Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 01.10.2009
Naslov: SGP TEHNIK d.d. - AJPES
Številka: 090-137/2009/1
Kategorija: Ali gre za inf. javnega značaja?
Status: Zavrnjeno


Številka: 090-137/2009/1
Datum: 1. 10. 2009

Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZDavP2, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odst. 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 29. 7. 2009, SGP TEHNIK d.d., Stara cesta 3, 4220 Škofja Loka, ki ga zastopa odvetnik Zoran Korenčan, Komenskega 36, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper molk AJPES-a, Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, Cesta v Kleče 12, 1000 Ljubljana  (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja izdaja naslednjo


O D L O Č B O:

1.    Pritožba zoper molk organa je utemeljena.
2.    Zahteva se kot neutemeljena zavrne, ker zahtevane informacije niso informacije javnega značaja.
3.    Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:


Prosilec je pri organu naročil izdelavo bonitetne ocene S.BON-1P in jo dne 30. 6. 2009 tudi prejel. Ker se z oceno prosilec ni strinjal, je na organ naslovil dopis z dne 1. 6. 2009, v katerem je prosil za pisno obrazložitev naslednjih vprašanj:
-    Katero dejanje oz. podatki dokazujejo, da je zmožnost družbe SGP Tehnik d.d. za poravnavanje obveznosti podpovprečna? (opomba: Družba SGP Tehnik d. d. tudi v teh težkih finančnih in gospodarskih razmerah poravnava vse svoje nesporne zapadle obveznosti na valuto. Nikoli in nikdar ni bila blokirana en sam dan, kaj šele na pragu stečaja ali prisilne poravnave.).
-    Kako je vsebinsko in s konkretnimi številkami pripravljen izračun, ki pripelje do tega, da je družba SGP Tehnik d. d. ocenjena z bonitetno oceno SB6?
-    Katero dejanje oz. podatki dokazujejo, da je družba SGP Tehnik d.d. podpovprečno donosna in podpovprečno likvidna? Kaj dokazuje, da je nadpovprečno zadolžena ter ima podpovprečno aktivnost in produktivnost?
-    Katero dejanje oz. podatki dokazujejo, da je družba SGP Tehnik d. d. bolj občutljiva na spremembe okoliščin poslovanja in na spremembe v poslovnem okolju, kot to velja za povprečno slovensko podjetje? (opomba: Povprečno slovensko podjetje danes odpušča zaposlene, znižuje plače, krajša delavnik, ipd. - družba SGP Tehnik d.d. ne izvaja nič od naštetega).
-    Predstavite primerjalno lestvico prejšnjih in zdajšnjih bonitetnih ocen (katera prejšnja ocena je ekvivalentna kateri zdajšnji).

Organ je na dopis odgovoril po elektronski pošti dne 2. 7. 2009 in pojasnil, na čem temelji bonitetna ocena podjetja. Pri tem pa navedel, da se končna ocena verjetnosti neplačila oceni na podlagi vključenih kazalnikov in ocenjenih parametrov, ki je prosilcu ne morejo posredovati. Postopek ocenitve namreč predstavlja poslovno skrivnost.

Prosilec z odgovorom ni bil zadovoljen, zato je z dopisom z dne 3. 7. 2009 organ ponovno pozval, da odgovori na zastavljena vprašanja. Ob tem je poudaril, da se ne strinja, da postopek ocenitve predstavlja poslovno skrivnost.

Organ je prosilcu odgovoril po elektronski pošti dne 16. 7. 2009 in navedel, da je svoj odgovor že posredoval ter mu ob tem svetoval, da v primeru, da se mu zdi bonitetna ocena neustrezna, naj se posluži bonitetnih ocen drugih bonitetnih hiš.

Dne 30. 7. 2009 je Pooblaščenec prejel pritožbo prosilca, ki jo je slednji opredelil kot pritožba zaradi molka organa. V pritožbi je prosilec povzel postopek in korespondenco med njim in organom in pri tem dodal, da je gradbeno podjetje, ki s svojimi storitvami konkurira na različnih javnih razpisih. Zanje pa je med razpisnimi pogoji navedena tudi  predložitev ustreznega bonitetnega poročila AJPES. Pri tem se zahteva uvrstitev podjetja, ki konkurira na razpisu, v visok bonitetni razred. Tako se prosilcu neupravičeno onemogoča sodelovanje na razpisih, postopek ocenitve pa naj bi predstavljal poslovno skrivnost. S tem se prosilec ne strinja, saj bi moral biti postopek ocenitve jasen, ker se na njegovi podlagi ocenjujejo vsi poslovne subjekte enako, oziroma bi se jih moralo. Le tako bi lahko prosilec vedel, zakaj je bil ocenjen, kot je bil ocenjen in se pritožil na napačno uporabo kriterijev. Z objavo postopka ocenitve ne bi prišlo do kršitve varstva osebnih podatkov ali zaupnosti drugih individualnih podatkov, ko bi razkritje podatka škodovalo izvedbi upravnega ali sodnega postopka. Ne gre tudi za podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave, razkritje podatka pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine, za podatek, ki ni dostopen javnosti zaradi varovanja naravne vrednote, ali za podatek v zvezi z notranjim delovanjem ali dejavnostjo organa in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju organa. Ravno tako ni podana nobena absolutna in druga izjema, ki bi onemogočala dostop do podatkov po ZDIJZ. Za AJPES kot osebo javnega prava velja ZDIJZ. Skladno z določilom 1. odst. 23. čl. Sklepa o ustanovitvi AJPES-a (Ur.l. RS 53 2002/) je delo AJPES-a javno. Tako sodijo tudi podatki oz. kriteriji o postopku ocenitve bonitete med informacije javnega značaja. Dejstvo je, da storitev AJPES-a uporabljajo vsi poslovni subjekti, saj gre za javni register in zanj velja načelo zaupanja. Poleg podatkov, ki so bili prevzeti v bazo AJPES-a iz sodnega registra, poslovni subjekti ravno zaradi zaupanja uporabljajo tudi druge storitve AJPES-a. Med njimi so tudi bonitetna poročila. Bonitetna poročila so sestavljena predvsem na podlagi letnih poročil in drugih podatkov, ki jih morajo pravni subjekti predložiti AJPES-u, ter so tako vezana na zakonske obveznosti pravnih subjektov do AJPES-a. Glede na to bonitetna poročila AJPES-a uživajo večjo mero zaupanja kot druge bonitete. Še posebej, če se v javnih razpisih zahteva prav posebej bonitetna ocena AJPES-a. AJPES sam v Razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila po odprtem postopku za dobavo računalniške opreme za centralo in izpostave AJPES, številka: 430-120/2009-3 z dne 18. 6. 2009, objavljeno na spletni strani AJPES, zahteva predložitev ustreznih bonitetnih poročil. Če ta ne bodo ustrezna, ponudnik ne bo izbran. To kaže na njihovo pomembnost in posledično na interes pritožnika, da izve, kako - na podlagi kakšnih kriterijev, parametrov in po kakšnem postopku - je bila ocenjena njegova boniteta. Za nerazkritje postopka ocenitve AJPES-a nima nobene ustrezne pravne podlage. O sami zahtevi za posredovanje podatkov pritožnika z dne 1. 7. 2009 in 3. 7. 2009 pa AJPES tudi ni ustrezno odločil oziroma noče odločiti z odločbo. Glede na navedeno prosilec od naslovnega organa zahteva, da naloži AJPES-u, da odloči o zahtevi prosilca o posredovanju podatkov o postopku ocenitve in sestave bonitetnih ocen, na podlagi katerih je opravil bonitetno oceno pritožnika, ki jo je ta prejel dne 30. 6. 2009 oziroma da naloži AJPES razkritje podatkov o postopku ocenitve in sestave bonitetnih ocen - da navede kriterije, parametre in vrsto in način postopka - na podlagi katerih je opravil bonitetno oceno pritožnika, ki jo je ta prejel dne 30.06.2009.

Pooblaščenec je z dopisom št. 0900-204/2009/2, z dne 7. 9. 2009 organ pozval, da sporoči, zakaj o zahtevi prosilca ni odločil.

Organ je Pooblaščencu odgovoril z dopisom z dne 17. 9. 2009, št. 408-70/2009-2, v katerem je navedel, da ni omogočil dostopa do želenih informacij prosilca oziroma ni izdal odločbe v zvezi z odgovori na vprašanja o bonitetni  ceni tega podjetja, ker tega ni dolžan storiti. Izdelovanje bonitetnih informacij je v Sloveniji - tako kot v drugih razvitih državah – tržna storitev, ki jo opravljajo za to dejavnost usposobljene institucije (bonitetne agencije). Tako tudi organ izdeluje bonitetne ocene kot tržno storitev, zato bonitetnih informacij ni mogoče uvrščati med informacije javnega značaja, s katerimi organ razpolaga kot nosilec javnih pooblastil. Določb ZDIJZ tako v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti in organ naročniku bonitetnih informacij ni dolžan odgovarjati skladno z ZUP in z ZDIJZ.  Organ opravlja bonitetne in druge tržne storitve skladno z 32. čl. Zakona o javnih agencijah (Ur. l. RS, št. 52/02 in 51/04-EZ-A, v nadaljevanju ZJA), z drugim odst. 71. čl. Zakona o plačilnem prometu (Ur. l. RS, št. 110/2006-UPB3 s spremembami in dopolnitvami) in z 8. čl. Sklepa o ustanovitvi Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (Ur. l. RS, št. 53/02, 87/02 in 16/07, v nadaljevanju Sklep o ustanovitvi organa). Temeljna pravna podlaga organa za opravljanje tržnih storitev je določena v 32. čl. ZJA, ki v prvem odstavku določa, da javna agencija lahko poleg nalog, določenih z zakonom, opravlja dejavnosti, ki so povezane z njenim ustanovitvenim namenom oziroma nalogami, ki jih opravlja v javnem interesu, če je tako določeno z ustanovitvenim aktom skladno s posebnim zakonom. Glede veljavnosti pravnih poslov, sklenjenih izven obsega nalog in dejavnosti javne agencije iz prvega odstavka, se smiselno uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah; med njimi tudi določbe o poslovni skrivnosti. Ne glede na to, da organ prosilcu v zvezi z izdelavo bonitetnih ocen ni dolžan odgovarjati na način, ki je predpisan za dostop do informacij javnega značaja, organ meni, da je na vprašanje prosilca posredoval dovolj jasne strokovne odgovore. Pojasnil je, da so bonitetne ocene družb določene z nepristranskim modelom, ki je izdelan za ocenjevanje vseh slovenskih podjetij. Določitev bonitetne ocene po modelu AJPES S.BON temelji na enotni metodologiji, ki je za vse naročnike, ki takšno bonitetno oceno naročijo, enaka in dostopna pod enakimi pogoji; bonitetne ocene po modelu AJPES S.BON so izdelane po vnaprej določenih pravilih oziroma merilih, enakih za vsa podjetja. Organ je prosilca napotil tudi na seznanitev z metodologijo za izdelavo novih bonitetnih ocen po modelu AJPES S.BON, ki jo je objavil na svojih spletnih straneh. Organ je metodologijo za nove bonitetne ocene objavil skladno z dobro strokovno prakso (tujih bonitetnih agencij) na svojih spletnih straneh takoj, ko je na trgu ponudil nove bonitetne ocene, izdelane skladno s pravili Basel II. Metodologija za izdelovanje novih bonitetnih ocen po modelu AJPES S.BON oziroma po pravilih Basel II se namreč pomembno razlikuje od prejšnje metodologije, ki je temeljila na internem analitičnem pristopu. Prejšnja metodologija je podjetja razvrščala v sorodne skupine glede na vrednosti izbranih kazalcev in ni imela neposrednega cilja napovedovati dogodek neplačila, kot ga ima model AJPES S.BON. Zato iz strokovnih razlogov organ ne more izdelati primerjave bonitetnih ocen stare in nove metodologije in posledično pojasnjevati razlik med staro bonitetno oceno SGP Tehnik, d. d. (3B) in novo (SB6). Bonitetna ocena prosilca zato za nazaj oziroma za predhodno leto, kot navaja prosilec oziroma njegov odvetnik - ni spremenjena, temveč je izdelana po novi, torej drugi metodologiji. Model AJPES S.BON je izdelan z uporabo zahtevnih ekonometričnih metod, zato bonitetnih ocen med različnimi podjetji, kot predpostavlja prosilec, ni mogoče enostavno primerjati s pomočjo posamičnega kazalnika poslovanja (npr. s čistim dobičkom, kot navaja prosilec). Model tudi ne primerja gradbenih podjetij med seboj, temveč posamezno podjetje s celotno populacijo podjetij v modelu. Kako je zgrajen model, ki privede - na enak način za vsa podjetja - do končne ocene verjetnosti neplačila, je poslovna skrivnost organa, ki je ni mogoče razkriti javnosti, saj bi s tem ta model razkrili tudi konkurenčnim bonitetnim agencijam. Posamezni naročniki bonitetnih ocen takšnih modelov tudi niso  usposobljeni ocenjevati; ocenjujejo jih lahko le za to pristojne institucije. Od leta 2006 je takšna pristojna institucija pri nas Banka Slovenije, ki pa ocenjuje modele za izračunavanje bonitetnih ocen poslovnih subjektov le tedaj, kadar le- te uporabljajo pri svojem poslovanju poslovne banke za namen izračuna kapitalske zahteve za ocenjevanje kreditnih tveganj svojih kreditojemalcev. Banke lahko v ta namen uporabljajo namreč le bonitetne ocene tistih bonitetnih agencij, ki so si od Banke Slovenije pridobile priznanje zunanje bonitetne agencije (ECAI - External Credit Assessment Institution), skladno z določili Sklepa o priznavanju zunanjih bonitetnih institucij. Z ocenitvijo take metodologije mora Banka Slovenije tudi zagotoviti vzporeditev bonitetnih ocen z bonitetnimi ocenami drugih bonitetnih agencij, ki so pred tem že pridobile njeno priznanje oziroma priznanje drugih pristojnih institucij. Ker dejavnost bonitetnih agencij v Sloveniji še ni regulirana, tudi vzporejanje bonitetnih ocen, ki jih nudijo različne domače bonitetne agencije (med njimi AJPES), še ni zagotovljeno. Banka Slovenije je vzporejanje bonitetnih ocen različnih bonitetnih institucij doslej objavila le za mednarodne bonitetne institucije oziroma ECAI, ki so si vzporejanje bonitetnih ocen pred tem že zagotovile na mednarodni ravni oziroma v državah članicah Evropske unije.

Glede na to, da je v mesecu aprilu 2009 Evropska unija sprejela Uredbo o bonitetnih
agencijah, to je prvo regulativo za delovanje bonitetnih agencij v državah članicah, organ meni, da lahko pričakujemo, da bomo tudi v Sloveniji skladno s to uredbo v predpisanem času dobili institucijo, ki bo urejala in nadzirala delovanje bonitetnih agencij in v tem okviru skrbela za vzporejanje njihovih bonitetnih ocen, na katere se bodo lahko primerjalno naslonili med drugimi tudi naročniki pri javnem naročanju. Do uveljavitve te nove ureditve oziroma, dokler Banka Slovenije ne bo - zaradi potreb samih bank- podelila domačim bonitetnim agencijam priznanja ECAI, bodo naročniki javnih naročil morali sami izbrati bonitetno agencijo, katere bonitetne ocene bodo uporabljali oziroma ji najbolj zaupali. Same bonitetne ocene, kot tudi ECAI, morajo po pravilih prej  omenjenega sklepa Banke Slovenije, izpolnjevati več standardov, kot npr. standard neodvisnosti, standard objektivnosti, standard neprekinjenega preverjanja metodologije, standard preglednosti metodologije, standard verodostojnosti bonitetnih ocen itd. Ker AJPES meni, da nove bonitetne ocene po modelu AJPES S.BON izpolnjujejo vse navedene standarde, je tudi že pričel s postopki za pridobitev priznanja ECAI. Poudariti še velja, da - dokler vzporejanje bonitetnih ocen različnih bonitetnih agencij ne bo zagotovljeno - lahko naročniki javnega naročila pri posameznem naročilu zahtevajo le bonitetne ocene iste bonitetne agencije in ne različnih bonitetnih agencij, saj jih sami ne morejo primerjati med seboj.

Pritožba je utemeljena.

Za razumevanje prava dostopa do informacij javnega značaja je osnovnega pomena dejstvo, da se lahko informacije javnega značaja zahtevajo zgolj od organov, taksativno naštetih v 1. odst. 1. čl. ZDIJZ. V tej določbi je namreč jasno navedeno, da gre za postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja, in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja (v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja, ne le državne uprave), ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Zakonska definicija informacije javnega značaja je namreč zelo široka. Informacija javnega značaja je namreč vsaka tista informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, registra, dosjeja, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb (prim. 1. odst. 4. čl. ZDIJZ).

Tako iz kroga organov širšega javnega sektorja, ki sodijo med zavezance za dostop do informacij javnega značaja, kot tudi iz opredelitve informacije javnega značaja, je mogoče zaključiti, da je postopek dostopa do informacij javnega značaja v najširšem pomenu besede namenjen pridobivanju informacij, ki so v povezavi z javnopravnim delovanjem in oblastnimi nalogami oziroma funkcijami teh organov.

V Sklepu o ustanovitvi organa je v 3. čl. določeno, da je  organ pravna oseba javnega prava in kot taka nedvomno sodi med zavezance za dostop do informacij javnega značaja. To pa pomeni, da je organ vselej zavezan o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja odločati in v primeru zavrnitve zahteve izdati odločbo v skladu z ZDIJZ. Zato so nepravilne navedbe organa, da tega ni dolžan storiti. Zaradi navedenega je tudi pritožba prosilca zoper molk organa utemeljena, saj ima prosilec pravico, da  se o njegovi zahtevi odloči v skladu z določbami ZDIJZ, ki mu omogoča tudi z ustavo zagotovljeno  pravno varstvo.
 
Nadalje Pooblaščenec ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni nobenega dvoma, da organ z zahtevanimi dokumenti razpolaga, vendar pa organ zatrjuje, da se storitev, v zvezi s katero so zahtevani dokumenti nastali, ne izvaja v okviru izvajanja javnih pooblastil, temveč kot tržna dejavnost. Iz tega razloga je bilo potrebno v obravnavani zadevi najprej razjasniti vprašanje, ali je organ zavezan posredovati oziroma omogočiti dostop do informacij tudi v tem delu svoje dejavnosti oz. ali zahtevane informacije spadajo v njegovo delovno področje, ki je podvrženo določbam ZDIJZ.

Po ZDIJZ je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149). Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS, kot izhaja iz sodbe št. I Up 122/2006-3 z dne 25. 4. 2007, je  mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznost organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javnopravnega režima izhajajo. 

Organ je bil ustanovljen s Sklepom o ustanovitvi, ki v 2. čl. določa, da je organ pristojen za vodenje javnopravnih evidenc in opravljanje drugih zadev javnega pomena, določenih z zakonom o plačilnem prometu in drugimi predpisi. V 7. čl. omenjenega sklepa so taksativno naštete te naloge organa. Posebej pa so v 8. čl. Sklepa o ustanovitvi organa opredeljene storitve, ki jih lahko organ opravlja kot gospodarsko dejavnost. Mednje sodi tudi storitev izdelave bonitetnih poročil, kar je predmet zahteve prosilca. Prosilec je namreč želel pridobiti informacije, ki predstavljajo strokovno podlago za izdelavo bonitetnega poročila.
 
Zgoraj navedene določbe kažejo na to, da organ poleg nalog, ki jih je v okviru javnih pooblastil na njega prenesla država, opravlja tudi vrsto drugih storitev. Vlada RS je tako izrecno predvidela možnost, da organ opravlja tudi storitev izdelave bonitetnih poročil kot gospodarsko dejavnost torej t.i. tržno dejavnost. Navedeno izhaja tudi iz 26. čl. Sklepa o ustanovitvi organa, ki določa prihodke za delo organa, med katere sodijo tudi prihodki, pridobljeni s prodajo storitev, po sprejeti tarifi.
Pooblaščenec ugotavlja, da organ izvaja storitev izdelave bonitetnih poročil po tržnih načelih in zato se v tem delu za organ uporabljajo ista pravila kot za zasebnopravne subjekte, na katere pa se ZDIJZ ne nanaša. Za nosilce javnih pooblastil je namreč značilno, da lahko opravljajo še zasebnopravne, tržne dejavnosti, v okviru katerih niso zavezani za posredovanje informacij javnega značaja zato, ker v tržni sferi podvrženem delu dejavnosti informacije javnega značaja pojmovno ne morejo nastati. Informacije javnega značaja namreč lahko nastajajo samo v tistem delu dejavnosti, ki pomeni izvajanje javnega pooblastila, saj gre samo v tem delu za informacije, ki so v povezavi z javnopravnim delovanjem.
Ne glede na to, da je organ organizacijsko gledano pravna oseba javnega prava, pa iz Sklepa o ustanovitvi organa izhaja, da lahko opravlja tudi storitve, s katerimi nastopa na trgu in glede katerih se uporabljajo zakonitosti, ki veljajo na trgu. To pa pomeni, da je v tem delu podvržen ponudbi in povpraševanju na trgu in predvsem, da lahko to storitev zaračuna v višini, ki jo sam določi. Gre namreč za storitev, ki je tržno zanimiva in ki jo načeloma na trgu lahko opravlja vsakdo, ki je za to usposobljen. Pripomba prosilca, da to storitev organa uporabljajo vsi poslovni subjekti in da je med razpisnimi pogoji na različnih javnih razpisih pogosto ali celo vedno pogoj bonitetno poročilo organa, nikakor ne more biti razlog, da bi dokumenti, ki so nastali pri opravljanju te storitve oziroma so njena podlaga, bili informacija javnega značaja. Dejstvo je, da organ ni edini subjekt, ki na trgu to storitev nudi. Katero bonitetno poročilo je v poslovnem svetu oziroma na trgu vredno zaupanja, pa je stvar vsakega posameznega subjekta. Nenazadnje pa je odvisno tudi od izvajalca storitve, kakšno »dobro ime« si je pri opravljanju svoje storitve na trgu ustvaril. Za odločitev v konkretnem primeru je tako odločilno dejstvo, da informacije, ki jih je zahteval prosilec, pri organu niso nastale v zvezi z izvajanjem njegovim javnopravnih nalog, ampak v zvezi z izvajanjem tržne dejavnosti. Ker gre tako v obravnavanem primeru za storitev organa, ki nikakor ni vezana na njegovo javnopravno delovanje, temveč se nanaša na zasebnopravni del dejavnosti, zahtevane informacije niso informacije javnega značaja.
Glede na vse navedeno je Pooblaščenec presodil, da v obravnavanem primeru ne gre za informacijo javnega značaja, temveč za informacijo zasebnopravne narave.  Ker ne gre za informacijo javnega značaja v smislu 4. čl. ZDIJZ, se Pooblaščenec tudi ni opredeljeval do obstoja izjem iz 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Pooblaščenec je zahtevo prosilca na podlagi 3. odst. 255. čl. ZUP kot neutemeljeno zavrnil. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.


Pouk o pravnem sredstvu:.
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.


    
Postopek vodila:
Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.                         
svetovalka Pooblaščenca                   
pooblaščenka

Informacijski Pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka


Povezava do odločbe IP (PDF)