Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 19.06.2006
Naslov: Prosilka zoper Ministrstvo za gospodarstvo
Številka: 021-28/2006/4
Kategorija: Ali gre za inf. javnega značaja?
Status: Odobreno


19.06.06
Šifra: 021-28/2006/4

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) po pooblaščenki Nataši Pirc Musar, na podlagi 3. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/2003 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZDIJZ) in 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005, ZInfP), o pritožbi ……………………, (v nadaljevanju prosilka), ki jo zastopa odvetniška družba Kotlušek in Pavčič iz Ljubljane, zoper odločbo Ministrstva za gospodarstvo, Kotnikova 5, Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. 430-123/2005 z dne 27.2.2006, na podlagi 4. odstavka 27. člena ZDIJZ ter 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZUP), izdaja naslednjo

O D L O Č B O:


1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi.
2. Organ je dolžan prosilki v roku treh dni od pravnomočnosti te odločbe posredovati fotokopije dokumentov, ki se nanašajo na izveden javni razpis v okviru Nacionalnega programa PHARE 2003, Ekonomska in socialna kohezija, Vzpostavitev sistema »Vse na enem mestu« (One – stop - shop) za donacije v letih 2005 in 2006 in sicer:
• Poročilo o ocenjevanju (summary evaluation report) z vsemi prilogami;
• Zapisnik celotnega postopka (od pripravljalnega sestanka do odločitve komisije o izboru).

O B R A Z L O Ž I T E V:


Prosilka je dne 03.02.2006 na organ naslovila zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, ki se nanašajo na izveden javni razpis v okviru Nacionalnega programa Phare 2003, Ekonomska in socialna kohezija, Vzpostavitev sistema »Vse na enem mestu« (One stop shop) za donacije v letih 2005 in 2006 in se nahajajo v obliki naslednjih dokumentov:
- poročila o ocenjevanju (summary evaluation report) z vsemi prilogami in
- zapisnika celotnega postopka (od pripravljalnega sestanka do odločitve komisije o izboru).
Prosilka je zahtevala, da ji organ navedene dokumente posreduje v obliki fotokopije.

Organ je dne 27.2.2006 izdal odločbo št. 430-123/2005, s katero je zahtevo prosilke v celoti zavrnil.

V obrazložitvi je organ navedel, da je razpis, na katerega se nanašajo dokumenti, ki jih zahteva prosilka, sofinanciran s sredstvi programa Phare, katerih koriščenje je opredeljeno v Finančnem memorandumu, sklenjenim med Evropsko komisijo in Vlado Republike Slovenije dne 19.9.2003. Pogodba o pristopu, ki je bila med državami članicami Evropske Unije in pristopnicami podpisana 16.4.2003 in je stopila v veljavo 1.5.2004, v drugem delu – v Aktu o pristopu, v 33. členu določa, da od dne pristopa z javnimi razpisi, oddajanjem naročil in izplačil predpristopne pomoči v okviru programa Phare, upravljajo izvajalske agencije v novih državah članicah, sprejet pa mora biti sklep Komisije o opustitvi ex-ante nadzora Komisije nad javnimi razpisi in oddajanjem naročil. Nadalje Akt o pristopu v 2. točki istega člena določa, da se za skupne proračunske obveznosti, prevzete pred pristopom v okviru predpristopnih finančnih instrumentov iz odstavka 1. tega člena, še naprej uporabljajo pravila in uredbe o predpristopnih instrumentih financiranja in se do zaključka zadevnih programov in projektov zaračunajo posameznim proračunskim poglavjem. 17.9.2004 je Evropska komisija uradno izdala Odločbo o podelitvi upravljanja pomoči iz naslova Phare na Centralno finančno in pogodbeno enoto (CFPE) v Republiki Sloveniji. Z izdajo odločbe je Slovenija pridobila akreditacijo sistema EDIS (decentraliziran izvajalski sistem), kar pomeni, da je lahko nadaljevala s podpisi pogodb z izbranimi izvajalci oziroma z vsemi postopki za nadaljnje koriščenje sredstev Phare. Z akreditacijo Evropske komisije za EDIS so se vpeljala pravila GGAPPI (Guide on Grants and Public Procurement under Preaccession Instruments). Po mnenju organa iz navedenega izhaja, da se za Nacionalni program Phare 2003 Ekonomska in socialna kohezija, Vzpostavitev sistema »Vse na enem mestu« (One-stop-shop), neposredno uporabljajo predpisi Evropske Unije (v nadaljevanju EU) in na podlagi teh sprejeta pravila GGAPPI. GGAPPI opredeljujejo postopke, ki se nanašajo na sredstva EU iz projekta Phare in ISPA, v decentraliziranem sistemu s predhodno odobritvijo Evropske komisije in so sprejeta skladno s pravili EU. Pravila GGAPPI so bila generalno sprejeta ob sklenitvi Okvirnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Evropsko komisijo leta 1992, s Pogodbo o pristopu pa veljajo nespremenjena za izvedbo vseh projektov v okviru programa Phare. Postopek glede javnega razpisa za projekt VEM se je vodil po določilih GGAPPI, in sicer v delu, ki ureja donacije – Grant Contracts – section 7. Pravila GGAPPI v točki 7.4.8.5. med drugim določajo, da je celoten postopek izbire uspešnega kandidata zaupen, da je odločitev ocenjevalne komisije skupna ter da je posvetovanje komisije tajno. Člani komisije so zavezani k tajnosti. Nadalje pravila določajo, da je poročilo o ocenjevanju samo za uradno rabo in se ne sme izdati ne kandidatu, ne katerikoli drugi osebi, razen pogodbeni instituciji (CFPE v Republiki Sloveniji), Evropski komisiji, evropskemu uradu za boj proti prevaram (OLAF) in Evropskemu sodišču. Organ meni, da je iz tega razvidno, da so dokumenti, ki jih zahteva prosilka, skladno s pravili EU zaupni in dostopni le omejenemu krogu institucij.

