Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 30.11.2010
Naslov: Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije - Zobozdravstveno varstvo
Številka: 090-209/2010/5
Kategorija: Stroški
Status: Odobreno


Številka: 090-209/2010/5
Datum: 30. 11. 2010


Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F in 8/2010-ZUP-G; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, Dunajska cesta 162, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju prosilec), ki ga zastopa predsednik Primož Rus, dr. med., z dne 17. 11. 2010, zoper račun o stroških postopka Zdravstvenega doma Zobozdravstveno varstvo Nova Gorica, Ulica Gradnikove brigade 7, 5000 Nova Gorica (v nadaljevanju organ), številka 10/0592, z dne 11. 11. 2010 v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo


O D L O Č B O:


1.    Pritožbi prosilca se ugodi in račun št. 10/0592, z dne 11. 11. 2010 se odpravi.

2.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali stroški.


O b r a z l o ž i t e v:


Na podlagi zahteve prosilca z dne 8. 4. 2010 je organ prosilcu dne 11. 11. 2010 posredoval dopis s tremi stranmi informacij javnega značaja, h kateremu je bil priložen tudi račun št. 10/0592, z dne 11. 11. 2010, v znesku 318,19 EUR. Pooblaščenec je zoper navedeni račun dne 17. 11. 2010 prejel pritožbo prosilca, s katero prosilec Pooblaščenca prosi, naj preveri pravilnost računa. Ker je bila pritožba poslana neposredno Pooblaščencu, jo je ta z dopisom št. 092-221/2010/2, z dne 17. 11. 2010 na podlagi drugega odstavka 239. člena ZUP odstopil organu.

Organ po prejemu pritožbe prosilca računa št. 10/0592, z dne 11. 11. 2010 ni nadomestil z novim, zato je pritožbo, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom z dne 23. 11. 2010 odstopil v reševanje Pooblaščencu. Pri tem je organ navedel svoje stališče, po katerem vloge prosilca ni mogoče šteti za pritožbo, saj račun, na katerega se nanaša vloga, ni odločba v smislu ZUP, vloga prosilca pa ni pritožba z elementi iz drugega odstavka 238. člena ZUP. Naslovljena je na Pooblaščenca kot prošnja, če lahko Pooblaščenec preveri pravilnost računa in nikakor ne kot pritožba.

Pooblaščenec je dne 29. 11. 2010 organ pozval, naj pojasni, kje ima objavljen stroškovnik, na podlagi katerega je izdal izpodbijani račun, organ pa je odgovoril, da stroškovnik ni objavljen. Istega dne je prosilec Pooblaščencu posredoval dokumente, ki jih je od organa prejel na podlagi svoje zahteve z dne 8. 4. 2010, in sicer so to 3 strani formata A4.

Pritožba je utemeljena.

1. Predmet presoje Pooblaščenca

Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da se v postopku dostopa do informacij javnega značaja subsidiarno uporabljajo določbe ZUP (drugi odstavek 15. člena ZDIJZ), kar pomeni, da je Pooblaščenec, kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Upravno sodišče RS je v sodbi št. U 278/2008-23, z dne 20. 10. 2009 zavzelo stališče, da je ZDIJZ predpis, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Gre torej za zakon, ki ureja določena postopkovna vprašanja, se pa na več mestih sklicuje tudi na uporabo postopkovnih pravil, ki jih določa ZUP. Takšno napotilo za uporabo določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, izhaja tudi iz določbe četrtega odstavka 27. člena ZDIJZ, umeščenega v 3. poglavje zakona z naslovom »Pritožbeni postopek«, ki določa, da se postopek s pritožbo izvaja po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Po presoji sodišča je to določba, ki jo mora Pooblaščenec (kot napotilo za uporabo določb ZUP) uporabiti tudi v primerih, ko se spor nanaša na določitev višine stroškov posredovanja informacij. Po mnenju Upravnega sodišča RS mora Pooblaščenec upoštevati, da je pritožba zoper izdano odločbo lahko uperjena tudi zoper odločitev o stroških.

Ob navedenem Pooblaščenec opozarja na specifično ureditev stroškov v določbah ZDIJZ. ZDIJZ namreč napotuje na podzakonski predpis, konkretno na Uredbo o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/05, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Uredba), ki med drugim podrobno določa zaračunljivost stroškov posredovanja informacij javnega značaja prosilcem. V 20. členu Uredbe je natančno določen način plačila stroškov, ki izrecno določa, da organ izda prosilcu račun, iz katerega mora biti razvidna specifikacija stroškov v skladu z Uredbo. Iz navedenega izhaja, da sta zakonodajalec in Vlada RS postopke s stroški v okviru dostopa do informacij javnega značaja uredila bistveno drugače, kot je to določeno v ZUP. Organ o stroških dostopa do informacij javnega značaja tako ne odloča v okviru meritorne oz. vsebinske presoje, ali gre za informacije javnega značaja, temveč ločeno izda račun, ki mora biti specificiran. Zoper takšno odločitev o stroških (t.j. račun) pa je, na podlagi zgoraj opisanega stališča Upravnega sodišča RS, dopustna pritožba pri Pooblaščencu.

Pooblaščenec je v nasprotju s trditvami organa ugotovil, da obravnavana pritožba vsebuje vse sestavine iz drugega odstavka 238. člena ZUP, in sicer je prosilec navedel odločbo (račun), ki se izpodbija, označil je organ, ki je račun izdal, iz priloženega računa pa sta razvidna tako datum kot številka izpodbijanega računa. Iz pritožbe prosilca je brez dvoma mogoče razbrati, da račun izpodbija, ker domneva njegovo nepravilnost. Pooblaščenec tako ugotavlja, da je obravnavana pritožba popolna. Ker organ zatrjuje, da prosilec svoje vloge ni naslovil kot pritožbo, Pooblaščenec pojasnjuje še, da poimenovanje zahteve ni pravno relevantno, saj iz vsebine vloge prosilca izhaja, da gre za pritožbo. Pooblaščenec se je zato spustil v vsebinsko presojo, ali je organ v izpodbijanem računu št. 10/0592, z dne 11. 11. 2010 prosilcu utemeljeno zaračunal znesek 318,19 EUR za stroške posredovanja informacij javnega značaja v obsegu treh strani formata A4.

Pooblaščenec je torej presojal utemeljenost zaračunanja stroškov v skladu s tistimi določbami ZDIJZ, ki urejajo posredovanje informacij javnega značaja, ob tem pa je Pooblaščenec kot upravni organ moral upoštevati tudi vse veljavne podzakonske akte, ki urejajo stroške posredovanja informacij javnega značaja, kot sta Uredba ter morebitni stroškovnik organa o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja.

2. Stroški posredovanja informacij javnega značaja

Pooblaščenec na tem mestu najprej poudarja, da ni nobenega dvoma, da organ lahko v skladu s 34. členom ZDIJZ prosilcu zaračuna materialne stroške za posredovanje informacij javnega značaja, vendar le v primeru, če pri tem izpolni oziroma zadosti vsem zakonskim določbam, ki urejajo zaračunljivost stroškov posredovanja informacij. V prvem odstavku 35. člena ZDIJZ je določeno, da Vlada predpiše okvirni stroškovnik, na podlagi katerega organ določi svoj stroškovnik, v skladu s katerim zaračunava materialne stroške iz 34. člena. Na podlagi navedene določbe je Vlada v Uredbi v 19. členu predpisala okvirni cenik za posredovanje informacij javnega značaja, ki je splošen in velja za vse zavezane organe. Vsak posamezen organ pa lahko, v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Uredbe v povezavi s 35. členom ZDIJZ, za storitve, ki niso naštete v splošnem stroškovniku, pridobi svoj stroškovnik, ki ga mora potrditi oziroma h kateremu mora dati soglasje ministrstvo, pristojno za upravo. Pri tem je organ dolžan, v skladu s 36. členom ZDIJZ, svoj stroškovnik iz 35. člena ZDIJZ objaviti v svojem katalogu informacij javnega značaja ter ga dati na vpogled vsakemu prosilcu. Če organ ne ravna v skladu z navedeno zakonsko določbo, in ne objavi stroškovnika v svojem katalogu informacij javnega značaja, ne more od prosilca zahtevati plačila stroškov po stroškovniku, saj je slednje v nasprotju s pravno varnostjo in načelom zakonitosti. Organ je tudi dolžan prosilca opozoriti na plačilo stroškov in, če prosilec to zahteva, mu mora organ vnaprej sporočiti višino stroškov, ki mu jih bo zaračunal za posredovanje informacij (tretji odstavek 36. člena ZDIJZ).

Vsebinska presoja stroškov posredovanja informacij je torej dvostopenjska. Primarno je treba ugotoviti, kateri stroškovnik je podlaga za odločanje o stroških v konkretnem primeru, nadalje pa, ali je organ prosilca opozoril na plačilo stroškov. Šele ob navedenih predpostavkah, ki morata biti podani kumulativno, je na vrsti presoja utemeljenosti same višine stroškov.

Pooblaščenec je po pregledu spletne strani organa, Uradnega lista RS in Centralnega kataloga informacij javnega značaja ter po poizvedbi, opravljeni pri organu, ugotovil, da organ ni nikjer objavil stroškovnika o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja, v katerem bi med drugim določil cene za materialne stroške (npr. fotokopija formata A4, ...), kot tudi stroške dela (npr. priprava podatkov,…), ki jih je zaračunal prosilcu v izpodbijanem računu. Pooblaščenec se zato niti ni spuščal v presojo, ali organ sploh razpolaga s stroškovnikom, ki je potrjen s strani ministrstva za javno upravo, saj to zaradi opisanega dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni več pravno relevantno. Glede na to, da prvi odstavek 36. člena ZDIJZ jasno določa, da mora organ stroškovnik iz 35. člena ZDIJZ objaviti v svojem katalogu informacij javnega značaja, organ pa tega ni zagotovil, je Pooblaščenec ugotovil, da organ ni imel ustrezne podlage za obračun stroškov, ki jih je opredelil kot »priprava podatkov za 86 primerov«. V tem primeru gre namreč za storitev, ki ni našteta v splošnem stroškovniku iz 19. člena Uredbe in bi jo organ lahko zaračunal le na podlagi svojega stroškovnika, ki bi bil tako po načinu sprejemanja oziroma potrjevanja kakor tudi po načinu javnega objavljanja skladen z ZDIJZ in Uredbo. V obravnavanem primeru organ torej ni objavil stroškovnika v svojem katalogu informacij javnega značaja, zato ne more od prosilca zahtevati plačila stroškov po stroškovniku, saj je slednje v nasprotju s pravno varnostjo in načelom zakonitosti. Na podlagi navedenega je Pooblaščenec zaključil, da je organ prosilcu neupravičeno zaračunal stroške za »pripravo podatkov za 86 primerov« posredovanja informacij javnega značaja, saj jih je zaračunal v nasprotju z veljavnimi predpisi.

Iz določb ZDIJZ izhaja, da sme organ v primeru, ko ne razpolaga s svojim stroškovnikom v skladu z ZDIJZ, za posredovanje informacij javnega značaja zaračunati samo stroške, ki so določeni v okvirnem ceniku iz drugega odstavka 19. člena Uredbe, med katerimi pa ni stroškov dela. Upoštevaje navedeno bi bil organ v konkretnem primeru upravičen zgolj do povrnitve materialnih stroškov, torej stroškov za fotokopije zahtevanih dokumentov in stroškov za pošiljanje informacij po pošti. Organ je prosilcu posredoval tri strani fotokopij formata A4, cena ene strani fotokopije formata A4 pa v okvirnem ceniku iz Uredbe znaša 0,06 EUR, kar skupaj znaša 0,18 EUR. V skladu s petim odstavkom 5. člena  Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 10/2010-UPB2; v nadaljevanju ZDDV-1) je strošek oproščen plačila davka na dodano vrednost. Po okvirnem ceniku bi organ lahko zaračunal tudi poštnino za pošiljanje informacij po pošti skladno z veljavnim cenikom za poštne storitve. Poštnina za pošiljanje informacij po pošti po veljavnem ceniku za poštne storitve v konkretnem primeru nikakor ne bi presegla 5,00 EUR (cena z DDV), kolikor po veljavnem ceniku Pošte Slovenije za poštne storitve v notranjem prometu, ki velja od 1. 10. 2010, stane pošiljanje priporočenega pisma, ki tehta od 1000g do 2000g (3 dokumenti formata A4 pa tehtajo bistveno manj, op. Pooblaščenca). Pooblaščenec je tako ugotovil, da bi stroški organa za posredovanje informacij v konkretnem primeru lahko znašali maksimalno 5,18 EUR. Četrti odstavek 20. člena Uredbe pa določa, da organ zaradi ekonomičnosti ne zaračuna materialnih stroškov posredovanja informacij, ki ne presegajo 10 EUR (z vključenim DDV). Glede na navedeno določbo in izračunane stroške, ki znašajo manj kot 10 EUR, organ v konkretnem primeru ni upravičen zaračunati niti stroškov posredovanja informacij javnega značaja na podlagi okvirnega cenika iz Uredbe. Pritožbene navedbe, s katerimi prosilec zatrjuje nepravilnost računa, so torej utemeljene, saj je Pooblaščenec ugotovil, da organ za posredovane informacije javnega značaja prosilcu ne sme zaračunati nobenih stroškov.

Ker je bilo treba izpodbijani račun odpraviti že na podlagi zgoraj opisanih ugotovitev, Pooblaščenec v konkretnem pritožbenem postopku ni ugotavljal dejstva, ali je organ prosilca opozoril na plačilo stroškov, saj slednje ne bi vplivalo na odločitev Pooblaščenca.
 
Kljub temu, da to ni več predmet presoje tega pritožbenega postopka, Pooblaščenec glede višine zaračunanih stroškov zgolj na splošno pripominja, da je že večkrat poudaril, da se mu zdi zaračunavanje stroškov dela javnih uslužbencev v postopku dostopa do informacij javnega značaja sporno in je na navedeno problematiko opozoril tudi pristojno ministrstvo. Vendar pa je Pooblaščenec kot upravni organ vezan na veljavne podzakonske predpise (npr. Uredba in na njeni podlagi izdani stroškovniki) in nima pravice do uporabe instituta t.i. exceptio illegalis. Za upravne organe namreč exceptio illegalis (izvzetje nezakonitega), torej možnost, da podzakonskega predpisa, za katerega menijo, da ni zakonit, ne uporabijo, ampak uporabijo neposredno zakon, ne velja. To možnost imajo namreč le sodišča, ki lahko odločijo neposredno na podlagi zakona in preskočijo nezakoniti podzakonski predpis in tako v konkretnem primeru podzakonskega akta (po njihovem mnenju neskladnega z zakonom ali ustavo) ne uporabijo.

3. Zaključek

Pooblaščenec je glede na vse navedeno pritožbi prosilca glede stroškov posredovanja informacij ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP izpodbijani račun št. 10/0592, z dne 11. 11. 2010 v celoti odpravil ter sam rešil zadevo. Pooblaščenec je ugotovil, da organ ni upravičen do povračila stroškov s strani prosilca.

V tem postopku posebni stroški niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.


Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.



Postopek vodila:                                      
Jasna Rupnik, univ. dipl. prav.,                         
svetovalka Pooblaščenca                           

Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka