Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 19.05.2019
Naslov: Tednik Reporter - Vrhovno državno tožilstvo
Številka: 090-51/2017/17
Kategorija: Notranje delovanje organa, Odločbe po sodbah Upravnega sodišča, Kazenski postopek
Status: Odobreno


Sodba Upravnega sodišča

 

POVZETEK:

V obravnavani zadevi je IP odločil po sodbi. Organ je zavrnil dostop do imen in priimkov tožilcev, ki vodijo določeni zadevi. V ponovljenem pritožbenem postopku je IP primarno ugotovil, da je pritožba po ZMed dovoljena, saj odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta. IP je v skladu z navodili sodišča v postopek poklical tožilca, ki vodita zadevi, da se vključita v postopek kot stranska udeleženca tako, da se do konkretne zahteve oziroma pritožbe lahko opredelita. Nadalje je IP odločil, da izjema notranjega delovanja organa ni podana, saj zatrjevanje vpliva medijev oziroma javnosti na delo tožilcev, kot motnja pri delovanju organa, po oceni IP ni prepričljiva niti tehtna, saj so tožilci pri svojem delu vezani na strokovno odločitev v okviru zakona, od njih pa se, tako kot od vseh zaposlenih, še zlasti pa pri tistih, ki opravljajo delo na morda bolj »izpostavljenih« delovnih mestih (npr. sodniki, državni pravobranilci, inšpektorji, policisti,.. ipd.), pričakuje strokovnost, nepristranskost in neodvisnost.  Poleg tega pa so informacije, ki se nanašajo na vprašanje, kateri tožilec vodi določeno zadevo, brez dvoma povezane z opravljanjem javne funkcije tožilca, zato skladno s 3. odstavkom 6. člena ZDIJZ ne morejo predstavljati izjeme, četudi bi njihovo razkritje lahko predstavljalo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. IP je tudi odločil, da zgolj ime in priimek tožilca/ke ki vodi določeno zadevo, ne predstavlja izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj ta informacija ničesar ne pove o sami taktiki in metodiki dela konkretnega tožilca, niti glede zbiranja in ocene dokazov, še manj pa o vsebini same zadeve, zaradi česar nikakor ne posega v sam kazenski pregon. IP se je opredelil tudi do izjeme po 5.a členu ZDIJZ, na katero se je skliceval stranski udeleženec.  IP je poudaril, da  zagotovo ni bil namen zakonodajalca, da »varuje« osebe, ki vodijo postopek, temveč, da se omeji dostop do informacij iz postopka, do katerih na podlagi zakona niso upravičeni niti tisti, ki se jih neposredno tičejo. Gre torej za varovanje samega postopka, ne pa oseb, ki v okviru opravljanja javnopravnih nalog, takšne postopke vodijo, zato navedena izjema ni podana.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-51/2017/17

Datum: 20. 5. 2019

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 9. in 10. odstavka 45. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – UPB1 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZMed), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ), 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 9. 2. 2017, novinarja tednika Reporter (Reporter Media d.o.o.), Likozarjeva 3, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper zavrnilni odgovor z dne 27.1.2017, Republike Slovenije, Vrhovnega državnega tožilstva, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (dalje organ), v zadevi dostopa do informacij za medije naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 9.2.2017 zoper odgovor z dne 27.1.2017, Republike Slovenije, Vrhovnega državnega tožilstva, se ugodi in se izpodbijani odgovor odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku petih delovnih dni (5) od vročitve te odločbe, po navadni ali elektronski pošti, posredovati naslednje dele dokumentov:

- ime in priimek okrajnega državnega tožilca v izreku »Odredbe«, št, SDT Tu 5/6/1/2014 z dne 12.9.2014,

- ime in priimek nosilca spisa iz »print screan« ekranske maske elektronskega vpisnika št. Kt 9414/2015.

 

  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

 

Prosilec je dne 25.1.2017 na zavezanca naslovil elektronsko sporočilo, v katerem je navedel, da naj mu organ, med drugim, sporoči kateri tožilec vodi kazenski postopek zoper vrsto zdravnikov, in sicer:,.... Prosilec je naknadno, dne 26.1.2017, prosil še za ime tožilke iz zadev……..

 

Organ je z elektronskim sporočilom z dne 27.1.2017 prosilcu odgovoril, da sta zadevi v predkazenskem postopku in v fazi preiskave. V teh fazah postopka zaradi interesov preiskave imen tožilcev ne dajejo, saj bi lahko to škodilo interesom preiskave. Prosilec je dne 27.1.2017 z elektronskim sporočilom napovedal pritožbo zoper zavrnilni odgovor organa glede imen tožilcev, ki obravnavata zgoraj navedeni zadevi in zaprosil organ, da mu v skladu s sedmim odstavkom 45. člena ZMed posreduje dodatna pojasnila k zavrnilnemu odgovoru.

 

Organ je dne 1. 2. 2017 prosilcu posredoval dodatno pojasnilo, v katerem je navedel, da razkritje imena državnega tožilca, ki vodi posamezno zadevo v predkazenskem postopku, predstavlja izjemi od splošne dostopnosti informacij po ZDIJZ, in sicer izjemi po 6. in 11. točki 6. člena ZDIJZ.

 

Prosilec je dne 10. 2. 2017 zoper zavrnilni odgovor vložil pritožbo, o kateri je odločil IP z odločbo z dne 25. 4. 2017/6, št. 090-51/2017/6, s katero je pritožbi ugodil ter izpodbijani odgovor odpravil in naložil organu, da prosilcu posreduje v izreku navedene podatke. Zoper odločbo IP je organ vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo št. I U 1020/2017-24 z dne 20. 2. 2019 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek.

 

Pritožba je utemeljena.

 

Posredovanje informacij za medije lahko mediji zahtevajo od vseh organov, ki jih kot zavezance določa zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. To pomeni, da so vsi subjekti, ki so zavezanci po ZDIJZ, hkrati tudi zavezanci po ZMed. Po ZDIJZ so zavezanci opredeljeni v prvem odstavku 1. člena in v prvem odstavku 1.a člena ZDIJZ.

 

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ podvržen določbam ZDIJZ in ZMed, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije sodijo v delovno področje organa, saj so predmet presoje podatki o tožilcih, ki delajo na določeni zadevi.

 

IP ugotavlja, da je organ z elektronskim sporočilom z dne 27. 1. 2017 ter pojasnilom z dne 1.2.2017 prosilcu zavrnil odgovor na vprašanje, kateri tožilec vodi zadevo ………….in kateri zadevo, ki se nanaša na zdravnike:.... V skladu z 8. odstavkom 45. člena ZMed, je IP štel omenjen odgovor kot zavrnilno odločbo.

 

Po določbi 9. odstavka 45. člena ZMed je pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva.

 

IP je z dopisom z dne 20.3.2017, št. 090-51/201/2 pozval organ, da pošlje dokumente, iz katerih izhajajo podatki, ki so predmet zahteve prosilca, in sicer: Kateri tožilci vodijo (pred)kazenske postopke v naslednjih primerih: »zadeva: zdravniki,….«, »zadeva……………..«.

 

Organ je na poziv IP posredoval »print screen« ekranske maske iz elektronskega vpisnika, številka Kt 9414/2015, iz katerega je razviden nosilec spisa, torej podatek o tožilcu, kot odgovor na vprašanje prosilca, kateri tožilec vodi zadevo »…………. Iz izreka odredbe št, SDT Tu 5/6/1/2014 z dne 12.9.2014, pa izhaja odgovor na vprašanje, kateri tožilec vodi zadevo »zdravniki,….«. Glede na navedeno IP ugotavlja, da odgovora na vprašanji prosilca izhajata iz zgoraj navedenih dokumentov, kar pomeni, da je pritožba dovoljena.

 

V skladu z navodilom sodišča v zgoraj navedeni sodbi je IP v ponovljenem postopku zaradi morebitnega vpliva te odločbe na pravice in pravne koristi oseb, na kateri se nanašata dokumenta, ki sta predmet presoje, z dopisoma z dne 4. 4. 2019, št. 090-51/2017/13 in 090-51/2017/14, pozval v postopek tožilca in tožilko, ki vodita kazenski postopek v zadevah, za katere prosilec sprašuje, da se po določilu 43. in 44. člena ZUP, vključita v postopek kot stranska udeleženca tako, da se do konkretne zahteve oziroma pritožbe lahko opredelita.

 

Na poziv IP je z dopisom z dne 15. 4. 2019 odgovoril zgolj tožilec, ki vodi kazenski postopek zoper vrsto zdravnikov in sporočil, da vstopa v postopek kot stranski udeleženec, zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi. Navedel je, da pritožba prosilca ni utemeljena in da se pridružuje navedbam organa v tožbi in njeni dopolnitvi. Ob tem je še dodal, da je treba upoštevati samo naravo sodne preiskave, katere namen je, da se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek, dokazi, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti ali da bi bila njihova izvedba zvezana s težavami, kot tudi drugi dokazi, ki utegnejo biti koristni za postopek in je glede na okoliščine primera smotrno, da se izvedejo (drugi odstavek 167. člena ZKP). Torej, glavni namen sodne preiskave je zbrati dokaze, in sicer tako dokaze, ki obdolženca obremenjujejo, kot tudi dokaze, ki so mu v korist. To pa je na učinkovit način mogoče doseči zgolj z opravo različnih preiskovalnih dejanj, ki potekajo brez medijske pozornosti in medijskega poročanja, zato je tudi javnost v fazi sodne preiskave izključena. Namreč za sodno preiskavo, ki ne predstavlja sojenja, ne velja načelo javnosti sojenja, ki velja za glavno obravnavo, zato tudi ZKP natančno določa zelo ozek krog oseb, ki so lahko navzoče pri posameznih dejanjih v okviru preiskave. S tem, ko bi državno tožilstvo medijem posredovalo ime in priimek tožilca v predkazenskem postopku ali fazi preiskave, bi s tem dejansko razkrilo, da v zvezi z določeno zadevo dejansko poteka predkazenski postopek oziroma sodna preiskava, ki je ključna za pridobivanje dokazov. Na podlagi navedenega je podana izjema po 5. a členu ZDIJZ. Zavedati se je potrebno, da medijski pritisk, ki nastopi ob sami potrditvi oziroma razkritju, da sodna preiskava že poteka oziroma, da je državno tožilstvo zahtevalo uvedbo sodne preiskave, nedvomno negativno vpliva na priče, saj se v praksi pogosto dogaja, da osebe, ki so tekom zbiranja obvestil policistom naznanila določena za kaznivo dejanje relevantna dejstva, v okviru sodne preiskave, o kateri se medijsko poroča (pa četudi zgolj v smislu obstoja) prav zaradi medijske izpostavljenosti ne želijo več pričati, kar je še posebej izrazito pri korupcijskih kaznivih dejanjih, kot je to v predmetni zadevi. V praksi se mnogokrat dogaja, da se potem, ko se izve za ime in priimek državnega tožilca, ki obravnava določeno zadevo, pritisk po čim hitrejšem sprejetju državnotožilske odločitve prenese z državnega tožilstva kot organa na državnega tožilca osebno. Ob tem pa tudi ni za spregledati, da mediji na podlagi podatkov o imenu in priimku državnega tožilca, ob vedenju splošne domene (objavljena na spletnih straneh), z lahkoto ugotovijo elektronski naslov posameznega tožilca in se pričnejo obračati neposredno nanj. Navedeno nedvomno predstavlja motnjo pri odločanju državnega tožilca, kar utemeljuje izjemo po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Na podlagi navedenega tožilec kot stranski udeleženec predlaga, da IP v ponovljenem postopku zavrne obravnavano pritožbo prosilca zoper zavrnilni odgovor organa.

 

V nadaljevanju je IP opravil vsebinski preizkus z vidika obstoja morebitnih izjem iz 5.a člena in 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ se je pri zavrnitvi odgovora na vprašanja skliceval na izjemi po 11. in 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, v tožbi zoper odločbo IP pa tudi na izjemo po 5.a členu ZDIJZ. Stranski udeleženec je glede zatrjevanih izjem sledil argumentom organa.

 

Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi naložilo IP, da se mora v ponovljenem postopku opredeliti do navedb organa v tožbi in njenih dopolnitvah. V tej zvezi IP poudarja, da je kot pritožbeni organ dolžan preizkusiti odločitev organa, ki jo je le ta podal v okvir odločanja na prvi stopnji, nikakor pa se IP v pritožbenem postopku ni dolžan opredeljevati do navedb, ki jih je organ kot »tožbene novote« zatrjeval v tožbi in njenih dopolnitvah. Glede na tretji odstavek 20. člena ZUS-1, je v upravnem sporu prepovedano navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ki bi jih stranke lahko navedle in predlagale v postopku pred izdajo akta. V konkretnem primeru se je organ, v skladu s petim odstavkom 45. člena ZMed, pri zavrnitvi odgovora na vprašanje, v okviru dodatnega pojasnila prosilcu, skliceval zgolj na izjemi po 6. in 11. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, enako tudi v okviru pritožbenega postopka, ko je bil pozvan, da predloži dokumenta, iz katerih sta izhajala odgovora na vprašanje. To pomeni, da je imel organ nedvomno možnost, da v okviru postopka na prvi in drugi stopnji navede vsa relevantna dejstva, zato je izgubil pravico, da pred sodiščem zatrjuje novo izjemo iz 5.a člena ZDIJZ, posledično pa teh novot sodišče ne bi smelo upoštevati in nanje opreti odločitve[1], zaradi česar se tudi IP v ponovljenem postopku ni dolžan opredeljevati do navedb, ki prestavljajo tožbeno novoto. IP je torej dolžan obravnavati zgolj izjeme, ki jih je zatrjeval organ pri odločanju na prvi stopnji, ko je odločal o uresničevanju pravice dostopa do informacije za medije, ki je pri zavrnitvi vezan na ZDIJZ[2].

 

Ob tem IP še dodaja, da je pri presoji vezan na dejansko stanje, kot je bilo v času odločanja pri organu prve stopnje, zato kljub časovni oddaljenosti od vložitve zahteve, IP nima pristojnosti ugotavljati trenutno aktualna dejstva, ki morda niso več enaka kot v času odločanja organa prve stopnje, na katera se je sicer organ skliceval kot bistvena, zlasti vprašanja, vezana na fazo (pred)kazenskega postopka.

 

Glede izjeme notranjega delovanja organa po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ IP poudarja, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: - podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in - specifični škodni test (razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa). Pri vprašanju izpolnjevanja prvega kriterija za obstoj navedene izjeme, to je, ali gre za dokument, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa, IP pojasnjuje, da so s to izjemo varovani dokumenti, ki so namenjeni interni komunikaciji znotraj organa, kamor štejemo interne komunikacije organa, kot npr. dopisi, zapisniki, mnenja, navodila, smernice in drugi interni dokumenti, torej dokumenti, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika.

 

Sledi torej vprašanje, ali zahtevana informacija, torej izključno podatek o imenu in priimku državnega tožilca, ki vodi določeno zadevo, ustreza kriteriju, da gre za dokument v zvezi z notranjim delovanjem organa. V 17. členu Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) je določeno, da poslovanje tožilstev ureja zakon in Državnotožilski red. Državnotožilski red določa notranjo ureditev državnih tožilstev, dodeljevanje, odvzem in prevzem zadev državnim tožilcem, pravila pisarniškega poslovanja, itd. Nadalje je v 68. členu Državnotožilskega reda urejeno »dodeljevanje zadev«, in sicer je navedeno, da se zadeve dodeljujejo državnim tožilcem z dodelitvijo spisov, v katere je vpisano in se obdeluje njihovo dokumentarno gradivo. O dodelitvi zadeve posameznemu tožilcu kot nosilcu spisa odloča v skladu z letnim razporedom dela vodja državnega tožilstva. Glede na navedeno IP ocenjuje, da je podatek o tem, kateri tožilec vodi določeno zadevo, mogoče obravnavati kot interni dokument, kot stvar notranje organizacije organa, komu bo posamezna zadeva dodeljena. Organ torej ustvari zahtevano informacijo v okviru določil ZDT-1 in Državnotožilskega reda z namenom, da se zagotovijo pogoji za redno, pravilno, vestno in učinkovito delovanje državnega tožilstva. Vendar pa ugotovljeno dejstvo, da gre za dokument, sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa, ne zadostuje za uporabo izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Gre namreč za izjemo, pri kateri mora dokument oziroma podatki prestati še t.i. škodni test, se pravi, da je potrebna ocena, ali bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Ta test spada med teste tehtanja. Dostop do informacije je mogoče zavrniti le, če se tehtnica med motnjami pri delovanju in dejavnosti organa ter razkritjem informacije, nagne proti motnjam. Navedeno pomeni, da se dostop do informacije zavrne le v primeru, če bi bila škoda, ki bi zaradi motenj pri delovanju nastala organu, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Poleg tega IP poudarja, da je pri tej izjemi škodni test zelo strog, saj mora razkritje dokumenta, ne samo ogroziti varovane pravne dobrine, ampak že resno ogroziti proces odločanja institucije, da bi se dostop do dokumentov lahko zavrnil.

 

Organ je motnje v delovanju organa utemeljeval z argumenti, da je osrednja naloga tožilcev odločanje o kazenskem pregonu, ki poteka v več fazah. Razkritje imena tožilca v fazi, ko odločitev o pregonu še ni sprejeta, bi po oceni organa povzročilo motnjo v procesu odločanja o pregonu, še zlasti pritisk javnosti preko medijev. IP utemeljitvi organa ne more slediti, saj je organ zgolj povzel zakonsko določbo oz. opozoril, da morajo biti tožilci pri svojem delu neodvisni, ni pa konkretiziral, kako bi lahko zgolj podatek o tem, kateri tožilec vodi določeno zadevo, povzročil motnje pri delovanju organa oziroma kako bi lahko to škodovalo delovanju organa v konkretnem postopku. Zatrjevanje vpliva medijev oziroma javnosti na delo tožilcev, kot motnja pri delovanju organa, po oceni IP ni prepričljiva niti tehtna, saj so tožilci pri svojem delu vezani na strokovno odločitev v okviru zakona, od njih pa se, tako kot od vseh zaposlenih, še zlasti pa pri tistih, ki opravljajo delo na morda bolj »izpostavljenih« delovnih mestih (npr. sodniki, državni pravobranilci, inšpektorji, policisti,.. ipd.), pričakuje strokovnost, nepristranskost in neodvisnost. Če bi sledili argumentom organa, bi to lahko pomenilo, da bi morali zavračati dostop do večine tovrstnih informacij, saj vselej obstaja možnost »pritiska medijev«, ne glede na to, v kateri fazi sprejema odločitve je zadeva in pri katerem organu. Vendar pa zatrjevana izjema po ZDIJZ ni namenjena temu, da bi se izognili »pritisku medijev«, temveč, da bi varovali postopke oziroma način dela organa, kot tudi njegovo notranjo politiko, z razkritjem katere bi organu nastale motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. IP razume, da je medijsko poročanje lahko obremenitev, vendar pa se je hkrati treba zavedati, da je v demokratični družbi z ustavo zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Po drugi strani pa se od državnih tožilcev, glede na funkcijo, ki jo upravljajo, tudi utemeljeno pričakuje, da so sposobni svoje delo opravljati strokovno in zakonito, kljub vsem pritiskom, ki so jih deležni. Z ne posredovanjem informacij medijem se organ, ki je podvržena določbam ZMed in ZDIJZ, kar pomeni, da mora v osnovi delovati transparentno, poročanju medijev enostavno ne more izogniti, še zlasti ne v delu, ki se nanaša na »organizacijski« del poslovanja organa, kamor nedvomno sodi informacija, kateri tožilec vodi določeno zadevo. K preglednemu delovanju organa oz. tožilcev zavezuje tudi Rimska listina z dne 17.12.2014, ki posebej določa, da je »preglednost dela tožilcev bistvenega pomena v moderni demokratični družbi«, kar je tudi podlaga za javno zaupanje v tožilsko delo (točka 5.5).

 

V obravnavanem primeru tako organ ni izpolnil svojega dokaznega bremena, da bi z razkritjem zahtevane informacije prišlo do resnih in konkretnih motenj v delovanju organa v smislu dokaznega standarda »onkraj dvoma«, kot ga je zakonodajalec postavil v skladu z restriktivnim konceptom uporabe izjem do dostopa do informacije javnega značaja[3]. Ob tem pa niso zanemarljive navedbe in konkretni dokazi prosilca, da mu je do nedavnega organ tovrstne informacije posredoval, kar pomeni, da organ, zaradi spremenjene prakse posredovanja informacij javnega značaja, dejansko ne bi smel imeti težav z dokazljivostjo motenj, če je do njih dejansko prišlo. Vendar organ kljub temu ni navedel konkretnih argumentov, zakaj je tokrat odločil drugače, oziroma ni izkazal konkretne motnje, ki bi (je) nastala v primerih razkritja podatka o nosilcu zadeve. Zatrjevanje organa, da si javnost še pred sprejetjem odločitve ustvari določeno mnenje o zadevi, kar škoduje kakovosti odločanja tožilcev oziroma organa, namreč ne vzdrži resne pravne presoje. Po oceni IP je slednje še dodatni razlog, da ni mogoče slediti stališču organa, da bi zahtevane informacije z razkritjem povzročile motnje pri delovanju organa.

 

Glede na navedeno je IP ocenil, da zahtevane informacije ne izražajo oziroma izkazujejo takšnih notranjih informacij, katerih razkritje bi resno oviralo nadaljnje delo organa oziroma povzročilo motnje pri delovanju organa, zato ni podan drugi pogoj za obstoj izjeme iz 11. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, saj ni izkazano, da bi razkritje zahtevanih informacij dejansko povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.  

 

Poleg navedenega pa je treba v obravnavani zadevi upoštevati tudi 3. odstavek 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se, ne glede na izjeme iz 1. odstavka, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke 1. odstavka 6. člena ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Po 1. odstavku 2. člena ZDT-1 je državna tožilka oziroma državni tožilec funkcionar v službenem razmerju z Republiko Slovenijo. Skladno z 19. členom ZDT-1 je državni tožilec v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe, pristojen opravljati vsa procesna dejanja upravičenega tožilca, usmerjati policijo in druge pristojne organe, uporabljati odložen pregon in poravnavanje ter opravljati druge naloge v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek. Državni tožilec vlaga predloge in pravna sredstva v zadevah prekrškov, če tako določa zakon. Državni tožilec vlaga procesne akte ter opravlja druge naloge v civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih, če tako določa zakon. Iz navedenega izhaja, da so informacije, ki se nanašajo na vprašanje, kateri tožilec vodi določeno zadevo, brez dvoma povezane z opravljanjem javne funkcije tožilca, zato skladno s 3. odstavkom 6. člena ZDIJZ ne morejo predstavljati izjeme, četudi bi njihovo razkritje lahko predstavljalo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.

 

Organ se je nadalje pri zavrnitvi dostopa skliceval tudi na izjemo varstva kazenskega pregona, da bi razkritje zahtevane informacije negativno vplivalo na postopek odločanja o pregonu. Namen izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je predvsem zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona. IP ocenjuje, da se je organ zgolj na splošno in pavšalno skliceval na obstoj te izjeme, brez da bi izkazal, kako bi razkritje informacije škodovalo izvedbi konkretnega postopka kazenskega pregona. Takšno hipotetično zatrjevanje nastanka škode, brez konkretne izvedbe škodnega testa, pa za obstoj zatrjevane izjeme ne zadostuje. IP ob tem še dodaja, da predmet presoje v obravnavanem primeru niso informacije iz konkretne zadeve, ki bi potencialno lahko škodovale postopku, temveč izključno, kdo zadevo obravnava oz. vodi. Ta informacija pa prav ničesar ne pove o sami taktiki in metodiki dela konkretnega tožilca, niti glede zbiranja in ocene dokazov, še manj pa o vsebini same zadeve, zaradi česar nikakor ne posega v sam kazenski pregon. IP tako zaključuje, da zgolj ime in priimek tožilca/ke ki vodi določeno zadevo, ne predstavlja izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

IP se nadalje ne strinja z navedbo stranskega udeleženca, da je v obravnavanem primeru podana izjema po 5.a člena ZDIJZ. S tem, ko je organ odgovoril prosilcu, da ne bo sporočil imena tožilcev, na vprašanje »kateri tožilec vodi kazenski postopek zoper vrsto zdravnikov, in sicer: ,.... in ime tožilke iz zadeve…..«, je namreč mogoče sklepati, da predkazenski postopek oz. faza preiskave, zoper poimensko omenjene v vprašanju, teče. Kar pomeni, da je že organ sam razkril dejstvo vodenja postopka zoper določene osebe, zaradi česar se ni mogoče sklicevati na 5.a člen ZDIJZ. Poleg tega pa je v danem primeru predmet presoje izključno ime in priimek tožilca/ke, ki določeno zadevo vodi, kar nikakor ni mogoče obravnavati kot podatek v smislu 5.a člena ZDIJZ. To zagotovo tudi ni bil namen zakonodajalca, da »varuje« osebe, ki vodijo postopek, temveč, da se omeji dostop do informacij iz postopka, do katerih na podlagi zakona niso upravičeni niti tisti, ki se jih neposredno tičejo. Gre torej za varovanje samega postopka, ne pa oseb, ki v okviru opravljanja javnopravnih nalog, takšne postopke vodijo. Stranski udeleženec tudi ni izkazal, da v fazi predkazenskega postopka zakon prepoveduje oziroma omejuje dostop do imena in priimka tožilca, strankam, udeležencem ali oškodovancem iz konkretne zadeve. Določbe 128. člena ZKP, ki sicer ureja pravico do pregleda in prepisa spisa v kazenskih zadevah, namreč ni mogoče razlagati tako široko, da bi v ta okvir »pravice do pregledovanja spisa« sodil podatek o uradni osebi, ki določeno zadevo vodi. Namen te določbe je namreč varovati pravice strank in varstvo postopka, da se v fazi, kot to določa navedeni člen, upravičenci seznanijo z vsebino spisa, kar pa nima nobene zveze oz. povezave s podatkom o imenu in priimku osebe, ki konkretno zadevo vodi. Povedano drugače, podatek o imenu in priimku osebe, ki vodi določeno zadevo pri organu tako ni mogoče razlagati kot podatek, ki bi v različnih fazah postopka imel različen pomen (kot ostali vsebinski podatki iz spisa), zaradi česar bi ga bilo treba obravnavati po 128. členu ZKP, saj za to ni logične razlage niti pravne podlage. Kot je IP pozoril že zgoraj, je organ v preteklosti navedeni podatek o imenu in priimku tožilca, ki vodi zadevo, v istih fazah postopka razkril, ali to pomeni, da je zavestno kršil 128. člen ZKP?    

 

IP zaključuje, da je pritožba prosilca utemeljena, saj je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo, zato je IP pritožbi prosilca ugodil ter na podlagi 1. odstavka 252. člena ZUP odločitev oziroma zavrnilni odgovor organa odpravil in sam rešil zadevo, kot izhaja iz izreka te odločbe. V skladu z desetim odstavkom 45. člena ZMed, ki določa, da mora organ odločbo, izdano na podlagi pritožbe, izvršiti nemudoma, najpozneje pa v petih delovnih dnevih od vročitve odločbe, je organ dolžan prosilcu posredovati dele dokumentov, kot izhaja iz izreka te odločbe, v roku petih delovnih dni (5) od vročitve te odločbe. Preostali deli dokumentov niso bili predmet zahteve prosilca, zato se IP do drugih delov ni opredeljeval (ostale dele dokumentov, ki niso bili predmet presoje v tem postopku, lahko organ pred posredovanjem prosilcu prekrije).

 

V tem postopku posebni stroški niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:.

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.,

samostojna svetovalka Pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, urednik Erik Kerševan, komentar k 20. členu, strani 113-119.

[2] Sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. U 2111/2008-13 z dne 2. 6. 2010

 

[3] 17., 18. in 19. odstavek sodbe Upravnega sodišča RS I U 1837/2014-25.