Organ v nadaljevanju navaja še, da Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) v 3a. členu določa, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij, v 8. členu pa določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. Nadalje v 2. odstavku 153. člena Ustava RS določa, da morajo biti zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Skladno z določili Ustave RS imajo splošna načela mednarodnega prava in ratificirane pogodbe mednarodnega prava nadvladujoč položaj nad zakoni in drugimi predpisi Republike Slovenije. Vsa zakonodaja mora biti usklajena s temi načeli in predpisi, v primeru razlik med nacionalno zakonodajo in predpisi EU pa se neposredno uporablja pravo EU.

Po mnenju organa sta postopek in poročilo po določilih postopka GGAPPI tajna, organ pa je na podlagi dokumentov, s katerimi je Republika Slovenija vpeljala ta pravila v uporabo, zavezan ta pravila spoštovati. Akt o pristopu, ki opredeljuje, da se za skupne proračunske obveznosti, prevzete pred pristopom v okviru predpristopnih finančnih instrumentov, med njimi predpristopne pomoči v okviru programa Phare, še naprej uporabljajo pravila in uredbe o predpristopnih instrumentih financiranja, učinkuje neposredno in velja nad nacionalno zakonodajo, torej tudi nad ZDIJZ. Enak učinek ima tudi Okvirni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Evropsko komisijo iz leta 1992 ter na podlagi tega sprejeti Finančni memorandum iz leta 2003.

Zoper navedeno odločbo je prosilka dne 21.3.2006 vložila pritožbo. V njej je navedla, da slovenski pravni red temelji na hierarhiji pravnih aktov, določeni v Ustavi RS. Določeno je, da morajo biti zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Po vstopu Slovenije v EU so za Slovenijo postali zavezujoči tisti akti EU, za katere EU določa pravno zavezujočo naravo. Tako so zavezujoči vsi primarni akti, to je ustanovitvene pogodbe in njihove dopolnitve ter pogodbe med ES in tretjimi državami. Glede sekundarnih aktov pa je ključen 249. člen Pogodbe o Evropskih skupnostih, ki določa, da so za države članice pravno zavezujoče le uredbe in direktive, ostali akti, ki jih izdajajo organi EU, pa nimajo obvezne veljave. Slednje velja za smernice in priporočila, kar pomeni, da se nanaša tudi na pravila GGAPPI. V omenjenem primeru gre za Guide oziroma smernice, kar pomeni, da tak dokument ni pravno zavezujoč ter se organ pri zavrnitvi dostopa do informacije javnega značaja nanj ne more sklicevati, saj gre za dokument, ki je hierarhično nižji od zakona. Po mnenju prosilke je potrebno uporabiti ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Zahtevani dokumenti ustrezajo tej definiciji, hkrati pa ne sodijo pod nobeno izmed izjem, določenih v  6. členu ZDIJZ.

Organ je dne 5.4.2006 pritožbo, skupaj z vso dokumentacijo, ki se nanaša na zadevo, poslal v odločanje Pooblaščencu, ki je dokumentacijo prejel dne 10.4.2006. Ob tem je organ podal še dodatno pojasnilo v zvezi s predmetno zadevo, v katerem je ponovil svoje stališče v zvezi z obvezno veljavo pravil GGAPPI. Navedel je, da le-ta res niso obvezujoča na podlagi 249. člena Pogodbe o Evropski skupnosti, so pa obvezujoča na podlagi aktov, ki so ta pravila vpeljala v slovenski pravni red, kajti Akt o pristopu, Okvirni sporazum ter na podlagi tega sprejeti Finančni memorandum iz leta 2003, učinkujejo in se uporabljajo neposredno. Tudi s strani Ministrstva za finance je organ prejel opozorilo na točko 7.4.8.5 GGAPPI, ki natančno določa, kdo lahko pregleduje dokumentacijo v zvezi z donacijami Evropske komisije, v konkretnem primeru donacijsko shemo, financirano s sredstvi Phare, in sicer so to pogodbena institucija (CFPE), Evropska komisija, OLAF in Evropsko sodišče, EDIS pa je ta krog razširil tudi na Urad za nadzor proračuna in na Računsko sodišče. V primeru kršitve teh določb, je CFPE dolžan poročati OLAF-u, kar pa lahko posledično pomeni odpoklic sredstev za program Phare.

Pritožba je utemeljena.

1. Uporaba prava EU
Organ se je v zavrnilni odločbi skliceval na mednarodne pogodbe in pravila EU, po katerih so dokumenti, ki jih zahteva prosilka, zaupni in dostopni le omejenemu krogu institucij. Po mnenju organa so določbe teh mednarodnih pogodb in pravil EU neposredno zavezujoče in hierarhično nad ZDIJZ ter predstavljajo izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja.

Pooblaščenec je zato v konkretnem primeru najprej presojal pravno naravo mednarodnih pogodb in pravil EU, na katere se sklicuje organ,  ter njihovo razmerje do ZDIJZ.

Pravica dostopa do informacij javnega značaja je temeljna človekova pravica, določena v 2. odstavku 39. člena Ustave RS, ki pravi: »Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon«.

Način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin je, po drugem odstavku 15. člena Ustave RS, mogoče  predpisati z zakonom, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava RS.

Ustava RS v 3a. členu določa, da lahko Slovenija, z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države. Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.

Pravni red Evropske unije sestavljajo primarna in sekundarna zakonodaja. Med primarno zakonodajo uvrščamo ustanovitvene pogodbe, na katerih temeljijo Evropska skupnost, Evropska skupnost za atomsko energijo in Evropska unija. Nadalje uvrščamo med primarno zakonodajo tudi vse spremembe in dopolnitve ustanovitvenih pogodb in pogodbe o pristopu k Evropski uniji. Sekundarno zakonodajo pa tvorijo pravni akti Evropske skupnosti, Evropske skupnosti za atomsko energijo in Evropske unije, ki jih sprejemajo institucije Evropske unije, kamor uvrščamo uredbe, direktive, odločbe, priporočila in mnenja.

249. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti določa, da Evropski parlament s Svetom ter Svet in Komisija, sprejemajo odločbe, pripravljajo priporočila in dajejo mnenja. Uredba je splošno uporabna, zavezujoča v celoti in neposredno uporabljiva v vseh državah članicah. Direktiva je za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metode. Odločba je v celoti zavezujoča za vse, na katere je naslovljena. Priporočila in mnenja niso zavezujoča.

Slovenija je z državami članicami Evropske unije in državami pristopnicami 16.04.2003 sklenila Pogodbo o pristopu, katere sestavni del je tudi Akt o pristopu, ki določa pogoje, pod katerimi nove države članice pristopajo k Evropski Uniji (Uradni list RS – MP, št. 3/2004). Pogodba o pristopu ima v celoti naravo mednarodne pogodbe, s katero je Slovenija prenesla izvrševanje dela suverenih pravic na Evropsko unijo. S tem je pravni red EU postal del slovenskega pravnega reda.

Akt o pristopu v 5. členu določa, da so od dne pristopa določbe izvirnih pogodb in aktov, ki so jih institucije in Evropska centralna banka sprejele pred pristopom, zavezujoče za nove države članice in se uporabljajo v teh državah pod pogoji, ki jih določajo omenjene pogodbe in ta akt. Obenem 10. člen Akta o pristopu določa, da pri uporabi izvirnih pogodb in aktov, ki so jih sprejele institucije, veljajo odstopanja, predvidena v tem aktu kot prehodni ukrep.

33. člen Akta o pristopu (ki je umeščen v četrti del – Naslov I – prehodni ukrepi) v prvem odstavku 1. točke določa, da od dne pristopa z javnimi razpisi, oddajanjem naročil in izplačili predpristopne pomoči v okviru programa Phare, programa Phare za čezmejno sodelovanje ter predpristopnih sredstev za Ciper in Malto, upravljajo izvajalske agencije v novih državah članicah. Med drugim navedeni člen v 2. točki določa še, da se za skupne proračunske obveznosti, prevzete pred pristopom v okviru predpristopnih finančnih instrumentov iz prvega odstavka, vključno s sklepanjem in registracijo posamičnih pravnih zavez in plačil, opravljenih po pristopu, še naprej uporabljajo pravila in uredbe o predpristopnih instrumentih financiranja.

Pravila GGAPPI (v nadaljevanju pravila) imajo pravno naravo priporočil. Opredeljujejo postopke, ki se nanašajo na koriščenje sredstev EU iz projekta PHARE in ISPA.  Iz samih pravil, točka 1.2 – Uporaba, je razvidno, da pravila za nove države članice, ki še vedno koristijo sredstva predpristopnih pomoči v decentraliziranem sistemu, nimajo zavezujočega učinka in da se, kot praktično orodje, uporabljajo skupaj z notranjimi predpisi. Predvideva se namreč, da so nove države članice v celoti uskladile notranje predpise s področja javnega naročanja s področnimi evropskimi direktivami.

Kot izhaja iz poglavja 2, imajo pravila dva namena. Prvi je, da služijo kot obvezen inštrument pri sklepanju pogodb s področja javnega naročanja za tretje države v okviru predpristopnih inštrumentov, ki jih financira Evropska Unija. Drugi namen, ki je neobvezen, ampak zelo priporočljiv, pa je, da služijo kot pripomoček za nove države članice v delu, v katerem te še izvajajo financiranje projektov iz sredstev predpristopnih ukrepov.

Pooblaščenec je na podlagi zgoraj navedenega ugotovil, da se v konkretnem primeru pravila GGAPPI uporabljajo kot priporočila,  ki za države članice EU nimajo obvezne pravne veljave.

Ker organ zavrnitev zahteve opira tudi na vsebino Okvirnega sporazuma in Finančnega memoranduma,  je Pooblaščenec presojal tudi ta dva akta.

Okvirni sporazum« (Framework agreement), ki sta ga 07. oktobra 1992 v Bruslju podpisala Vlada RS in Komisija Evropskih skupnosti (v nadaljevanju okvirni sporazum), je bil ratificiran z uredbo vlade in objavljen v Uradnem listu RS, št. 17-MP/1993 ter ureja sodelovanje med Vlado RS in Komisijo Evropskih skupnosti pri uresničevanju finančnih, tehničnih in drugih ukrepov.

Upoštevaje 8. člen in drugi odstavek 153. člena Ustave RS, ima okvirni sporazum v hierarhiji pravnih aktov naravo mednarodne pogodbe, s katero morajo biti v skladu podzakonski predpisi in drugi splošni akti, ne pa tudi zakon. Z vidika ustavnosti in zakonitosti ureja vprašanje usklajenosti zakonskih in podzakonskih aktov s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami 2. odstavek 153. člena Ustave RS. Ker daje ta prioriteto nasproti zakonu samo tistim mednarodnim pogodbam, ki jih je ratificiral državni zbor, se je potrebno v postopku sklepanja pogodbe tudi s tega vidika odločiti, ali bosta ratificirala mednarodno pogodbo DZ ali Vlada (več: Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 140 in nasl.).

Nadalje je Pooblaščenec presojal pravno naravo Finančnega memoranduma, sklenjenega na podlagi okvirnega sporazuma dne 19.09.2003, med Komisijo Evropskih skupnosti in Vlado RS. Pooblaščenec je pri tem ugotovil, da je Finančni memorandum, kot priloga C (Annex C), sestavni del okvirnega sporazuma in ima kot tak enako pravno naravo kot okvirni sporazum.

Upoštevaje vse navedeno je Pooblaščenec ugotovil, da tako pravila GGAPPI, kot tudi okvirni sporazum in finančni memorandum, v hierarhiji pravnih aktov niso nad ZDIJZ. Iz tega razloga se nanje organ pri zavrnitvi zahteve za dostop do informacije javnega značaja ne bi smel sklicevati. Organ bi o zahtevi prosilca moral odločati po ZDIJZ, saj v konkretnem primeru sklenjene mednarodne pogodbe in pravila EU ne izključujejo njegove uporabe.

2. Pojem in obstoj informacije javnega značaja
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, zato v 1. odstavku 1. člena vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo (med drugim tudi) državni organi.
Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.
Informacija javnega značaja je po določilu 1. odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb.
V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, po katerih lahko opredelimo informacijo javnega značaja:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2.) organ mora z njo razpolagati;
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.

Po načelu prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ so informacije javnega značaja prosto dostopne, vsak prosilec pa ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja, in sicer bodisi na vpogled, bodisi njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. Pomembno je, da prosilcu ni potrebno izkazati pravnega interesa, torej upravičenega razloga za dostop. Načelo prostega dostopa pa pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev, razen v kolikor so določene informacije izvzete iz prostega dostopa (da torej zanje ne velja omenjena pravna domneva).

Če zahtevani dokumenti vsebujejo informacije javnega značaja, ima do njih v skladu z določili ZDIJZ dostop vsakdo. Edini razlog za zavrnitev dostopa je v teh primerih morebitni obstoj kakšne izmed  izjem, ki jih določa zakon ali drug, hierarhično enak in kasnejši zakon ali višji pravni akt. Dokazno breme, da so določene informacije izvzete iz prostega dostopa, nosi organ, ki je v skladu s 14. členom Zakona o državni upravi (UL RS, št. 52/2002 s spremembami in dopolnitvami) organ državne uprave in kot tak sodi znotraj kroga organov, ki so zavezanci po zgoraj citiranem 1. odstavku 1. člena ZDIJZ.

Pooblaščenec se je seznanil z vsebino dokumentov, ki  jih je od organa prejel skupaj s pritožbo dne 10.4.2006. Pri tem je ugotovil, da dokumenti, ki jih zahteva prosilka, izpolnjujejo vse kriterije za obstoj informacije javnega značaja. Vsi zahtevani dokumenti sodijo v okvir delovnega področja organa. Prav tako se informacije, ki jih zahteva prosilka, nahajajo v obliki dokumenta (materializirana oblika), s katerimi organ razpolaga.

3. Izjeme od prosto dostopnih informacij
Organ lahko v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument predstavlja katerokoli v 1. odstavku 6. člena ZDIJZ določeno izjemo. Ta taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije. Pooblaščenec je zato v nadaljevanju presojal, ali gre za prosto dostopne informacije ali pa je podana katera od izjem od prostega dostopa.

Organ se je v svoji odločbi skliceval na to, da so dokumenti, ki jih zahteva prosilka, skladno s pravili EU, zaupni in dostopni le omejenemu krogu institucij.

Prosilka je zahtevala dokumente, ki se nanašajo na javni razpis v okviru Nacionalnega programa Phare 2003 za donacije v letih 2005 in 2006. Postopek  javnega razpisa je v celoti zaključen in donacije dodeljene.

Pri tem je potrebno opozoriti, da je iz »Smernic za prijavitelje projektnih predlogov za donacijo v letih 2005-2006« za program Vzpostavitev sistema »Vse na enem mestu« (One-Stop-Shop), iz točke 1.3 razvidno, da se del sredstev za donacije (2.000.000 EUR) zagotavlja iz sredstev programa PHARE, del sredstev (670.000 EUR) pa zagotavlja organ iz lastnih sredstev, to je iz proračuna Republike Slovenije.

V konkretnem primeru gre za vprašanje podeljevanja nepovratnih sredstev (donacij), zato je vprašanje javnosti in transparentnosti porabe sredstev še posebej pomembno.

Zagotovitev nadzora javnosti je v konkretnem primeru ključnega pomena. Javnosti mora biti dana možnost nadzorovanja tako nad pravilnostjo samega postopka dodeljevanja donacij, kot tudi nad upravičenostjo konkretnega subjekta do prejema sredstev. Da je prav nadzorna funkcija pravice do informacij javnega značaja ena od najpomembnejših funkcij, navajajo tudi avtorji Komentarja Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Cit. 'Druga pomembna funkcija pravice do dostopa do informacij je v tem, da omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave.' (Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s pravom EU in primerjalno-pravno prakso, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005, str. 72).

Pravila GGAPI v točki 7.4.8.5, na katero se v obrazložitvi sklicuje tudi organ, določajo, da je celoten postopek izbire, od priprave razpisne dokumentacije, do izbire uspešnih kandidatov, zaupen. Iz navedene določbe izhaja, da je njen namen varovati zaupnost izbirnega postopka, ko pa je postopek zaključen, načelo zaupnosti ne pride več v poštev. Obenem pravila GGAPI  v  točki 1.2 določajo, da se ta pravila uporabljajo skupaj z notranjimi predpisi države članice. Pri tem je potrebno ponovno poudariti, da se pravila GGAPPI uporabljajo kot priporočila, notranji predpisi držav članic pa imajo zavezujočo naravo.

Pooblaščenec je po uradni dolžnosti presojal tudi, ali gre pri zahtevanih dokumentih za dokumente evropskih institucij, za katere se glede dostopa uporablja Uredba (ES) št.1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (v nadaljevanju Uredba).  Pooblaščenec je ugotovil, da v konkretnem primeru ne gre za dokumente institucij EU, ampak za dokumente, ki so nastali pri  delu slovenskega organa državne uprave in za katere se glede dostopa uporablja ZDIJZ.

Tretji odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se, ne glede na določbe prvega odstavka tega člena, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače.

Iz 3. odstavka 53. člena Zakona o javnih financah (Uradni list RS št. 79/99 z novelami, v nadaljevanju ZJF) obenem izhaja, da so podatki o dodeljenih sredstvih subvencij in drugih državnih pomoči, kamor sodijo tudi donacije, javni.

Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da ni podana nobena od izjem po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ in da je organ prosilki dolžan zagotoviti dostop do zahtevanih informacij javnega značaja.

Ker je organ v izpodbijani odločbi napačno uporabil materialno pravo, je Pooblaščenec pritožbi prosilke ugodil in na podlagi 1. odstavka 252. člena ZUP odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo tako, da je zahtevi prosilke ugodil. Organ je dolžan prosilki v roku treh dni od pravnomočnosti te odločbe posredovati zahtevane fotokopije dokumentov, ki so navedeni v izreku te odločbe. Pravnomočnost bo nastopila v skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP takrat, ko se ta odločba več ne bo mogla izpodbijati v upravnem sporu (rok za vložitev tožbe v upravnem sporu pa je 30 dni).

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče v Ljubljani, Tržaška 68/a, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Informacijska pooblaščenka:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka