Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 25.04.2017
Naslov: Tednik Reporter - Vrhovno državno tožilstvo
Številka: 090-51/2017
Kategorija: Notranje delovanje organa, Mediji, Kazenski postopek
Status: Odobreno


Sodba Upravnega sodišča

 

POVZETEK:

V obravnavani zadevi je organ zavrnil dostop do imen in priimkov tožilcev, ki vodijo določeni zadevi. V pritožbenem postopku je IP primarno ugotovil, da je pritožba po ZMed dovoljena, saj odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta. Nadalje je IP odločil, da izjema notranjega delovanja organa ni podana, saj zatrjevanje vpliva medijev oziroma javnosti na delo tožilcev, kot motnja pri delovanju organa, po oceni IP ni prepričljiva niti tehtna, saj so tožilci pri svojem delu vezani na strokovno odločitev v okviru zakona, od njih pa se, tako kot od vseh zaposlenih, še zlasti pa pri tistih, ki opravljajo delo na morda bolj »izpostavljenih« delovnih mestih (npr. sodniki, državni pravobranilci, inšpektorji, policisti,.. ipd.), pričakuje strokovnost, nepristranskost in neodvisnost.  Poleg tega pa po oceni IP niso zanemarljive navedbe in konkretni dokazi prosilca, da mu je do nedavnega organ tovrstne informacije posredoval, kar pomeni, da organ, zaradi spremenjene prakse posredovanja informacij javnega značaja, dejansko ne bi smel imeti težav z dokazljivostjo motenj, če je do njih dejansko prišlo. Vendar organ kljub temu ni navedel konkretnih argumentov, zakaj je tokrat odločil drugače, oziroma ni izkazal konkretne motnje, ki bi (je) nastala v primerih razkritja podatka o nosilcu zadeve. Prav tako organ ni izkazal, kako bi razkritje informacije škodovalo izvedbi konkretnega postopka kazenskega pregona.

 

ODLOČBA: 

 

Številka: 090-51/2017/6

Datum: 25. 4. 2017

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 9. in 10. odstavka 45. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – UPB1 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZMed), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ), 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 9. 2. 2017 novinarja tednika Reporter (Reporter Media d.o.o.), Likozarjeva 3, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper zavrnilni odgovor z dne 27.1.2017, Republike Slovenije, Vrhovnega državnega tožilstva, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (dalje organ), v zadevi dostopa do informacij za medije naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

 

1.     Pritožbi prosilca z dne 9.2.2017 zoper odgovor z dne 27.1.2017, Republike Slovenije, Vrhovnega državnega tožilstva, se ugodi in se izpodbijani odgovor odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku petih delovnih dni (5) od vročitve te odločbe, po navadni ali elektronski pošti, posredovati naslednje dele dokumentov:

- ime in priimek okrajnega državnega tožilca v izreku »Odredbe«, št, SDT Tu 5/6/1/2014 z dne 12.9.2014,

- ime in priimek nosilca spisa iz »print screan« ekranske maske elektronskega vpisnika št. Kt 9414/2015.

 

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

 

Prosilec je dne 25.1.2017 na zavezanca naslovil elektronsko sporočilo, v katerem je navedel, da naj mu organ, med drugim, sporoči kateri tožilec vodi kazenski postopek zoper vrsto zdravnikov, in sicer: Prosilec je naknadno, dne 26.1.2017, prosil še za ime tožilke iz zadeve. Organ je z elektronskim sporočilom z dne 27.1.2017 prosilcu odgovoril, da sta zadevi v predkazenskem postopku in v fazi preiskave. V teh fazah postopka zaradi interesov preiskave imen tožilcev ne dajejo, saj bi lahko to škodilo interesom preiskave. Prosilec je dne 27.1.2017 z elektronskim sporočilom napovedal pritožbo zoper zavrnilni odgovor organa glede imen tožilcev, ki obravnavata zgoraj navedeni zadevi in zaprosil organ, da mu v skladu s sedmim odstavkom 45. člena ZMed posreduje dodatna pojasnila k zavrnilnemu odgovoru.

