazložitve te odločbe podrobneje pojasnil, da sicer obstaja javni interes za seznanitev javnosti z argumenti, na podlagi katerih poda predstavnik organa določeno izjavo v medijih, kar je v pritožbi izpostavil prosilec, vendar v konkretnem primeru ta interes ne pretehta nad interesom obravnavanih posameznikov, da se pred javnostjo zavarujejo podatki v zvezi z njihovim zdravjem).

 

IP je v konkretnem primeru ugotovil, da bi npr. prekritje zgolj imen in priimkov pacientov ogrozilo zaupnost varovanih informacij, saj bi bil posamezen pacient določen ali vsaj določljiv na podlagi drugih informacij v zahtevanih dokumentih, kot je pojasnjeno že zgoraj, zato v konkretnem primeru delni dostop na takšen način ni mogoč. Če pa bi pri izvedbi delnega dostopa prekrili vse podatke na način, da bi preprečili ogrozitev zaupnosti varovanih informacij, bi zahtevani dokument ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubil svojo vrednost, zato za prosilca ne bi bil več smiseln. Če bi z uporabo instituta delnega dostopa prekrili vse zgoraj naštete varovane osebne podatke, ki jih vsebujejo zahtevani dokumenti, ter tudi vse podatke, s pomočjo katerih bi bilo mogoče razbrati varovane osebne podatke, bi prosilec razpolagal zgolj s sporočilom s splošnimi navedbami, ki se ne nanašajo na konkretne paciente oziroma z neizpolnjenim »obrazcem«, v delu, ki se nanaša na zdravstveno dokumentacijo in dokumentarno gradivo, kar prosilcu ne bi prineslo nobenih smiselnih informacij in nobene dodane vrednosti, zaradi katere je vložil zahtevo za pridobitev obravnavanih dokumentov.

 

Na podlagi vsega navedenega je IP zaključil, da gre v konkretnem primeru za tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih osebnih podatkov, da bi zahtevani dokumenti ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost (razkrili bi lahko npr. zgolj imena, priimke in izobrazbo zdravnikov ter posamezne dele obravnavanih dokumentov, ki se ne nanašajo na konkretne paciente in dejansko predstavljajo prazne »obrazce« (npr. izvid, odpustno pismo ali obrazec, ki ga izpolnjujejo v 24 urni toksikološki službi Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo), oboje brez konteksta, v katerem se pojavljajo), saj ne bi imeli več svoje vsebine, in bi bili zato brez posebne vrednosti za prosilca oz. javnost. IP je po opravljenem tehtanju vseh argumentov glede anonimizacije zaključil, da izvedba delnega dostopa v konkretnem primeru ni možna oziroma smiselna.

 

IP je navedbe prosilca, s katerimi je v pritožbi zatrjeval, da je tema, vezana na konopljo in CBD v javnosti stalno prisotna, zato ima vsaka izjava določen vpliv, posledično pa ima zainteresirana javnost pravico ugotoviti in izvedeti, ali so te izjave podane na osnovi realnih dejstev, razumel kot sklicevanje na prevladujoč interes javnosti za razkritje zahtevanih dokumentov. IP je zato presojal še, ali je te dokumente treba razkriti na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v taksativno naštetih primerih (ki za konkretni primer niso relevantna, zato jih IP na tem mestu ne našteva).

 

Bistvo presoje interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje. Ob tem IP poudarja, da test interesa javnosti ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je »interesantno za javnost«, temveč da se razkrije tisto, kar je »v interesu javnosti«.

 

Prosilec je argumente za obstoj javnega interesa navedel zelo na splošno (izpostavlja predvsem težave proizvajalcev oziroma ponudnikov izdelkov, ki vsebujejo CBD), zato IP poudarja, da pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument oz. del dokumenta. Splošno sklicevanje s pavšalnimi argumenti, kot izhajajo iz pritožbe, po oceni IP ni dovolj, da bi omogočilo razkritje sicer varovanih informacij. Torej zgolj konkretni razlogi (npr. navedba konkretnih (ne zgolj domnevnih) in neposrednih vplivov obravnavane izjave, za katero je bila podlaga zahtevana dokumentacija) za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesom javnosti. Vendar pa prosilec v obravnavanem primeru ni uspel dovolj konkretno navesti razlogov, zakaj je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za zahtevane informacije oziroma dokumente.

 

IP poudarja, da se interes javnosti za razkritje informacij kaže predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah, o temah, ki se nanašajo na širšo populacijo ljudi. V zvezi z dokumentacijo, ki je predmet presoje v konkretnem primeru, ni bila razvita širša javna razprava, niti se ne nanaša na širšo populacijo (nanaša se na uporabnike in proizvajalce oziroma prodajalce izdelkov s CBD, ki pa jih ne moremo opredeliti kot širšo populacijo).

 

IP je ugotovil, da so zahtevani dokumenti morda za javnost zanimivi in tudi pritrjuje prosilcu, da obstaja določen javni interes za seznanitev javnosti z argumenti, na podlagi katerih poda predstavnik organa določeno izjavo v medijih, vendar v konkretnem primeru (upoštevaje ugotovitve v prejšnjih odstavkih) ta interes ne pretehta nad interesom obravnavanih posameznikov, da se pred javnostjo zavarujejo osebni podatki v zvezi z njihovim zdravjem. To seveda ne pomeni, da zahtevani dokumenti, ob drugačnem dejanskem stanju in drugem časovnem faktorju, ne bi mogli biti prosto dostopni na podlagi testa javnega interesa.

 

V obravnavani zadevi je tehtanje vseh okoliščin IP pripeljalo do zaključka, da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni močnejši od interesa, da se te informacije zavarujejo zaradi varstva osebnih podatkov. Na koncu IP še pojasnjuje, da je treba v postopku dostopa do informacij javnega značaja upoštevati t.i. erga omnes učinek, kar pomeni, da odobritev dostopa ne učinkuje le proti konkretnemu prosilcu, temveč učinkuje proti javnosti na splošno. V postopku po ZDIJZ namreč ni pomembno, kdo je prosilec, saj dostop do informacij javnega značaja lahko zahteva prav vsakdo (5. člen ZDIJZ). Če bi torej katera druga oseba od organa zahtevala dostop do istih dokumentov, bi se moral dostop dovoliti (oz. zavrniti) pod enakimi pogoji, kot osebi, ki je v konkretnem primeru prosilec. Slednje pomeni, da za postopek dostopa do informacij javnega značaja niso relevantni razlogi, s katerimi prosilec pojasnjuje, zakaj je zahteval obravnavane dokumente.

 

Upoštevaje vse navedeno je IP zaključil, da je odločitev organa pravilna in zakonita, pritožba prosilca pa neutemeljena, zato jo je treba zavrniti, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZDIJZ, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010- uradno prečiščeno besedilo; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, lahko pa se sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka