Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 09.05.2017
Naslov: SAZAS - Urad RS za intelektualno lastnino
Številka: 090-40/2017
Kategorija: Ali gre za inf. javnega značaja?, Poslovna skrivnost, Test interesa javnosti
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

 

Prosilec jezahteval posredovanje vseh vzajemnih pogodb, ki jih je kolektivna organizacija Zavod AIPA sklenila s tujimi kolektivnimi organizacijami.  Organ je zahtevo zavrnil iz naslova poslovne skrivnosti. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da zahtevani dokumenti predstavljajo poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju, hkrati pa ni podlage za njihovo razkritje, zaradi česar je pritožbo prosilca zavrnil in potrdil prvostopenjsko odločbo.

 

ODLOČBO:

 

Številka: 090-40/2017/7                                             
Datum: 9. 5. 2017


Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ), in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07  – ZUP-E, 65/08 – ZUP-F; 8/10 – ZUP-G in 82/13 – ZUP-H, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Združenja SAZAS, Špruha 19, 1236 Trzin, ki ga zastopa Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji, o.p., d.o.o., Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec) z dne 10. 2. 2017, zoper odločbo Urada RS za intelektualno lastnino, Kotnikova 6, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ) št. 090-23/2016-4 z dne 26. 1. 2017, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, izdaja naslednjo

 

 

 

O D L O Č B O:

 

1.     Pritožba prosilca z dne 10. 2. 2017 se zavrne.

 

2.     Prosilec je dolžan stranskemu udeležencu Zavodu AIPA povrniti stroške v višini 199,91 EUR, v roku 8 dni po pravnomočnosti te odločbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

 

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilec je dne 22. 12. 2016 od organa zahteval posredovanje vseh vzajemnih pogodb, ki jih je kolektivna organizacija Zavod AIPA sklenila s tujimi kolektivnimi organizacijami. Dokumente je zahteval v fizični obliki po navadni pošti.

 

Dne 29. 12. 2016 je organ kopijo zahteve prosilca posredoval Zavodu AIPA in ga povabil k stranski udeležbi v postopku.

 

Zavod AIPA je dne 11. 1. 2017 organu odgovoril, da priglaša stransko udeležbo v postopku. Navedel je, da zahtevani dokumenti predstavljajo oziroma vsebujejo poslovno skrivnost, saj gre za zaupne podatke. Pri tem se je skliceval na določbe Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (Uradni list RS, št. 63/16, v nadaljevanju ZKUASP) in svojega Pravilnika o postopku vpogleda v repertoar avdiovizualnih del in v uradno dokumentacijo z dne 25. 8. 2011 (v nadaljevanju Pravilnik), ki ga je priložil. Dodal je, da gre za pogodbe z mednarodnim elementom, kjer je pogodbena stranka pravni subjekt iz druge države, ne nujno članice EU. Predvsem pogodbene stranke, ki niso iz držav članic EU, zahtevajo, da se pogodbene določbe ne razkrijejo drugim kot državnim organom in imetnikom. Gre za dokumentacijo, ki tudi po določbah novega ZKUASP ni javno objavljiva in javno dostopna vsakomur (39. člen ZKUASP), je pa vsekakor dostopna vsem članom oziroma imetnikom pravic, ki jih Zavod AIPA kolektivno upravlja. Pri tem pa mora, glede na določbe 37. člena ZKUASP, imetnik pravic ob vpogledu podpisati izjavo o varovanju poslovne skrivnosti. Že iz tega izhaja, da zakon sam predvideva, da so dokumenti in podatki kolektivne organizacije poslovna skrivnost. Enako izhaja tudi iz Pravilnika, ki določa, da mora tisti, ki želi vpogledati v dokumentacijo Zavoda AIPA, varovati podatke kot poslovno skrivnost. Prosilec je konkurenčna kolektivna organizacija, ki ves čas sledi Zavodu AIPA, saj želi prevzeti njegovo dejavnost kolektivnega upravljanja. Vpogled v zahtevano dokumentacijo bi prosilcu omogočil konkurenčno prednost v postopkih pridobivanja dovoljenja. Ker je bilateralna dejavnost kolektivne organizacije eden od elementov presoje ustreznosti pri organu, bi lahko prosilec stopil v neposredni stik s temi pogodbenimi partnerji in jim ob poznavanju določb iz zahtevanih dokumentov ponudil ugodnejše pogoje ter tako skušal prevzeti del dejavnosti Zavoda AIPA. Prosilec je to skušal storiti že v preteklosti, ko je med drugim tudi sklepal bilateralne sporazume za področje, za katerega ni imel dovoljenja organa (ima in imel ga je Zavod AIPA). V zadevi št. 31221-8/2013 je tako organ prosilcu prepovedal izvajanje dejavnosti kolektivnega upravljanja brez dovoljenja in mu prepovedal sklepanje bilateralnih sporazumov za področje, za katerega prosilec nima ustreznega dovoljenja. Z razkritjem zahtevanih sporazumov bi torej Zavodu AIPA nastala nepopravljiva škoda v postopku pridobivanja dodatnega dovoljenja, kakor tudi v odnosih z bilateralnimi partnerji na podlagi obstoječega dovoljenja.

 

Organ je dne 26. 1. 2017 izdal odločbo št. 090-23/2016-4, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil iz naslova poslovne skrivnosti, torej izjeme po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pri tem je navedel, da informacije in dokumenti, ki so jih kolektivne organizacije po zakonu dolžne predložiti organu, s predložitvijo še ne postanejo informacije javnega značaja. Organ je namreč te dokumente dolžan varovati v skladu z določbami 70. člena ZKUASP. Hkrati zahtevani dokumenti predstavljajo poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju. Poleg tega, da je Zavod AIPA pravočasno sprejel ustrezen akt o določitvi zahtevanih dokumentov za poslovno skrivnost, je treba upoštevati tudi določbe ZKUASP. Ta v drugem odstavku 37. člena določa, da so podatki in dokumenti kolektivne organizacije poslovna skrivnost. Organ je v odločbi navedel tudi, da hkrati niso izpolnjeni pogoji za razkritje zahtevanih dokumentov po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ, saj ne gre za podatke o porabi javnih sredstev ali za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Zavod AIPA je namreč zahtevane sporazume sklepal kot kolektivna organizacija z drugimi kolektivnimi organizacijami. Kolektivne organizacije ne spadajo v javni sektor oziroma ne upravljajo z javnimi sredstvi in niso zavezanci za posredovanje informacij javnega značaja.

 

Dne 10. 2. 2017 se je prosilec zoper navedeno odločbo pritožil in navedel, da zahtevane informacije ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti. Glede na določbe 16. člena ZKUASP morajo namreč kolektivne organizacije objavljati sporazume o zastopanju s tujimi kolektivnimi organizacijami – torej ravno sporazume, ki jih zahteva prosilec. Ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 65/09 uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD-1) torej zahtevani dokumenti ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti, saj so že po zakonu (ZKUASP) javni. Poleg tega obstoj in vsebinska ustreznost zahtevanih dokumentov predstavljata pogoj za pridobitev (in ohranitev) javnopravnega dovoljenja, ki ga mora pridobiti kolektivna organizacija, če želi opravljati svojo dejavnost. Glede na določbo 16. člena ZKUASP spada namreč sklepanje in objavljanje sporazumov o zastopanju s tujimi kolektivnimi organizaciji med dejavnosti (naloge) kolektivne organizacije. Kot izhaja iz prakse Informacijskega pooblaščenca (konkretno iz zadeve št. 090-268/2016), podatkov, ki predstavljajo informacije o izpolnjevanju pogojev javnega naročila, ni mogoče označiti za poslovno skrivnost. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ker gre za pogoje za pridobitev trajnejše pravice do opravljanja dejavnosti. Poleg tega kolektivna organizacija s tako pridobljenim dovoljenjem izključi vse druge pravne osebe iz nastopanja na istem vsebinskem področju kolektivne organizacije. Prosilec pa je oporekal tudi navedbam organa, da je v konkretnem primeru izpolnjen subjektivni kriterij za določitev zahtevanih dokumentov za poslovno skrivnost. Pravilnik Zavoda AIPA namreč ne vsebuje elementa posamičnosti oziroma konkretiziranosti ali določljivosti, saj vsebuje le abstraktno, pavšalno in vseobsegajočo določbo. Prav tako s sklepom niso bile seznanjene osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost. Zavod AIPA se je na poslovno skrivnost skliceval šele ob seznanitvi s prosilčevo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, določitev informacije za poslovno skrivnost pa ne more veljati za nazaj. Tudi če bi šlo za poslovno skrivnost, pa je javni interes za razkritje zahtevanih informacij močnejši od interesa domnevnega imetnika poslovne skrivnosti za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Pri tem gre za javni interes pri zagotovitvi preglednega delovanja kolektivnih organizacij ter za javni interes za varovanje javnega reda – svobodne gospodarske pobude in konkurence.

 

Organ je pritožbo prosilca dne 27. 2. 2017, na podlagi 245. člena ZUP, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo s strani upravičene osebe, odstopil v reševanje IP.

 

Dne 9. 3. 2017 je IP pritožbo posredoval Zavodu AIPA in ga povabil k vključitvi v pritožbeni postopek. Pozval ga je tudi, da se izreče glede pritožbe.

 

Zavod AIPA (v nadaljevanju stranski udeleženec) je dne 20. 3. 2017 potrdil stransko udeležbo v pritožbenem postopku in navedel, da ne držijo navedbe prosilca, da ZKUASP določa javnost zahtevanih informacij. 39. člen ZKUASP kot specialna določba proti 16. členu ZKUASP natančneje opredeljuje, kateri del v zvezi s splošno dolžnostjo objave sporazumov o zastopanju tujih imetnikov pravic oz. tujih kolektivnih organizacij, je dejansko treba objaviti. In sicer gre, glede na 6. točko 39. člena ZKUASP, za podatke o imenih tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima sklenjene sporazume o zastopanju in seznam sporazumov. V tem obsegu je obveznost objave opredelila tudi Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. Februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu (UL L 84, 20. 3. 2014, v nadaljevanju Direktiva 2014/26/EU). Glede na 21. člen Direktive 2014/26/EU je treba javnosti tako razkriti seznam sporazumov o zastopanju, ki jih je sklenila, in imena organizacij za kolektivno upravljanje pravic, s katerimi je sklenila te sporazume o zastopanju. Direktiva 2014/26/EU je tako opredelila, da več kot seznama sklenjenih bilateralnih sporazumov ni treba javno objavljati. Razlog za takšno odločitev je v tem, da gre za v veliki večini držav za zasebnopravne subjekte, ki niso nujno podvrženi režimu dovoljenj, za zasebnopravno področje in za posege na sicer svobodnem gospodarskem trgu in področju s tujimi elementi, od katerih niso vsi podvrženi režimu evropske zakonodaje. Tolikšen poseg države na sicer zasebnopravno področje bi bil neupravičen oziroma nesorazmeren cilju, ki ga sicer Direktiva 2014/26/EU zasleduje. V zvezi s sklicevanjem pritožnika na odločanje IP v primerih javnih naročil je stranski udeleženec poudaril, da gre za dva popolnoma različna segmenta pravnega urejanja družbeno pomembnih področij – enega, ki je izvorno izključno zasebne narave (področje kolektivnega upravljanja avtorskih pravic), in drugega, ki že izvorno ni zasebne narave, temveč javnopravne (področje javnega naročanja). Dovoljenje za kolektivno upravljanje tudi nima enake javnopravne veljave, kot jo ima npr. dovoljenje za izkoriščanje omejenih javnih dobrin ali javna delitev naročil za davkoplačevalski denar. Zato je te javnopravne elemente dovoljenja treba razlagati smiselno in restriktivno na področju, kjer pregrobo posežejo na področje zasebnega, kot je v konkretni zadevi. Tudi namen ZKUASP ni narediti področje kolektivnega upravljanja povsem javno oz. javnopravno, saj bi bil tak poseg države v zasebnopravno področje nesorazmeren. Namen ZKUASP je bil le zagotoviti nadzor (zlasti) imetnikom pravic in pristojnemu organu nad delom kolektivnih organizacij. To jasno izhaja tudi iz načel ZKUASP, med katerimi ni javnosti delovanja. Načela preglednosti ni mogoče enačiti z načelom javnosti. V zvezi z obstojem subjektivnega kriterija je stranski udeleženec navedel, da dolžnost varovanja informacij, ki jih pridobi imetnik pravic pri vpogledu v dokumente in podatke kolektivnih organizacij, določa že ZKUASP. Tako je že zakonodajalec prepoznal vse dokumente in podatke kolektivne organizacije kot poslovno zaupne. Zato je po 37. členu ZKUASP imetnik pravic tudi dolžan podpisati izjavo o varovanju z vpogledom razkritih mu dokumentov in podatkov. Posledično sploh ni potrebe po tem, da stranski udeleženec izda poseben akt o določitvi zahtevanih podatkov za poslovno skrivnost. Poleg tega je stranski udeleženec, poleg organu že posredovanega Pravilnika, sprejel tudi Sklep o poslovni skrivnosti, ki ga je predložil IP v svojem odgovoru. Nenazadnje pa določba, da je bilateralni sporazum v svoji vsebini poslovna skrivnost, izhaja tudi iz besedila teh pogodb samih. Prav tako pa je v konkretnem primeru podan tudi objektivni kriterij za določitev zahtevanih informacij za poslovno skrivnost. V primeru razkritja zahtevanih pogodb bi namreč prosilec lahko stopil v kontakt s pogodbenimi partnerji stranskega udeleženca in skušal prevzeti njegove posle, kar je že skušal početi v preteklosti. Navedbe prosilca o obstoju javnega interesa so pomanjkljive in neutemeljene. Preglednost poslovanja kolektivnih organizacij je ZKUASP že zagotovil z navedbo podatkov, ki jih je treba objaviti, z določno opredelitvijo vsebine letnega poročila ter z upravnim nadzorom organa. Stranski udeleženec pa je v odgovoru zatrjeval tudi, da prosilec zlorablja svojo pravico dostopa do informacij po ZDIJZ. Navedel je še, da samo zato, ker se nek dokument, podatek ali listina nahaja pri zavezancu, to še ne pomeni, da gre za informacijo javnega značaja, saj ne gre za primaren produkt dela državnega organa.

 

IP je odgovor stranskega udeleženca dne 6. 4. 2017 posredoval prosilcu v izjasnitev.

 

Dne 18. 4. 2017 je IP prejel odgovor prosilca, v katerem ta v prvi vrsti navaja, da je stranski udeleženec svoj odgovor vložil prepozno, pri čemer bi moral prošnjo za podaljšanje roka vložiti na veljaven način, po 63. členu ZUP, oz. zaprositi za vrnitev v prejšnje stanje po 103. členu ZUP. Načelo materialne resnice, h kateremu je zavezan IP, ne pomeni, da mora IP ravnati kot zastopnik interesov stranskega udeleženca s prekomerno aktivnostjo v njegovo korist. Treba je namreč upoštevati tudi druga načela ZUP, med njimi načelo iz 7. člena ZUP, kar pa ne pomeni dolžnosti organa, da bi moral stranskemu udeležencu omogočati podaljševanje in oviranje postopka s prepoznim vlaganjem vlog (in s tem omogočati ugodnejši položaj) v postopku na račun prosilčevega interesa prejeti odločitev v tej zadevi. Dodal je še, da sicer držijo navedbe, da je 39. člen ZKUASP specialnejši od 16. člena ZKUASP, vendar to velja le glede določitve, katere informacije je treba objaviti na spletu. Iz določb Direktive 2014/26/EU pa izhaja obveznost držav članic, da zagotovijo objavo vsaj (in ne le) tistih podatkov, ki so naštete v 21. členu. Poleg tega ZKUASP uvaja sistem dovoljenj, za izdajo katerega državni organ presoja pogoje, zaradi česar gre v zvezi s tem za javnopravno področje. Sistem dovoljenj pomeni sistem, vsebinsko blizu sistema javnih pooblastil, pri čemer je imetnik dovoljenja v konkretnem primeru samo en subjekt – stranski udeleženec, drugi pa tega dovoljenja ne morejo pridobiti. Posledično gre za podobno dejansko stanje tistemu iz že omenjene odločbe IP, kjer je IP odločil, da podatkov, ki predstavljajo informacijo o izpolnjevanju pogojev, ni mogoče označiti za poslovno skrivnost. Toliko bolj tako velja, da ni mogoče označiti za poslovno skrivnost informacije o izpolnjevanju pogojev, pri čemer na podlagi dovoljenja (danega ob izpolnjevanju pogojev) pravni subjekt trajneje izključuje vse druge subjekte, kot to velja v konkretnem primeru. Preprečevanje dostopa do zahtevane informacije bi lahko pomenilo, da lahko ob izključitvi nadzora civilne javnosti imetnik dovoljenja za kolektivno upravljanje potencialno brez izpolnjevanja pogojev izključuje vse druge subjekte od sodelovanja v sistemu varstva avtorske pravice preko kolektivnega upravljanja. Hkrati to lahko pomeni škodo za avtorje, ker morda niti ne varuje njihovih avtorskih pravic, kot bi jih moral, česar pa mu spet ni treba izkazati. Slednje gotovo ni v javnem interesu. Prosilec se sicer strinja, da načela transparentnosti ni mogoče enačiti z načelom javnosti, vendar pa transparentnosti ni mogoče zagotoviti brez javnosti temeljnih informacij. Zakonitost delovanja kolektivnih organizacij ne zagotavlja zgolj dejstvo obstoja in številčnosti sporazumov, temveč je po naravi stvari za izpolnjevanje pogojev potreben obstoj sporazumov z ustrezno vsebino. Treba je zagotoviti javnost tistih informacij, s katerimi je izkazano, da sporazum po vsebini izpolnjuje pogoje za podelitev dovoljenja za kolektivno upravljanje stranskemu udeležencu. Dejstvo, da ima kolektivna organizacija sklenjene sporazume z ustreznimi pogodbeniki in za ustrezen predmet pod ustreznimi pogoji, pomeni izkaz opravljanja njej zaupane zakonsko določene naloge in ne more biti poslovna skrivnost. V zvezi s subjektivnim kriterijem za določitev poslovne skrivnosti je prosilec poudaril, da sta tako pravilnik kot sklep, ki ju je predložil stranski udeleženec kot akta o določitvi zahtevanih informacij za poslovno skrivnost, zelo pavšalna oziroma splošna po vsebini. Za poslovno skrivnost določata vse podatke, informacije in dokumente v zvezi s poslovanjem stranskega udeleženca. Glede sklicevanja stranskega udeleženca na 37. člen ZKUASP je prosilec navedel, da se ta nanaša na pravico imetnika pravic do vpogleda v dokumente in podatke kolektivne organizacije, torej na pravico do dostopa do dokumentov pri kolektivni organizaciji in ne organu. Hkrati pa imetnik pravic dostopa do bistveno večjega nabora informacij po 37. členu ZKUASP, kot bi dostopal po ZDIJZ, zaradi česar je zavezan k varovanju poslovnih skrivnosti. Prosilec je še poudaril, da iz določb pogodb, ki jih navaja stranski udeleženec, ne izhaja, da so te določene za poslovno skrivnost, temveč se nanašajo na informacije, ki bi jih stranki izvedeli druga od druge pri izvrševanju takšnih sporazumov. Prosilec je dodal še, da zahtevane informacije nedvomno predstavljajo informacije javnega značaja, saj gre za informacije, pridobljene sicer od druge osebe, vendar pri opravljanju konkretne naloge iz delovnega področja organa.

 

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo prosilec izpodbija, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

  1. Upoštevanje odgovora stranskega udeleženca

 

IP ugotavlja, da so neutemeljene navedbe prosilca v odgovoru z dne 18. 4. 2017 o tem, da je bil odgovor stranskega udeleženca v pritožbenem postopku vložen prepozno. Kot pravilno navaja prosilec, je bil stranskemu udeležencu poziv IP, št. 090-40/2017/2 vročen 10. 3. 2017, pri čemer je IP v pozivu določil rok za odgovor 8 dni od prejema poziva. Rok za odgovor se je tako iztekel dne 18. 3. 2017. Glede na datum, napisan na odgovoru, je stranski udeleženec resnično odgovor vložil ne prej, kot 20. 3. 2017, pri čemer ga je IP prejel 28. 3. 2017. Vendar pa je stranski udeleženec že dne, 14. 3. 2017, torej še pred iztekom roka za odgovor, IP zaprosil za podaljšanje roka iz 8 na 15 dni, kakor to dopušča prvi odstavek 241. člena ZUP. V skladu z določbo tretjega odstavka 99. člena ZUP, se lahko rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, podaljšata na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje. V konkretnem primeru je stranski udeleženec navedel, da za podaljšanje roka zaproša, ker pritožba skupaj s prilogami obsega 200-listno dokumentacijo, problematika pa se navezuje tudi na novi ZKUASP, ki je v svojem bistvu še v zagonu in ravno ta časa potekajo tudi sestanki pri organu, na kakšen način naj se določbe (tudi glede dostopnosti dokumentacije) implementirajo, zaradi česar ne gre za enostavno pravno zadevo. IP je ugotovil, da so razlogi za podaljšanje roka v konkretnem primeru nedvomno opravičeni.

 

Na tem mestu IP še dodaja, da ima, glede na določbo drugega odstavka 146. člena ZUP, stranka pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve vse do izdaje odločbe, uradna oseba pa ji mora to omogočiti. Četudi bi torej stranski udeleženec dejansko poslal odgovor na poziv IP po izteku podaljšanega roka za odgovor, bi ga IP moral upoštevati, saj ga je prejel pred izdajo te odločbe. Če stranki sodelovanje v postopku ni omogočeno, zlasti možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki je samostojen pritožbeni razlog in na katerega pazi, tudi v primeru pritožbe iz drugih razlogov, drugostopenjski organ po uradni dolžnosti (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP in drugi odstavek 247. člena ZUP). Poleg tega je IP, kot pravilno ugotavlja že prosilec v pritožbi, v pritožbenem postopku zavezan ravnati tudi v skladu s temeljnimi načeli ZUP, med katerimi IP izpostavlja predvsem načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP. V skladu z navedeno določbo je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon. Nadalje mora v skladu z določbo 138. člena ZUP organ, ki vodi postopek, ugotoviti vse pomembne okoliščine in dejstva, med postopkom pa mora ves čas ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena (prvi odstavek 139. člena ZUP). Uradna oseba, ki vodi postopek, pa mora po uradni dolžnosti odrediti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve (drugi odstavek 139. člena ZUP). Če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena tega zakona, temveč mora postopek nadaljevati (tretji odstavek 140. člena ZUP). Materialno resnico išče organ ves čas postopka, zato lahko ugotovitveni in dokazni postopek dopolnjuje vse do izdaje odločbe na prvi stopnji.[1] Pri iskanju materialne resnice velja preiskovalno načelo (inkvizicijska maksima), kar pomeni, da je uradna oseba zadolžena za zbiranje dokazov oziroma dejstev, potrebnih za odločitev in ni vezana na predloge strank (sodba VS RS, št.1377/93-6). Zato lahko uradna oseba sama odreja okoliščine, ki jih je potrebno dokazovati (sodba VS RS, št U 1377/93-6).[2]

 

Prav tako mora IP upoštevati načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, po katerem je treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Pravica do zaslišanja je tudi ustavna pravica, ki izhaja iz 22. člena URS o enakem varstvu pravic (Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-147/96), kršitev te pravice pa predstavlja bistveno kršitev postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

 

Upoštevaje vse navedeno IP ugotavlja, da so neutemeljene navedbe prosilca o tem, da se odgovor stranskega udeleženca ne bi smel upoštevati, ker je bil vložen prepozno.

 

  1. Ali gre za informacijo javnega značaja ?

 

V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ. Stranski udeleženec pa v odgovoru na pritožbo z dne 20. 3. 2017 navaja, da zahtevane informacije ne predstavljajo informacije javnega značaja, saj ne gre za izdelek organa, temveč za informacije, ki se le nahajajo pri organu. Podobno je navedel organ v izpodbijani odločbi, pri čemer je hkrati vseeno o zahtevanih informacijah odločal, kot da gre za informacije javnega značaja. Navedbe organa so zato v tem delu kontradiktorne.

 

Definicija informacije javnega značaja je določena v 1. odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument, op. IP), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Kot jasno torej izhaja iz navedene določbe ZDIJZ za to, da se neka informacija šteje za informacijo javnega značaja, zadošča, da jo organ pridobi od druge osebe, in ni treba, da jo izdela organ sam (oziroma v sodelovanju z drugim organom). Pomembno je le, da se zahtevana informacija, kot to izrecno navaja ZDIJZ, nahaja pri organu oziroma, da organ z njo razpolaga.

 

Iz določbe 4. člena ZDIJZ tako izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1.     informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2.     organ mora z njo razpolagati in

3.     nahajati se mora v materializirani obliki.

 

V konkretnem primeru organ nedvomno razpolaga z zahtevanimi informacijami (vzajemne pogodbe, ki jih je Zavod AIPA sklenil s tujimi kolektivnimi organizacijami) v materializirani obliki, saj jih je dne 27. 2. 2017 posredoval IP za namene tega postopka. Prav tako pa ni dvoma, da gre informacije iz delovnega področja organa. Kot pravilno navaja prosilec v izjavi z dne 18. 4. 2017, je organ zahtevane informacije pridobil pri opravljanju svoje zakonsko določene naloge – podeljevanja dovoljenja iz 13. in 14. člena ZKUASP. IP pri tem ugotavlja, da mora glede na določbe 10. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP kolektivna organizacija k vlogi za izdajo dovoljenja pri pristojnem organu za kolektivno upravljanje med drugim priložiti tudi, v primeru obveznega kolektivnega upravljanja avtorske pravice s tujimi kolektivnimi organizacijami, podpisana pisma o nameri ali sklenjene sporazume o zastopanju, torej ravno informacije, ki jih v konkretnem primeru zahteva prosilec. Glede na 7. alinejo 3. člena ZKUASP je pristojni organ Urad RS za intelektualno lastnino, torej organ – zavezanec po ZDIJZ v konkretnem primeru. Organ je torej zahtevane informacije pridobil od stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje, kar je zakonsko določena naloga organa. Navedeno izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, kjer organ izrecno navaja, da je zahtevane informacije stranski udeleženec predložil, ker je zavezan organu predložiti informacije in dokumente v smislu izvajanja nadzorstvene funkcije. Nedvomno torej zahtevane informacije izvirajo iz delovnega področja organa, organ pa z njimi razpolaga v materializirani obliki. Glede informacij, ki so predmet pritožbenega postopka, so tako izpolnjene vse predpostavke za obstoj informacij javnega značaja.

 

IP je zato v nadaljevanju ugotavljal, ali zahtevani dokumenti predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja, ali pa je podana katera od izjem od prostega dostopa, kot jih opredeljujeta 5. a člen in prvi odstavek 6. člena ZDIJZ.

 

  1. Izjeme od prostega dostopa do informacij (izjema po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ)

 

Tako organ kot stranski udeleženec glede zahtevanih informacij zatrjujeta obstoj izjeme iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede na navedeno določbo se dostop do zahtevane informacije zavrne, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

 

Po 39. členu ZGD-1 je poslovna skrivnost opredeljena kot podatek, ki ga določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 39. člena ZGD-1). Ne glede na to pa se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki kot taki niso določeni s sklepom družbe, pa je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (drugi odstavek 39. člena ZGD-1). ZGD-1 torej loči dva kriterija, subjektivnega (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) in objektivnega (drugi odstavek 39. člena ZGD-1), glede na to, na kakšni podlagi je prepovedano razkritje poslovne skrivnosti. V primeru, da so izpolnjeni pogoji za obstoj poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju, presoja obstoja poslovne skrivnosti po objektivnem kriteriju ni potrebna.


Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Po tem kriteriju ni pomembno vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za podjetje. Nosilec lahko za poslovno skrivnost določi tudi morebitne manj pomembne podatke, saj je določitev prepuščena njemu samemu. Za izpolnitev tega kriterija mora biti podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati.[3] S pisnim sklepom mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 40. člena ZGD-1).

 

V zvezi z obstojem subjektivnega kriterija se stranski udeleženec sklicuje na določbe ZKUASP, na določbe v zahtevanih sporazumih in na akta o določitvi poslovne skrivnosti (Pravilnik in Sklep).

 

IP v prvi vrsti ugotavlja, da ne držijo navedbe stranskega udeleženca in organa, da zahtevane sporazume kot poslovno skrivnost opredeljuje že ZKUASP v 37. členu. Kot pravilno navaja prosilec, se določbe 37. člena ZKUASP nanašajo na pravico imetnika pravic do vpogleda v dokumente in podatke kolektivne organizacije. Gre torej za poseben postopek, v okviru katerega imajo točno določene osebe (imetniki pravic) dostop do bistveno širšega nabora podatkov, kot bi ga imele preko postopka po ZDIJZ, in lahko dostop zahtevajo pri subjektu, ki ni nujno zavezanec za dostop do informacij po ZDIJZ. Posledično je zaveza imetnika pravic k varovanju poslovne skrivnosti nujna. To pa še ne pomeni, da ZKUASP v 37. členu določa informacije, ki jih v konkretnem primeru zahteva prosilec, kot poslovno skrivnost. IP tega ni zasledil niti v predlogu niti v dokumentih iz postopka sprejema ZKUASP. Posledično ni mogoče šteti, da je subjektivni kriterij za določitev zahtevanih podatkov za poslovno skrivnost izpolnjen že na podlagi določb ZKUASP.

 

Prav tako v konkretnem primeru subjektivni kriterij ni izpolnjen že na podlagi določb iz zahtevanih pogodb, kot to zatrjuje stranski udeleženec. Predmet zahteve je 13 sporazumov s tujimi kolektivnimi organizacijami (VdFS iz Avstrije, UFR u BiH iz Bosne in Hercegovine, A-PRAVA MONTENEGRO iz Črne gore, COPYDAN VERDENS TV in COPYDAN KULTUR-PLUS obe iz Danske, GCA iz Gruzije, DHFR iz Hrvaške, SDGI iz Irske, VAPIK iz Kosova, EJI iz Madžarske, VG BILDKUNST iz Nemčije, AISGE ter DAMA obe iz Španije). Od tega jih 7 (VdFS, COPYDAN VERDENS TV, COPYDAN KULTUR-PLUS, DHFR, SDGI, VG BILDKUNST, DAMA) dejansko sploh ne vsebuje določb, ki bi se kakorkoli opredeljevale do poslovne skrivnosti. Od preostalih 5 jih 5 (GCA, EJI, VAPIK, A-PRAVA MONTENEGRO ter UFR u BiH) vsebuje identično določbo, glede katere prosilec pravilno navaja, da za poslovno skrivnost sicer določa informacije stranskega udeleženca in njegovega sopogodbenika, vendar pa tudi izrecno izključuje raztezanje določbe na same pogodbe in njihove anekse. Stranski udeleženec je namreč pri prevodu teh določb izvzel navedbo v oklepaju, in sicer: »but this Agreement and all the Annexes to this agreement«, kar se v slovenskem jeziku glasi: »razen tega sporazuma in vseh aneksov k temu sporazumu«. Posledično se te določbe ne morejo šteti, da opredeljujejo zahtevane sporazume (in pripadajoče anekse) za poslovno skrivnost. Enako velja za določbo v aneksu k sporazumu s kolektivno organizacijo AISGE, ki sicer res določa zaupnost informacij, vendar se dejansko ne nanaša na informacije iz zahtevanih pogodb, temveč na informacije, ki si jih sopogodbenika izmenjujeta v okviru izvajanja pogodbe, in sicer informacije o dejanski uporabi posnetkov izvajalcev. Določba se namreč nahaja v razdelku o izmenjavi informacij med sopogodbenikoma za namene izvrševanja obveznosti in pravic iz pogodbe (kolektivnega upravljanja nad sorodnimi pravicami na območju države), in sicer takoj za določbo o tem, da se sopogodbenika zavezujeta posredovati drugi stranki vse informacije o dejanski uporabi posnetkov izvajalcev. Glede na navedeno IP tudi glede določbe iz tega aneksa k sporazumu ugotavlja, da ne določa zahtevanega sporazuma za poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju.

 

Stranski udeleženec je organu v okviru prvostopenjskega postopka posredoval Pravilnik o postopku vpogleda v repertoar avdiovizualnih del in v uradno dokumentacijo Zavoda AIPA z dne 25. 8. 2011 (v nadaljevanju Pravilnik). V okviru pritožbenega postopka je stranski udeleženec IP posredoval še Sklep o poslovni skrivnosti z dne 11. 10. 2011 (v nadaljevanju Sklep). V tem delu IP najprej pojasnjuje, da ne držijo navedbe prosilca, da je stranski udeleženec navedena akta predložil prepozno, da bi se ju lahko upoštevalo kot pravočasna. Kot namreč izhaja iz sodb Upravnega sodišča št. U 1976/2008-26 z dne 26. 5. 2010, št. I U 350/2012-35 z dne 6. 7. 2012, št. I U 449/2014 z dne 27. 5. 2015, št. I U 599/2014 z dne 3. 11. 2015 ter št. I U 1573/2014-23 z dne 18. 11. 2015, se sklep o določitvi poslovne skrivnosti šteje za pravočasnega, če je izdan (in ne le, če ga je organ tudi prejel) pred prejemom zahteve za dostop do informacij javnega značaja. Pri tem je sodišče v sodbah št. I U 599/2014 z dne 3. 11. 2015 in št. I U 1573/2014-23 z dne 18. 11. 2015 izrecno navedlo, da je stranski udeleženec res akt o določitvi poslovne skrivnosti organu posredoval šele po prejemu zahteve za dostop do informacij javnega značaja, vendar pa to še ne pomeni, da organ z njim ni ravnal kot s poslovno skrivnostjo, oziroma da so bile zahtevane informacije prosto dostopne. Če neka druga oseba (izven družbe) iz drugega odstavka 40. člena ZGD-1 ni obveščena na formalen način v trenutku seznanitve s predmetnik podatkom o tem, da je ta poslovna skrivnost, to še ne pomeni, da ta oseba ni s predmetnim podatkom, na podlagi poslovnih običajev, ravnala kot s poslovno skrivnostjo. V sodbi št. I U 1573/2014-23 z dne 18. 11. 2015 je Upravno sodišče še dodalo, da seznanitev oseb, da morajo določen podatek varovati kot poslovno skrivnost, ni conditio sine qua non za obstoj poslovne skrivnosti. Upoštevaje navedeno IP ugotavlja, da sta Pravilnik in Sklep pravočasna.

 

Ob vpogledu v Pravilnik IP ugotavlja, da ta dejansko po vsebini ne predstavlja akta o določitvi poslovne skrivnosti. Gre namreč za akt, ki opredeljuje dve vrsti postopkov dostopa do informacij – postopek vpogleda v repertoar avdiovizualnih del ter postopek vpogleda v uradno dokumentacijo Zavoda AIPA. Prvi postopek se nanaša na pravice po 155. členu, drugi pa na pravice po 160. členu v času sprejema Pravilnika veljavnega Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (16/07 uradno prečiščeno besedilo in 68/08). Pravilnik sam pa ne vsebuje določb o tem, kateri podatki stranskega udeleženca se štejejo za poslovno skrivnost. Iz 18. člena Pravilnika posredno izhaja, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, pridobljeni na podlagi vpogleda, in kopije dokumentov Zavoda AIPA. Glede na to, da je predmet Pravilnika vpogled v repertoar avdiovizualnih del (155. člen takrat veljavnega ZASP), oziroma v letno finančno poročilo in poročilo njenega nadzornega odbora (160. člen takrat veljavnega ZASP), določbe o poslovni skrivnosti ni mogoče razumeti, kot da se nanaša tudi na sporazume, sklenjene med Zavodom AIPA in tujimi kolektivnimi organizacijami. IP zato ugotavlja, da Pravilnik ne predstavlja ustreznega akta o določitvi zahtevanih sporazumov za poslovno skrivnost po prvem odstavku 39. člena ZGD-1.

 

Drugače pa je IP ugotovil glede Sklepa. Ta namreč v 1. členu vsebuje določbo, ki opredeljuje, da se kot poslovna skrivnost štejejo vsi komercialni in/ ali finančni podatki, informacije, listine in druga dokumentacija v zvezi s poslovanjem Zavoda AIPA, ki jo Zavod AIPA ali od njega pooblaščena oseba v kakršnikoli obliki sestavi, obdeluje, zbira in/ ali posreduje svojim poslovnim partnerjem, povezanim osebam ali katerikoli drugi osebi, vključujoč državne organe RS. Nadalje Sklep v obrazložitvi navaja, da se kot poslovna skrivnost štejejo zlasti podatki o finančnem stanju zavoda, o strateških usmeritvah zavoda ter podatki o poslovnih strankah, imetnikih pravic, prihodkih, obsegu prometa in poslovanja v zvezi s storitvami, ki jih opravlja stranski udeleženec. Drugače kot Pravilnik, torej Sklep vsebuje izrecno določbo o tem, katere podatke vse stranski udeleženec šteje za poslovno skrivnost. IP tako ugotavlja, da Sklep, ki ga je predložil stranski udeleženec, ustreza sklepu o določitvi poslovne skrivnosti po prvem odstavku 39. člena ZGD-1.

 

V tem delu IP še dodaja, da sklicevanje prosilca na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 52/2012 z dne 16. 4. 2013 ni relevantno, saj gre za sodbo v delovnopravni zadevi in ne v zadevi glede dostopa do informacij javnega značaja. Poleg tega se je Pravilnik o določitvi poslovne skrivnosti v zadevi, ki jo navaja prosilec, skliceval na računovodske standarde, ki pa ne določajo, kateri podatki so javni ali tajni. Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi izrazilo predvsem stališče, da vsi na kakršenkoli način dostopni podatki o poslovanju družbe ne morejo predstavljati poslovne tajnosti družbe, kot je to določal akt o določitvi poslovne skrivnosti tožeče stranke. V konkretnem primeru pa ne gre za to, da bi na podlagi sklepa veljali za poslovno skrivnost vsi podatki stranskega udeleženca, ki so dostopni na kakršenkoli način, temveč gre za pogodbe, sklenjene med stranskim udeležencem in tretjimi osebami, tujimi kolektivnimi organizacijami, ki vsebujejo tudi finančne in komercialne podatke stranskega udeleženca in podatke o njegovem poslovnem odnosu s tretjimi osebami. Ti podatki pa so izrecno opredeljeni kot poslovna skrivnost v že navedenih določbah Sklepa.

 

IP je glede na navedeno ugotovil, da je subjektivni kriterij za določitev poslovne skrivnosti glede zahtevanih informacij izpolnjen. Posledično sicer ni potrebe po ugotavljanju, ali je izpolnjen tudi objektivni kriterij, vendar IP na tem mestu dodaja, da je stranski udeleženec izkazal tudi obstoj objektivnega kriterija. Navedel je namreč, da bi lahko prosilec v primeru razkritja zahtevanih sporazumov skušal sopogodbenikom stranskega udeleženca ponuditi boljši pravni posel in tako stranskemu udeležencu »speljati« stranke. Prekinitev sodelovanja med stranskim udeležencem in njegovimi sopogodbeniki bi lahko pomenila, da stranski udeleženec ne izpolnjuje več pogojev za kolektivno upravljanje s pravicami na avdiovizualnih delih, kar bi lahko vodilo tudi v odvzem ustreznega dovoljenja s strani organa. Takšne poizkuse je prosilec v preteklosti že izvajal, ko je brez dovoljenja organa sklepal bilateralne sporazume s tujimi kolektivnimi organizacijami za področje uveljavljanja pravic iz avdiovizualnih del, zaradi česar le-te niso želele pristopiti k pogajanjem za sklenitev sporazumov s stranskim udeležencem. Organ je takšno ravnanje prosilcu prepovedal s sklepom št. 3121-8/2013-3 z dne 5. 2. 2014, ki ga je potrdilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo št. I U 447/2014-9 z dne 9. 4. 2015. Do teh navedb stranskega udeleženca se prosilec ni opredelil, navedel je le, da sta imela s stranskim udeležencem v preteklosti nesoglasja. IP tako ugotavlja, da je stranski udeleženec izkazal tudi obstoj objektivnega kriterija za določitev zahtevanih pogodb za poslovno skrivnost.

 

Prosilec v pritožbi navaja tudi, da so zahtevani sporazumi oziroma njihova vsebina že po zakonu javni, zaradi česar se v skladu z določbo tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 ne morejo določiti za poslovno skrivnost. Glede na določbe 16. člena ZKUASP morajo namreč kolektivne organizacije objavljati sporazume o zastopanju s tujimi kolektivnimi organizacijami – torej ravno sporazume, ki jih zahteva prosilec.

 

IP ugotavlja, da so te navedbe prosilca neutemeljene. Res je, da ZKUASP v 4. točki prvega odstavka 16. člena določa, da kolektivna organizacija v okviru svoje dejavnosti sklepa in objavlja sporazume o zastopanju s tujimi kolektivnimi organizacijami. Vendar pa so IP prepričale navedbe stranskega udeleženca, da je ta določba podrobneje urejena v 39. členu ZKUASP (oziroma, da je 39. člen ZKUASP v zvezi s proaktivno objavo podatkov specialnejša določba od 16. člena ZKUASP), ki določa, katere podatke kolektivne organizacije objavljajo na svojih spletnih straneh kot prosto dostopne javnosti. V skladu z določbo 6. točke prvega odstavka 39. člena  tega zakona kolektivna organizacija, na svoji spletni strani, za javnost prosto dostopno objavi imena tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima sklenjene sporazume o zastopanju, in seznam teh sporazumov. Navedena določba 39. člena ZKUASP predstavlja prenos določbe 1.(h) točke 21. člena Direktive 2014/26/EU v slovenski pravni red. Glede na navedeno določbo Direktive 2014/26/EU morajo države članice namreč poskrbeti, da kolektivne organizacije objavijo, med drugim, tudi seznam sporazumov o zastopanju, ki so jih sklenile, in imena kolektivnih organizacij, s katerimi so sklenile te sporazume o zastopanju. Direktiva 2014/26/EU pa ne določa obveznosti objave tudi vsebine teh sporazumov. Držijo sicer navedbe prosilca, da Direktiva 2014/26/EU v 21. členu našteva minimalni nabor informacij, za katere morajo države članice zagotoviti, da jih kolektivne organizacije javno objavijo na svoji spletni strani. Države članice lahko torej določijo širši nabor informacij za objavo na spletnih straneh kolektivnih organizacij. Vendar pa IP ugotavlja, da zakonodajalec tega z ZKUASP ni storil. ZKUASP v 39. členu taksativno našteva, katere informacije morajo kolektivne organizacije objaviti na svojih spletnih straneh, pri čemer med njimi ne navaja vsebine sporazumov o zastopanju s tujimi kolektivnimi organizacijami. Zakonodajalec je pri tem v 39. členu ZKUASP določil bistveno širši nabor informacij za obvezno objavo na spletu, kot ga določba Direktiva 2014/26/EU v 21. členu, in se torej ni držal le minimalnega nabora informacij iz navedene določbe Direktive. Hkrati je v 77. členu ZKUASP zakonodajalec kot prekršek določil le neupoštevanje določb 39. člena, ne pa tudi za neupoštevanje določb 16. člena ZKUASP. Upoštevaje navedeno IP tako ugotavlja, da ZKUASP dejansko kolektivne organizacije zavezuje le k objavi imen tujih kolektivnih organizacij, s katerimi imajo sklenjene sporazume o zastopanju, in seznama sporazumov, ne pa tudi k objavi vsebine teh sporazumov. Pri tem je IP upošteval tudi dejstvo, da je organ, ki je zavezanec za dostop do informacij v konkretnem postopku in hkrati tudi nadzorni organ nad objavo informacij in delovanjem kolektivnih organizacij po določbah ZKUASP, odločil, da so zahtevani sporazumi poslovna skrivnost. Tudi nadzorni organ nad določbami ZKUASP torej očitno določb ZKUASP ne razlaga v smislu obveznosti kolektivnih organizacij, da objavljajo vsebino sporazumov o zastopanju s tujimi kolektivnimi organizacijami. Nenazadnje pa tudi prosilec, ki je sam kolektivna organizacija in torej zavezan ravnati po določbah ZKUASP, ne objavlja vsebine teh sporazumov, temveč le njihov seznam z imeni tujih kolektivnih organizacij in navedbo, ali sporazum pokriva male pravice in mehanične pravice.

 

V zvezi s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1 pa prosilec zatrjuje tudi, da zahtevanih sporazumov ni mogoče določiti za poslovno skrivnost že po naravi njihove vsebine. Njihova vsebinska ustreznost namreč upoštevaje določbe 10. točke prvega odstavka 13. člena in 14. člena ZKUASP predstavlja pogoj za pridobitev (in ohranitev) javnopravnega dovoljenja, ki ga mora pridobiti kolektivna organizacija, če želi opravljati svojo dejavnost. Kolektivna organizacija, ki pridobi dovoljenje, glede na tretji odstavek 14. člena v povezavi z 9. členom ZKUASP, izključi vse druge pravne osebe iz nastopanja na istem vsebinskem področju kolektivne organizacije. Pri tem gre za pridobitev trajnejše pravice do opravljanja dejavnosti, zaradi česar pride do popolne izključitve drugih subjektov iz opravljanja enake dejavnosti. V primeru, da stranski udeleženec v resnici pogojev sploh ne bi izpolnjeval, pa vendar opravljal dejavnost, bi med drugim predstavljal tudi nelojalno (hkrati še izključujočo) konkurenco morebitnim drugim istovrstnim subjektom.

 

Navedbe prosilca so tudi v tem delu neutemeljene. Zgolj dejstvo, da je predložitev določenih dokumentov pogoj za pridobitev določenega dovoljenja, še ne pomeni, da takšni dokumenti ne morejo biti določeni za poslovno skrivnost. Tretji odstavek 39. člena ZGD-1 namreč določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Da bi torej prišla v poštev navedena določba ZGD-1, bi moral zakon določati, da so zahtevani podatki javni, ali pa bi morali ti podatki vsebovati informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Samo zato, ker je za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti kolektivnega upravljanja z avtorsko in sorodnimi pravicami potrebna, med drugim, tudi vsebinska presoja zahtevanih dokumentov s strani organa, to še ne pomeni, da gre za dokumente, ki so po zakonu javni. V zvezi s tem IP še pojasnjuje, da odločba IP št. 090-268/2016 z dne 15. 12. 2016, na katero se v zvezi z izdajo javnopravnega dovoljenja sklicuje prosilec, v konkretnem primeru ni relevantna. Gre namreč za bistveno drugačno dejansko in pravno stanje. V navedeni odločbi je IP odločil o dostopu do dokumentov iz postopka javnega naročanja, na podlagi katerega je zavezanec za dostop izbranemu ponudniku izplačeval javna sredstva. Res je sicer, kot navaja prosilec, da je IP odločil, da se zahtevane informacije v zadevi št. 090-268/2016 razkrijejo, ker gre za informacije o izpolnjevanju pogojev. Vendar pa je treba upoštevati celoten kontekst zadeve - IP je namreč tako odločil, ker so bile v konkretnem primeru zahtevane informacije v zvezi s porabo javnih sredstev. IP je torej v zadevi št. 090-268/2016 zahtevane informacije razkril na podlagi t.i. izjeme od izjem, na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri se dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre, med drugim, za podatke o porabi javnih sredstev. V konkretnem primeru zahtevani sporazumi ne predstavljajo informacij o porabi javnih sredstev, tega ne zatrjuje niti prosilec. Poleg tega je treba v zvezi s postopki javnega naročanja upoštevati tudi določbe zakonodaje, ki ureja javna naročila in ki neposredno določa določen nabor informacij kot javen (glej 35. člen ZJN-3). Posledično sklicevanje prosilca na zadevo IP št. 090-268/2016 z dne 15. 12. 2016 za reševanje predmetnega pritožbenega postopka ni relevantno.

 

IP pa tudi ob pregledu ostalih relevantnih določb, tako Direktive 2014/26/EU kot ZKUASP, ni našel določb, na podlagi katerih bi lahko štel, da vsebine zahtevanih sporazumov ni mogoče določiti za poslovno skrivnost in da gre, v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1, za informacije, ki so javne.

 

Upoštevaje vse navedeno IP ugotavlja, da zahtevani sporazumi predstavljajo poslovno skrivnost v skladu z določbami 39. člena ZGD-1 in s tem izjemo od prostega dostopa po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

V nadaljevanju pa je IP ugotavljal še, ali je kljub temu treba zahtevane sporazume razkriti na podlagi določb tretjega ali drugega odstavka 6. člena ZDIJZ (t.i. izjeme od izjem), na kar se sklicuje tudi prosilec.

 

  1. Javni interes

 

Organ je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da glede zahtevanih informacij niso podane okoliščine iz določbe tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, na podlagi katerih bi informacije lahko razkrili kljub temu, da predstavljajo poslovno skrivnost.

Prosilec navedenim ugotovitvam ni oporekal, v pritožbi in odgovoru na izjavo stranskega udeleženca pa zatrjuje, da je v konkretnem primeru javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

 

Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da ga je potrebno uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj test interesa javnosti zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Pri testu interesa javnosti gre za tehtanje, pri katerem je potrebno presoditi, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ in s tem ugotoviti, ali bo v konkretnem primeru javnemu interesu bolj zadoščeno z razkritjem ali z nerazkritjem informacije.

 

Javni interes za razkritje podatkov je podan vselej, ko gre za situacije, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost, odločitve, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Med najpomembnejšimi koristmi za javnost zaradi odprtosti informacij javnega značaja je tako nedvomno razumevanje vsebin in možnost javne razprave, saj preglednost informacij povečuje razumevanje aktualnih vsebin v javni razpravi ter prispeva k verodostojni in odgovorni razpravi. Pomembna korist pa je tudi zagotavljanje preglednosti dela organov in odgovornosti ter s tem zmanjšanje možnosti neodgovornega sprejemanja političnih in strokovnih odločitev, saj preglednost prispeva k bolj premišljenim odločitvam in s tem k dvigu kakovosti dela. Odprtost informacij javnega značaja je pomembna tudi z vidika razumevanja posledic odločitev javnega sektorja, saj državljani le na ta način lahko razumejo posledice odločitev javnih organov in izrazijo pomisleke glede takih odločitev.

 

Prosilec v zvezi s testom interesa javnosti navaja, da obstajata prevladujoč javni interes pri zagotovitvi preglednega delovanja kolektivnih organizacij ter prevladujoč javni interes za varovanje javnega reda – svobodne gospodarske pobude in konkurence.

 

V zvezi z interesom javnosti po preglednem delovanju kolektivnih organizacij se IP sicer strinja z navedbami prosilca, da je to eden izmed temeljnih razlogov za sprejem ZKUASP. Prav tako je eden temeljnih namenov Direktive 2014/26/EU zagotavljanje visoke ravni preglednosti in poročanja kolektivnih organizacij (glej uvodno določbo 9 Direktive 2014/26/EU). S tem namenom Direktiva 2014/26/EU uvaja številne instrumente preglednosti delovanja kolektivnih organizacij, med drugim tudi objavo določenih informacij na spletu. Iz uvodnih določb Direktive 2014/26/EU izhaja, da je glavni namen proaktivne objave informacij okrepitev zaupanja imetnikov pravic, uporabnikov in drugih kolektivnih organizacij v storitve upravljanja pravic, ki jih zagotavljajo kolektivne organizacije (uvodna določba 34 Direktive) in zagotovitev, da imajo imetniki pravic, druge kolektivne organizacije in uporabniki dostop do informacij o obsegu dejavnosti organizacije in o delih ali drugi vsebini, ki jo zastopa (uvodna določbe 35 Direktive). Prav tako držijo navedbe prosilca, da je v javnem interesu, da se zagotovi učinkovito in pregledno delovanje kolektivnih organizacij ter da se vzpostavi učinkovit nadzor nad njihovim delovanjem. Dejstvo pa je, da niti Direktiva 2014/26/EU niti ZKUASP ne določata obveznosti objave celotne vsebine zahtevanih sporazumov, kot je IP ugotovil že zgoraj. Pristojni zakonodajalec je torej, tako v primeru Direktive kot v primeru ZKUASP, opravil tehtanje med interesom javnosti, da dostopa tudi do zahtevanih podatkov, in interesom kolektivnih organizacij, da te informacije razkrijejo le do tega upravičenim osebam. Kot že obrazloženo zgoraj, to nedvomno izhaja iz dejstva, da je slovenski zakonodajalec ob prenosu določb 21. člena Direktive 2014/26/EU v 39. člen ZKUASP sicer razširil nabor podatkov, ki jih morajo kolektivne organizacije obvezno objavljati na svojih spletnih straneh, vendar mednje ni vključil vsebine sporazumov o zastopanju s tujimi kolektivnimi organizacijami. Poleg tega IP meni, da je interesu javnosti po preglednosti delovanja kolektivnih organizacij zadoščeno že z zahtevo po javni objavi številnih drugih podatkov, ki jih v kar 22 točkah taksativno našteva 39. člen ZKUASP (vključno s podatki o imenih tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima sklenjene sporazume o zastopanju, in seznamom teh sporazumov), ter z določbami o obvezni objavi letnega poročila in reviziji (40.-43. člen ZKUASP). ZKUASP pa je uvedel tudi nova, širša pooblastila organu za nadzor nad delovanjem kolektivnih organizacij. Nenazadnje pa je možno, glede na določbo četrtega odstavka 14. člena ZKUASP, zoper odločitev organa, da določenemu subjektu izda dovoljenje za kolektivno upravljanje, vložiti tožbo v upravnem sporu in tako presojo utemeljenosti izdaje dovoljenja prepustiti pristojnemu sodišču. Tó lahko po potrebi vpogleda tudi v vsebino zahtevanih sporazumov in ugotovi, ali kolektivna organizacija izpolnjuje v ZKUASP določene pogoje za opravljanje dejavnosti ali ne.

 

Enako velja tudi glede navedb prosilca o interesu javnosti po varstvu ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude in varstvu konkurence. Pri tem IP v prvi vrsti navaja, da je tudi pravica do poslovne skrivnosti ustavno zagotovljena pravica v okviru pravice do svobodne gospodarske pobude.[4] Na tem mestu IP poudarja, da je za presojo o tem, ali gre pri določenem ravnanju za morebitno kršitev konkurenčnega prava, pristojna Javna agencija za varstvo konkurence (JAVK). Interes preprečevanja omejevanja konkurence je torej zavarovan v okviru postopka, ki se ga lahko sproži pred JAVK.

 

Pri tem IP ugotavlja, da je nedvomno v interesu javnosti, da se ugotovi, kako država izvaja nadzor nad delovanjem kolektivnih organizacij in varstvom konkurence. Vendar pa za dosego seznanjenosti javnosti na tej ravni zadošča, da se javnost seznani s potekom morebitnega postopka nadzora na splošno in s končno odločitvijo pristojnih organov. Seznanjenost javnosti s podatki, ki so poslovna skrivnost stranskega udeleženca, javnosti ne bi omogočila seznanitve z dodatnimi informacijami, ki bi bile v smislu kontrole nad izvajanjem nadzora na področju delovanja kolektivnih organizacij oziroma na področju preprečevanja omejevanja konkurence, ampak bi razkrila le podatke, ki so zanimivi za prosilca kot konkurenta stranskega udeleženca.

 

IP še dodaja, da ne držijo navedbe, da se stranskemu udeležencu omogoča, da mu ni treba izkazati izpolnjevanja pogojev za svoje delovanje. Kot že navedeno zgoraj, je nad utemeljenostjo oziroma zakonitostjo izdanega dovoljenja za delovanje stranskega udeleženca zagotovljen upravni in sodni nadzor, zaradi česar so navedbe prosilca tudi v tem delu neutemeljene.

 

Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da v konkretnem primeru interes javnosti po razkritju zahtevanih sporazumov ni močnejši od interesa stranskega udeleženca po tem, da zavaruje svoje poslovne skrivnosti. Pogoji za razkritje zahtevanih informacij iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ tako niso izpolnjeni.

 

  1. Sklepno

 

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba prosilca neutemeljena. Organ na prvi stopnji je pravilno ugotovil, da zahtevani sporazumi predstavljajo poslovno skrivnost in s tem izjemo od prostega dostopa po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je zato pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil kot neutemeljeno, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

Prvi odstavek 114. člena ZUP določa, da če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel. IP ugotavlja, da je stranski udeleženec Zavod AIPA v postopku priglasil stroške, pri čemer je IP kot upravičene stroške štel vse priglašene stroške: stroške posveta s stranko in pregleda zadeve v višini 100 točk, stroške odgovora na pritožbo v višini 250 točk, 2% materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk ter pripadajoči DDV. Odvetniška točka znaša 0,459 EUR, torej znaša odvetniška storitev 160,65 EUR (350 x 0,459), materialni stroški (2 % od 160,65 EUR) znašajo 3,21 EUR, skupaj torej 163,86 EUR. DDV v višini 22% na znesek 163,86 EUR znaša 36,05 EUR.

 

Ker IP ocenjuje, da je stranski udeleženec v postopku v celoti uspel, je upravičen do povračila stroškov v višini 199,91 EUR, ki jih je dolžan poravnati prosilec, in sicer v roku 8 dni po pravnomočnosti te odločbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

Postopek vodila:                                                        

Maja Lubarda, univ. dipl. prav.                                     

svetovalka IP                                                              

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka


[1] Glej Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Nebra, 2004, komentar k 8. členu ZUP;

[2] Id.;

[3] Komentar k prvem odstavku 39. člena ZGD-1, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), avtorji komentarja Marijan Kocbek ... et al., GV založba, 2006, Ljubljana;

[4] Glej sodbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-201/14-14, U-I-202/14-13 z dne 19. 2. 2015.