 

Organ je dne 1.2.2017 prosilcu posredoval dodatno pojasnilo, v katerem je navedel, zakaj razkritje imena državnega tožilca, ki vodi posamezno zadevo v predkazenskem postopku, predstavlja izjemo od splošne dostopnosti informacij po ZDIJZ. Zadeva, ki je predmet zahteve, je v fazi predkazenskega postopka, torej v fazi preverjanja informacij in okoliščin ter pridobivanja gradiva, na podlagi katerega se bo tožilec odločil, ali zbrano gradivo zadostuje za začetek kazenskega postopka ali ne. Ta faza postopka ni javna. Z zavrnitvijo razkritja imena državnega tožilca, ki dela na zadevi, želi organ zaščititi delovanje organa pred vsemi vplivi, ki bi jih bili deležni državni tožilci, tako s strani splošne javnosti kot posameznikov, ki imajo interes za izid postopka. Glede na navedeno sta podani dve izjemi za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja, in sicer izjema po 6. in izjema po 11. točki 6. člena ZDIJZ. Glede izjeme po 11. točki je organ izpostavil, da je dodeljevanje zadev posameznim državnim tožilcem stvar notranje organizacije oziroma delovanja državnega tožilstva. Osrednja naloga državnih tožilstev je odločanje o kazenskem pregonu. Ta proces odločanja poteka predvsem v fazi predkazenskega postopka, ko policija po usmeritvah državnega tožilca zbira potrebne podatke in preverja okoliščine, potrebne za odločitev o pregonu. Na podlagi ugotovitev tega postopka državni tožilec sprejme odločitev, ali je treba kazenski pregon uvesti ali ne. Razkritje imena tožilca, ki obravnava posamezno zadevo, in njegova javna izpostavljenost v tej najzgodnejši fazi, ko odločitev o pregonu še ni sprejeta, bi pomenila motnjo v procesu odločanja o pregonu. Toliko bolj, če gre za zadeve, za katere v javnosti vlada veliko zanimanje in o katerih se v javnosti oblikuje določeno mnenje. Vse to škoduje kakovosti odločanja o pregonu, zato je ob (nejavni) naravi predkazenskega postopka podana zatrjevana izjema. Razkritje imena državnega tožilca, ki zadevo obravnava, pred sprejemom odločitve o pregonu, bi negativno vplivalo na proces odločanja o pregonu ter na njegovo kakovost; odpiralo bi tudi možnosti nedovoljenih pritiskov na tožilca. Podatek o tožilcu, ki v določeni zadevi odloča o pregonu, je brez dvoma podatek, ki je nastal zaradi in v zvezi s kazenskim pregonom. Ker bi njegovo razkritje negativno vplivalo na postopek odločanja o pregonu, sta s tem izpolnjena tudi oba pogoja za obstoj izjeme iz 6. točke 6. člena ZDIJZ. Organ je pri sprejemu tega stališča opravil tudi škodni test in je prepričan, da bi bila škoda, ki bi nastala organu zaradi motenj pri delovanju, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Objava imena tožilca, ki obravnava zadevo, v kateri odločitev o pregonu še ni sprejeta, z vidika pravice javnosti do informiranosti ne pomeni nobene dodane vrednosti. Za javnost je relevantna predvsem informacija o pregonu, torej o tem, ali je pregon uveden ali ne. Dokler ta odločitev ni sprejeta, podatek o tožilcu, ki na zadevi dela, sam zase ne prispeva k boljši informiranosti javnosti o konkretni zadevi. Po drugi strani pa je ta informacija zelo koristna za tiste, ki imajo lastne interese za izid postopka. Tem se na ta način odpirajo vrata za nedovoljene pritiske in vplive na proces odločanja o pregonu, kar vse škodi izvedbi kazenskega pregona. Organ je na koncu izpostavil še časovni vidik takšnega stališča. Izjema praviloma ne bo več podana, ko bo zadeva formalno končana z odločitvijo o kazenskem pregonu.

 

Prosilec je dne 10.2.2017 pri organu vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je ob pisanju članka o korupciji v zdravstvu kot novinar iskal informacije tudi o trenutnem stanju (pred)kazenskih postopkov v dveh zadevah, o katerih so mediji že precej obširno poročali. V obeh zadevah je izrecno naslovil vprašanje, kateri tožilec vodi zadevo. V zvezi z imeni tožilcev, ki vodita opisana dva primera (pred)kazenskih postopkov, je organ pojasnil, da sta zadevi v predkazenskem postopku in fazi preiskave, v teh fazah postopka pa »zaradi interesov preiskave imen tožilcev ne dajejo, saj bi to škodilo interesom preiskave.« Svojo zavrnitev je organ še dodatno pojasnil, vendar pa prosilec meni, da njegovi razlogi niso utemeljeni in ne predstavljajo osnove za izjemo po ZDIJZ. Ni namreč argumentirano konkretno pojasnil, na kakšen način bi navedba imena tožilca, škodila postopku in na kakšen način bi se izvajali »nedovoljeni pritiski in vplivi na proces odločanja o pregonu«. Tožilci so po funkciji samostojni in avtonomni, zoper kakršnekoli pritiske na svoje delo s strani kogarkoli, imajo tekom (pred)kazenskega postopka na razpolago izredno močan policijsko-tožilski aparat. Kdorkoli bi skušal kakorkoli pritiskati na tožilca, bi seveda storil kaznivo dejanje in bi bil sam predmet kazenskega postopka. Namen objave imen tožilcev, ki vodijo postopke v posameznih medijsko že razvpitih in pomembnih zadevah, je izključno nadzor javnosti nad njihovim delom. Prosilec se ne strinja z organom, da zahtevana informacija ne prispeva k boljši informiranosti javnosti o konkretni zadevi. Gre za to, da so tožilci javni funkcionarji s trajnim mandatom in imajo iz tega naslova tudi veliko odgovornost. Javnost ima pravico vedeti, kako določen postopek napreduje, kako dolgo traja in kateri tožilec je za to odgovoren. Prosilec je opozoril, da prikrivanje imen tožilcev predstavlja povsem novo prakso organa. Organ je namreč na isto vprašanje, kateri tožilec vodi zadevo …16. septembra 2016, brez kakršnihkoli zadržkov sporočil ime in priimek tožilca. Pri ponovnem vprašanju o stanju zadeve, po preteku določenega časa (ker se po mnenju prosilca tožilci pri postopkih žal pogostokrat menjajo), pa je organ odgovor zavrnil. Prosilec je priložil korespondenco z organom, iz katere je razvidno, da je organ pred petimi meseci brez težav navedel ime tožilca. Prosilec je ob tem priložil več zadev, ki izkazujejo, da je organ posredoval imena tožilcev, ki vodijo zadeve. Prosilec se sprašuje, zakaj je organ vmes spremenil pravila? Nadzor javnosti nad delom javnih funkcionarjev je nujen za njihovo odgovorno delo. Razkritje podrobnosti o policijski, tožilski in sodni preiskavi bi seveda lahko le tej škodilo, zato je razumljivo, da so organi pri podajanju informacij skopi. Nikakor pa ne škodi postopku, če javnost ve, kateri tožilec ali sodnik (v sodni preiskavi) vodi določeno zadevo in kako ažurno to počne. Nasprotno! To lahko kvečjemu pripomore k hitrejšemu reševanju zadev, saj tožilci in sodniki vedo, da so pod drobnogledom javnosti. Navedba imena tožilca ne razkrije popolnoma nič vsebinskega o reševanju zadeve, česar se tudi na tožilstvu dobro zavedajo, sicer ne bi v preteklosti brez težav sporočali, kateri tožilci vodijo zadeve.

 

Organ je pritožbo prosilca kot neutemeljeno, vendar dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 14.3.2017, št. Tu-9-5/10/2017, s prilogami, poslal v odločanje IP. Ob tem je v zvezi z navedbami v pritožbi, da je bila zahtevana informacija (ime državnega tožilca, ki usmerja oziroma vodi konkreten predkazenski postopek) v preteklosti posredovana novinarjem brez problemov, pojasnil, da je bil v posameznih primerih res omogočen dostop do te informacije, vendar je organ zaznal negativne vplive in neformalne pritiske na državne tožilce, ki obravnavajo zadevo. Ker je organ ugotovil motnje pri izvajanju primarne pristojnosti organa - pregona storilcev kaznivih dejanj, je sprejel potrebne ukrepe, da zagotovi državnim tožilcem razmere, za strokovno in neodvisno delo, brez motenj. Pri tem je ponovno poudaril, da je javnosti omogočena kontrola dela tožilstva ob končanju predkazenskega postopka, tudi z vidika odzivnosti in ažurnosti dela posameznega državnega tožilca v zadevi. Organ pa utrjuje v prepričanju, da je sprejel prave ukrepe tudi dejstvo, ki izhaja iz pritožbenih navedb, in sicer, da javna izpostavljenost državnega tožilca, ki dela na zadevi, pripomore k hitrejšemu reševanju zadev, saj se zavedajo, da so pod drobnogledom javnosti. Pritiski oziroma zahteve javnosti po hitrem reševanju, oziroma kar takojšnji rešitvi primera predstavlja motnjo organa, saj javnost od državnih tožilcev zahteva predvsem hitre rešitve, ki pa večinoma ne morejo biti strokovno in materialno podprte. Predvsem pa organ verjame, da je pritisk javnosti, ki je seznanjena že s predkazensko zadevo, dovolj močan in vpliva na državnega tožilca, ki dela na zadevi, njegova poimenska izpostavljenost pa ima negativne učinke, ki so podrobneje opisani v odgovoru novinarju.

 

Pritožba je utemeljena.

 

Posredovanje informacij za medije lahko mediji zahtevajo od vseh organov, ki jih kot zavezance določa zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. To pomeni, da so vsi subjekti, ki so zavezanci po ZDIJZ, hkrati tudi zavezanci po ZMed. Po ZDIJZ so zavezanci opredeljeni v prvem odstavku 1. člena in v prvem odstavku 1.a člena ZDIJZ.

 

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ podvržen določbam ZDIJZ in ZMed, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije sodijo v delovno področje organa, saj so predmet presoje podatki o tožilcih, ki delajo na določeni zadevi.

 

IP ugotavlja, da je organ z elektronskim sporočilom z dne 27. 1. 2017 ter pojasnilom z dne 1.2.2017 prosilcu zavrnil odgovor na vprašanje, kateri tožilec vodi zadevo. V skladu z 8. odstavkom 45. člena ZMed, je IP štel omenjen odgovor kot zavrnilno odločbo.

 

Po določbi 9. odstavka 45. člena ZMed je pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva.

 

IP je z dopisom z dne 20.3.2017, št. 090-51/201/2 pozval organ, da pošlje dokumente, iz katerih izhajajo podatki, ki so predmet zahteve prosilca, in sicer: Kateri tožilci vodijo (pred)kazenske postopke v naslednjih primerih: »zadeva:.

 

Organ je na poziv IP odgovoril z dopisom z dne 28. 3. 2017, št. Tu-9-5/10/2017, v katerem je navedel, da v prilogi pošilja kopijo dokumenta, in sicer odredbo št, SDT Tu 5/6/1/2014 z dne 12.9.2014, v zvezi s konkretno zadevo »zdravniki,….«, »zadeva«, ki je bila dodeljena v delo tožilcu v fazi predkazenskega postopka. Glede na to, da je organ na poziv IP posredoval zgolj odredbo in podatek za enega tožilca, čeprav je iz zaprosila prosilca in odgovora organa z dne 27.1.2017 izhajalo, da naj bi šlo za dve zadevi, je IP dne 6.4.2017 organ ponovno pozval, da pojasni, ali obstaja dokument samo za enega tožilca, ker gre dejansko samo za eno zadevo oziroma, da posreduje dokument, iz katerega izhaja podatek še za enega tožilca. Organ je dne 10.4.2017 odgovoril, da gre v obravnavani zadevi dejansko za dve kazenski zadevi. V prvi zadevi je že bil posredovan dokument, iz katerega izhaja nosilec spisa, v drugi zadevi… , pa takšne pisne odredbe ni, kar je tudi povsem običajna praksa dodeljevanja zadev na tožilstvih. Organ je zato posredoval »print screen« ekranske maske iz elektronskega vpisnika, številka Kt 9414/2015, iz katerega je razviden nosilec spisa, torej podatek o tožilcu, kot odgovor na vprašanje prosilca, kateri tožilec vodi zadevo…. Iz izreka odredbe št, SDT Tu 5/6/1/2014 z dne 12.9.2014, pa izhaja odgovor na vprašanje, kateri tožilec vodi zadevo…..

 

Glede na navedeno IP ugotavlja, da odgovora na vprašanji prosilca izhajata iz zgoraj navedenih dokumentov, kar pomeni, da je pritožba dovoljena.

 

V nadaljevanju je IP opravil vsebinski preizkus z vidika obstoja morebitnih izjem iz 5.a člena in 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ se je pri zavrnitvi odgovora na vprašanja skliceval na izjemi po 11. in 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Glede izjeme notranjega delovanja organa IP poudarja, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: - podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in - specifični škodni test (razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa). Pri vprašanju izpolnjevanja prvega kriterija za obstoj navedene izjeme, to je, ali gre za dokument, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa, IP pojasnjuje, da so s to izjemo varovani dokumenti, ki so namenjeni interni komunikaciji znotraj organa, kamor štejemo interne komunikacije organa, kot npr. dopisi, zapisniki, mnenja, navodila, smernice in drugi interni dokumenti, torej dokumenti, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika.

 

Sledi torej vprašanje, ali zahtevana informacija, torej izključno podatek o imenu in priimku državnega tožilca, ki vodi določeno zadevo, ustreza kriteriju, da gre za dokument v zvezi z notranjim delovanjem organa. V 17. členu Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) je določeno, da poslovanje tožilstev ureja zakon in Državnotožilski red. Državnotožilski red določa notranjo ureditev državnih tožilstev, dodeljevanje, odvzem in prevzem zadev državnim tožilcem, pravila pisarniškega poslovanja, itd. Nadalje je v 68. členu Državnotožilskega reda urejeno »dodeljevanje zadev«, in sicer je navedeno, da se zadeve dodeljujejo državnim tožilcem z dodelitvijo spisov, v katere je vpisano in se obdeluje njihovo dokumentarno gradivo. O dodelitvi zadeve posameznemu tožilcu kot nosilcu spisa odloča v skladu z letnim razporedom dela vodja državnega tožilstva. Glede na navedeno IP ocenjuje, da je podatek o tem, kateri tožilec vodi določeno zadevo, mogoče obravnavati kot interni dokument, kot stvar notranje organizacije organa, komu bo posamezna zadeva dodeljena. Organ torej ustvari zahtevano informacijo v okviru določil ZDT-1 in Državnotožilskega reda z namenom, da se zagotovijo pogoji za redno, pravilno, vestno in učinkovito delovanje državnega tožilstva. Vendar pa ugotovljeno dejstvo, da gre za dokument, sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa, ne zadostuje za uporabo izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Gre namreč za izjemo, pri kateri mora dokument oziroma podatki prestati še t.i. škodni test, se pravi, da je potrebna ocena, ali bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Ta test spada med teste tehtanja. Dostop do informacije je mogoče zavrniti le, če se tehtnica med motnjami pri delovanju in dejavnosti organa ter razkritjem informacije, nagne proti motnjam. Navedeno pomeni, da se dostop do informacije zavrne le v primeru, če bi bila škoda, ki bi zaradi motenj pri delovanju nastala organu, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Poleg tega IP poudarja, da je pri tej izjemi škodni test zelo strog, saj mora razkritje dokumenta, ne samo ogroziti varovane pravne dobrine, ampak že resno ogroziti proces odločanja institucije, da bi se dostop do dokumentov lahko zavrnil.

 

Organ je motnje v delovanju organa utemeljeval z argumenti, da je osrednja naloga tožilcev odločanje o kazenskem pregonu, ki poteka v več fazah. Razkritje imena tožilca v fazi, ko odločitev o pregonu še ni sprejeta, bi po oceni organa povzročilo motnjo v procesu odločanja o pregonu, še zlasti pritisk javnosti preko medijev. IP utemeljitvi organa ne more slediti, saj je organ zgolj povzel zakonsko določbo, ni pa konkretiziral, kako bi lahko zgolj podatek o tem, kateri tožilec vodi določeno zadevo, povzročil motnje pri delovanju organa oziroma kako bi lahko to škodovalo delovanju organa v konkretnem postopku. Zatrjevanje vpliva medijev oziroma javnosti na delo tožilcev, kot motnja pri delovanju organa, po oceni IP ni prepričljiva niti tehtna, saj so tožilci pri svojem delu vezani na strokovno odločitev v okviru zakona, od njih pa se, tako kot od vseh zaposlenih, še zlasti pa pri tistih, ki opravljajo delo na morda bolj »izpostavljenih« delovnih mestih (npr. sodniki, državni pravobranilci, inšpektorji, policisti,.. ipd.), pričakuje strokovnost, nepristranskost in neodvisnost. Če bi sledili argumentom organa, bi to lahko pomenilo, da bi morali zavračati dostop do večine tovrstnih informacij, saj vselej obstaja možnost »pritiska medijev«, ne glede na to, v kateri fazi sprejema odločitve je zadeva in pri katerem organu. Vendar pa zatrjevana izjema po ZDIJZ ni namenjena temu, da bi se izognili »pritisku medijev«, temveč, da bi varovali postopke oziroma način dela organa, kot tudi njegovo notranjo politiko, z razkritjem katere bi organu nastale motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. V obravnavanem primeru organ ni izpolnil svojega dokaznega bremena, da bi z razkritjem zahtevane informacije prišlo do resnih in konkretnih motenj v delovanju organa v smislu dokaznega standarda »onkraj dvoma«, kot ga je zakonodajalec postavil v skladu z restriktivnim konceptom uporabe izjem do dostopa do informacije javnega značaja[1]. Ob tem pa niso zanemarljive navedbe in konkretni dokazi prosilca, da mu je do nedavnega organ tovrstne informacije posredoval, kar pomeni, da organ, zaradi spremenjene prakse posredovanja informacij javnega značaja, dejansko ne bi smel imeti težav z dokazljivostjo motenj, če je do njih dejansko prišlo. Vendar organ kljub temu ni navedel konkretnih argumentov, zakaj je tokrat odločil drugače, oziroma ni izkazal konkretne motnje, ki bi (je) nastala v primerih razkritja podatka o nosilcu zadeve. Zatrjevanje organa, da si javnost še pred sprejetjem odločitve ustvari določeno mnenje o zadevi, kar škoduje kakovosti odločanja tožilcev oziroma organa, namreč ne vzdrži resne pravne presoje. Po oceni IP je slednje še dodatni razlog, da ni mogoče slediti stališču organa, da bi zahtevane informacije z razkritjem povzročile motnje pri delovanju organa.

 

Glede na navedeno je IP ocenil, da zahtevane informacije ne izražajo oziroma izkazujejo takšnih notranjih informacij, katerih razkritje bi resno oviralo nadaljnje delo organa oziroma povzročilo motnje pri delovanju organa, zato ni podan drugi pogoj za obstoj izjeme iz 11. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, saj ni izkazano, da bi razkritje zahtevanih informacij dejansko povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.  

 

Poleg navedenega pa je treba v obravnavani zadevi upoštevati tudi 3. odstavek 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se, ne glede na izjeme iz 1. odstavka, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke 1. odstavka 6. člena ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Po 1. odstavku 2. člena ZDT-1 je državna tožilka oziroma državni tožilec funkcionar v službenem razmerju z Republiko Slovenijo. Skladno z 19. členom ZDT-1 je državni tožilec v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe, pristojen opravljati vsa procesna dejanja upravičenega tožilca, usmerjati policijo in druge pristojne organe, uporabljati odložen pregon in poravnavanje ter opravljati druge naloge v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek. Državni tožilec vlaga predloge in pravna sredstva v zadevah prekrškov, če tako določa zakon. Državni tožilec vlaga procesne akte ter opravlja druge naloge v civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih, če tako določa zakon. Iz navedenega izhaja, da so informacije, ki se nanašajo na vprašanje, kateri tožilec vodi določeno zadevo, brez dvoma povezane z opravljanjem javne funkcije tožilca, zato skladno s 3. odstavkom 6. člena ZDIJZ ne morejo predstavljati izjeme, četudi bi njihovo razkritje lahko predstavljalo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.

 

Organ se je nadalje pri zavrnitvi dostopa skliceval tudi na izjemo varstva kazenskega pregona, da bi razkritje zahtevane informacije negativno vplivalo na postopek odločanja o pregonu. Namen izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je predvsem zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona. IP ocenjuje, da se je organ zgolj na splošno in pavšalno skliceval na obstoj te izjeme, brez da bi izkazal, kako bi razkritje informacije škodovalo izvedbi konkretnega postopka kazenskega pregona. Takšno hipotetično zatrjevanje nastanka škode, brez konkretne izvedbe škodnega testa, pa za obstoj zatrjevane izjeme nikakor ne zadostuje. IP je zato odločil, da izjema iz 6. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ ni podana.

 

IP zaključuje, da je pritožba prosilca utemeljena, saj je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo, zato je IP pritožbi prosilca ugodil ter na podlagi 1. odstavka 252. člena ZUP odločitev oziroma t.im. zavrnilni odgovor organa odpravil in sam rešil zadevo, kot izhaja iz izreka te odločbe. V skladu z desetim odstavkom 45. člena ZMed, ki določa, da mora organ odločbo, izdano na podlagi pritožbe, izvršiti nemudoma, najpozneje pa v petih delovnih dnevih od vročitve odločbe, je organ dolžan prosilcu posredovati dele dokumentov, kot izhaja iz izreka te odločbe, v roku petih delovnih dni (5) od vročitve te odločbe. Preostali deli dokumentov niso bili predmet zahteve prosilca, zato se IP do drugih delov ni opredeljeval (ostale dele dokumentov, ki niso bili predmet presoje v tem postopku, lahko organ pred posredovanjem prosilcu prekrije).

 

V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:.

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.,           

svetovalka informacijske pooblaščenke

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka


[1] 17., 18. in 19. odstavek sodbe Upravnega sodišča RS I U 1837/2014-25.