Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 04.06.2013
Naslov: Traven Bojan, RTV Slovenija - Komisija za preprečevanje korupcije
Številka: 090-88/2013/2
Kategorija: Notranje delovanje organa, Osebni podatek, Test interesa javnosti
Status: Delno odobreno


Številka: 090-88/2013
Datum: 4. 6. 2013

Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja, na podlagi tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), 1. odstavka 252. člena in 1. odst. 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E in 65/2008-ZUP-F; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi RTV Slovenije, Informativni program, Kolodvorska 2-4, 1000 Ljubljana, po …… (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Komisije za preprečevanje korupcije, Dunajska 56, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 0900-2/2013/22 z dne 9. 4. 2013, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo


                        
                            O D L O Č B O:


1.    Pritožbi prosilca se delno ugodi in se odločba Komisije za preprečevanje korupcije, št. 0900-2/2013/22 z dne 9. 4. 2013 delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku 30 (trideset) dni od prejema te odločbe posredovati kopijo zvočnega posnetka razgovora z g. Ivanom Janezom Janšo, z dne 5. 9. 1012, iz zadeve št. 0603-10/2012, pri čemer je na posnetku dolžan omejiti dostop do delov posnetka, ki predstavljajo časovne intervale (v sekundah natančno) od 24:13 do 24:31, od 29:20 do 29:45 in od 36:06 do 36:11.

2.    Glede varovanih osebnih podatkov, ki jih je organ na posnetku dolžan prekriti v skladu s prejšnjo točko tega izreka, se pritožba prosilca zavrne.

3.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.



O b r a z l o ž i t e v:


Prosilec je na organ dne 9. 1. 2013 naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, pri čemer se je želel seznaniti s tonskim posnetkom ali prepisom tonskega posnetka zaslišanja Janeza Janše in Zorana Jankovića v zvezi z zaključenim postopkom preiskave premoženjskega stanja funkcionarjev.

O zahtevi prosilca je organ izdal odločbo št. 0900-2/2013/22 z dne 9. 4. 2013 (dalje izpodbijana odločba). V 1. točki izreka izpodbijane odločbe je organ zahtevo glede dostopa do tonskega posnetka zavrnil. Organ ob tem pojasnjuje, da je zavezanca, na katerega se nanaša zahteva prosilca, na podlagi 43. in 44. člen ZUP obvestil o postopku in ga pozval, naj vstopi v postopek kot stranski udeleženec, zaradi varovanja svojih pravnih koristi. Pisemsko pošiljko, ki je bila naslovljena na Janeza Janšo, kot na predsednika vlade RS, in sicer na Gregorčičevo 20-25 v Ljubljani, je organ prejel vrnjeno, ker oseba nima predalčnika, kjer bi ji pisanje lahko bilo puščeno. Uradna oseba je zato, dne 25. 2. 2013, o vodenju postopka zavezanca obvestila ponovno, na njegov domači naslov. Dne 18. 3. 2013 je organ prejel sporočilo, da je bilo pisanje tega dne puščeno v hišnem predalčniku, kar pomeni, da se od tega dne šteje, da je bila osebna vročitev opravljena. Zavezanec se v roku 8 dni od prejema poziva nanj ni odzval, rok za odziv je namreč potekel 27. 3. 2013. Glede na navedeno mu v tem postopku ni mogoče priznati statusa stranskega udeleženca. Glede zahteve za dostop do tonskega posnetka organ navaja, da jo je treba zavrniti iz razloga varstva osebnih podatkov. Ob tem pojasnjuje, da je glas zavezanca v tonskem posnetku njegova biometrična značilnost, ki predstavlja občutljiv osebni podatek. Med biometrične značilnosti namreč sodijo takšne telesne, fiziološke in vedenjske značilnosti, ki jih imajo posamezniki in ki so edinstvene in stalne za vsakega posameznika posebej in je možno z njimi posameznika določiti. Glas zavezanca v tonskem posnetku izraža njegovo osebnost, njegove vedenjske značilnosti in njegovo čustveno stanje oziroma razkriva njegove čustvene reakcije in predstavlja njegov edinstveni način vedenja v razgovoru, na, za javnost zaprti, seji senata komisije. Ob tem organ ugotavlja, da identiteta zavezanca in dejstvo, da je bil v konkretnem postopku vabljen, ne more biti varovan osebni podatek, pa tudi sicer je bil ta podatek medijem že razkrit in je javen. V konkretnem primeru pa, upoštevajoč 3. točko 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, obstajajo zadržki zaradi varstva drugih osebnih podatkov zavezanca, ker tonski posnetek vsebuje tudi podatke, ki se nanašajo na njegovo osebnost, torej njegove vedenjske in čustvene značilnosti oziroma razkrivajo vedenjsko in čustveno stanje v postopku nejavnega razgovora pred senatom komisije. Poleg tega zahtevani tonski posnetek vsebuje tudi osebne podatke drugih posameznikov oziroma oseb, ki niso funkcionarji ali javni uslužbenci in pri razgovoru niso bili prisotni, so pa bili predmet nejavnega razgovora pred senatom komisije. Organ nadalje ugotavlja, da je za zavrnitev dostopa do zahtevanega posnetka podana tudi izjema po 11. točki 1. odst. 6. člena ZDIJZ. Obstajajo namreč zadržki v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa, ker bi razkritje vsebine zahtevanega tonskega posnetka lahko povzročilo motnje pri opravljanju dejavnosti organa. Morebitni prihodnji dobroverni prijavitelji korupcije oziroma posamezniki, ki so povabljeni na nejavni razgovor pred senat komisije in njihovih podatkov ter identitete ni dovoljeno razkrivati, niti ugotavljati, lahko izgubijo zaupanje v dejansko zaščito njihovih podatkov, ki jo z institutom tajnosti podatkov, izrecno zagotavlja določba 23. člena ZIntPK. Razkrivanje tonskih posnetkov razgovorov s posamezniki na nejavnih sejah senata bi prav zaradi takšne izgube zaupanja lahko povzročilo in imelo za posledico tudi vpliv oziroma motnje dejavnosti komisije za uresničevanje javnega interesa, še posebej pri nadaljnjem izvajanju njenih zakonskih nalog v postopkih zaradi suma korupcije, kot tudi pri izvajanju drugih pristojnosti, npr. nadzora nad premoženjskim stanjem, tudi v obliki opravljanja razgovorov s posamezniki na nejavnih sejah senata. Po mnenju organa zahtevani podatki tudi niso oziroma nimajo lastnosti podatkov iz 1. alineje 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, zato so varovani in jih ni dopustno razkrivati javnosti. Zaradi navedenih izjem (po 3. In 11. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ) je organ zahtevo prosilca zavrnil.

Zoper zavrnilno odločbo je prosilec dne 17. 4. 2013 pri organu vložil pritožbo. Navaja, da je organ zmotno uporabil ZDIJZ, pri čemer ni upošteval druge slovenske zakonodaje, ki ureja dostop do informacij, do katerih je javnost oziroma novinarji upravičeni.

Organ je pritožbo prosilca, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, dne 18. 4. 2013, z dopisom št. 0900-2/2013/24, odstopil v reševanje Pooblaščencu.

Pritožba je delno utemeljena.

Pooblaščenec pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Pooblaščenec prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Definicija informacije javnega značaja je določena v 1. odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja  informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora  izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati (lahko jo izdela sam ali pridobi od drugih oseb) in
3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Pooblaščenec najprej ugotavlja, da je predmet presoje v tem pritožbenem postopku le dostop do tonskega posnetka razgovora z g. Ivanom Janezom Janšo z dne 5. 9. 2012, v zadevi 0603-1/2012, o katerem je organ odločil v 1. točki izreka izpodbijane odločbe. V zvezi z dostopom do tonskega posnetka razgovora z g. Jankovićem je organ namreč že izdal delno odločbo št. 0900-2/2013/14 z dne 15. 2. 2013, ki je tudi že bila predmet presoje pri Pooblaščencu in o kateri je Pooblaščenec že odločil v odločbi pod opr. št. 090-50/2013 z dne 6. 5. 2013.

V konkretni zadevi ni sporno, da organ razpolaga z zvočnim posnetkom razgovora z g. Ivanom Janezom Janšo, z dne 5. 9. 2012, saj ga je tudi posredoval Pooblaščencu. Prva tako ni sporno, da ga je organ pridobil v zvezi z izvajanjem nalog iz svojega delovnega področja, saj je posnetek nastal v okviru vodenja postopka nadzora nad premoženjskim stanjem javnega funkcionarja. Glede na to, da je organ zahtevo prosilca zavrnil s sklicevanjem na zakonske izjeme iz 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, se je Pooblaščenec v nadaljevanju tako osredotočil na vprašanje, ali gre za prosto dostopno informacijo javnega značaja.

1.    Izjeme od prostega dostopa

Če zahtevani dokumenti vsebujejo informacije javnega značaja, ima do njih v skladu z določili ZDIJZ dostop vsakdo. Edini razlog za zavrnitev dostopa je v teh primerih morebitni obstoj katere izmed izjem, ki jih določa ZDIJZ. Organ lahko v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument predstavlja katerokoli v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ določeno izjemo. Ta taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije.

2.    O izjemi varstva osebnih podatkov

Pri zavrnitvi zahteve prosilca za posredovanje tonskega posnetka, se je organ primarno skliceval na izjemo varstva osebnih podatkov. Po poslušanju zahtevanega posnetka je Pooblaščenec ugotovil, da ta vsebuje številne osebne podatke. V nadaljevanju je bilo tako treba ugotoviti, ali ti podatki predstavljajo prosto dostopne informacije. 3. tč. 1. odst. 6. člena ZDIJZ namreč kot izjemo določa osebne podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. ZDIJZ tako napoti na uporabo Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS št. 94/2007-UPB1, v nadaljevanju ZVOP-1), ki v 1. točki 1. odstavka 6. člena določa, da je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.

Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. in 9. členu ZVOP-1. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika. V javnem sektorju mora biti možnost privolitve določena z zakonom. Pooblaščenec je tako v nadaljevanju ugotavljal, ali obstaja zakonska podlaga za posredovanje osebnih podatkov prosilcu oz. javnosti (tudi posredovanje osebnih podatkov javnosti je namreč eden izmed načinov obdelave osebnih podatkov).

S poslušanjem predmetnega posnetka je Pooblaščenec ugotovil, da ta primarno vsebuje osebne podatke javnega funkcionarja, ki se nanašajo na nadzor nad njegovim premoženjskim stanjem. Zakonska določba, ki predstavlja pravno podlago za objavo podatkov o premoženjskem stanju funkcionarjev, je 46. člen ZIntPK, ki določa javnost podatkov o dohodkih in premoženju funkcionarjev, ki je bilo pridobljeno v obdobju opravljanja javne funkcije oziroma dejavnosti in še eno leto po prenehanju opravljanja funkcije oziroma dejavnosti. Prav tako 18. člen ZIntPK določa, da komisija obvešča javnost o svojem delu z objavo svojih načelnih mnenj, stališč in odločitev ter sklicev sej in njihovih zapisnikov. V konkretnem primeru je organ zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank št. 06259-1/201371 z dne 7. 1. 2013 objavil na svoji spletni strani (https://www.kpk-rs.si/sl/nadzor-in-preiskave/odlocitve-in-mnenja-komisije/ugotovitve-nadzora-premozenjskega-stanja/01/2013/zakljucno-porocilo-nadzora-nad-premozenjskim-stanjem-predsednikov-parlamentarnih-strank-ki-so-hkrati-funkcionarji-in-zavezanci-na-tem-podrocju), kjer je predmetno poročilo še vedno javno dostopno, povzeli pa so ga tudi številni mediji. V delu, v katerem gre za osebne podatke javnih funkcionarjev v zvezi z nadzorom nad njihovim premoženjskim stanjem, tako ne gre za varovane osebne podatke. V tem delu torej tudi niso varovani osebni podatki, ki jih vsebuje zvočni posnetek razgovora z g. Ivanom Janezom Janšo. Poleg določb 18. in 46. čl. ZIntPK, pa je v konkretnem primeru kot pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov in njihovo posredovanje javnosti, treba upoštevati tudi 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki pravi, da se ne glede na morebitne izjeme (tudi izjemo varstva osebnih podatkov) dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. V delu zahtevanega posnetka, ki se nanaša na osebne podatke g. Ivana Janeza Janše v zvezi z nadzorom nad njegovim premoženjskim stanjem, izjema varstva osebnih podatkov po 3 tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ torej ni podana.

Obenem držijo navedbe organa v izpodbijani odločbi, da zahtevani tonski posnetek vsebuje tudi biometrične značilnosti zavezanca, ki predstavljajo občutljive osebne podatke. Drži, da glas zavezanca v tonskem posnetku izraža njegovo osebnost, njegove vedenjske značilnosti in njegovo čustveno stanje oziroma razkriva njegove čustvene reakcije. Vendar pa je Pooblaščenec zaključil, da ne gre za varovane osebne podatke, ker so v konkretnem primeru ti v zvezi z opravljanjem javne funkcije posameznika. Gre za izjemen primer, ko je posameznik absolutno javna oseba in so njegove biometrične značilnosti, ki jih vsebuje posnetek (njegov glas in vedenjske ter čustvene reakcije v različnih okoliščinah), javnosti že dobro znane. Posameznik je izpostavljena medijska osebnost, ki zelo pogosto nastopa v javnosti, med temi nastopi pa tudi z uporabo svojega glasu izraža svojo osebnost, vedenjske značilnosti in svoje vsakokratno čustveno stanje. Pooblaščenec je s poslušanjem zahtevanega posnetka tudi ugotovil, da biometrične značilnosti posameznika na posnetku ne odstopajo bistveno od t.i. njegove javne podobe. Povedano drugače, z razkritjem zahtevanega posnetka javnosti, ta ne bo seznanjena z nič več biometričnimi značilnostmi o konkretnem posamezniku, kot pa so že javno dostopne.

Ob tem Pooblaščenec tudi poudarja, da že iz 1. člena ZVOP-1 izhaja, da ta ne varuje osebnih podatkov na splošno, ampak omogoča le preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov. Tudi Ustavno sodišče RS, ki je že večkrat odločalo o razmerju med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, je v zadevi pod opr. št. Up- 50/99 (OdlUS IX, 310) opredelilo tri stopnje varstva pravice do zasebnosti: a) področje intimnega in družinskega življenja; b) področje zasebnega življenja, ki se ne odvija v javnosti; c) področje življenja posameznika v javnosti. Ustavno sodišče je ob tem poudarilo, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in s pravicami drugih posameznikov. Ustavno sodišče je v drugem odstavku 7. točke obrazložitve opredelilo absolutno in relativno javne osebe na naslednji način: »V splošnem velja, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in s pravicami drugih posameznikov. Pri presoji dopustnosti posega v posameznikovo pravico do zasebnosti je treba upoštevati tudi značilnosti subjekta, v katerega pravice se posega. Ob tem pravna teorija navaja, da je brez privolitve prizadetega mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja), in osebe, ki javnost zanima samo v zvezi z nekim določenim dogodkom (t. i. relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja «. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Von Hannover proti Nemčiji razdelilo javne osebe na absolutno javne osebe »par excellence« (kar so po mnenju sodišča tudi nosilci uradnih javnih funkcij, zaradi česar so neposredno vključeni v politični proces odločanja) in druge javne osebe. Po mnenju Pooblaščenca posameznik, čigar biometrične značilnosti se nahajajo na zahtevanem posnetku, spada v prvo kategorijo, torej med absolutno javne osebe »par excellence«, zahtevani osebni podatki pa so v povezavi z njegovim javnim udejstvovanjem, pri čemer obenem ne gre za podrobnosti iz intimnega življenja, ki bi bile absolutno varovane. Po mnenju Pooblaščenca gre tako sicer res za biometrične značilnosti oz. za občutljive osebne podatke, ki pa niso varovani, ker so del javne podobe konkretnega posameznika, ta pa se je javnosti (skupaj s temi značilnostmi) izpostavil sam in zavestno. Pooblaščenec tako zaključuje, da izjema po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ glede teh podatkov ni podana.

Poleg zgoraj navedenih osebnih podatkov javnega funkcionarja, pa je Pooblaščenec ob poslušanju posnetka zasledil tudi določene osebne podatke, ki iz zaključnega poročila komisije niso razvidni, se nanašajo na druge fizične osebe (torej ne na javnega funkcionarja) oz. niso neposredno v zvezi z opravljanjem javne funkcije. Gre za dele zahtevanega zvočnega posnetka, ki predstavljajo časovne intervale (v sekundah natančno) od 24:13 do 24:31, od 29:20 do 29:45 in od 36:06 do 36:11. Glede teh osebnih podatkov je Pooblaščenec ugotovil, da ni pravne podlage za njihovo posredovanje javnosti, zato gre za varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.

3.    O izjemi notranjega delovanja

Organ se je v izpodbijani odločbi skliceval tudi na izjemo notranjega delovanja, kljub temu, da je dostop zavrnil že na podlagi izjeme iz 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Skladno z 11. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov, in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.

Za obstoj opisane izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja:
-    podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in
-    specifični škodni test (razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa).

Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. Varuje se torej notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Obenem pa je namen te izjeme tudi preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa ''notranjega razmišljanja'' organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave.
 
Za obstoj te izjeme morata biti nujno izpolnjena oba pogoja skupaj. V drugem delu te izjeme, v kateri se zahteva obstoj motenj pri delovanju oziroma dejavnosti organa, je vsebovan test, v teoriji imenovan škodni test. Ta test spada med teste tehtanja. Dostop do informacije je tako mogoče zavrniti le, če se tehtnica med motnjami pri delovanju in dejavnosti organa ter razkritjem informacije nagne proti motnjam oziroma, če bi bile nastale motnje, storjene za delovanje organa, večje od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Iz teorije in tudi prakse Pooblaščenca ob tem izhaja, da »motnje« ne morejo pomeniti zadrege organa, neprijetnosti zaradi razkritja, kako deluje organ, ipd. Besedo motnje je treba tolmačiti v smislu, da bi razkritje podatka (dokumenta) pomenilo resno oviro za nadaljnje delo organa, oziroma bi bilo to delo bistveno drugače (po kvaliteti slabše), kot je bilo pred razkritjem, oziroma kakršno bi bilo, če do razkritja dokumenta ne bi prišlo.

Glede vprašanja izpolnjevanja prvega kriterija za obstoj navedene izjeme, to je, ali gre v konkretnem primeru za dokument, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa, Pooblaščenec ugotavlja, da je ta pogoj izpolnjen. Zahtevan posnetek, glede na njegovo naravo, namreč ni bil namenjen javnosti in je nastal v zvezi z internim delovanjem organa, ki je praviloma zaprto za javnost. Zahtevani tonski posnetek je namreč nastal pri zaslišanju zavezanca – funkcionarja v okviru postopka nadzora nad premoženjskim stanjem, ki ga je organ vodil po 41. – 45. členu Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 69/11 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZIntPK), in sicer na seji senata komisije. V skladu s 7. členom 16. člena ZIntPK so se, na zahtevo komisije, uradne osebe in predstojniki oziroma odgovorne osebe v organizacijah, ki jim je podeljeno javno pooblastilo, dolžne udeležiti seje komisije in na njej osebno odgovarjati na vprašanja komisije. Po 27. členu poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 24/2012, dalje poslovnik) so seje senata komisije zaprte za javnost. 28. člen poslovnika nadalje določa, da so udeleženci seje senata komisije dolžni varovati podatke (podatki o zaščitenih prijaviteljih, tajni podatki, osebni podatki, poslovne skrivnosti in drugi varovani podatki), s katerimi so se seznanili na seji, ki ni bila odprta za javnost. Objavo podatkov s seje lahko upoštevajoč predpise, ki urejajo varovanje tajnih, osebnih in drugih varovanih podatkov, dovoli le predsedujoči ali senat komisije. Udeleženci seje senata komisije javnosti ali nepooblaščenim tretjim osebam brez dovoljenja predsedujočega tudi ne smejo razkrivati nejavnih informacij in podatkov, s katerimi so se seznanili na seji, še posebej, če bi s tem lahko ogrozili interese postopkov pred komisijo ali interese predkazenskega, kazenskega in postopkov pred drugimi pristojnimi organi. Po 3. odstavku 32. člena poslovnika se lahko seja ali posamezna točka dnevnega reda zvočno snema. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru, upoštevaje prej navedeno, pa tovrstni zvočni posnetki praviloma niso namenjeni javnosti. Seje senata komisije namreč potekajo v zaupnem duhu in (upoštevaje veljavne zakonske podlage) ob pričakovanju, da bo njihova vsebina ostala zaupna. Tako je tudi zaslišanje g. Ivana Janeza Janše, dne 5. 9. 2012, v zadevi št. 0603-10/2012, potekalo v zaupnem duhu oziroma celo v duhu tajnosti podatkov, saj so udeleženci (ne samo zaslišani funkcionar, ampak tudi člani senata komisije) pričakovali, da bodo njihova svobodno in odkrito izražena stališča, namenjena le rabi znotraj komisije. Namen, ki ga zasledujejo takšne zaprte seje organov, je običajno v tem, da se zagotovi odprta platforma, v kateri lahko udeleženci odkrito razpravljajo in izražajo svoja mnenja, ki so zagotovo manj okrnjena in prilagojena splošni javnosti, kot bi bila v primeru širše javne razprave. Prav tako se je treba zavedati, da udeleženci tovrstnih zaslišanj komisiji ne bi posredovali vseh odgovorov oz. navedli vseh dejstev v takšni obliki in na takšen način, če bi se zavedali, da bo njihovo zaslišanje v celoti prosto dostopno javnosti. Če bi v celoti dovolili dostop do tovrstnih posnetkov na podlagi ZDIJZ, bi tudi izničili namen določbe 27. člena poslovnika, saj bi s tem seje senata komisije dejansko postale odprte za javnost. Delo organa bi bilo na ta način nedvomno moteno in po kvaliteti slabše, saj osebe, ki bi se udeleževale postopkov pred senatom komisije, temu ne bi več odkrito in neobremenjeno, v duhu zaupnosti, posredovale podatkov. Razkrivanje vseh zvočnih posnetkov sej senata komisije bi tako povzročilo težke motnje v delu komisije, ker bi to povsem spremenilo način njenega dela ter hkrati bistveno spremenilo tudi vsebino in vlogo organa. Pooblaščenec je po presoji vseh okoliščin tako prišel do ugotovitve, da bi razkritje zahtevanega zvočnega posnetka nedvomno povzročilo motnje pri delovanju organa.

Upoštevaje navedeno je Pooblaščenec zaključil, da sta v obravnavanem primeru kumulativno izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena določa ZDIJZ, saj bi javnost zahtevanega dokumenta v tolikšni meri ogrozila kritično in učinkovito delo organa, da obstaja resna in konkretna nevarnost motnje v delovanju organa. Vendar pa je treba v konkretnem primeru pravico dostopa do informacije javnega značaja presojati še upoštevaje interes javnosti za razkritje zahtevanega dokumenta, kar je Pooblaščenec presojal v točki 5. obrazložitve te odločbe.

4.    O testu interesa javnosti oz. zakaj je v konkretnem primeru dostop do zahtevanega posnetka, kljub obstoju zakonske izjeme iz 11. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, treba dovoliti?

Prosilec v pritožbi nasprotuje zavrnilnim razlogom organa, pri čemer zatrjuje, da je razkritje zahtevanih informacij tudi v javnem interesu, na javni interes za dostop do informacij pa se je skliceval tudi že v zahtevi. Organ se v izpodbijani odločbi do uporabe testa interesa javnosti iz 2. odstavka 6. čl. ZDIJZ ni opredelil, čeprav po mnenju Pooblaščenca obstajajo razlogi za presojo, ali je podan javni interes za razkritje zahtevanega dokumenta. Pooblaščenec je zato v pritožbenem postopku sam presojal, ali je javni interes glede razkritja zahtevanega posnetka močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do njega.

Test prevladujočega interesa javnosti je urejen v drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. Pooblaščenca), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v primerih, ki jih določa ZDIJZ v petih alinejah drugega odstavka 6. člena ZDIJZ (ti primeri pa v obravnavanem primeru niso podani, op. Pooblaščenca). Izvajanje testa interesa javnosti je torej dovoljeno v primerih, ko gre za obstoj izjem po 3. tč. in 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, tj. glede izjem, katerih obstoj je Pooblaščenec ugotovil pri dokumentu, ki ga zahteva prosilec (glej tč. 3 in 4 obrazložitve te odločbe).

Iz navedenega izhaja, da je bilo treba v konkretnem pritožbenem postopku presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanega tosnkega posnetka večji od interesa, ki se kaže v varovanju tega posnetka zaradi interesa notranjega delovanja organa oz. zaradi varstva osebnih podatkov. Bistvo te presoje je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj test interesa javnosti zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost.

Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala bdeti z vso skrbnostjo. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti.

V konkretnem primeru je imelo zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank št. 06259-1/201371, z dne 7. 1. 2013 pomembne in daljnosežne politične posledice za celotno Republiko Slovenijo. Objava predmetnega zaključnega poročila je privedla do zamenjave vlade, o tem so tekle (in še vedno potekajo) v javnosti številne razprave, med drugim tudi široka javna razprava o integriteti obravnavanih javnih funkcionarjev in njihovem odnosu do organa in njegovih ugotovitev. Zaključno poročilo kot tako predstavlja določene dejanske ugotovitve, iz zahtevanega zvočnega posnetka pa poleg tega izhaja tudi informacija o tem, kako je pred senatom komisije tekel postopek, ali so bile določene ugotovitve komisije obravnavanemu javnemu funkcionarju predstavljene, kakšen je bil njegov subjektivni odnos do teh ugotovitev in ne nazadnje, kakšen je bil njegov subjektivni odnos do komisije kot do neodvisnega državnega organa. V javnosti se je v zvezi s predmetnim poročilom razvila širša javna razprava glede vprašanja politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij in tudi glede konkretnega javnega funkcionarja, ki je bil v času odločanja komisije predsednik Vlade RS. Ne nazadnje se je imenovani javni funkcionar tudi sam večkrat javno izrekel  tako glede same vsebine zaključnega poročila, kot tudi glede poteka postopka pred komisijo, v javnosti pa je bilo mogoče v zvezi s tem zaslediti tudi določene očitke, da obravnavanim zavezancem ni bila dana možnost sodelovanja v postopku oz. možnost predložitve vseh dokazov. Predmetno zaključno poročilo odpira pomembno vprašanje politične odgovornosti javnih funkcionarjev, odprta razprava o tem vprašanju pa prispeva k dvigu politične kulture v Sloveniji, k razvijanju politične odgovornosti, h krepitvi integritete javnih funkcionarjev in javnih uslužbencev ter k spodbujanju odgovornega vodenja postopkov pred državnimi organi in transparentnega odločanja. Upoštevaje vse navedeno so, po mnenju Pooblaščenca, za celovito razumevanje zaključnega poročila o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank št. 06259-1/201371 z dne 7. 1. 2013, za odprto javno razpravo o integriteti javnih funkcionarjev v konkretnem primeru in na splošno ter za razpravo o transparentnosti vodenja postopkov in odločanja pred tako pomembnim državnim organom kot je Komisija za preprečevanje korupcije, pomembne tudi informacije, ki jih vsebuje zahtevani posnetek.

Po drugi strani je Pooblaščenec v točki 3. obrazložitve te odločbe ugotovil, da je glede zahtevanega zvočnega posnetka podana izjema notranjega delovanja. Kot že pojasnjeno zgoraj, gre za interni dokument, ki je nastal na zaprti seji senata komisije, udeleženi pa so svoje navedbe, komentarje in ocene podajali v prepričanju, da bodo ostali zaupne narave.

V konkretnem primeru je torej treba tehtati med interesom splošne javnosti, (ki je v tem, da se ima pravico seznaniti s celovitimi informacijami glede zaključnega poročila o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank št. 06259-1/201371 z dne 7. 1. 2013) in interesom varstva notranjega delovanja organa, (ki je v tem, da se varuje nemoteno in učinkovito delo organa in da se varujejo interne informacije). Po mnenju Pooblaščenca tehtanje vseh okoliščin v danem primeru pripelje do zaključka, da je interes javnosti za razkritje zahtevanega posnetka močnejši od interesa, da se ta zavaruje zaradi varovanja interesa notranjega delovanja organa. Pri tem je Pooblaščenec kot odločilen argument upošteval dejstvo, da je zaključno poročilo odprlo pomembno vprašanje integritete javnih funkcionarjev in tudi vprašanje njihovega subjektivnega odnosa do ugotovitev neodvisnega nadzornega organa, v konkretnem primeru Komisije za preprečevanje korupcije. Brez zahtevanega posnetka celovito razumevanje, za javnost zelo pomembnega vprašanja, ni mogoče, zato je Pooblaščenec sklenil, da je dostop do posnetka treba dovoliti na podlagi 2. odst. 6. čl. ZDIJZ. Poudariti je treba, da je takšen rezultat testa vezan na časovno točko in na konkreten posnetek. Prosta dostopnost zahtevanega posnetka pa ne pomeni, da so oz. bi bili vsi morebitni tovrstni posnetki sej senatov komisije prosto dostopni.

Pooblaščenec je tudi ugotovil, da javni interes ni podan glede razkritja tonskega posnetka v delu, kjer je bila ugotovljena izjema varstva osebnih podatkov (glej tč. 2 obrazložitve te odločbe). V tem delu posnetka gre namreč za osebne podatke, ki iz zaključnega poročila komisije niso razvidni, se nanašajo na druge fizične osebe (torej ne na javnega funkcionarja) oz. sploh niso neposredno v zvezi z opravljanjem javne funkcije. Te dele posnetka mora organ pred posredovanjem prosilcu, upoštevaje pravilo delnega dostopa oz 7. člena ZDIJZ, prekriti. Gre za dele zahtevanega zvočnega posnetka, ki predstavljajo časovne intervale (v sekundah natančno) od 24:13 do 24:31, od 29:20 do 29:45 in od 36:06 do 36:11.

Upoštevaje vse navedeno Pooblaščenec zaključuje, da je pritožbi prosilca treba delno ugoditi in izpodbijano odločbo, na podlagi 1. odst. 252. čl. ZUP, zaradi napačne uporabe materialnega prava, delno odpraviti. Organ je dolžan prosilcu posredovati zahtevani posnetek na način, kot izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe. V delu, v katerem je Pooblaščenec ugotovil obstoj izjeme varstva osebnih podatkov, glede katere javni interes za razkritje ni podan, pa se pritožba prosilca, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, kot neutemeljena zavrne.

V tem postopku posebni stroški niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.




Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.


Postopek vodila:
Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,
namestnica pooblaščenke



Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka