Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 03.11.2016
Naslov: Ropac Iva-časopis Delo - Državno pravobranilstvo
Številka: 090-235/2016
Kategorija: Ostali sodni postopki, Kršitev postopka
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

Prosilka je zahtevala sklep, s katerim je višje sodišče ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Organ je zahtevo zavrnil zaradi izjeme varstva sodnega postopka. IP je ugotovil, da organ ni konkretno obrazložil obstoja zatrjevane izjeme in se ni opredelil glede možnosti delnega dostopa. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je IP odločbo odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje z navodili glede česa je treba postopek dopolniti.

ODLOČBA:

 

Številka: 090-235/2016/2

Datum: 3. 11. 2016

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 - uradno, 117/ prečiščeno besedilo 06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15); v nadaljevanju ZDIJZ) ter tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13); v nadaljevanju ZUP) o pritožbi … (v nadaljevanju prosilka), z dne 19. 10. 2016 zoper odločbo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije, Šubičeva 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. DP-2 GSDP-43/2016-4 z dne 14. 10. 2016 v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

1.     Pritožbi prosilke z dne 19. 10. 2016 se ugodi in se odločba Državnega pravobranilstva Republike Slovenije št. DP-2 GSDP-43/2016-4 z dne 14. 10. 2016 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilka je v zahtevi z dne 5. 10. 2016 prosila organ, da ji po elektronski pošti posreduje sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 152/2016 z dne 14. 7. 2016, s katerim je višje sodišče ugodilo pritožbi Republike Slovenije, kakor tudi pritožbi toženca in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

 

Zahtevo prosilke je organ zavrnil z odločbo št. DP-2 GSDP-43/2016-4 z dne 14. 10. 2016, v kateri je navedel, da se zahteva nanaša na posredovanje sklepa, s katerim je Višje delovno in socialno sodišče ugodilo pritožbama pravdnih strank in razveljavilo tako ugodilni kot izpodbijani del zavrnilnega dela sodbe prve stopnje ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo za ugotovitev zatrjevanih relevantnih dejstev dopolniti dokazni postopek oziroma izvesti še druge dokaze, ki jih do sedaj ni izvedlo, in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Razkrivanje dokumentov pred izvedbo nove obravnave, predložitvijo vseh dokumentov in izvedbo vseh potrebnih dokazov bi zato lahko pomenilo oteženo izvedbo postopka, saj medsebojno vplivajo na izvedbo posameznih procesnih dejanj. Razkrivanje vsebine zahtevanega dokumenta bi škodovalo izvedbi pravdnega postopka, s čimer je izpolnjen prvi pogoj za obstoj navedene izjeme. V konkretnem primeru sodni postopek (zadeva opr. št. Pd 42/2012) še ni pravnomočno zaključen, zato bi razkritje dokumenta lahko škodovalo izvedbi celotnega postopka. V navedenem postopku bodo izvedena še dodatna dokazna sredstva, zato tudi še niso znana vsa morebitna dejstva. Vse do zaključka postopka in izdaje končne odločitve pa je vsak dokument, ki je del sodnega in tudi pravobranilskega spisa, potencialno odločilen in pomemben za končno odločitev v posamezni zadevi. Glede na navedeno sta kumulativno izpolnjena oba pogoja za obstoj izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ se je skliceval še na 7. in 8. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) in dodal, da sodišče šele v obrazložitvi sodbe navede, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov ter katere dokaze je pri tem upoštevalo. Zato je pred izdajo sodbe praktično nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri dokumenti so oziroma niso pomembni za nadaljnji postopek ter posledično, kakšne posledice bi imelo razkritje v javnosti za izvedbo konkretnega postopka. Določen dokument je v neki fazi postopka lahko povsem brez pomena, med postopkom pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih dokazov. Organ je pri tem navedel sodbo Splošnega sodišča Evropske unije št. T-174/95.

 

Dne 19. 10. 2016 je organ prejel pritožbo, v kateri je prosilka navedla, da se imajo novinarji pravico seznaniti z odločitvijo in z razlogi sodišča tudi v nepravnomočno končanih zadevah. Ker gre v konkretnem primeru za izredno odmeven primer, o katerem so mediji veliko poročali, ne nazadnje gre za nekdanjega veleposlanika, ki je državo domnevno oškodoval za zelo veliko denarja, se ima javnost pravico seznaniti z vsemi dejstvi in podatki, vključno z razlogi višjega sodišča za razveljavitev prvostopenjske sodbe. Le tako je lahko javnost pravilno in popolno obveščena o odločitvi sodišča (javnost sojenja zagotavlja 24. člen Ustave RS, javnost dela sodišč pa obravnava tudi sodni red v členih 7. do 12., ne nazadnje se sodbe izrekajo v imenu ljudstva), s čimer bo tudi zadoščeno 39. členu Ustave RS, ki govori o svobodi izražanja. V nasprotnem primeru je opravljanje novinarskega poklica, katerega osnovno poslanstvo je obveščanje javnosti, otežkočeno, če ne celo onemogočeno. Javnost glavne obravnave ne pomeni, da je vsa dokumentacija iz konkretnega sodnega postopka prosto dostopna informacija javnega značaja, pomeni pa, da so bile določene informacije v zvezi s tem postopkom že posredovane javnosti (v dosedanjih objavah o kazenskem postopku, tožbenem zahtevku, prvostopenjski sodbi,…), zato ni mogoče trditi, da bi njihovo razkritje otežilo izvedbo ponovljenega postopka. Razkritje zahtevane sodbe nikakor in v nobenem primeru ne more škoditi nadaljnji izvedbi postopka. Ker so sodne obravnave javne, so zlasti na medijsko zanimivih obravnavah, kar konkretni postopek zagotovo je, velikokrat navzoči tudi novinarji, ki obravnave komentirajo oziroma o njih poročajo v medijih, saj sta svoboda informiranja in razvito javno mnenje izredno pomembna tudi za preprečevanje zlorab in za demokratično izvrševanje državne oblasti, kamro sodi tudi sodstvo. Novinarji redno poročajo s sojenj, prav tako redno poročajo o sodbah, ki (še) niso pravnomočne. Ali to pomeni, da bi poročanje o omenjeni zadevi lahko kakorkoli vplivalo na odločitev sodišča? Da sodišče ni zmožno objektivnega, profesionalnega in nepristranskega odločanja? Javnost, ki se bo udeležila javne glavne obravnave, se bo lahko z vsemi dokazi seznanila tudi na ponovljeni glavni obravnavi glede na uzakonjeno načelo neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi. Zavračanje dostopa do nepravnomočne sodbe zgolj zato, ker bi to lahko »škodovalo izvedbi pravdnega postopka«, ne vzdrži resne pravne presoje. Prosilka se sklicuje na odločbi IP št. 021-7/2007/11 z dne 11. 6. 2008 in št. 090-144/2012/5 z dne 8. 8. 2012 in dodaja, da organ ni opravil t.i. škodnega testa niti se ni opredelil glede uporabe instituta delnega dostopa. Prosilka meni, da je z izjemo iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ mogoče varovati zgolj tiste dele dokumenta, katerih razkritje bi dejansko ogrozilo izvedbo ponovljenega postopka, ogrozitev pa mora biti dejanska in konkretna, ne le hipotetična in abstraktna. Ker gre za zadevo širšega družbenega pomena, je javnost toliko bolj zainteresirana in upravičena do zahtevane informacije. Prosilka je na koncu omenila še, da je organ nenadoma spremenil dosedanjo prakso, saj doslej pri posredovanju sodnih odločb po ZDIJZ ne glede na (ne)pravnomočnost ni problematiziral.

 

Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. DP-2 GSDP-43/2016-6 z dne 20. 10. 2016, poslal IP.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP je kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti odločbo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

IP je po proučitvi zadeve ugotovil in v nadaljevanju te odločbe podrobneje obrazložil, da je organ nepopolno ugotovil relevantna dejstva, ki bi jih glede na načela in določbe ZUP moral, poleg tega se v obrazložitvi ni opredelil do vseh vprašanj, do katerih bi se pri odločanju na podlagi ZDIJZ moral, zato se odločbe ne da preizkusiti, s čimer je prišlo do bistvene kršitve postopka na prvi stopnji (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

 

Kadar organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ali da je organ zmotno oz. nepopolno ugotovil dejansko stanje, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo.

 

Glede na to, da je v konkretnem primeru organ prve stopnje zastopnik stranke v sodnem postopku, na katerega se nanaša zahtevani sklep, in zato bolje pozna relevantna dejstva, ki so potrebna za presojo, ali zahtevana informacija morebiti predstavlja izjemo po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, IP v konkretnem primeru ocenjuje, da bo nedvomno hitreje in bolj ekonomično, če bo pomanjkljivosti postopka odpravil organ prve stopnje. IP je zato pritožbi prosilke ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo v celoti odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku mora organ popolno ugotoviti dejansko stanje in se opredeliti do naslednjih vprašanj, preden odloči o tem, ali gre v konkretnem primeru za (prosto dostopne) informacije javnega značaja:

1.  ali so izpolnjeni pogoji za obstoj posameznih izjem od prostega dostopa in

2.  če so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa.

 

V konkretnem primeru je organ v celoti zavrnil dostop do sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča z opr. št. Pdp 152/2016 z dne 14. 7. 2016, s katerim sta bila razveljavljena tako ugodilni kot izpodbijani del zavrnilnega dela sodbe prve stopnje ter v tem obsegu zadeva vrnjena prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pri tem se je organ skliceval na izjemo varstva sodnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki kot izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja določa podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za uveljavitev te izjeme sta kumulativno določena dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo:

1.     da je (sodni) postopek še v teku,

2.     da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi.

 

Organ je v izpodbijani odločbi pojasnil, da v konkretnem primeru sodni postopek (zadeva opr. št. Pd 42/2012) še ni pravnomočno zaključen, zato bi razkritje dokumenta lahko škodovalo izvedbi celotnega postopka. V navedenem postopku bodo izvedena še dodatna dokazna sredstva, zato tudi še niso znana vsa morebitna dejstva. Vse do zaključka postopka in izdaje končne odločitve pa je vsak dokument, ki je del sodnega in tudi pravobranilskega spisa, potencialno odločilen in pomemben za končno odločitev v posamezni zadevi. Pred izdajo sodbe je praktično nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri dokumenti so oziroma niso pomembni za nadaljnji postopek ter posledično, kakšne posledice bi imelo razkritje v javnosti za izvedbo konkretnega postopka.

 

IP poudarja, kar je pravilno izpostavila tudi prosilka, da so sodne obravnave javne, zlasti na medijsko zanimivih obravnavah so velikokrat prisotni tudi novinarji, ki obravnave komentirajo oziroma o tem poročajo v medijih, saj sta svoboda informiranja in razvito javno mnenje izredno pomembna tudi za preprečevanje zlorab in za demokratično izvrševanje državne oblasti, kamor sodi tudi sodstvo. To pomeni, da razprava izven sodišča, v obliki javnega mnenja, ne more (predvsem pa ne sme) vplivati na strokovno delo sodnikov, na njihovo neodvisnost in nepristranskost. Zavračanje dostopa do sodbe oz. sklepa sodišča zgolj zato, ker bi to lahko vplivalo na odločitev sodišča, torej ne vzdrži resne pravne presoje, zato z navedbami o morebitnem vplivu javnosti na sojenje izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni mogoče utemeljevati.

 

Organ je v zvezi z zatrjevano škodo pri izvedbi postopka navedel tudi, da bi razkrivanje dokumentov pred izvedbo nove obravnave, predložitvijo vseh dokumentov in izvedbo vseh potrebnih dokazov lahko pomenilo oteženo izvedbo postopka, saj medsebojno vplivajo na izvedbo posameznih procesnih dejanj. IP poudarja, da takšno hipotetično zatrjevanje nastanka škode, brez konkretne izvedbe škodnega testa, za obstoj zatrjevane izjeme nikakor ne zadostuje. Navedb organa v izpodbijani odločbi namreč ni mogoče preizkusiti. V konkretnem primeru je treba dati sodišču, ki vodi postopek, na katerega se nanaša zahtevani dokument, popolno avtonomijo, da samo oceni, ali bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka ali ne. Le sodišče samo ima namreč pravico, da oceni, kdaj razkritje nekega podatka lahko škoduje postopku in kdaj ne.[1] Organ mora zato v ponovljenem postopku, zaradi uresničitve načela materialne resnice, ki ga določa prvi odstavek 8. člena ZUP, in po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje ter v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, izvesti škodni test, pri čemer naj pozove prvostopenjsko sodišče, da pojasni, ali bi lahko v postopku, ki se na Delovnem sodišču v Kopru vodi pod opr. št. Pd 42/2012, z razkritjem zahtevanega sklepa nastale škodne posledice za izvedbo postopka ter kakšne bi bile te posledice.

 

Če bo organ ugotovil, da dokumentacija vsebuje informacije, ki pomenijo katero izmed izjem od prostega dostopa po 6. členu ZDIJZ (npr. iz 3. ali 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), mora nadalje presojati, ali je mogoče prosilki omogočiti delni dostop do zahtevanega sklepa. IP poudarja, da morajo biti izjeme od prostega dostopa utemeljene in uporabljene le v tistem delu dokumenta, ki posamično izjemo tudi dejansko vsebuje, saj se organ na obstoj izjeme ne more sklicevati kar s splošno trditvijo, da zahtevani dokument vsebuje izjemo in na tej podlagi prosilcu dostop do zahtevanega dokumenta zavrniti v celoti. V konkretnem primeru obravnavani sklep je spisan na 7 straneh, pri čemer vsaj nekateri deli sklepa ne vsebujejo varovanih osebnih podatkov ali podatkov o izvedenih oz. predlaganih dokazih ter informacij o tem, kako je sodišče posamezne dokaze ocenilo. Poleg tega sklep vsebuje tudi določene informacije, ki so bile v zvezi s postopkom že posredovane javnosti (npr. izrek sklepa). Prosilki je bil dostop do zahtevanega dokumenta zavrnjen v celoti, ne da bi se organ kakorkoli opredelil glede uporabe instituta delnega dostopa oz. ne da bi presojal, ali je ta v konkretnem primeru mogoč. V skladu s 7. členom ZDIJZ mora organ v ponovljenem postopku, če je to mogoče, prosilki omogočiti vsaj delni dostop do zahtevanega sklepa, razen če to po kriterijih 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/2016) sploh ne bi bilo izvedljivo.

 

IP ob koncu še opozarja, da je prosilka v pritožbi navedla, da gre za zadevo širšega družbenega pomena, zaradi česar je javnost toliko bolj zainteresirana in upravičena do zahtevane informacije, kar bo moral ob ponovnem obravnavanju zadeve upoštevati tudi organ. Določba drugega odstavka 6. člena ZDIJZ namreč določa, da se ne glede na izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v naslednjih primerih, ko gre:

- za podatke, ki so v skladu z zakonom, ki ureja tajne podatke, označeni z najvišjima dvema stopnjama tajnosti,

- za podatke, ki vsebujejo ali so pripravljeni na podlagi tajnih podatkov tuje države ali mednarodne organizacije, s katero ima Republika Slovenija sklenjeno mednarodno pogodbo v zvezi z izmenjavo ali posredovanjem tajnih podatkov,

- za podatke, ki vsebujejo ali so pripravljeni na podlagi davčnih podatkov, ki jih organom v Republiki Sloveniji posreduje organ tuje države,

- za podatke iz 4. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ,

- za podatke iz 5. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da je test interesa javnosti treba uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. IP pri tem še poudarja, da ni nujno, da celoten dokument prestane test javnega interesa, povsem možna in smiselna je namreč ugotovitev, da je razkritje določenih delov dokumenta v javnem interesu (ne glede na ugotovljene izjeme od prostega dostopa), medtem, ko razkritje drugih delov dokumenta ni v javnem interesu.

 

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, saj se zaradi navedenih pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji odločbe ne da preizkusiti, s čimer je prišlo do bistvene kršitve postopka na prvi stopnji (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Organ mora v ponovljenem postopku odločiti o celotni zahtevi prosilke, ugotoviti obstoj morebitnih izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja v zahtevanem sklepu ter nadalje presojati, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa in prosilki omogočiti (delni) dostop do zahtevanega dokumenta. IP je zato pritožbi prosilke ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odločbo v celoti odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/2010-UPB5) oproščena plačila upravne takse.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

 

 

 

 

Pouk o pravnem sredstvu: 

 

 

 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

 

 

 

 

 

 

 

Postopek vodila:

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka


[1] Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbah št. U 664/2007-9 z dne 21. 2. 2008 in št. U 62/2007-12 z dne 5. 3. 2008.