Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 23.03.2018
Naslov: TS media d.o.o - Ministrstvo za pravosodje
Številka: 090-12/2018
Kategorija: Osebni podatek, Kršitev postopka
Status: Odobreno


POVZETEK:

 

Novinar je od organa zahteval videonadzorni posnetek v zvezi z določenim dogodkom na sodišču. Organ je njegovo zahtevo, zaradi varstva osebnih podatkov, zavrnil, pri čemer je ugotovil, da delni dostop do zahtevanega videonadzornega posnetka ni mogoč. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker iz izreka ne izhaja, o katerem točno določenem dokumentu (delu videoposnetka) je organ odločil, iz obrazložitve pa ne izhaja, katera dejstva so organ vodila k sklepu, da delni dostop ni mogoč. Ker je IP v pritožbenem postopku ugotovil, da je prišlo do kršitve pravil postopka, je izpodbijano odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponoven postopek.
 

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-12/2018/8
Datum: 23. 3. 2018

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami) in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ....TSmedia, d.o.o., Stegne 19, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), z dne 11. 1. 2018, zoper odločbo Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalni urad, Jesenkova ulica 3, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-23/2017/7 z dne 9. 1. 2018, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

 


O D L O Č B O: 

 

1.    Odločba Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, št. 090-23/2017/7 z dne 9. 1. 2018 se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Ta mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

2.    V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je na organ dne 27. 12. 2017 vložil zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, in sicer je zahteval videoposnetek ……………….

 

O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo št. 090-23/2017/7 z dne 9. 1. 2018 (dalje izpodbijana odločba), s katero je zahtevo v celoti zavrnil. Ugotavlja, da s kopijo dokumenta (posnetka) razpolaga, ker ga je prejela interna komisija organa z namenom raziskave uporabe prisilnih sredstev. Organ je v nadaljevanju preverjal, ali zahtevani dokument predstavlja izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja, pri čemer je ugotovil, da 3. tč. prvega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da organ zahtevo prosilca zavrne, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Pojasnjuje, da se iz vsebine posnetka lahko spozna, za katero osebo (vrhovnega sodnika) gre. Zato je organ ocenil, da zahtevanega posnetka ni mogoče anonimizirati v tolikšni meri, da iz njega ne bi bilo mogoče prepoznati, za katero osebo gre. Ob vsem navedenem organ ugotavlja še, da je v konkretnem primeru prosilec postavil zahtevo za točno določenega posameznika, zato zahtevanih dokumentov tudi iz tega razloga ni mogoče anonimizirati na način, da posameznik ne bi bil določljiv. Vsi zahtevani podatki torej predstavljajo osebne podatke, ki jih z delnim dostopom ni mogoče izločiti, ne da bi bila ogrožena njihova zaupnost. Zato organ ugotavlja, da v konkretnem primeru delni dostop ni mogoč, pri čemer se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS, št. IU 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014, v kateri je sodišče poudarilo, da delni dostop ni mogoč do dokumentov, ko prosilci zahtevajo podatke za točno določeno osebo.

 

Zoper odločbo organa je prosilec dne 11. 1. 2018 vložil pritožbo. Navaja, da je organ zavrnil njegovo zahtevo za posredovanje posnetka nadzorne kamere,…………………. V skladu z ZDIJZ zato prosilec prosi IP, naj ugodi njegovi prošnji po posredovanju posnetka. 

 

Organ je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, dne 19. 1. 2018 odstopil v reševanje IP. 

 

IP je dne 22. 1. 2018 pri organu opravil ogled in camera, na podlagi 11. člena ZInfP. O ogledu je nastal zapisnik št. 090-12/2018/3 z dne 22. 1. 2018.

 

IP je………………………, dne 29. 1. 2018, s pozivom št. 090-12/2018/4 in 090-12/2018/6, posredoval poziv za morebitno vključitev v pritožbeni postopek in ju, na podlagi 4. odstavka 246. člena ZUP, seznanil s pritožbo, obe vročilnici sta izkazani v spisu. Do izdaje te odločbe imenovana na poziv IP stranske udeležbe nista priglasila.

 

Pritožba je utemeljena.

 

1.    Izpodbijano odločbo je bilo treba odpraviti iz naslednjih razlogov:

 

IP primarno ugotavlja, da v tem postopku ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ in da zahtevane informacije spadajo v njegovo delovno področje ter izpolnjujejo vse kriterije za informacijo javnega značaja po 4. členu ZDIJZ. Organ je zahtevo prosilca v celoti zavrnil z obrazložitvijo, da gre za varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, in da delni dostop v smislu 7. člena ZDIJZ ni mogoč. 

 

IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, s čimer je v postopku prišlo do bistvene kršitve pravil postopka po 7. tč. 2. odst. 237. člena ZUP. V izreku izpodbijane odločbe namreč zahtevek prosilca ni označen na dovolj določen način, da bi lahko dokument, o katerem je odločal organ, sploh točno identificirali. Ob tem tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, o katerem konkretnem, točno določenem (delu) videonadzornega posnetka, je organ sploh odločal. Zahtevani dokument je v izreku namreč opisan le z navedbo………………., brez datuma posnetka in brez navedbe minutaže posnetka (ure) ter brez drugih identifikacijskih znakov, ki bi jasno kazali na to, da je organ odločal o videoposnetku, ki se nanaša na konkretno zahtevo prosilca (…………………………………………….). Takšen izrek, kot ga vsebuje izpodbijana odločba, tako ne zadosti določbi 213. člena ZUP. 

 

Dalje IP ugotavlja, da je organ zahtevo prosilca zavrnil v celoti z obrazložitvijo, da delni dostop ni mogoč. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ob tem niso razvidni dokazi, na katere je takšen sklep oprt in ni razvidno ugotovljeno dejansko stanje, ki je organ vodilo k takšnemu zaključku. Organ namreč v obrazložitvi odločbe ni pojasnil, ali je za potrebe konkretnega upravnega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe vpogledal v zahtevani videonadzorni posnetek, v kakšnem delu ta posnetek vsebuje osebne podatke in za čigave osebne podatke gre ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. S tem je organ tudi nepopolno ugotovil dejansko stanje in posledično napačno uporabil materialno pravo. IP tako ugotavlja, da so razlogi za zavrnitev dostopa v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeni pavšalno, obrazložitev izpodbijane odločbe pa je posledično pomanjkljiva. Pomanjkljiva obrazložitev, ki ostane zgolj na deklaratorni ravni in ne omogoča preizkusa, predstavlja bistveno kršitev postopka po 7. tč. 2. odst. 237. člena ZUP. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Zato je obrazložitev obvezni sestavni del (formalne) zakonitosti po mednarodnih standardih, že od leta 1977 po Resoluciji Sveta Evrope o zaščiti posameznikov napram aktom upravnih oblasti (Resolution No. 77 (31) on the Protection of the Individual in Relation to the Acts of Administrative Authorities), in danes po splošnih načelih upravnega prava, kot jih redno uveljavlja Sodišče ES. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev ni nujna samo zaradi največkrat navedenega razloga, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oz. pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Nadaljnji razlogi so 1 - dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi (gre za t.i. dialog s stranko), 2 - obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, 3 - obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se (bolj kot bi se sicer) poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. čl.).

 

V skladu z 214. čl. ZUP mora tako vsebina obrazložitve odločbe vsebovati:
1.    razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;
2.    ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le to oprto;
3.    razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov;
4.    navedba določb predpisov, na katere se opira odločba;
5.    razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in
6.    razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

 

V konkretnem primeru je organ izdal zavrnilno odločbo, ki ustrezne obrazložitve v skladu z zgoraj navedenim 214. členom ZUP ne vsebuje, kar pomeni, da prosilcu tudi ne omogoča ustrezne ravni uveljavljanja pravnih sredstev in tudi ne IP, da kot pritožbeni organ, preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe.

 

Glede na določbe 1. odst. 251. čl. ZUP drugostopenjski organ v primeru, ko ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti, bodisi sam ali po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Vendar pa glede na 3. odst. istega člena organ druge stopnje v primeru, ko spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. člen ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba.

 

2.    Navodila organu prve stopnje za odločanje v ponovljenem postopku

 

Nedvomno bo v konkretnem primeru hitreje in bolj ekonomično pomanjkljivosti odpravil organ prve stopnje, ki, kot je IP ugotovil na ogledu in camera dne 22. 1. 2018, razpolaga z videonadzornimi posnetki………………. 


 
V ponovljenem postopku bo moral organ izvesti ugotovitveni postopek (vpogledati v posnetke videonadzorne kamere) in konkretno opredeliti, na kateri dan in uro (minutažo) se nanaša zahteva prosilca. Nadalje se bo organ moral konkretno opredeliti do vsebine teh delov videonadzornih posnetkov. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka, bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe. V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni posamezni dokumenti oz. deli dokumentov, ki so predmet presoje, kar iz izpodbijane odločbe ne izhaja. 

 

V zvezi z izjemo varstva osebnih podatkov, na katero se je organ skliceval v izpodbijani odločbi, IP opozarja, da se po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavrne dostop do informacije, ki predstavlja osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Ob tem velja opozoriti, da po ZVOP-1 nimajo vsi osebni podatki statusa t.i. varovanih osebnih podatkov. V predmetni zadevi je prosilec namreč zahteval podatke za vrhovnega sodnika - javnega funkcionarja in za pravosodnega policista – javnega uslužbenca. Organ v izpodbijani odločbi tega dejstva ni izpostavil in se ni opredelil do vprašanja, ali gre morebiti za osebne podatke, ki so v povezavi z delovnim razmerjem javnega uslužbenca ali v zvezi z opravljanjem javne funkcije in ali posledično v konkretnem primeru pride v poštev uporaba prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ali drugega odstavka 6. člena (javni interes za razkritje). V ponovljenem postopku bo tako treba tehtati tudi med pravico teh dveh posameznikov do varstva osebnih podatkov in pravico javnosti, da je seznanjena z objektivnimi informacijami, na podlagi katerih je potekala javna razprava o konkretnem dogodku, ki ga je javno izpostavil ravno eden od obeh izpostavljenih posameznikov. Izhajajoč iz določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri niso varovani osebni podatki, ki so v zvezi z delovnim razmerjem javnega uslužbenca ali v povezavi z opravljanjem javne funkcije, se bo organ v ponovljenem postopku moral opredeliti do izjeme varstva osebnih podatkov tudi v kontekstu t.i. doktrine pričakovane zasebnosti, kot se je uveljavila v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. To je v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu (25. 6. 1997, Reports 1997-III) zavzelo stališče, da je treba tehtati dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Iz citirane sodbe izhaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice razdelilo javne osebe na absolutno javne osebe »par excellence« (kar so po mnenju sodišča tudi nosilci uradnih javnih funkcij) in druge javne osebe. Osebe, zaposlene v javnem sektorju, imajo posledično bistveno zmanjšano pričakovanje zasebnosti zaradi načela odprtosti, ki terja transparentno delovanje organa s ciljem čim večje udeležbe državljanov pri izvajanju oblasti. Na tej teoretični podlagi temelji tudi določba tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri so ne glede na varstvo osebnih podatkov prosto dostopni tisti osebni podatki, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije oziroma delovnega razmerja javnega uslužbenca. Vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za podatke, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije oz. z delovnim razmerjem javnega uslužbenca, pa mora biti, ob upoštevanju vseh okoliščin, ki izhajajo iz konkretnega primera, prepuščeno presoji organa v ponovljenem postopku.  

 

Glede na to, da je organ v izpodbijani odločbi izhajal iz ugotovitve, da delni dostop (7. člen ZDIJZ) do zahtevanega videonadzornega posnetka ni mogoč, IP pojasnjuje, da je organ v skladu s citirano zakonsko določbo dolžan omogočiti delni dostop do zahtevanega dokumenta vedno, kadar se lahko prekrijejo podatki, ki predstavljajo zakonske izjeme na način, da to ne bi ogrozilo njihove zaupnosti. Po drugi točki prvega odstavka 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja se šteje, da je varovane informacije mogoče izločiti iz zahtevanega dokumenta, če jih je mogoče v kopiji zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki. Vprašanje, ali je delni dostop do zahtevanega dokumenta mogoč, je torej treba presojati z objektivnega vidika (torej, ali je mogoče na ta način zagotoviti varstvo podatkov, ki jih je treba prekriti) in ne z vidika subjektivnih okoliščin posameznega organa (torej, ali določen organ razpolaga z znanjem, opremo in kadri, ki mu takšen delni dostop omogočajo izvesti). 

 

Ob tem IP ugotavlja, da je na spletu na voljo nekaj brezplačnih aplikacij (npr. VSDC Free Video Editor (v nadaljevanju: VSDC), ki omogočajo uvoz različnih formatov video posnetkov, omogočajo pa tudi napredno obdelavo, npr. zameglitev obrazov in delov telesa v gibanju. S predmetnim programom je mogoče uvoziti tudi video posnetek v formatu avi., nato pa z uporabo funkcije prekrivanja točk prekriti posameznike na posnetku. Tako anonimizirane video posnetke je možno izvoziti kot novo datoteko v obliki splošno berljivega video zapisa (npr. avi, wmv, mp4), ki jih je nato brez težav mogoče predvajati na najbolj pogosto uporabljanih predvajalnikih video posnetkov (npr. Windows Media Player ali VLC Player). Postopek anonimizacije videoposnetkov na opisan način je torej brezplačen in relativno hiter. Po oceni IP ga lahko izvede oseba, ki opravlja delo informatika, za sam postopek pa niso potrebna specialna znanja, ki bi zahtevala dolgotrajen proces učenja in prakse (navodila so prosto dostopna na spletu). Izhajajoč iz navedenega IP poudarja, da mora organ v ponovljenem postopku vprašanje, ali je mogoč delni dostop do zahtevanega videoposnetka, presojati v skladu z navedenimi kriteriji in upoštevajoč vse tehnične možnosti, ki so mu na voljo (tudi brezplačno dostopne programe na svetovnem spletu).

 

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, ker je v postopku prišlo od bistvenih kršitev postopka, obrazložitev izpodbijane odločbe pa je tudi pomanjkljiva, zaradi česar se je ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). IP je zato pritožbi ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali, zato je IP odločil, kot izhaja iz 2. tč. izreka te odločbe. 

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010- uradno prečiščeno besedilo; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:.
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

 

Postopek vodila:
mag. Kristina Kotnik Šumah
namestnica informacijske pooblaščenke

 

Informacijski Pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka