Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 12.09.2017
Naslov: Tomaž Klipšteter, novinar Dnevnika - Univerza v Mariboru
Številka: 090-188/2017
Kategorija: Ali gre za zlorabo pravice?, Kršitev postopka
Status: Odobreno


POVZETEK:

Organ je zavrnil prosilcu dostop do zahtevanih dokumentov iz razlogov šikanoznosti zahteve, ker ni prišlo do nobene porabe javnih sredstev po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ in ker je bila zadeva v celoti pojasnjena v zahtevi UM in EPF za popravek objave članka. Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo, o kateri je odločil IP v pritožbenem postopku. IP je po preučitvi celotne zadeve zaključil, da je organ v ugotovitvenem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe napačno ugotovil dejstva glede obstoja zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja, posledično pa tudi ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika vsebine možnosti (delnega) dostopa do zahtevanih dokumentov, zaradi česar je izpodbijana odločba pomanjkljiva in se posledično ne da preizkusiti. IP je tako pritožbi prosilca ugodil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek.

 

ODLOČBA:

Številka: 090-188/2017/2

Datum: 12. 9. 2017

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – Odl. US, 102/15 in 32/16; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP) o pritožbi Tomaža Klipšteterja, novinarja Dnevnika (dopisništvo Maribor), Razlagova 9, 2000 Maribor (v nadaljevanju: prosilec), z dne 14. 8. 2017, zoper odločbo Univerze v Mariboru, Slomškov trg 15, 2000 Maribor (v nadaljevanju: organ), št. P-126/2017-AP z dne 4. 8. 2017, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

 

ODLOČBO:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 14. 8. 2017 se ugodi in se odločba Univerze v Mariboru št. P-126/2017-AP z dne 4. 8. 2017 odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovni postopek, ki mora o zahtevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

Obrazložitev:

 

 

Prosilec je dne 19. 7. 2017 zahteval informacije v zvezi s sklepom poslovodnega odbora Ekonomsko-poslovne fakultete, Univerza v Mariboru (v nadaljevanju: EPF), ki je bil sprejet na izredni seji 31. 5. 2017: »Poslovodni odbor EPF se seznani s prejetimi ponudbami za izvedbo sodelovanja na področju poslovnega, podjetniškega in finančnega svetovanja in potrdi ponudbo MPC Maribor, kot najugodnejšo«, in sicer:

  • poziv, javno naročilo ali kakršnokoli drugo obliko zbiranja ponudb, s katerimi je EPF (oziroma kateri izmed njenih inštitutov) povpraševala po dotičnem poslovnem, podjetniškem in finančnem svetovanju, ki ga je poslovodni odbor obravnaval s prej navedenim sklepom;
  • dokumentacijo, iz katere je razvidno, katera pravna oseba povprašuje za poslovno, podjetniško in finančno svetovanje, za kakšen znesek in za kolikšno časovno obdobje;
  • dokumentacijo, iz katere je razvidno, kje je bilo objavljeno to zbiranje ponudb oziroma pri katerih potencialnih ponudnikih je bilo izvedeno povpraševanje po poslovnem, podjetniškem in finančnem svetovanju, ki ga je poslovodni odbor obravnaval s prej navedenim sklepom;
  • kopije vseh prejetih ponudb za izvedbo poslovnega, podjetniškega in finančnega svetovanja, iz katerega je razvidna tudi višina ponujenega pogodbenega zneska;
  • faksimile dopisa oziroma kopijo elektronskega sporočila MPC Maribor (zdaj MPC Consulting), s katerim je ta odstopil od naročila v okviru predvidene izvedbe projekta;
  • kopijo dopisa ali elektronskega sporočila »zunanjega naročnika«, na katerega se sklicuje organ v svojem odgovoru na njegova novinarska vprašanja: »Med IGP (EPF) in podizvajalcem MPC ni bila sklenjena pogodba o izvedbi naročila. Zunanji naročnik je namreč odstopil od naročila v okviru predvidene izvedbe projekta.«.

Dokumente je zahteval v elektronski obliki (scan) ali v obliki fotokopij.

 

Organ je odločil o prej navedeni zahtevi z odločbo št. P-126/2017-AP z dne 4. 8. 2017 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilca zavrnil v celoti. V izpodbijani odločbi je organ pojasnil predhodno komunikacijo med organom in prosilcem, ki je bila organu podlaga za predmetno odločitev:

  • v Dnevniku je bil 17. 7. 2017 objavljen članek prosilca z naslovom »EPF prek zasebnega obvoda najema svetovalne storitve profesorjev«;
  •  EPF je v skladu s prvim odstavkom 26. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08 – ZPOmK-1, 77/10 – ZSFCJA, 90/10 – Odl. US, 87/11 – ZAvMS, 47/12, 47/15 – ZZSDT, 22/16 in 39/16; v nadaljevanju: ZMed) z dopisom z dne 19. 7. 2017 zahtevala popravek članka, pri čemer je bilo v pojasnilu med drugim zapisano, citirano: »V konkretnem primeru je zunanji naročnik odstopil in ni bila sklenjena pogodba o kakršnikoli izvedbi naročila.«;
  • isti dan po prejemu zahteve po objavi popravka je prosilec naslovil po elektronski pošti na Univerzo v Mariboru (v nadaljevanju: UM) in dekanico EPF zahtevo za dostop do informacij javnega značaja (ki je v izpodbijani odločbi tudi povzeta);
  • nato je 21. 7. 2017 EPF prejela dopis odgovornega urednika Dnevnika za zavrnitev zahteve za objavo popravka po 6. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed;
  • EPF je z dopisom z dne 21. 7. 2017 ponovno zahtevala objavo popravka v skrajšani obliki, kjer je med drugim navedla, citirano: »V konkretnem primeru je zunanji naročnik odstopil od povpraševanja, zato je IGP na EPF ustavil vse nadaljnje postopke.«.;
  • 26. 7. 2017 je EPF prejela dopis odgovornega urednika, s katerim so bili obveščeni o objavi popravka v časopisu 27. 7. 2017 in na ponovno zahtevo je bil popravek 26. 7. 2017 ob 16. uri objavljen tudi v elektronski obliki publikacije;
  • Glede na navedeno je organ zavrnil dostop do zahtevanih informacij z naslednjo utemeljitvijo:
  1. Zahteva ima šikanozni značaj po petem odstavku 5. člena ZDIJZ in bi povzročila še večjo moralno nepopravljivo škodo EPF in UM. Na šikanoznost zahteve kaže predvsem to, da želi prosilec škodovati organu z vlaganjem večjega števila zahtev in z zahtevami za dostop do večjega obsega informacij; tovrstna ravnanja prosilca, ki organ prekomerno ovirajo pri delu, so v nasprotju z namenom, za katerega je prosilcu priznana pravica dostopa do informacij javnega značaja. Takšna šikanozna zahteva pomeni tudi očitno zlorabo pravice.
  2. Zaradi ustavitve postopka ni prišlo do nobene porabe javnih sredstev po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ.
  3. Zadeva je bila v celoti pojasnjena v zahtevi UM in EPF za popravek objave članka z dne 19. 7. 2017 in v skrajšani verziji 21. 7. 2017.

 

Prosilec je zoper izpodbijano odločbo dne 14. 8. 2017 vložil pritožbo. Navaja, da njegovi zahtevi ni mogoče očitati šikanoznega značaja, saj ima kot profesionalni novinar pravico in dolžnost zahtevati dokumentacijo javnih institucij, med katere sodi tudi organ. Zakonsko pravico dostopa do informacij javnega značaja je bil prisiljen uporabiti prav zato, ker UM in EPF še zmeraj nista odgovorili na zastavljena novinarska vprašanja. V kontekst onemogočanja javnega nadzora delovanja javnih institucij je zato možno umestiti tudi to negativno odločbo. Da ne more biti govora o tem, da je kot prosilec zlorabil pravico dostopa, je jasno tudi iz tega, za kakšno dokumentacijo je zaprosil. Število vloženih zahtev, ki jih mediji vlagajo UM, nikakor ni mogoče označiti kot šikaniranje. Mediji zgolj profesionalno opravljajo svoje delo. Nasprotno, zavračanje zahtev medijev, kaže na nezakonito delovanje javne institucije, ki javnosti in medijem vztrajno onemogoča dostop do informacij. Mediji in javnost zato velikokrat nimajo druge možnosti, kot da informacije zahtevajo v skladu z ZDIJZ. Neutemeljen je tudi razlog, da zaradi ustavitve postopka ni prišlo do porabe javnih sredstev, ker le-ta ni ključen in bistven zakonski pogoj za dostop do informacij javnega značaja. Povsem zgrešen in pravno irelevanten pa je argument, da je bila celotna zadeva pojasnjena v zahtevi za popravek. Besedilo popravka se niti v eni točki ne nanaša na zahtevano dokumentacijo in nenazadnje nima niti vsebinske in ni zakonsko relevantno povezana s postopkom, ki poteka po ZDIJZ.

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. P-241-2017/MŠ z dne 29. 8. 2017, poslal v odločanje IP. Organ še navaja, da so šikanozne zahteve tiste, s katerimi želi prosilec organu ali tretji osebi škodovati na različne načine. Z vlaganjem tovrstnih zahtev povzroča EPF moralno nepopravljivo škodo, saj s senzacionalističnimi naslovi v medijih in povzemanjem napačnih informacij ustvarja medijski pritisk, ki v javnosti negativno vpliva na ugled EPF in ji povzroča škodo. V kolikor EPF posreduje prosilcu informacije, se te prikazujejo napačno, izven konteksta ali nepopolno, kar je razvidno tudi iz kronologije pisanj prosilca glede »dogajanj« na EPF v preteklosti. Manipulacija z informacijami nikakor ni »profesionalno opravljanje dela«. Po njihovem mnenju prosilec ne opravlja svojega dela profesionalno, kar utemeljujejo s tem, da je po e-pošti zastavil vprašanje vodstvu fakultete 13. 7. 2017, v tiskani in elektronski verziji časopisa Dnevnik je bil objavljen članek 17. 7. 2017, kar pomeni, da fakulteta ni imela možnosti posredovanja odgovora v zakonskem roku, ta je 7 dni. Nato je bil zahtevan popravek članka zaradi neresničnih dejstev in očitkov 19. 7. 2017 in istega dne je prosilec podal predmetno zahtevo. Nadalje navaja, da je zahtevana dokumentacija v skladu z Navodili o določanju in varovanju poslovnih skrivnosti, Poslovnikom o delu Poslovodnega odbora in ZJN-3 (Uradni list RS, št. 91/15) poslovna skrivnost. Z objavo članka 17. 7. 2017 je bila fakulteti narejena nepopravljiva škoda. IP pa lahko na podlagi listin oceni, da vodstvo fakultete ni najemalo svetovalnih storitev in da špekulacija (»zakaj profesorji EPF neposredno ne svetujejo poslovodstvu EPF na poslovnem, podjetniškem in finančnem področju, zakaj je potreben vmesni člen v obliki zasebnega zavoda?«) ne ustreza dejanskemu stanju ter da se tovrstni poslovni dogodek ni nikoli zgodil. Dodatna nepopravljiva moralna škoda je fakulteti nastala tudi s tem, ko sta Svet 24 in Večer 27. 7. 2017 v svojih tiskanih in elektronskih publikacijah objavila povzete neresnične informacije iz Dnevnika. Svet 24 je na drugo zahtevo fakultete za objavo popravka objavil popravek članka 22. 7. 2017, Večer pa je zahtevo zavrnil. Ker v konkretnem primeru ni prišlo do porabe javnih sredstev po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ, pride v poštev izjema, na katero se je skliceval organ (šikanoznost). Glede navajanja prosilca, da se besedilo popravka ne nanaša na zahtevano dokumentacijo, organ ponovno izpostavlja, da bila z zahtevo za popravek objave članka z dne 19. 7. 2017 in v skrajšani verziji 21. 7. 2017, zadeva v celoti pojasnjena. Organ še izrecno poudarja, da so in da je treba pri delu dokumentacije upoštevati določila Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo), hkrati pa izpostavlja, da je del dokumentacije (označen kot poslovna skrivnost), ki je vezan na vsebino izbornega postopka, ponudnike in vsebino ponudb, tržna dejavnost EPF ter s tem povezano tudi strogo varovana poslovna skrivnost, zaradi doseganja tržne in poslovne konkurenčnosti.

 

Pritožba je utemeljena.

 

  1. Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

 

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti. Primarno je sporno vprašanje, ali  je zahteva šikanoznega značaja oziroma ali je prosilec zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, zato se IP v nadaljevanju obrazložitve te odločbe opredeljuje najprej do tega vprašanja.

 

  1. Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja

 

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

 

IP se je o zlorabi pravice dostopa do informacije javnega značaja že večkrat izrekel in v odločbah  obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve ter navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, ki se lahko uporabijo tudi v zvezi s pravico dostopa do informacij javnega značaja. Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-249/2016 z dne 3. 1. 2017, št. 090-27/2017 z dne 18. 4. 2017, št. 090-68/2017 z dne 1. 6. 2017 in št. 090-55/2017 z dne 14. 7. 2017, zato jih IP v tej odločbi posebej ne navaja, se pa opredeljuje do vprašanja zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja v obravnavanem primeru.

 

Po navedbah organa ima zahteva šikanozni značaj po petem odstavku 5. člena ZDIJZ, na šikanoznost zahteve pa kaže predvsem to, da želi prosilec škodovati organu z vlaganjem večjega števila zahtev in z zahtevami za dostop do večjega obsega informacij. IP v zvezi s temi navedbami povzema sodbo Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017. Iz navedene sodbe izhaja, da so šikanozne tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd. Tovrstna ravnanja prosilca, ki organ prekomerno ovirajo pri delu, so po mnenju sodišča v nasprotju z namenom, za katerega je prosilcu priznana pravica dostopa do informacij javnega značaja, zato vsaka zahteva, ki je očitno šikanozna, že v osnovi pomeni tudi očitno zlorabo pravice, ki jo je treba presojati tako, kot izhaja to iz sodne prakse. Stališče, da šikanozna zahteva pomeni hkrati zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, zagovarja tudi IP in izhaja iz zgoraj navedenih odločb IP, izhaja pa tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Mnenje ZPS), ki je javno dostopno na spletni povezavi http://imss.dz-rs.si/imis/fdeb594834d7774cbe33.pdf. Kriteriji, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice kot npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, nagajivost, šikaniranje ipd., izhajajo torej iz sodne prakse, prakse IP in tudi Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja - ZDIJZ-C (https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12565D400354E68C1257BFD002C8607&db=kon_zak&mandat=VI).

 

ZDIJZ torej ne določa konkretnih elementov oziroma kriterijev, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezni prosilec, zato se pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upoštevajo kriteriji, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

  • ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami (Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008);
  • zloraba pravice do pritožbe je med drugim podana tedaj, ko je pritožba očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012);
  • vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic (Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009);
  • zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti (torej brez opravljenega pravniškega izpita oziroma brez zastopnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom), ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj (Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014);
  • vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, torej ob dejanskem obstoju terjatve v višini enega centa, ko upnik vztraja pri izvršbi za bagatelni znesek le zato, da bi dosegel povračilo nepotrebnih stroškov, ki so mu nastali zaradi zastopanja po odvetniku (plačila sodnih taks je bil oproščen, dolžnik pa povrnitve stroškov ni zahteval), saj razumnih razlogov za vztrajanje ne navaja, to pa je zloraba procesne pravice (Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009);
  • z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom,… (Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013);
  • zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev (Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017).

 

Pred nadaljnjo obrazložitvijo IP še navaja, da pravica dostopa do informacij javnega značaja ni priznana izključno v interesu prosilca, temveč tudi v interesu družbe, ki je v tem, da se v čim večji meri omogoči izvrševanje demokratične funkcije in funkcije nadzora obravnavane pravice, vendar nikakor ne na način, ki prekomerno ovira celotno delo organa. Pri tem se je treba postaviti na stališče, da ima v primeru kolizije med pravico prosilca in interesom družbe, prevlado slednji. Ob tem IP poudarja, da se institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju.

 

IP je po preučitvi celotne zadeve ugotovil, da ni mogoče trditi, da je pravica prosilca zahtevati informacije javnega značaja v obravnavanem primeru prišla v konflikt s pravico organa ali tretjih oseb. Pri tem je IP, upoštevaje navedbe organa v izpodbijani odločbi, presojal odnos med pravico prosilca dostopati do informacij javnega značaja ter dolžnostjo in pravico organa, da opravlja svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148 in 47/13 – UZ90,97,99; v nadaljevanju: Ustava) in zakonov ter posledično pravicami tretjih oseb, ki so udeležene v drugih postopkih, ki jih vodi organ.

 

Po mnenju organa želi prosilec škodovati organu z vlaganjem večjega števila zahtev in z zahtevami za dostop do večjega obsega informacij. V zvezi s temi navedbami IP navaja, da je predmet tega pritožbenega postopka zahteva prosilca z dne 19. 7. 2017, torej zahteva, o kateri je organ odločil z izpodbijano odločbo in je predmet tega pritožbenega postopka. Če je prosilec uveljavljal pravico dostopa do drugih informacij javnega značaja že predhodno, tega ni mogoče šteti kot zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja v obravnavanem primeru, prav tako iz izpodbijane odločbe ne izhaja oziroma organ ni izkazal, da gre v obravnavanem primeru za eno od funkcionalno povezanih zahtev po predmetni določbi ZDIJZ. V obravnavanem primeru gre torej za eno zahtevo, ki jo je prosilec posredoval organu, in o kateri je organ odločil z izpodbijano odločbo, česar po mnenju IP ni mogoče oceniti kot pretiranega vlaganja vlog oziroma zahtev. Zahteva se sicer nanaša na različne dokumente, vendar konkretnejšega obsega dokumentacije organ v izpodbijani odločbi ni utemeljil. Organ je posredoval IP določeno zahtevano dokumentacijo, za katero pa je IP z vpogledom ugotovil, da obsega šest strani, iz česar izhaja, da v zvezi s posredovanimi dokumenti nedvomno ni mogoče govoriti o obsežnejši količini zahtevanih dokumentov. Ker organ v izpodbijani odločbi ni opredelil konkretnih dokumentov, ki so predmet zahteve, se IP ne more konkretno opredeliti do obsega zahtevane dokumentacije, vendar glede na posredovane dokumente z veliko verjetnostjo domneva, da ni zahtevan dostop do večjega obsega informacij.

 

Prav tako ni mogoče ugotovit, da zahtevani podatki vplivajo na dolžnost in pravico organa, da opravlja svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov ter posledično na pravice tretjih oseb, ki so udeležene v drugih postopkih, ki jih vodi organ. V skladu s 14. členom ZUP je treba upravne postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, zavarovanja pravic in pravnih koristi strank ter izda zakonita in pravilna odločba. Iz navedene določbe izhaja, da to načelo ne sme iti v škodo načela zakonitosti in načela materialne resnice. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru ni izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljiti, da bi obravnava zahteve prosilca prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Organ pri tem ni konkretno pojasnil, katere drugi postopki naj bi to bili, na podlagi česa jih vodi in kako bi obravnava zahteve prosilca lahko neposredno vplivala na (ne)izvedbo teh postopkov ter s čim bi zaradi tega tretjim osebam nastala škoda. Ni namreč mogoče objektivno predvideti, da bi obravnava zahteve prosilca do te mere ovirala delo organa, da svojih preostalih nalog ne bi mogel več izvajati in zato pravic strank v drugih postopkih ne bi mogel ustrezno zavarovati, kar bi bilo v škodo načelu zakonitosti in načelu materialne resnice. Organ se namreč ni konkretno opredelil do obsega zahtevanih dokumentov ter nadaljnjega dela s temi dokumenti zaradi morebitnega obstoja izjem po ZDIJZ. Prav tako iz izpodbijane odločbe ni določno razvidno, kako bi predmetna zahteva prosilca konkretno vplivala na delo organa, koliko dela bi povzročila organu in kako bi to vplivalo na ostale delovne naloge pri organu zaposlenih javnih uslužbencev (z vidika njihovega števila in upoštevaje njihove druge naloge). Ob tem pa IP vendarle poudarja, da zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja (Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007). Kot izhaja iz citirane sodbe Upravnega sodišča RS, je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki bi takšne zahteve reševal. Da bi moral organ preučiti, kakšno delo bi bilo dejansko potrebno za zagotovitev dostopa do zahtevanih dokumentov. Smiselno enako stališče izhaja tudi iz sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi T-2/03, Verein fűr Konsumenteninformation proti Evropska komisija, v kateri je sodišče navedlo, da količina dela, potrebna za preučitev prošnje, ni odvisna samo od števila dokumentov, navedenih v prošnji, ali njihovega obsega, ampak tudi od njihove narave. Potreba, da se opravi konkreten in posamičen preizkus zelo velikega števila dokumentov, ne pove ničesar o količini dela, potrebni za obravnavo prošnje za dostop, ker je navedena količina dela odvisna tudi od zahtevane temeljitosti tega preizkusa.

 

V zvezi s predhodno navedenim je po mnenju IP potrebno upoštevati tudi določbe ZUP, ki se uporablja v zadevah dostopa do informacij javnega značaja subsidiarno. Eden temeljnih ciljev splošnega upravnega postopka je zavarovati šibkejšo stranko, to je tistega, ki v tem postopku uveljavlja svojo pravico ali varuje svojo pravno korist oziroma se mu nalaga določena obveznost. Iz 7. člena ZUP (varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi) tako izhaja, da je organ dolžan svoje delo organizirati na način, ki omogoča vsem strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer lahko izvaja ukrepe in sprejema odločitve, s katerimi zagotovi, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Načelo varstva pravic strank in javnih koristi iz 7. člena torej služi interesu družbe, da se zagotovi nemoten potek upravnih postopkov in nasploh dela organov. Da bi se ta cilj dosegel, so tudi pravice strank omejene. Tako 11. člen ZUP določa, da morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice (procesne pravice), ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. IP ocenjuje, da zahteve za posredovanje informacij javnega značaja v obravnavanem primeru ni mogoče opisati kot ravnanje, ki ne predstavlja poštene uporabe pravic. Osebni interesi prosilca, zaradi katerih je vložil predmetno zahtevo, pri presoji upravičenosti do dostopa niso pravno relevantni, saj se v postopkih po ZDIJZ odloča z učinkom erga omnes. IP tako ne more oceniti načina vložitve predmetne zahteve kot nepoštene uporabe pravic prosilca po ZDIJZ, samo iz razloga, da je bila zahteva vložena isti dan, ko je organ zahteval pri mediju popravek objavljenega članka.

 

Prav tako ni mogoče ugotoviti, da gre v obravnavanem primeru za ponavljajoče se vlaganje očitno neutemeljenih procesnih zahtevkov, z zgolj pavšalnimi navedbami ali za zahtevo, ki je očitno nedovoljena in neutemeljena brez možnosti za uspeh. Zahtevo za dostop do informacij javnega značaja lahko po ZDIJZ vloži pri zavezancih po ZDIJZ, kamor uvrščamo tudi organ, vsakdo, to je pravna ali fizična oseba. IP ugotavlja, da je prosilec v skladu z ZDIJZ zahteval od organa posredovanje določene dokumentacije in dejstvo je, da je dokumente v zahtevi dovolj konkretno opredelil, ko je zahteval dokumentacijo, povezano s točno določenim sklepom EPF, ki ga je tudi konkretno navedel. Glede na navedbe organa je nesporno, da je predmet in obseg zahtevane dokumentacije prepoznal tudi organ. Relevantno dejstvo v obravnavanem primeru je po mnenju IP tudi to, da organ v izpodbijani odločbi ni niti trdil niti izkazal, da predmet zahteve niso informacije javnega značaja. Ob tem je treba poudariti, da tudi v primeru, če bi organ zavrnil dostop iz razloga, ker ne gre za informacije javnega značaja, to posledično ne pomeni, da je bila zahteva prosilca šikanozne narave. Nadalje IP ugotavlja, da se zahteva prosilca nanaša na nedavno sprejeti sklep poslovodnega odbora EPF v zvezi s sodelovanjem organa na področju poslovnega, podjetniškega in finančnega svetovanja. Iz spletne strani EPF (http://www.epf.um.si/epf-in-podjetja/epf-in-podjetja/sodelovanje-z-gospodarstvom/) med drugim izhaja, da fakulteta sodeluje z gospodarstvom, da raziskovalne rezultate, ki predstavljajo novo znanje na področju ekonomije in poslovnih ved vključujejo učitelji – raziskovalci v pedagoški proces na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja ter da fakulteta strokovnjake iz podjetij povabi k sodelovanju, s čimer je študentom omogočeno, da se seznanijo z aktualnim reševanjem poslovnih situacij in problemov v praksi. Iz spletne strani EPF pa izhaja tudi, da fakulteta v okviru inštitutov izvaja znanstvenoraziskovalno in svetovalno dejavnost, pri čemer znanstvenoraziskovalno dejavnost financirajo Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, druga ministrstva, proračun EU in slovenska ter tuja podjetja, raziskovalno delo pa poteka v okviru temeljnih in aplikativnih raziskav, ki jih financira proračun Republike Slovenije. Glede na navedeno je tako v obravnavanem primeru relevantno, ali zahtevani dokumenti sodijo pod izvajanje javne službe ali ne. Organ je namreč pravna oseba javnega prava, in sicer javni visokošolski zavod, ki je bil v skladu z določbo drugega odstavka 9. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 109/12, 85/14 in 75/16) ustanovljen s strani Republike Slovenije za namene opravljanja javne službe v visokem šolstvu, zato je interes družbe po nadzoru dela organa povsem legitimen. Javna služba se namreč ustanovi ravno za zadovoljevanje javnih potreb (v tem primeru storitev visokošolskega izobraževanja), ki so v javnem interesu, zato je po oceni IP predmetna zahteva povsem legitimna in ima glede na namen ZDIJZ praviloma vse možnosti za uspeh.

 

Zahteva prosilca po oceni IP tudi ni žaljiva in nespoštljiva, prav tako ne vsebuje negativnih vrednostnih sodb, provokacij oziroma ni šikanozna.

 

Nadalje IP ugotavlja, da je organ svojo odločitev utemeljil tudi s tem, da do porabe javnih sredstev ni prišlo zaradi ustavitve postopka (do tega se IP posebej opredeljuje v nadaljevanju), in da se organ v izpodbijani odločbi sklicuje tudi na zahtevo za popravek članka z dne 19. 7. 2017, z utemeljitvijo, da je bilo v zahtevi za popravek članka z dne 19. 7. 2017 in v skrajšani verziji 21. 7. 2017 pojasnjeno vse. V zahtevah za popravek članka z dne 19. 7. 2017 je med drugim navedeno, da se zahteva nanaša na dokumente, ki spadajo pod izvajanje tržne dejavnosti inštituta, pri čemer teh navedb organ v izpodbijani odločbi ni utemeljil in ne izkazal. IP tako ugotavlja, da organ poleg argumenta »šikanoznosti« navaja v izpodbijani odločbi dva nasprotujoča si argumenta, ko odločitev utemeljuje na tem, da do porabe javnih sredstev ni prišlo, po drugi strani pa se sklicuje na pojasnila v zahtevah za popravek objavljenega članka oziroma na opravljanje tržne dejavnosti.

 

Kot že navedeno, je eden od argumentov organa za zavrnitev zahteve, da do porabe javnih sredstev ni prišlo, vendar IP glede tega pritrjuje pritožbeni navedbi prosilca, da poraba javnih sredstev ni ključen in bistven zakonski pogoj za dostop do informacij javnega značaja. Če so izpolnjeni vsi trije pogoji za obstoj informacije javnega značaja, se dostop do takih informacij lahko omeji samo v primeru obstoja katere od izjem po 5.a in 6. členu ZDIJZ. Ob tem IP še navaja, da je potrebno upoštevati stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 122/2006 z dne 25. 4. 2007 in v sklepu št. X Ips 96/2011 z dne 4. 7. 2012, na podlagi katerega je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javnopravnega režima izhajajo. Pri opredelitvi določene informacije za informacijo javnega značaja je tako po mnenju sodišča odločilno, ali informacija kaže na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog. Poraba javnih sredstev po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena je namreč izjema od izjem in pride v poštev, ko je podana izjema po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Povedano drugače, tudi v primeru, da je za določene informacije javnega značaja podana izjema po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ zaradi katere dostop ne bi bil mogoč, se dostop dovoli v skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker gre zaradi porabe javnih sredstev za absolutno javne podatke.

 

IP torej po preučitvi celotne zadeve zaključuje, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Zloraba pravice po petem odstavku 5. člena ZDIJZ posledično ni podana.

 

Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za zahtevo novinarja kot prosilca po ZDIJZ, pa se IP opredeljuje še do tega dejstva. V okviru odločanja na podlagi ZDIJZ po slovenskem pravnem redu navedena okoliščina sicer ni relevantna (vsak prosilec je v enaki meri upravičen dostopati do prosto dostopnih informacij javnega značaja), vendar je v moderni demokratični družbi vloga medijev izrednega pomena, saj izvršujejo pomembno družbeno in demokratično funkcijo »javnega psa čuvaja«. Svoboda komuniciranja vključuje pravico javnosti do obveščenosti oziroma do seznanjenosti, zato je pomembno, da mediji svojo funkcijo posredovanja informacij dejansko izvršujejo. Ob tem IP še navaja, da status prosilca upošteva Evropsko sodišče za človekove pravice, ko presoja, ali je država posamezniku z zavrnitvijo (oziroma preprečitvijo) dostopa do informacij neupravičeno posegla v človekovo pravico do svobode govora po 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (sodba Magyar Helsinki Bizottság proti Madžarski št. 18030/11). V tej zadevi je med drugim sodišče priznalo status »javnih psov čuvajev« poleg novinarjem tudi strokovnim raziskovalcem, aktivistom in javnim komentatorjem.

 

K navedenemu IP dodaja še stališče Ustavnega sodišča o posebnem pomenu svobode izražanja, ko gre za novinarsko poročanje (npr. Up-570/09-14 z dne 2. 2. 2012). Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. V okviru pravice do svobode izražanja, ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 (Uradni list RS, št. 73/94, in Odl. US III, 123) poudarilo, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. V sklepu št. Up-91/02 z dne 12. 3. 2004 je zapisalo, da ima svoboda govora še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden od temeljev sodobne demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju. Iz odločbe št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09) izhaja stališče, da sta pomen in vloga svobode izražanja večplastna. Njena funkcija je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik) pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik).

 

3. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

 

Iz vsega navedenega izhaja, da je organ v ugotovitvenem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe napačno ugotovil dejstva glede obstoja zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja, posledično pa tudi ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika vsebine možnosti (delnega) dostopa do zahtevanih dokumentov, zaradi česar je izpodbijana odločba pomanjkljiva in se posledično ne da preizkusiti. IP je zato pritožbi prosilca ugodil.

 

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti.

 

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

 

Organ bo moral v ponovljenem postopku popolno ugotoviti dejstva, ki so glede na zgoraj navedeno obrazložitev pomembna za odločitev v konkretni zadevi. Primarno bo moral ugotoviti, s katerimi dokumenti v zvezi z  zahtevo prosilca razpolaga in v nadaljevanju presojati, ali zahtevani dokumenti sodijo v delovno področje organa v smislu opravljanja javnopravnih nalog po 4. členu ZDIJZ. Če bo organ ugotovil, da zahtevani dokumenti predstavljajo informacije javnega značaj po 4. členu ZDIJZ, bo v nadaljevanju moral presojati, ali vsebujejo katero od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ. Pri opredeljevanju izjem mora organ natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokumenti prekrijejo in na podlagi katere izjeme iz ZDIJZ (npr. v dokumentu št…. se prekrije … ipd.). Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe. V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se dostop zavrne v celoti oziroma prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ. Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Organ je dolžan v predmetni zadevi v ponovljenem postopku odločiti tudi o morebitnih stroških za posredovanje zahtevane dokumentacije, in sicer po postopku, ki je predpisan v ZDIJZ in Uredbi o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16), ter o stroških postopka.

 

4. Sklepno

 

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba prosilca utemeljena. Obrazložitev izpodbijane odločbe je namreč pomanjkljiva, zaradi česar se je ne da preizkusiti, s čimer je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). IP je zato pritožbi ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

 

 

 

Postopek vodila:                                                                      

Nataša Siter, univ. dipl. prav.                                              

svetovalka IP                                                                           

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka