Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 05.09.2017
Naslov: Tomaž Klipšteter, novinar Dnevnika - Mestna občina Maribor
Številka: 090-177/2017
Kategorija: Avtorsko delo
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

Organ je zaradi varstva avtorskih pravic z odločbo zavrnil zahtevo prosilca po posredovanju fotokopije cenitvenih poročil, ki jih je za organ opravil sodni cenilec. Prosilcu je organ omogočil vpogled v zahtevane dokumente. V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da zahtevani dokumenti predstavljajo avtorsko delo, pri čemer organ nima pravice do reprodukcije teh del, saj ta nanj ni bila prenesena.

 

 

ODLOČBA:

Številka: 090-177/2017/5

Datum: 5. 9. 2017

 

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14 in 50/14, v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07  – ZUP-E, 65/08 – ZUP-F; 8/10 – ZUP-G in 82/13 – ZUP-H, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Tomaža Klipšteterja, novinarja Dnevnika, dopisništvo Maribor, Razlagova 9, 2000 Maribor (v nadaljevanju prosilec) z dne 4. 8. 2017, zoper odločbo Mestne občine Maribor, Ulica heroja Staneta 1, 2102 Maribor (v nadaljevanju organ), št. 09002-31/2017 z dne 27. 7. 2017, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilca z dne 4. 8. 2017 zoper 1. točko izreka odločba Mestne občine Maribor št. 09002-31/2017 z dne 27. 7. 2017 se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilec je dne 23. 6. 2017 od organa zahteval posredovanje fotokopij vseh opravljenih cenitev vrednosti objekta za projekt Stalag, ki ga je občina nazadnje odkupila za 298.210 EUR.

 

Organ je dne 27. 7. 2017 izdal odločbo št. 09002-31/2017, s katero je zahtevo prosilca v 1. točki izreka zavrnil glede posredovanja fotokopij zahtevane dokumentacije, v 2. točki izreka pa dopustil vpogled vanjo. V izpodbijani odločbi je navedel, da zahtevani dokumenti sicer predstavljajo informacije javnega značaja, vendar pa gre hkrati za avtorsko varovana dela v smislu 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/07 uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZASP). Pri tem avtor zahtevanih dokumentov pravice reproduciranja ni prenesel na organ, zaradi česar velja omejitev iz drugega odstavka 25. člena ZDIJZ. Glede na navedeno določbo, se prosilec lahko z informacijo seznani samo v obliki vpogleda, če je zahtevana informacija zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko in sorodne pravice. Zahtevanih cenitev pa tudi ni mogoče šteti za nezavarovano stvaritev v smislu druge točke prvega odstavka 9. člena ZASP. Organ je zato posredovanje fotokopij zahtevanih dokumentov zavrnil, omogočil pa je njihov vpogled.

 

Prosilec je dne 4. 8. 2017 opravil vpogled v zahtevane dokumente.

 

Dne 4. 8. 2017 se je prosilec zoper 1. točko izpodbijane odločbe pritožil in navedel, da po vpogledu v zahtevane cenitve ugotavlja, da te ne izpolnjujejo vseh zakonsko določenih elementov avtorsko varovanega dela. Vse tri cenitve so namreč po obliki in vsebini povsem generična poročila o ocenjeni vrednosti nepremičnin. To ugotovitev dokazuje tudi to, da so vsi trije dokumenti praktično identični, tako po sestavi, kakor tudi po vsebini. Dokumenti torej ne izpolnjujejo pogojev iz 5. člena ZASP. V vseh treh dokumentih nikjer ni izrecno navedeno, da gre za avtorsko varovano delo in da avtor ni prenesel pravice reproduciranja na organ. Poleg tega je vsa tri poročila naročil in plačal organ, poročila pa so bila podlaga za sklepanje kupoprodajnih pogodb in porabo javnoproračunskih sredstev. S tem, ko je organ naročil in plačal cenitve, je postal njihov izključni lastnik. Iz vsebine vseh treh cenitev je še razvidno, da je organ naročil storitev – to je cenitev nepremičnine – produkt česar so zahtevani dokumenti, ki so javno dostopni. Skratka, organ ni naročil avtorsko varovanih del, katerih avtorske pravice ja obdržal avtor. Slednje izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, da organ ni niti preverjal, ali bi cenilec morda dopuščal fotokopiranje cenitvenih poročil.

 

Organ je dne 8. 8. 2017 pritožbo prosilca, na podlagi 245. člena ZUP, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

 

IP je dne 10. 8. 2017 organ pozval, da mu posreduje dodatna pojasnila in dokazila v zvezi z naročilom izdelave zahtevanih poročil in imetništvom avtorskih pravic na njih.

 

Organ je dne 14. 8. 2017 IP posredoval izjavo pooblaščenega ocenjevalca, naročilnice in račune s prilogami.

           

Pritožba ni utemeljena.

 

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo prosilca izpodbijata in v mejah njunih pritožbenih navedb. V zvezi s tem IP navaja, da se prosilec pritožuje le zoper 1. točko izreka odločbe organa, torej v delu, ki se nanaša na zavrnitev posredovanja fotokopij zahtevanih dokumentov. IP lahko presoja izpodbijano odločbo le v mejah pritožbenih navedb, zato je v okviru tega pritožbenega postopka obravnaval le utemeljenost pritožbe glede 1. točke izreka prvostopenjske odločbe.  Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja in da z zahtevano informacijo razpolaga v materializirani obliki, saj jo je posredoval IP ob odstopu pritožbe. Zahtevana informacija nedvomno sodi tudi v delovno področje organa, kar pomeni, da izpolnjuje vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja po določilu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.

 

V konkretnem primeru se prosilec pritožuje, ker mu je organ zavrnil seznanitev z zahtevanimi dokumenti – poročilo o ocenjeni vrednosti pravic na nepremičnini »Dela skladiščne hale ID 655-157/0-0, Prisojna ul. B. št., Maribor« z dne 4. 9. 2014, poročilo o ocenjeni vrednosti pravic na nepremičnini »Skladiščne hale ID 655-157/0-0, Prisojna ul. B. št., Maribor« z dne 29. 3. 2016, ter poročilo o ocenjeni vrednosti pravic na nepremičnini »Skladiščne hale parc. št. 157 k.o. Melje, Prisojna ul. b. št., Maribor« z dne 19. 6. 2017, v obliki fotokopije. Organ je utemeljil, da gre za avtorskopravno varovan dokument ki ga je po določbi drugega odstavka 25. člena ZDIJZ možno odobriti le na vpogled, ne pa tudi v obliki fotokopije.

 

Glede na navedbe organa v izpodbijani odločbi IP pojasnjuje, da iz 17. člena ZDIJZ izhaja, da ima prosilec pravico določiti, na kakšen način se želi seznaniti z zahtevano informacijo. Organ torej načeloma nima pravice prosilcu odreči pravice do oblike, v kateri želi prejeti zahtevano informacijo. Izjemo od tega pa določa drugi odstavek 25. člena ZDIJZ, po katerem lahko prosilec dobi samo vpogled v informacijo, ki je zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko pravico, če je imetnik pravic tretja oseba. Drugi odstavek 27. člena ZDIJZ določa, da ima prosilec pravico do pritožbe tudi v primeru, če ne dobi informacije v obliki, ki jo je zahteval. Iz navedenega izhaja, da ima prosilec pravno varovano pravico izbrati, na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (na primer fotokopija ali vpogled). Glede na navedeno se torej v primeru, da zahtevana informacija predstavlja avtorsko delo, lahko zavrne le določen način seznanitve z njo (elektronska kopija, fotokopija), ne pa tudi sam dostop do informacije (npr. vpogled).

Organ je prosilcu z izpodbijano odločbo vpogled v zahtevani dokument tudi omogočil. Ker pa prosilec izrecno zahteva in se pritožuje zaradi neposredovanja fotokopije zahtevanega dokumenta, je IP v nadaljevanju ugotavljal, ali zahtevani dokumenti ustrezajo pogojem avtorskega dela po 5. členu ZASP in, če gre za avtorsko delo, ali organ razpolaga s pravico reproduciranja na teh avtorskih delih.

 

1.     Ali je zahtevan dokument avtorskopravno varovano delo?

 

V skladu z določbo 5. člena ZASP je avtorsko delo individualna intelektualna stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je na kakršenkoli način izražena, če ni v ZASP drugače določeno. Iz navedene definicije in obstoječe sodne prakse ter pravne teorije izhaja pet predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da se posamezno delo šteje za avtorsko delo po ZASP, in sicer so to individualnost, intelektualnost oz. duhovnost, stvaritev, področje ustvarjalnosti in izraženost. Če torej posamezno delo izpolnjuje vse navedene predpostavke kumulativno, se šteje, da gre za avtorsko delo.

 

Individualnost dela predstavlja značilnost, ki avtorsko delo ločuje od drugih, avtorsko nevarovanih del, od drugih avtorsko varovanih del in hkrati od umetniške in kulturne dediščine, ki je last širše javnosti. Gre za zahtevo po tem, da ima delo vsaj še toliko izvirnih potez, da se ga še lahko uvršča med avtorska dela.[1] Če torej avtor neodvisno od nekega drugega dela, ustvari svoje delo z individualnimi potezami, torej brez posnemanja oz. neposrednega prevzemanja iz drugega dela, je izpolnjena predpostavka individualnosti dela. V primeru pa, ko vsebuje stvaritev le nabor podatkov in dejstev, pri taki stvaritvi ni izpolnjen pogoj individualnosti in ta ni varovana kot avtorsko delo. Predpostavka intelektualnosti dela pomeni, da gre za delo posameznikovega intelekta in ne toliko fizičnega dela. Prav tako pa intelektualnost avtorskega dela opozarja na to, da gre pri avtorskem delu za t.i. nematerialno dobrino. Stvaritev je bistvena predpostavka avtorskega dela, pomeni pa, da gre za rezultat človeškega ravnanja, saj je samo človek zmožen ustvarjanja. Področja ustvarjalnosti so področja, izrecno navedena v 5. členu ZASP, in sicer znanost, književnost ali umetnost, ki pa se razlagajo široko (npr. računalniški programi sodijo v področje književnosti). Avtorsko delo pa mora biti tudi na kakršen koli način izraženo, tako da je zaznavno v zunanjem svetu. Če torej posamezno delo izpolnjuje navedene predpostavke, se šteje, da gre za avtorskopravno varovano delo.

 

IP ugotavlja, da zahtevani dokumenti izpolnjujejo vseh pet temeljnih predpostavk avtorskega dela iz 5. člena ZASP. Avtorska dela so namreč v konkretnem primeru izražena (napisana v obliki poročil), predstavljajo stvaritev človeka (in ne npr. računalniškega programa), gre za intelektualna dela (poročila so pretežno plod intelekta in ne fizičnega dela avtorja), ki spadajo v znanstveno področje človeške ustvarjalnosti (glej 12. točko drugega odstavka 5. člena ZASP). Da so navedene štiri predpostavke izpolnjene, ne oporeka niti prosilec. Vendar pa prosilec zatrjuje, da glede zahtevanih poročil ni izpolnjen kriterij individualnosti, saj so vse tri cenitve po obliki in vsebini povsem generična poročila o ocenjeni vrednosti nepremičnin. IP ni sledil tem navedbam prosilca. Pri tem je IP za primerjavo vpogledal v poročila o cenitvi nepremičnin, ki so bila predmet odločanja v drugih, podobnih zadevah IP (poročila iz zadev IP št. 021-99/2008, 090-51/2009 ter 090-1/2011, v nadaljevanju primerjana poročila). Ob primerjavi je IP ugotovil, da se zahtevana poročila glede na individualnost oziroma ustvarjalnost od primerjanih razlikujejo toliko, da jih je mogoče šteti za avtorska dela. Zahtevana poročila imajo povsem drugačno strukturo in način poročanja kot primerjana poročila. Nedvomno je avtor zahtevanih poročil vsebino predstavil na drugačen, izviren način, poleg tega pa zahtevana poročila vsebujejo fotografije, tabele in primerjave, ki že same po sebi predstavljajo avtorska dela, hkrati pa se zaradi njih celotna zahtevana poročila razlikujejo od primerjanih poročil. Prav tako je sama raba besed in stavčnih struktur drugačna od rabe teh elementov v primerjanih poročilih. Pri tem IP opozarja, da se avtorskopravno varuje izraženost ideje in ne ideja sama.[2] Dejstvo, da je avtor poročil morda uporabila podobne ali enake metode za pridobivanje številskih podatkov, na podlagi katerih je poročila sestavil, tako ne vpliva na to, ali je izpolnjen kriterij individualnosti. Za dosego tega kriterija mora tako pridobljena vsebina biti izražena na izviren način – torej mora biti vsebina podana drugače od ostalih poročil. Navedeno je IP ugotovil tudi v konkretnem primeru – vsebina v zahtevanih poročilih je namreč predstavljena na drugačen način, kot vsebina v primerjanih poročilih. Pri tem IP še pojasnjuje, da je irelevantno, če so si zahtevani dokumenti zelo podobni ali celo identični med seboj. Avtor lahko ustvari 50 enakih dokumentov, pa bo vsako od njih predstavljalo avtorsko delo, saj je bistvenega pomena način predstavitve vsebine v teh dokumentih, ki je tipičen za avtorja. Samo zato torej, ker avtor npr. objavi določeno avtorsko delo (npr. pesem), ne bo naslednje avtorsko delo, ki je prvemu zelo podobno, zaradi tega izgubilo narave avtorskega dela. IP tako ugotavlja, da je tudi kriterij individualnosti v konkretnem primeru glede zahtevanih poročil izpolnjen.

 

IP še dodaja, da za ugotovitev obstoja avtorskega dela po 5. členu ZASP ni relevantno, da v nobenem od zahtevanih dokumentov ni navedeno, da gre za avtorsko delo, kot to napačno zatrjuje prosilec. Kot že navedeno, je za ugotovitev, ali določen dokument predstavlja avtorsko delo, bistvena presoja, ali so izpolnjeni kriteriji iz 5. člena ZASP. V konkretnem primeru je IP ugotovil, da so ti elementi izpolnjeni, zaradi česar zahtevani dokumenti nedvomno predstavljajo avtorsko delo iz 5. člena ZASP.

 

2.     Ali organ razpolaga s pravico reproduciranja na zahtevanih dokumentih?

 

Glede na določbo drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, prosilec dobi samo vpogled v informacijo, ki je zavarovana z avtorskimi pravicami le, če je imetnik pravic tretja oseba in ne organ sam. V konkretnem primeru je torej bistvenega pomena, ali je avtor zahtevanih poročil na organ prenesel avtorsko pravico na teh delih. Pri tem je treba upoštevati, da avtorska pravica kot celota ni prenosljiva,[3] temveč se lahko na druge osebe prenašajo le posamične materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja, če ni z ZASP drugače določeno.[4] Ker je v konkretnem primeru prosilec zahteval posredovanje fotokopij avtorskih del, je treba ugotoviti, ali je bila na organ prenesena pravica do reproduciranja zahtevanih poročil.

 

Zahtevana poročila so bila izdelana na podlagi naročila s strani organa, zato je treba v zvezi s prenosom avtorske pravice upoštevati določbe ZASP o pogodbi o naročilu avtorskega dela. Z avtorsko pogodbo o naročilu dela se avtor zaveže ustvariti določeno delo in ga izročiti naročniku, naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar.[5] Pri tem avtor obdrži avtorsko pravico na naročenem delu, razen pravice distribuiranja, če ni s tem zakonom ali s pogodbo drugače določeno.[6] Ob tem pa morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno, v nasprotnem primeru pa se sporne ali nejasne določbe posla razlagajo v korist avtorja.[7]

 

Ob upoštevanju navedenih določb ZASP in pregledu celotne predložene dokumentacije IP ugotavlja, da avtor na organ ni prenesel pravice reproduciranja zahtevanih avtorskih del. Organ je že v izpodbijani odločbi navedel, da avtor nanj ni prenesel pravice do reproduciranja na zahtevanih dokumentih. Poleg tega je v pritožbenem postopku organ na poziv IP predložil dokumente (naročilnico št. 2017-0406-17 s prilogami, račun št. 2014-9-87 s prilogami ter račun št. 2016-3-38 s prilogami), iz katerih izhaja, da je organ zahtevana poročila sicer naročil, vendar se z avtorjem ni dogovoril za prenos avtorske pravice. Organ je v postopku predložil tudi izjavo avtorja zahtevanih poročil, g. Sama Kovačiča, iz katere izhaja, da z organom ni sklenil pogodbe o prenos materialnih pravic na organ. Poleg tega avtor v izjavi izrecno navaja, da ne dopušča javne objave poročil ali njihove uporabe za druge namene s strani tretjih oseb ali brez pisne privolitve naročnika. Navedeno izhaja tudi iz točke 1.6 Predpostavke in omejitveni pogoji na strani št. 5 vsakega od zahtevanih poročil.

IP je upošteval tudi določbo drugega odstavka 75. člena ZASP o domnevah glede prenosa avtorskih pravic, po kateri se v primeru, kadar ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe. V konkretnem primeru so bila poročila izdelana za nakup nepremičnin s strani organa za namene vzpostavitve muzeja. Ker za namen nakupa nepremičnine (in nadaljnje vzpostavitve muzeja) ni bistveno, da organ razpolaga tudi s pravico do reproduciranja zahtevanih cenitvenih poročil (dovolj je, da se lahko z njim seznani), se v skladu z ZASP ne more šteti, da je bila v konkretnem primeru pravica do reproduciranja prenesena na organ.

 

IP glede na navedene določbe ZASP ni mogel slediti navedbi prosilca, da je organ naročil in plačal cenitve iz javnih sredstev in s tem postal imetnik pravic na njih. Tudi IP sicer meni, da je namen ZDIJZ, da se avtorja posebej ne varuje v primeru, ko je organ avtorsko delo pridobil na podlagi sklenjene pogodbe o naročilu avtorskega dela in za katerega je porabil javna sredstva. Vendar pa veljavna zakonodaja ne razlikuje med primeri, ko organ avtorsko delo pridobi na podlagi naročila in plačila iz javnih sredstev, in primeri, ko ima organ avtorsko delo zgolj v posesti na popolnoma drugi podlagi (npr. natečaj likovnih del). V obeh primerih velja enako – če materialna pravica reprodukcije ni bila izrecno prenesena na organ, ta ostane avtorju in fotokopiranje dela ni dopustno. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa.[8]

 

Upoštevaje vse navedeno IP ugotavlja, da organ ni imetnik pravice do reproduciranja na zahtevanih dokumentih, zato prosilcu posledično ne more omogočiti dostopa do zahtevanih informacij v obliki fotokopije.

 

3. Sklepno

 

IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da zahtevana poročila izpolnjujejo vse predpostavke za avtorsko delo po določbah 5. člena ZASP in torej predstavljajo varovana avtorska dela. Pri tem organ ni imetnik pravice do reproduciranja zahtevanih poročil.

 

V skladu z navedenim IP zaključuje, da je odločitev organa glede načina dostopa (vpogleda) pravilna in na zakonu utemeljena, zato je IP pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil.

 

V tem postopku posebni stroški niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

Postopek vodila:

Maja Lubarda, univ. dipl. prav.                                                                  

Svetovalka IP  

 

Informacijski pooblaščenec:                                                                           

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

Informacijska pooblaščenka

 


[1] Id., str. 31.

[2] Glej 9. člen ZASP – ideje so avtorskopravno nevarovane.

[3] Glej 69. člen ZASP.

[4] Glej drugi odstavek 70. člena ZASP.

[5] Glej prvi odstavek 99. člena ZASP.

[6] Glej tretji odstavek 99. člena ZASP.

[7] Glej prvi odstavek 80. člena ZASP.

[8] Glej tudi sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1218/2010-23 z dne 26. 1. 2011.