Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 11.12.2019
Naslov: RTV Slovenija - Telekom Slovenije d.d.
Številka: 0902-5/2019
Kategorija: Poslovna skrivnost, Poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom, Mediji
Status: Odobreno


POVZETEK:

Zavezanec je zavrnil prosilcu dostop do podatkov, katerim podjetjem je zavezanec namenil brezplačno/testno uporabo naprav in storitev, v obdobju 1. 1. 2014 do vložitve zahteve, in sicer iz razloga varstva poslovne skrivnosti. Prosilec je zoper odgovor zavezanca vložil pri IP pritožbo. IP je v pritožbenem postopku najprej ugotovil, da zahtevani podatki izhajajo iz dokumentov, ki po svojem učinku pomenijo sponzorske pravne posle in nedvomno imajo učinke, ki so enaki učinkom sponzorskih pravnih poslov. Povedano drugače, ugotovil je, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja po določbi 1. alineje prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ. IP je tako presojal še, ali je pri zahtevanih podatkih podana izjema varstva poslovne skrivnosti. Ugotovil je, da zahtevani podatki v obravnavanem primeru sicer predstavljajo poslovno skrivnost zavezanca, ampak ker gre za podatke iz sponzorskih poslov oziroma poslov z enakim učinkom, so ti podatki absolutno javni, na podlagi prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ. Upoštevaje navedeno je IP pritožbi prosilca ugodil.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 0902-5/2019/10

Datum: 12. 12. 2019

 

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju: ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi RADIOTELEVIZIJE SLOVENIJA, javni zavod, Ljubljana, po novinarju …, Kolodvorska ulica 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: prosilec) z dne 10. 9. 2019, zoper pisni odgovor družbe TELEKOM SLOVENIJE, d.d., Cigaletova ulica 15, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: zavezanec), z dne 6. 9. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

ODLOČBO:

 

  1. Pritožbi prosilca, z dne 10. 9. 2019, zoper odgovor zavezanca, z dne 6. 9. 2019, se ugodi in se odgovor odpravi ter se odloči:

»Zavezanec je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati v elektronski obliki dokumente, ki obsegajo podatke, katerim podjetjem je zavezanec namenil brezplačno/testno uporabo naprav in storitev, v obdobju 1. 1. 2014 do 26. 7. 2019, in sicer:

    1.  seznam »Testne naprave_zunanji uporabnik, 27. 9. 2019« na način, da v seznamu prekrije vse podatke, razen podatkov o podjetjih pod »Naziv stranke«;
    2.  seznam »Testni SIM_zunanji uporabnik, 27. 9. 2019«, na način, da v seznamu prekrije vse podatke, razen podatkov o podjetjih pod »Naziv stranke«;
    3.  izpis iz evidence neodplačnih najemnih pogodb (Excel), na način, da prekrije vse podatke, razen podatkov o podjetjih pod »Stranka«.«.

  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

Obrazložitev:

 

Prosilec je z elektronskim dopisom z dne 26. 7. 2019 zahteval naslednje informacije:

  • Koliko fizičnim in pravnim osebam (posameznikom, podjetjem, zavodom, političnim strankam,…) je zavezanec namenil brezplačno/testno uporabo naprav in storitev (npr. mobilni telefoni, računalniki, tablice, tv sprejemniki, dostop do interneta, SIM kartice, naročniška razmerja,…), in katerim? Pri tem je prosil za imena in priimke posameznikov ter institucije, v katerih delujejo, za podjetja, zavode, politične stranke,…, pa nazive, vrsto blaga oziroma storitev ter obdobje koriščenja, za obdobje od 2014 do danes.
  • Koliko svetovalnih in avtorskih pogodb ter pogodb za intelektualne storitve je sklenil zavezanec, s kom, v kakšnem znesku in za kateri namen? Prav tako za obdobje od 2014 do danes. Koliko teh pogodb je bilo realiziranih in koliko so znašali posamezni zneski (vključno z DDV pri pogodbah in višini izplačil).
  • Koliko sponzorskih in donatorskih pogodb je sklenil zavezanec v obdobju 2014 do danes (prejemniki sredstev in višina). Koliko pogodb je bilo realiziranih in koliko so znašali posamezni zneski (vključno z DDV pri pogodbah in višini izplačil).

 

Zavezanec je odgovoril prosilcu z elektronskim dopisom z dne 6. 8. 2019. Navedel je, da se v skladu z ZDIJZ in prakso IP dodeljevanje testnih naprav in storitev novinarjem/medijem in ustanovam, kjer na podlagi testne naprave običajno pride do objave oziroma navedbe imena družbe, šteje za sponzorske posle oziroma posle, s katerimi se dosega enak učinek. V zvezi s tem mu je posredoval povezavo, kjer se nahajajo podatki o tem, katerim novinarjem/medijem/zavodom je zavezanec za določeno časovno obdobje omogočil testiranje naprav oziroma storitev v obdobju od leta 2014. Glede preostalega pa je navedel, da so podatki o strankah, ki preizkušajo naprave in storitve, poslovna skrivnost. Pojasnil pa je tudi, da testnih naprav ali storitev ne namenja v uporabo političnim strankam. Nadalje je navedel še, da so osnovni podatki o svetovalnih in avtorskih pogodbah, pogodbah za intelektualne storitve ter sponzorskih in donatorskih pogodbah, v skladu z ZDIJZ, predmet proaktivne objave (od maja 2014). Objave do 4. 5. 2016 vključujejo tudi informacije o posameznih izplačilih, saj je tovrstne objave zahteval ZDIJZ, po njegovi spremembi pa proaktivna objava ni več potrebna. Za obdobje do 4. 5. 2016 so tako vsi zahtevani podatki, s katerimi razpolaga zavezanec, že objavljeni na spletnih straneh zavezanca, kjer so tekoče objavljeni tudi sklenjeni posli do danes. Na priloženi povezavi, ki jo je navedel zavezanec, pa so podatki o sklenjenih pogodbah in izplačilih od januarja do aprila 2014 ter podatki o izplačilih za obdobje od 4. 5. 2016 do danes. Dodal je tudi, da v svojih evidencah vodi neto vrednosti pogodb, torej brez DDV, izplačila pa so vodena kot dejansko izplačane vrednosti, ki v primerih, kjer je obračunan DDV, vključuje tudi DDV.

 

Prosilec je nato z elektronskim dopisom z dne 7. 8. 2019 zahteval, v skladu z ZDIJZ, da mu zavezanec posreduje podatke o podjetjih, za katere zavezanec meni, da predstavljajo poslovno skrivnost. Zavezanec je z elektronskim dopisom z dne 12. 8. 2019 pozval prosilca na dopolnitev zahteve z načinom seznanitve. Prosilec je zahtevo dopolnil z elektronskim dopisom z dne 15. 8. 2019. Kot način seznanitve je navedel elektronski zapis.

 

Zavezanec je v odgovoru z dne 6. 9. 2019 navedel, da je posredoval prosilcu vse podatke, ki niso objavljeni na spletnih straneh. Pojasnil je še, da je objava z dne 20. 4. 2015 ponovna objava dokumentov z dne 17. 4. 2015 ter da je naslednja objava z dne 22. 4. 2015. Podatki o izplačilih so na spletnih straneh objavljeni do vključno 4. 5. 2016. Podatki o izplačilih na dan 4. 5. 2016 so vključeni v objavo z dne 7. 5. 2016 in podatki o izplačilih od 5. 5. 2016 dalje (prvo naslednje plačilo je bilo 6. 5. 2019) pa so navedeni v posredovanih dokumentih.

 

Prosilec je zoper pisni odgovor zavezanca vložil pri IP pritožbo z dne 10. 9. 2019. Navedel je, da zavezanec ni razkril informacij o tem, katerim podjetjem je namenil brezplačno/testno uporabo naprav in storitev, torej določene ugodnosti, medtem ko je razkril posameznike in zavode. Po njegovem mnenju je zavezanec, ki je v večinski državni lasti in tako pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, dolžan razkriti vse kategorije prejemnikov ugodnosti, ne le izbranih. Tovrstne ugodnosti lahko vplivajo na poslovanje družbe in potencialno zmanjšujejo dobiček, ki se preko dividend pretaka v državni proračun. Državljani, v imenu katerih Vlada, Slovenski državni holding in paradržavni skladi, upravljajo z zavezancem, imajo pravico vedeti, kako in ali se skrbno ravna z njihovim kapitalskim premoženjem.

 

IP je z dopisom, št. 0902-5/2019/2 z dne 18. 9. 2019, seznanil zavezanca s pritožbo prosilca in ga pozval na predložitev ustrezne dokumentacije. Zavezanec je posredoval IP odgovor, št. 170-IJZ-715 z dne 27. 9. 2019, s katerim mu je posredoval določena pojasnila in dokumentacijo. Navedel je, da so postopki in pogoji za dodeljevanje testnih naprav in storitev določeni v Pravilniku o dodeljevanju in uporabi testnih elektronskih komunikacijskih priključkov, ki ga je tudi priložil. V skladu s tem pravilnikom zavezanec vodi evidenco testnih naprav in priključkov. Priložil je tudi izpis iz evidence Testne naprave_zunanji uporabnik, ki vsebuje evidenco testnih naprav, ter kot prilogo 3 izpis iz evidence Testne SIM_zunanji uporabnik, ki vsebuje evidenco testnih priključkov, oboje za naprave/priključke, ki so namenjeni zunanjim uporabnikom. Po njegovem mnenju morebitni odgovori na zahtevo prosilca izhajajo iz priloženih dokumentov. Nadalje je pojasnil, da organizacijska enota, zadolžena za poslovni trg, pri poslovanju s poslovnimi strankami le-tem tudi samostojno dodeljuje naprave v preizkus, ter pri tem ob dodelitvi naprave z njo sklene najemno pogodbo. Pogodbe se vodijo v enotni evidenci z drugimi najemnimi pogodbami (odplačni najemi, nadomestni telefoni), kjer niso posebej označene. Evidenca je obsežna, saj obsega več tisoč vnosov, kjer je potrebno preveriti vsak vnos v evidenco oziroma vsak dokument posebej. Opredelil se je tudi do navedb prosilca. V zvezi z dokumenti o testnem dodeljevanju TK naprav in storitev je tako pojasnil, da dejavnosti (telekomunikacije), zaradi katere je bil ustanovljen, opravlja kot pridobitno dejavnosti na trgu. Pri trženju svojih storitve na trgu predstavlja le-te tako obstoječim kot tudi potencialnim novim strankam. Glede na hiter razvoj naprav in storitev na področju elektronskih komunikacij to vključuje tudi omogočanje preizkušanja njihovih funkcij in funkcionalnosti, tako naprav kot tudi storitev. Podatki o tem, komu omogoča preizkušanje naprav in storitev, so poslovna skrivnost zavezanca v skladu s Pravilnikom o poslovni skrivnosti, ter v skladu s Splošnimi pogoji uporabe elektronskih komunikacijskih storitev družbe Telekom Slovenije, d.d. (različnimi verzijami veljavnimi v obdobju 2014 do 27. 3. 2019, točka 5.2.). Navedene akte je tudi priložil. Z razkritjem podatkov o testiranju naprav in storitev bi bilo po njegovem mnenju omajano zaupanje v varovanje zasebnosti uporabnikov Telekoma Slovenije (ki so ga le ti v času, ko so naprave oziroma storitve prejeli v testiranje, upravičeno pričakovali), ki bi mu na ta način, na visoko konkurenčnem trgu na katerem deluje, nastala občutna škoda. Razkritje podatkov o tem, kdo so stranke, ki preizkušajo (oziroma so preizkušale) naprave in storitve tožeče stranke, bi za vse ostale ponudnike blaga in storitev pomenilo veliko prednost pri boju za stranke. Konkurenti zavezanca bi lahko tako svoje marketinške aktivnosti in aktivnosti trženja izvajali ciljano in usmerjeno, oziroma bi pri tem lahko dali več poudarka ravno nagovarjanju strank, ki jim svoje storitve predstavlja, prav tako pa bi pri tem razpolagali tudi z osnovnimi informacijami, kaj (kakšno blago ali storitve) stranko zanima. Tako bi razkritje podatkov o potencialnih oziroma obstoječih strankah zavezanca, ki preizkušajo naprave oziroma storitve konkurenčnim podjetjem, razkrilo obstoječe oziroma potencialne stranke in tako nedvomno huje škodovalo konkurenčnemu položaju zavezanca. Omogočanje testiranja blaga in storitev je del običajnih prodajnih aktivnosti v sklopu izvajanja osnovne dejavnosti zavezanca na trgu. Upoštevaje navedeno meni, da dodeljevanje testnih naprav in storitev ter omogočanje preizkušanja storitev potencialnim strankam ali kupcem, v sklopu običajnega trženja blaga in storitev in kot del osnovne dejavnosti, ki jo izvaja na trgu, ne sodi ne med sponzorske in ne med donatorske posle oziroma niti med posle, s katerimi se dosega podoben učinek. Po določbi 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Skladno z določilom 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)[1] se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere se tako določi družba s pisnim sklepom in (ne glede na (ne)določitev s pisnim sklepom) podatki za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Prav tako pa v skladu s tretjim odstavkom 6. a člena lahko zavezanec zavrne prosilcu dostop tudi do osnovnih podatkov glede zahtevanih informacije, v kolikor bi razkritje huje škodovalo konkurenčnemu položaju zavezanca na trgu in pri tem ne gre za posle, ki obsegajo donatorske, sponzorske, svetovalne, avtorske ali druge intelektualne storitve ali druge pravne posle, s katerimi se dosega enak učinek.

 

Z dopisom, št. 170-715-IJZ z dne 23. 10. 2109, je zavezanec na poziv IP, št. 0902-5/2019/4 z dne 14. 10. 2019 posredoval IP še skene zahtevkov – Naročilo za izdajo testne TK naprave in najemnih pogodb ter Pravilnik o poslovni skrivnosti z dne 28. 11. 2011.

 

Ker so predhodno navedeni dokumenti obsegali podatke tudi za druge subjekte, torej ne samo za podjetja, je IP s pozivom, št. 0902-5/2019/6 z dne 6. 11. 2019, pozval zavezanca na posredovanje dokumentacije, ki obsega le zahtevane podatke o podjetjih, ter dodatna pojasnila. Zavezanec je nato z dopisom, št. 170-715-IJZ z dne 11. 11. 2019, posredoval IP naslednje dokumente:

  • skene sklepov o dodelitvi testnih naprav podjetjem (132 dokumentov) in testnih SIM podjetjem (102 dokumenta),
  • skene sklepov o dodelitvi testnih SIM podjetjem in posameznikom (121 dokumentov),
  • skene neodplačnih najemnih pogodb, sklenjenih v OE Poslovni trg (2767 dokumentov), in
  • izpis iz evidence neodplačnih najemnih pogodb, sklenjenih v OE Poslovni trg.

V zvezi z neodplačnimi najemnimi pogodbami je pojasnil, da le-te vsebujejo tako najemne pogodbe za telefone, namenjene za brezplačno uporabo kot tudi telefone namenjene za nadomestne telefone za čas popravila kupljenega telefona, kjer po mnenju zavezanca ne gre za brezplačno uporabo. Iz posameznih pogodb ni mogoče ugotoviti, za kakšno uporabo je šlo, razen če to izhaja iz opomb.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo izpodbija prosilec. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

IP najprej ugotavlja, da je družba TELEKOM SLOVENIJE, d.d., zavezanec po prvem odstavku 1.a člena ZDIJZ, torej kot poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (v nadaljevanju: poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom). IP se je do tega opredeljeval obširneje že v svojih predhodnih odločbah[2]. Da je družba TELEKOM SLOVENIJE, d.d., zavezanec po ZDIJZ po prvem odstavku 1.a člena pa izhaja tudi iz sodne prakse[3].

 

Predmet presoje IP so bili, upoštevaje zahtevo in pritožbene navedbe prosilca, posredovani dokumenti, iz katerih izhajajo zahtevani podatki o tem, katerim podjetjem je zavezanec namenil brezplačno/testno uporabo naprav in storitev v obdobju 1. 1. 2014 do 26. 7. 2019 (do vložitve zahteve), in sicer:

  • skeni sklepov o dodelitvi testnih naprav in testnih SIM,
  • skeni neodplačnih najemnih pogodb,
  • izpis iz evidence neodplačnih najemnih pogodb,
  • izpis iz evidence Testne naprave_zunanji uporabnik in izpis iz evidence Testne SIM_zunanji uporabnik.

 

Informacija javnega značaja pri poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom

 

Glede na to, da poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom niso zavezani po ZDIJZ na celotnem področju svojega delovanja, se IP v nadaljevanju opredeljuje do pojma informacije javnega značaja.

 

Informacijo javnega značaja poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom opredeljuje 4.a člen ZDIJZ. Ta v prvem odstavku kot informacijo javnega značaja določa med drugim informacijo iz sklenjenega pravnega posla, ki se nanaša izdatke poslovnega subjekta za sponzorske in druge pravne posle, s katerimi se dosega enak učinek.

 

Slovenski civilno-pravni red ne pozna načela numerus clausus pravnih poslov in pogodb. Sponzorska pogodba je inominatni kontrakt, saj slovenski pravni red ne določa splošne definicije. Pojem »sponzorstvo« je  posredno definiran v medijski in oglaševalski zakonodaji, njegovo vsebino pa je sicer izoblikovala praksa. Noben zakon namreč ne določa obveznih elementov ali obličnosti sponzorske pogodbe, kot npr. velja za darilno pogodbo. Pri sklepanju pravnih poslov, ki dosegajo učinke sponzorstva, so stranke prepuščene svoji volji, željam in možnostim uporabe elementov in določb drugih (nominatnih in obličnih) kontraktov. Predvsem gre za ekonomsko-trženjski pojem, ki se zaradi svoje vsebine razpolaganja s finančnimi in nefinančnimi sredstvi obravnava zlasti z vidika davčnega prava, za obstoj in veljavnost učinkov sponzorstva pa sklenitev pogodbe v pisni obliki nikakor ni pogoj. Sponzorska pogodba je lahko pogodba sui generis ali pa mešana pogodba.

 

Vsebinsko Zakon o medijih[4] za potrebe tega zakona v prvem odstavku 52. člena sponzoriranje definira kot katerokoli obliko prispevanja k financiranju programskih vsebin s strani fizične ali pravne osebe, ki to stori z namenom promocije svojega imena ali firme, blagovne znamke, oziroma svoje podobe v javnosti. Po 14. točki 3. člena Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah[5] pomeni sponzoriranje katerokoli obliko prispevanja in vsak prispevek s strani fizičnih ali pravnih oseb, ki ne izvajajo dejavnosti ponujanja avdiovizualnih medijskih storitev ali produkcije avdiovizualnih del, k financiranju avdiovizualnih medijskih storitev, z namenom promocije ali uveljavitve svojega imena ali firme, blagovne znamke, podobe, dejavnosti ali izdelka. Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov[6] v enajsti točki 3. člena določa, da je sponzoriranje dogodka, dejavnosti ali posameznika vsaka posredna ali neposredna oblika prispevka za dogodek, dejavnost ali posameznika s ciljem, učinkom ali mogočim učinkom promocije tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov ali njihove uporabe. Po definiciji devetdesete točke 6. člena Zakon o zdravilih[7] je sponzor oziroma sponzorka poslovni subjekt oziroma posameznik, ki prevzame odgovornost za začetek, vodenje oziroma financiranje kliničnega preskušanja zdravila.

 

Nobena od citiranih definicij ne definira sponzorstva na splošno, ampak le v zvezi s posameznimi področji (tobačni izdelki, medijske vsebine, zdravila), vendar pa je iz teh definicij, ob upoštevanju obstoječe pravne teorije in prakse ter teorij drugih družboslovnih strok, mogoče izvesti kriterije (nekakšen »najnižji skupni imenovalec«), ki jih je treba upoštevati ob presoji, ali gre za sponzorske pravne posle oziroma pravne posle s sponzorskim enakimi učinki po ZDIJZ. »Heterogenost sponzorske pogodbe kot ene njenih najbolj tipičnih zakonitosti terja poglobljen individualen pristop pri tolmačenju vsake sponzorske pogodbe, kar je za pravno stroko izjemen izziv, zlasti ob ugotovitvi, da je pri tem treba upoštevati različna znanja in spoznanja iz ekonomije, financ, sociologije, komunikologije in nekaterih drugih znanstvenih ved«.

 

Višje sodišče v Ljubljani[8] je glede poslovnega dogovora, s katerim se je tožnica zavezala, da bo vsako leto trajanja pogodbe zagotovila izdelke določene blagovne znamke v dogovorjeni vrednosti kot podporo tožencu, z namenom povezati podobo te znamke in njenega imena z moštvom toženca in promoviranja te povezave, za zagotovitev obojestranskih koristi, štelo da gre po vsebini za sponzorsko pogodbo. Podobno je v drugi zadevi opredelilo, da se s sponzorsko pogodbo sponzor zaveže sponzorirati določen dogodek ali določen subjekt s sredstvi v naravi ali v denarju, sponzoriranec pa se v zameno zaveže izvesti določene aktivnosti.[9] Že prej je Višje sodišče v Ljubljani ugotovilo, da sponzorske pogodbe zakon ne ureja, torej se za njeno sklenitev ne zahteva nikakršna oblika (prvi odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika).[10] V tej zadevi je Višje sodišče opredelilo, da se s sponzorsko pogodbo sponzor zaveže sponzorirati določen dogodek (prireditev) ali določen subjekt (športnika, društvo, klub) s sredstvi v naravi (opremo, stvarmi ali storitvami) ali v denarju, sponzoriranec pa se zaveže izvesti določene aktivnosti (reklamiranje sponzorja na tekmah in drugih prireditvah, tekmovalnih dresih, panojih, reklamnih materialih), pri čemer lahko vsebuje tudi druge obveznosti ali aktivnosti sponzoriranca.

 

Vrhovno sodišče je že leta 1999[11] postavilo mejnik med prodajno in sponzorsko pogodbo, ko ni dvomilo v to, da pogodba »s katero se je tožeča stranka zavezala sponzorirati prireditev (smučarske skoke v Planici) s sredstvi v naravi (bundami in hlačami), tožena stranka pa je za nasprotno dajatev izvedla aktivnosti (napisi na bundah, navedba tožeče stranke kot enega od glavnih sponzorjev prireditve na vseh reklamnih materialih, biltenih, sporedu prireditve, na panojih itd.), s katerimi je podprla tržno komunikacijo tožeče stranke kot sponzorja«, šteje za sponzorsko in ne prodajno pogodbo, ne glede na to, da sponzoriranec (sicer po krivdi sponzorja) ni v celoti realiziral svojega dela dogovora. Vrhovno sodišče torej dejanskega učinka na tržno komuniciranje (promocijo) ni štelo kot odločilnega za obstoj sponzorske pogodbe, ampak je za odločilen štelo namen sponzorja, da s svojim prispevkom pridobi določeno korist oziroma protistoritev (tudi če pogodba nazadnje ni izpolnjena).

 

V teoriji se sponzorstvo razlaga kot oblika oglaševanja oziroma korporativne komunikacije in kot posebno (pogodbeno) razmerje, od katerega imata oba udeleženca v odnosu neko medsebojno korist – sponzor se zaveže, da bo podprl dejavnost sponzoriranca s finančnimi sredstvi, storitvami ali blagom, sponzoriranec pa bo v zameno opravil storitev oglaševanja sponzorja in njegovih blagovnih znamk. Kot protistoritve sponzoriranca se v literaturi naštevajo zlasti še pravice do pojavljanja imena na določenih dogodkih, produktih, storitvah, stavbah, vozilih ali oblačilih, ekskluzivno sponzorstvo, pozicioniranje produktov ali storitve, izbira prostora ali lokacije, podarjene vstopnice, rezervirani sedeži, dostop do baze strank, obisk dogodka za zaposlene, popusti, komunikacijski program na ciljnih trgih sponzorja, pa tudi demonstracije in testiranja. Tudi v okoljih, kjer imajo sponzorske pogodbe daljšo tradicijo in so bolj izkušeni, še niso oblikovali enotne definicije, ki bi »pokrila« bistvene elemente tovrstnega razmerja.

 

Sponzorstvo se v teoriji deli po več kriterijih, npr. glede na usmerjenost komunikacije (do kupcev ali do poslovnih partnerjev), glede na funkcionalnost (npr. krepitev ugleda podjetja ali blagovne znamke, ali pospeševanje prodaje posameznega izdelka oziroma storitve), glede na panoge (npr. šport, kultura, humanitarne dejavnosti), glede na subjekt oziroma objekt sponzoriranja (športnik, umetnik, društvo, ustanova ali dogodek, prireditev, projekt, akcija) in podobno. Iz razlikovanja sponzorstva od družbeno odgovornega ravnanja, kamor štejemo tudi pretežni del donacij, je mogoče napraviti predvsem sklep, da sponzor zasleduje nek profit (materialen ali nematerialen). Kot cilje sponzorstva z vidika sponzorja se navajajo tudi promocija z vzorčnimi modeli, demonstriranje funkcionalnosti izdelkov, spodbujanje poskusne uporabe izdelka v povezavi z on-line podporo, promoviranje novega izdelka in izvedba test marketinga, predstavitev izdelka novemu segmentu kupcev, ustvarjanje priložnosti za druženje s poslovnimi partnerji, drugimi sponzorji ali odločevalci. Tako pridemo do zaključka, da protistoritev sponzoriranca nikakor ni nujno le v neposrednem reklamiranju oziroma prikazovanju izdelka, blagovne znamke ali firme sponzorja, ampak so vrste in učinki protistoritev lahko bistveno širši in lahko obsegajo tudi dejavnosti, ki nimajo neposrednega izraza v (širši) javnosti v obliki neposrednega prikazovanja (npr. mnenja, podana po testiranju, ki nadomeščajo obsežnejše trženjske analize, prikrito oglaševanje, ustvarjanje pozitivne podobe ob medijskem poročanju, »opinion making«, izobraževanje javnosti o sponzorjevi branži, ipd), zagotovo pa imajo ali bi vsaj lahko imeli vsaj posredne pozitivne učinke na sponzorjevo poslovanje.

 

Sponzoriranec in sponzor ne skleneta nujno pogodbe o sponzoriranju v pisni obliki, čeprav je to pri kompleksnejših (predvsem strateško usmerjenih) sponzorskih razmerjih običajna (in priporočena) praksa. Sponzoriranec mora namreč zaradi davčnih razlogov za sponzorsko pridobljena sredstva izdati račun za storitve, ki jih opravi. Zato je v primerih sponzorskih storitev in produktov manjših vrednosti (računalniki, telefoni, bivanje v zdravilišču, svetovanje) ter kadar ima protistoritev manjšo vrednost oziroma so njeni učinki merljivi šele skupaj z drugimi spremljevalnimi dejavnostmi, pogosta praksa, da se sponzorstvo ne obračuna z davčnega vidika in tudi ne sklene posebna (sponzorska) pogodba. Vsekakor prispevek sponzorja, če je ta v blagu, ni nujno »nevračljiv«. Kadar so predmet sponzorjevega prispevka nepotrošne stvari zlasti, če imajo daljšo življenjsko dobo (npr. avtomobili, računalniki, mobilni telefoni, športni pripomočki), se lahko sponzorirancu zgolj dajo v uporabo in jih mora ta po poteku dogovorjenega časa vrniti sponzorju. Vsekakor je to v primeru testiranja sponzorjevih izdelkov povsem običajno. Vsekakor je lahko prispevek tudi potrošna stvar ali storitev, pri čemer po naravi stvari vrnitev ne pride v poštev. V obravnavanem primeru so bili prispevki zavezanca tako nepotrošne stvari (mobilni telefoni, SIM kartice), ki so jih morali zunanji uporabniki po določenem času vrniti (ne glede na to, da je bil pri nekaterih čas testiranja tudi dve ali več let), in storitve (prenos podatkov in pogovori v mobilnem omrežju).

 

V strokovni literaturi sponzorstvo pogosto obravnavajo skupaj z donatorstvom, mecenstvom in oglaševanjem. Glede na različne institute in na naravo odnosa jih lahko delimo na poslovne in dobrodelne. Ugotoviti je mogoče, da se oglaševanje in pokroviteljstvo približujeta sponzorstvu. Ob tem IP pripominja, da se sponzorstvo in donatorstvo v določenih segmentih prekrivata – dejanskemu stanju namenitve sredstev je tako mogoče pripisati tako značilnosti oziroma učinke sponzorstva kot tudi donacije. Ob odsotnosti jasnih definicij enega in drugega pravnega posla, so tudi meje med njima zabrisane. Stroški reprezentance in darila ob poslovnih stikih so tako lahko bližje sponzorstvu ali bližje donaciji – odvisno od namena, ki ga zasleduje sponzor oziroma donator. Npr. Zakon o javnih financah[12] v 11. točki prvega odstavka 3. člena definira donacijo kot namenski neodplačni prihodek, ki ga domača ali tuja pravna ali fizična oseba prispeva za določen namen (npr. darilo, pomoč, volilo, denarna zapuščina). »Stroški reprezentance« pa imajo glede na namen, ki je v promoviranju lastnega imena, produkta, blagovne znamke, pospeševanja prodaje in podobno, vsebinsko že podlago v pravnih poslih, ki imajo značilnosti sponzorskih pogodb.

 

Upoštevaje zgoraj citirane predpise, prakso in teorijo ter namen ZDIJZ, ki je v zagotavljanju transparentnosti poslovanja poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb, je IP ugotovil, da niso odločilni elementi sponzorstva oziroma sponzorskih pravnih poslov:

  • obličnost;
  • poimenovanje;
  • kdo ali kaj je sponzoriranec, ta je lahko pravna oseba, posameznik (prepoznavna osebnost, ki je dejavna na posameznem ali več področjih, ali pa tudi ne), skupina posameznikov, dejavnost, dogodek, projekt, akcija in podobno);
  • vrsta in oblika sponzorjevega prispevka (ta je lahko denarni ali v obliki blaga ali storitev in podobno in je lahko neposreden ali posreden);
  • vrsta, oblika in narava sponzorirančeve protistoritve (ta je lahko v neposrednem oglaševanju ali promociji sponzorja, ali zgolj v uporabi njegovih izdelkov, znakov, blagovne znamke, imena, ali testiranju izdelkov;
  • dejanski učinek, ki ga ima sponzorjev prispevek oziroma sponzorirančeva protistoritev (t.j. če sponzorirančevo ravnanje ne prinese pričakovanih rezultatov na prodaji, ugledu, to ne pomeni, da ne gre za sponzorsko pogodbo);
  • dejanska izpolnitev pogodbe s strani obeh pogodbenih strank oziroma dejstvo, da stranke so ali niso izkoriščale svojih pravic, ki izhajajo iz pogodbe (t.j. če sponzoriranec protistoritve niti ne izpolni (bodisi po lastni krivdi, bodisi po sponzorjevi krivdi), to ne pomeni, da ne gre za sponzorsko pogodbo);
  • nepovratnost prispevka (npr. zgolj uporaba sponzorjevih nepotrošnih stvari);
  • izraz v širši javnosti (npr. zgolj neposredno prikazovanje izdelka ali podobe blagovne znamke ali firme sponzorja v javnosti).

 

Bistveni elementi sponzorstva oziroma sponzorskih pravnih poslov so:

- pričakovana vzajemna korist sponzorja in sponzoriranca;

- sponzorjev namen promocije ali uveljavitve svojega imena, firme, blagovne znamke, podobe, dejavnosti ali izdelka ali izvedba tržne analize (test marketing) in značilnost sponzorirančeve protistoritve, da v razmerju do sponzorjevega prispevka potencialno lahko doseže promocijo ali uveljavitev sponzorjevega imena, firme, blagovne znamke, podobe, dejavnosti ali izdelka ali mu priskrbi rezultate tržne analize ali uporabniške izkušnje (test marketing).

 

Na podlagi predhodno navedenih kriterijev in ugotovitev je IP odločil tudi v zadevi št. 0902-17/2014/22, ki jo je potrdilo Upravno sodišče v zadevi št. I U 1149/2015-16. Navedenim ugotovitvam oziroma kriterijem sponzorskih poslov oziroma poslov z enakim učinkom je IP sledil tudi v zadevi št. 0902-13/2015/12.

 

Nadalje je mogoče ugotoviti, da tudi iz internih aktov zavezanca izhajajo nameni dodeljevanja in uporabe testnih komunikacijskih priključkov, ki kažejo na učinke sponzorskih poslov. Tako Pravilnik o dodeljevanju in uporabi testnih komunikacijskih priključkov določa, da se testni priključki na elektronska komunikacijska omrežja, testne elektronske komunikacijske naprave in/ali dodatna oprema ter uporaba ustrezni omrežij in storitev dodeljujejo tudi za naslednje namene:

  • testiranje delovanje TK priključkov in TK naprav ter za testiranje omrežij in TK storitev,
  • promocijo ali prikazovanje delovanja TK priključkov, TK naprav in TK storitev.

Testiranje, promocijo in prikazovanje lahko izvajajo tudi zunanji uporabniki, kot npr. podjetja (opomba IP). Iz predmetnega pravilnika pa izhaja tudi, da je uporabnik upravičen do uporabe storitev, ki so na testnem TK priključku vključene glede na naročniški paket, medtem ko stroške uporabe drugih ali dodatnih storitev, ki jih je uporabljal brez predhodne odobritve, nosi uporabnik sam. Po opravljanem testiranju, promociji ali prikazovanju oziroma zaključku je uporabnik dolžan dodeljeni TK priključek in/ali TK napravo in/ali SIM kartico vrniti. Tudi iz navedenega izhajajo bistveni kriteriji, ki jih je IP postavil pri opredelitvi sponzorskih poslov oziroma poslov z enakimi učinki.

 

Bistveni elementi izhajajo tudi iz samih navedb zavezanca, ki je v dodatnih pojasnilih med drugim navedel, da dejavnosti (telekomunikacije), zaradi katere je bil ustanovljen, opravlja kot pridobitno dejavnosti na trgu. Pri trženju svojih storitve na trgu predstavlja le-te tako obstoječim kot tudi potencialnim novim strankam. Glede na hiter razvoj naprav in storitev na področju elektronskih komunikacij to vključuje tudi omogočanje preizkušanja njihovih funkcij in funkcionalnosti, tako naprav kot tudi storitev. Na spletnih straneh pa zavezanec navaja, da prek sponzorskih oblik sodelovanja krepi ugled podjetja in njegovih blagovnih znamk, kar pomeni, da mu je pri tovrstnih aktivnostih pomembna povezanost z njegovo blagovno znamko in vrednotami podjetja, ob tem pa tudi ugled in integriteta prosilca, geografska umeščenost, možnost aktivnega sodelovanja, odmevnost posameznih aktivnosti in možnost ustvarjanja dodatnih vsebin.[13]

 

Da se zahtevani podatki nanašajo na sponzorske posle oziroma posle z enakim učinkom, je mogoče ugotoviti z vpogledom v posredovano dokumentacijo. Iz posameznega Zahtevka – naročilo za izdajo testne TK naprave tako izhajajo posamezni nameni, za katere so bile dane naprave podjetjem v brezplačno uporabo oziroma testiranja, kot npr.:

  • testiranje naprav za namen mobilne aplikacije,
  • testiranje naprav za testiranje novih internih aplikacij,
  • testiranje aplikacije,
  • testiranje mobilne blagajne,
  • testiranje novega sistema,
  • testiranje zaradi uvedbe različnih aplikacij,…

Gre torej za prispevek zavezanca v obliki TK naprave, dan z namenom, da zunanji uporabnik brezplačno uporablja dodeljeno TK napravo in storitve tako, da testira, demonstrira in promovira posamezno TK napravo in storitve, ki jih posamezna TK naprava omogoča, Pri tem, kot obrazloženo zgoraj, ni bistveno, ali je sponzoriranec s svojim ravnanjem (uporabo, testiranjem, promoviranjem, demonstriranjem) tudi dejansko dosegel povečanje prodaje posamezne naprave oziroma ugleda ali blagovne znamke zavezanca. Bistveno je, da so posamezni sponzoriranci dejansko imeli možnost, da dosežejo te cilje, da je bil sponzorjev namen ob dodelitvi naprav, da sponzoriranec doseže te cilje, in da so sponzoriranci od razmerja imeli korist v obliki brezplačne uporabe sponzorjevih naprav.

 

Iz enakih razlogov sklepi o dodelitvi testnega mobilnega TK priključka za govorne in storitve prenosa podatkov po svoji vsebini pomenijo sponzorske pravne posle, s to razliko, da gre za prispevek zavezanca kot sponzorja v obliki TK naprav (SIM kartice,…) in storitev (prenos podatkov, govorne storitve,…) ter na drugi strani za korist sponzoriranca v obliki brezplačnega koriščenja. Kot izhaja iz posameznih sklepov vzajemna korist sponzorja in sponzoriranca izhajata iz naslednjih navedb:

  • testiranje za en mesec, ker se stranka zanima za določeno storitev oziroma rešitev,
  • podaljšanje testiranja zaradi morebitnega povečanja naročila,
  • testno obdobje za potrebe določene rešitve (ki jo nudi zavezanec),
  • za potrebe testiranja določenih storitev zavezanca,
  • SIM kartice z določenim paketom in dodatno storitvijo za testiranje oziroma oceno porabe GPS naprav,
  • paket s prenosom podatkov in govorne storitve za določeno testiranje,…

Glede najemnih pogodb o sklenitvi najemnega razmerja za uporabo blaga za test pa je IP ugotovil, da je namen teh pogodb, ki so sicer poimenovane kot »najemne«, v tem, da prejemniki testirajo napravo, ki jo brezplačno prispeva zavezanec, zato gre po vsebini in učinku za sponzorsko pogodbo.

 

Ne nazadnje je tudi zavezanec prepoznal predmetne dokumente kot dokumente, ki po svoji vsebini predstavljajo sponzorske oziroma posle z enakim učinkom, iz katerih izhajajo zahtevani podatki o podjetjih. O dostopu do istovrstnih dokumentov sta namreč odločala že tako IP kot tudi Upravno sodišče. Po oceni zavezanca pa predstavljajo zahtevani podatki v obravnavanem primeru poslovno skrivnost zato, ker se nanašajo na podjetja. Zavezanec pa je sicer istovrstne zahtevane podatke, ki se nanašajo na novinarje, medije in ustanove oziroma zavode, prosilcu posredoval.

 

V skladu z vsem navedenim IP povzema, da predhodno opredeljeni dokumenti po svojem učinku pomenijo sponzorske pravne posle in nedvomno imajo učinke, ki so enaki učinkom sponzorskih pravnih poslov. Presojani dokumenti so nastali v obdobju od 1. 1. 2014 do 26. 7. 2019, torej v obdobju, ko je bil zavezanec pod prevladujočim vplivom, in zavezanec z njimi razpolaga v materializirani obliki. Upoštevaje predhodno navedeno je tako IP v zvezi z zahtevanimi podatki o tem, katerim podjetjem je zavezanec namenim brezplačno/testno uporabo naprav in storitev, ki izhajajo iz predmetnih dokumentov, ugotovil, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja po določbi 1. alineje prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ.

 

Sporno v obravnavanem primeru tako ostaja, ali so zahtevani podatki iz predmetnih pravnih poslov poslovna skrivnost zavezanca, ki jo zavezanec zatrjuje, in iz tega razloga niso prosti dostopni, zato se IP v nadaljevanju opredeljuje do izjeme varstva poslovne skrivnosti.

 

Podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe

 

Kot že navedeno, je zavezanec dostop do zahtevanih podatkov zavrnil zaradi izjeme po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zavezanec v skladu s to določbo zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)[14] pa nadalje v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. ZGD-1 tako napotuje na določbe Zakona o poslovni skrivnosti (v nadaljevanju: ZPosS)[15], ki je začel veljati 20. 4. 2019. Glede na to, da se presoja IP nanaša v pretežnem delu na podatke, ki izhajajo iz dokumentov, nastalih pred uveljavitvijo ZPosS, je IP pri presoji poslovne skrivnosti teh podatkov upošteval določbe členov 39 in 40 ZGD-1, ki sta veljala v času nastanka zahtevanih podatkov in ne v času vodenja pritožbenega postopka. ZPosS je torej IP upošteval pri podatkih, ki so nastali po uveljavitvi tega zakona. Upoštevaje navedeno se IP najprej opredeljuje do poslovne skrivnosti po ZGD-1.

 

Izhajajoč iz 39. člena ZGD-1 je ugotoviti, da je zakon razlikoval dva kriterija za določitev poslovne skrivnosti, subjektivnega (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) in objektivnega (drugi odstavek 39. člena ZGD-1), odvisno od tega, na kakšni podlagi so se podatki šteli za poslovno skrivnost. Prvi in drugi odstavek 40. člena ZGD-1 pa sta nadalje določala, da družba določi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost s pisnim sklepom, podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, pa morajo varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost.

 

IP je najprej presojal obstoj subjektivnega kriterija. Kot izhaja iz pravne teorije, se ta odraža v tem, da upravičenec sam, s svojim aktom in s svojo voljo, označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje.[16] Ta kriterij tako zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost, odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. pravilniku) ali posamično, biti mora pisna in z njo morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati. Pri subjektivnem kriteriju se tako zakon ni spuščal v vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za poslovni subjekt, določitev je bila prepuščena njemu samemu. Kot izhaja npr. iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 764/2015-27 (točka 12), ni mogoče posegati v avtonomijo gospodarskega subjekta, da sam določi s pisno odredbo oziroma sklepom, kaj šteje za poslovno skrivnost, če niso podane zakonsko določene izjeme po tretjem odstavku 39. člena ZGD-1. Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Nosilec lahko kot poslovno skrivnost določi tudi morebitne manj pomembne podatke, saj je določitev poslovne skrivnosti prepuščena njemu samemu. Dejstvo, kateri podatki bodo opredeljeni kot poslovna skrivnost, je torej odvisno od družbe. Povedano drugače, po tem kriteriju ni pomembno, kakšen pomen imajo ti podatki objektivno za družbo, temveč gre za subjektivno odločitev družbe, da hoče zavarovati določen podatek kot poslovno skrivnost. Ne glede na to, pa mora biti za izpolnitev tega kriterija podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati. S pisnim sklepom družba določi tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 40. člena ZGD-1).

 

IP je vpogledal v akte, ki jih je zavezanec priložil posredovanim dokumentom, ki opredeljujejo poslovno skrivnost zavezanca. Pravilnik o poslovni skrivnosti, veljaven od 28. 11. 2011 do 28. 4. 2019) je med drugim štel za poslovno skrivnost:

∙ podatke, za katere tako določi uprava ali osebe, določene s tem pravilnikom, v pisni obliki ali z oznako na listini v skladu s tem pravilnikom;

∙ podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba,

∙ druge podatke na podlagi zakona in drugih splošnih aktov družbe (3. člen).

Za poslovno skrivnost pa je zlasti štel med drugim tekoče podatke in informacije o poslovanju Telekoma (4. člen).

 

Ugotoviti je torej mogoče, da je izkazan subjektivni kriterij poslovne skrivnosti po prvem odstavku 39. člena ZGD-1. Zavezanec se je pri opredelitvi poslovne skrivnosti sicer skliceval tudi na Splošne pogoje uporabe elektronskih komunikacijskih storitev družbe Telekom Slovenije, d.d., konkretno na točko 5.2, ki določa, da so podatki o naročnikih poslovna skrivnost zavezanca, vendar pri predmetnih podatkih ne gre za naročnike, ki bi sklenili z zavezancem naročniško pogodbo.

 

IP je v nadaljevanju presojal še obstoj poslovne skrivnosti za podatke, nastale po uveljavitvi ZPosS.

 

Pojem poslovne skrivnosti po prvem in drugem odstavku 2. člena ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

- ima tržno vrednost;

- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe. Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

 

Glede na navedeno so poslovna skrivnost le tisti podatki, pri katerih so vse tri zgoraj naštete zahteve kumulativno izpolnjene. Kot izhaja iz komentarja k 2. členu predloga zakona[17], poslovna skrivnost pomeni strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki imetnikom omogočajo večjo konkurenčnost in uspešnost na trgu in s tem povečujejo donosnost, zaradi česar je v interesu imetnikov poslovnih skrivnosti, da te ostanejo nerazkrite oziroma zaupne. Upoštevaje navedeno je IP presojal zahtevane informacije z vidika obstoja zgoraj navedenih treh zahtev, ki opredeljujejo poslovno skrivnost.

 

Najprej je mogoče ugotoviti, da gre za informacije, ki nedvomno izkazujejo poslovne informacije, saj je zavezanec družba, ki deluje na trgu. Zahtevani podatki se namreč nanašajo na podatke o potencialnih strankah.

 

Prav tako je IP vpogledal v Pravilnik o poslovni skrivnosti z dne 24. 4. 2019, iz katerega izhaja, da so tovrstni podatki pisno opredeljeni kot poslovna skrivnost organa. Iz prvega odstavka 2. člena predhodno navedenega pravilnika namreč izhaja, da so poslovna skrivnost podatki, ki:

  • jih družba poseduje,
  • imajo tržno vrednost,
  • so unikatni in niso splošno znani ali dosegljivi v panogi ali v javnosti in jih ni mogoče preprosto ugotoviti ali ustvariti,
  • imajo določeno vrednost za družbo in konkurenčne družbe, saj zagotavljajo vidno prednost pred konkurenčnimi podjetji.

Iz tretjega odstavka 2. člena pa nadalje izhaja, da se za poslovno skrivnost štejejo zlasti podatki iz Seznama, ki je priloga 2 k Pravilniku in ga sprejme Uprava, pri čemer priloženi Seznam določa med drugim kot poslovno skrivnost zavezanca tekoče podatke in informacije o poslovanju družbe. Pravilnik opredeljuje tudi varnostno klasifikacijo poslovnih skrivnosti, določanje in označevanje poslovne skrivnosti, pa tudi dostop do teh podatkov, posredovanje tretjim osebam, varovanje in odgovornost za varovanje poslovne skrivnosti.

 

IP pa je vpogledal tudi v posredovani akt zavezanca z naslovom »Politika zasebnosti«, ki v tretjem odstavku poglavja »Splošno« določa kot poslovno skrivnost podatke, ki se nanašajo na stranke zavezanca. Navedeni akt se uporablja od 27. 3. 2019 ter je dostopen na spletnih straneh družbe in na prodajnih mestih zavezanca.

 

Glede na navedeno in ob upoštevanju domneve iz drugega odstavka 2. člena ZPosS, IP ugotavlja, da sta izpolnjeni prva in tretja alineja prvega odstavka 2. člena ZPosS, torej, da gre za informacije, ki niso splošno znane in da so zagotovljeni ukrepi, da se zaupnost ohrani (pisni pravilnik o poslovni skrivnosti, ki je dostopen vsem zaposlenim – objavljen na internih straneh zavezanca).

 

Informacije pa morajo poleg navedenega imeti še »tržno vrednost«, kot tretji pogoj za obstoj poslovne skrivnosti. Predlagatelj zakona je v predlogu zakona zapisal: »Strokovno znanje, izkušnje ali informacije morajo imeti dejansko ali potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo tako strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti)[18]«. V zakonu torej pojem tržne vrednosti ni definiran, predlagatelj zakona pa je v komentarju k predlogu drugega člena dokazno oceno zahtevanega pogoja usmeril v izkazovanje »škode«, ki je logično na strani tistega, ki poslovno skrivnost zatrjuje. Povedano drugače, o »tržni vrednosti« informacij lahko govorimo takrat, kadar bi njihovo razkritje škodovalo konkurenčni sposobnosti poslovnega subjekta, finančnim in poslovnim interesom, ipd. »Tržna vrednost« torej ni mišljena zgolj kot nek »znesek«, ki bi ga poslovni subjekt na trgu dosegel s strokovnim znanjem, izkušnjo ali poslovno informacijo, temveč kot izkaz konkretne opredelitve do dejanske ali potencialne škode, ki bi poslovnemu subjektu nastala z razkritjem strokovnega znanja, izkušenj ali poslovne informacije. Ob tem IP pripominja, da je v skladu s slovensko sodno prakso dokazno breme pri pojasnjevanju, zakaj zahtevane informacije pomenijo konkurenčno prednost, na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje.[19]

Po mnenju zavezanca bi razkritje podatkov o tem, kdo so stranke, ki preizkušajo (oziroma so preizkušale) naprave in storitve zavezanca, za vse ostale ponudnike blaga in storitev pomenilo veliko prednost pri boju za stranke. Konkurenti zavezanca bi lahko tako svoje marketinške aktivnosti in aktivnosti trženja izvajali ciljano in usmerjeno, oziroma bi pri tem lahko dali več poudarka ravno nagovarjanju strank, ki jim svoje storitve predstavlja. Tako bi razkritje podatkov o potencialnih oziroma obstoječih strankah zavezanca, ki preizkušajo naprave oziroma storitve, konkurenčnim podjetjem, razkrilo obstoječe oziroma potencialne stranke in tako nedvomno huje škodovalo konkurenčnemu položaju zavezanca. Po oceni IP je zavezanec s svojimi navedbami izkazal, da je v obravnavanem primeru izpolnjena tudi zahteva, da bi razkritje obravnavane dokumentacije potencialno škodovalo njegovim poslovnim interesom in konkurenčni sposobnosti, kar pomeni, da imajo zahtevani podatki za zavezanca tržno vrednost.

 

Ugotoviti je torej mogoče, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za omejitev dostopa do zahtevanih podatkov zaradi varstva poslovne skrivnosti, po ZGD-1 in ZPosS. Vsi dokumenti so tudi vidno označeni kot »poslovna skrivnost«.

 

Ob izkazanem subjektivnem kriteriju poslovne skrivnosti ni potrebe po ugotavljanju, ali je podan tudi objektivni kriterij poslovne skrivnosti, je pa treba preveriti, ali v obravnavanem primeru pridejo v poštev določbe tretjega odstavka 39. člena ZGD-1, po katerem se kot poslovna skrivnost ne morejo označiti tisti podatki, ki so po zakonu javni. Tudi po tretjem odstavku 2. členu ZPosS se za poslovno skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne.

 

V skladu s slednjim je tako IP upošteval določbe ZDIJZ, ki opredeljujejo absolutno javne podatke. Na podlagi prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ se namreč dovoli dostop do zahtevanega podatka, ne glede na izjemo varstva poslovne skrivnosti, če gre za osnovne podatke o sklenjenih pravnih poslih iz prve alineje prvega odstavka 4.a člena tega zakona, in sicer:

  • podatek o vrsti posla;
  • o pogodbenem partnerju (za pravno osebo: naziv ali firma, sedež, poslovni naslov in račun pravne osebe ter za fizično osebo: osebno ime in kraj bivanja);
  • pogodbena vrednost in višina posameznih izplačil;
  • datum in trajanje posla;
  • enaki podatki iz aneksa k pogodbi.

To so torej absolutno javno dostopni podatki, kar izhaja tudi iz sodne prakse[20]. Informacije javnega značaja v primeru poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom tako dejansko predstavljajo vsi pravni posli, ki predstavljajo izdatke poslovnega subjekta. Povedano drugače, osnovni podatki iz sponzorskih poslov in poslov z enakimi učinki so absolutni javni na podlagi določbe prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ in pri teh poslih ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 6.a člena ZDIJZ. Tehtanje med različnimi pravicami (pravico določiti poslovno skrivnost oziroma sklicevati se nanjo in ustavno pravico dostopa do informacij javnega značaja) je opravil že zakonodajalec, ki je presodil in taksativno zapisal v zakon (ZDIJZ) podatke iz tistih pogodb, za katere meni, da javni interes na njihovem razkritju prevlada nad interesom poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom pravnih oseb javnega prava in njihovih pogodbenih partnerjev na njihovi avtonomiji določiti podatke za poslovno skrivnost. Da delujejo poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava na trgu, torej tudi zavezanec, se je zavedal že zakonodajalec, ko je z zakonom določil njihovo dolžnost posredovanja določenih informacij kot informacij javnega značaja. Zakonodajalec je namreč izhajal iz dejstev, da gre za poslovne subjekte, ki sicer nastopajo na trgu, vendar na drugi strani razpolagajo z državnim premoženjem oziroma finančnimi sredstvi države. Kot izhaja iz predloga ZDIJZ-C, je bil krog zavezancev za posredovanje informacij javnega značaja razširjen iz razloga upravičenega pričakovanja države oziroma državljanov, da bodo poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava opravljali vse posle kot dober in skrben gospodarstvenik. Država je primarno v gospodarskih družbah, kjer nastopa kot večinski delničar, kot je v primeru zavezanca, zainteresirana, da družba ravna pri izdatkih z vso skrbnostjo. Transparentnost sklepanja poslov, ki zadevajo izdatke družbe, je eden izmed pomembnih dejavnikov in izkazov solidnega in na temelju konkurenčnosti zasnovanega poslovanja družbe, ki od odločevalcev terja povečano stopnjo odgovornosti ter premišljeno sprejemanje odločitev glede izdatkov družbe. Namen sprejete novele je torej bil v krepitvi transparentnosti poslovanja, zavezanosti javnosti, odgovornosti in integriteti pri upravljanju poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Eden od glavnih ciljev novele ZDIJZ-C je bil, da se preko dviga stopnje transparentnosti pri sklepanju poslov pripomore k bolj učinkovitemu upravljanju s premoženjem in finančnimi sredstvi poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, predvsem tudi gospodarskih družb v lasti države. To naj bi pripomoglo tudi k vzpostavitvi konkurenčnih pogojev na trgu, predvsem za male in srednje velike gospodarske družbe, ki želijo poslovati oziroma konkurirati gospodarskim subjektom pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Med glavnimi načeli je med drugim tako ZDIJZ-C opredelil načelo večje transparentnosti poslovanja poslovnih subjektov, ki upravljajo s premoženjem in finančnimi sredstvi oseb javnega prava. V skladu s temi nameni je predlagatelj tako opredelil kot absolutno javne osnovne podatke o izdatkih poslovnih subjektov, tudi pri sponzorskih poslih in poslih z enakim učinkom. Predhodne navedbe iz novele ZDIJZ-C je IP navedel z namenom poudarka dejstva, da v obravnavanem primeru ne gre za katerokoli gospodarsko družbo, ki deluje na trgu, ampak za gospodarsko družbo, katere večinski lastnik je Republika Slovenija.

 

Ker so torej po prvem odstavku 6.a člena ZDIJZ absolutno javno dostopni podatki o pogodbenem partnerju iz sponzorskih poslov zavezanca in poslov z enakimi učinki, je IP odločil, da so podatki o podjetjih, ki so predmet zahteve in pritožbe, v obravnavanem primeru prosto dostopni. Glede na navedbe zavezanca pa IP ob tem poudarja, da zakonodajalec pri določitvi podatkov, ki so absolutno javni, ni uzakonil ločitve med subjekti. Povedano drugače, določba prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ velja za vse subjekte, tudi podjetja. Ob navedenem IP pripominja, da podjetij, v skladu z a26.a členom ZDIJZ, ni vabil k morebitni priglasitvi stranske udeležbe, saj gre za podatke, ki že po zakonu predstavljajo absolutno javne informacije.

 

Zavezanec je tako ravnal napačno, ko je prosilcu zavrnil dostop do podatkov, ki so javni po prvem odstavku 6.a člena ZDIJZ. Zavezanec (posledično) tudi ni uporabil določbe 7. člena ZDIJZ. Če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa na podlagi 7. člena ZDIJZ izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta (t. i. delni dostop). Konkretneje določa t.i. delni dostop Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja[21] (19. člen). Ker je delni dostop v obravnavanem primeru mogoč, je IP odločil kot izhaja iz točke 1 izreka te odločbe. Povedano drugače, ker je zahtevane podatke mogoče izločiti iz posameznih dokumentov, je IP naložil zavezancu, da prosilcu omogoči dostop do zahtevanih podatkov o podjetjih, ki se nahajajo v posameznih dokumentih.

 

Po pregledu vseh dokumentov, ki so bili predmet odločanja v tej zadevi, in na podlagi zgornjih argumentov, je IP ugotovil, da je zavezanec na prvi stopnji napačno uporabil pravni predpis, na katerega je oprl svojo odločitev. IP je tako pritožbi prosilca ugodil in izpodbijano odločitev zavezanca, na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, odpravil, kot to izhaja iz 1. točke izreka.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa. Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[22] oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

pooblaščenka

 

 


[1] Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17 in 22/19.

[2] Npr. odločbi IP št. 0902-17/2014/13 in št. 0902-17/2014/22.

[3] Npr. sodbi Upravnega sodišča št. I U 390/2015-11 in št. I U 1149/2015-16.

[4] Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08 – ZPOmK-1, 77/10 – ZSFCJA, 90/10 – odl. US, 87/11 – ZAvMS, 47/12, 47/15 – ZZSDT, 22/16 in 39/16.

[5] Uradni list RS, št. 87/11 in 84/15.

[6] Uradni list RS, št. 9/17 in 29/17.

[7] Uradni list RS, št. 17/14.

[8] Sodba št. II Cp 1704/2014.

[9] Npr. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 6421/2006.

[10] Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 916/2005.

[11] Sodba Vrhovnega sodišča št. VSL I Cp 776/97.

[12] Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 14/13 - popr., 101/13, 55/15 – ZFisP, 96/15 – ZIPRS1617 in 13/18.

[13] www.telekom.si/o-podjetju/trajnostni-razvoj/druzbena-odgovornost

[14] Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17 in 22/19 – ZPosS.

[15] Uradni list RS, št. 22/19.

[16] Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2002.

[17] Besedilo Predloga Zakona o poslovni skrivnosti, javno dostopen na spletnih straneh Državnega zbora.

[18] Enako je zapisano v Direktivi 2016/943.

[19] Tako upravno sodna praksa, ki se sicer nanaša na določbe ZGD-1, ki so veljale pred uveljavitvijo ZPosS, vendar pravno vprašanje po mnenju IP ostaja enako: npr. sodbe, št. U 284/2008 z dne 27. 5. 2009, št. U 1276/2008 z dne 11. 2. 2010, št. I U 1132/2015 z dne 27. 1. 2016.

[20] Npr. sodba Upravnega sodišča št. I U 1149/2015-16 z dne 8. 7. 2015.

[21] Uradni list RS, št. 24/2016.

[22] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.