Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 06.11.2018
Naslov: prosilka - Veterinarska zbornica Slovenije
Številka: 090-215/2018
Kategorija: Ali gre za zlorabo pravice?, Kršitev postopka
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

Organ je z odločbo zavrnil prosilki dostop do zahtevane dokumentacije na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Prosilka je zoper odločbo vložila pritožbo, o kateri je odločil IP. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilka v primeru vložitve predmetne zahteve prekoračila pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnala v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja, zato ni imel razloga slediti navedbam organa, da je zahteva prosilke šikanozna ter da je s svojim ravnanjem očitno prestopila meje pravice dostopa do informacije javnega značaja. IP je tako pritožbi prosilke ugodil in vrnil zadevo organu v ponovno odločanje.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-215/2018/2

Datum: 6. 11. 2018

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP) o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilka), z dne 17. 9. 2018, zoper odločbo Veterinarske zbornice Slovenije, Cesta 24. junija 25, 1000 Ljubljana - Črnuče (v nadaljevanju: organ), št. AK-56/180803/5 z dne 5. 9. 2018, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

 

ODLOČBO:

 

  1. Pritožbi prosilke z dne 17. 9. 2018 se ugodi in se odločba Veterinarske zbornice Slovenije št. AK-56/180803/5 z dne 5. 9. 2018 odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovni postopek. Organ prve stopnje mora o zahtevi prosilke odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

Obrazložitev:

 

Prosilka je z zahtevo z dne 2. 8. 2018 zahtevala vso dokumentacijo v zadevi št. ...

 

Organ je nato prosilko z dopisom št. AK-56/180803/1 z dne 3. 8. 2018 pozval na dopolnitev zahteve z navedbo zakonske osnove, na podlagi katere zahteva preslikavo dokumentacije.

 

Prosilka je v dopolnitvi zahteve z dne 8. 8. 2018 navedla, da vlaga zahtevo po prvem odstavku 82. člena ZUP v zvezi z 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava)[1] in jo tudi obrazložila, pri čemer pa je še navedla, da naj organ šteje predmetno pisanje kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja po določbah 5. in 12. člena ZDIJZ, če se odloči njeno zahtevo o položaju stranke po ZUP zavreči. V zvezi s tem je navedla, da ZDIJZ po načelu prostega dostopa omogoča vsem, da od nosilcev javnih pooblastil pridobijo informacije iz delovnega področja organa. Za zdravljenje živali je veterinarskim organizacijam podeljena koncesijska dejavnost in se izvaja v javnem interesu. V konkretnem primeru ne obstajajo izjemne okoliščine iz 6. člena zakona, celo iz enajste točke 6. člena ne, prav nasprotno, razkritje delovanja koncesionarja in notranjih postopkov organa bi zanimalo lastnike hišnih živali. Navedla je tudi, da zahteva vso obstoječo dokumentacijo v fotokopirani overjeni obliki od osebe, ki je pri organu pooblaščena za ZDIJZ, za namen posredovanja zainteresirani javnosti in nadaljnje pravde z organom in Veterinarsko bolnico Maribor.

 

Organ je zahtevo prosilke zavrnil z odločbo št. AK-56/180803/5 z dne 5. 9. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) v celoti, in sicer na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Uvodoma je navedel, da je Strokovna komisija organa (v nadaljevanju: Strokovna komisija) obravnavala prošnjo prosilke za podajo mnenja o ustreznosti zdravljenja … na Veterinarski bolnici Maribor, d.o.o., Šentiljska cesta 109, Maribor (v nadaljevanju: Veterinarska bolnica Maribor). V postopku obravnave primera je Strokovna komisija na 7. seji 13. 2. 2018 sprejela sklep, da bo podala dokončno strokovno mnenje o zdravljenju … po izvedenem izrednem strokovnem nadzoru v Veterinarski bolnici Maribor. Po končani obravnavi primera je Strokovna komisija 16. 7. 2018 podala strokovno mnenje …. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe se je organ najprej opredelil do presojane dokumentacije, torej kateri dokumenti so v obravnavanem primeru informacije javnega značaja. V obrazložitev je med drugim navedel, da opravlja na podlagi 6. člena Statuta Veterinarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju: Statut)[2] naloge na podlagi javnega pooblastila v skladu z zakonom, ki ureja veterinarstvo, in sicer:

  • članom z opravljenim državnim izpitom izdaja in odvzema veterinarske licence;
  • vodi register izdanih in odvzetih licenc članov Zbornice;
  • načrtuje, spremlja in organizira strokovno izpopolnjevanje doktorjev veterinarske medicine ter preizkus strokovne usposobljenosti članov v veterinarskih organizacijah;
  • izvaja strokovni nadzor v veterinarskih organizacijah;
  • verificira veterinarske organizacije in vodi njihov register;
  • določa osnove in merila za oblikovanje cen veterinarskih storitev javne veterinarske službe v sodelovanju s svetom uporabnikov.[3]

Eden izmed organov je tudi Strokovna komisija, katere pristojnosti in naloge so med drugim tudi, da:

  • daje mnenja in priporočila o izvedenih strokovnih postopkih članov Zbornice;
  • daje mnenja in soglasja k primernosti strokovnih ravnanj posameznih članov Zbornice.[4]

Strokovna komisija lahko za preučitev posameznih primerov in vprašanj iz svoje pristojnosti pridobi mnenja strokovnjakov, ki niso člani komisije, ti strokovnjaki pa se lahko na povabilo predsednika strokovne komisije udeležijo ene ali več sej komisije, kjer predstavijo svoja mnenja in v zvezi z njimi razpravljajo, vendar nimajo pravice glasovanja.[5] Glede na izpostavljena določila Statuta in Zakona o veterinarstvu (v nadaljevanju: ZVet-1)[6] je tako organ mnenja, da delovno področje strokovne komisije ne spada med izvajanje njenih javnih pooblastil.

Nadalje je navedel, da je Strokovna komisija pred izdajo mnenja predlagala, da organ opravi izredni strokovni nadzor v Veterinarski bolnici Maribor. Opravljen je bil 7. 3. 2018 v skladu z določili Pravilnika o strokovnem nadzoru veterinarskih organizacij (v nadaljevanju: Pravilnik) in izdana odločba, s katero je bilo ocenjeno delo veterinarske organizacije in veterinarjev, ki so nudili veterinarsko oskrbo prosilkini …. Izvod odločbe je bil v skladu z določbami 8. člena Pravilnika izročen tudi Strokovni komisiji kot pobudnici za izveden strokovni nadzor. Izvajanje strokovnega nadzora v veterinarskih organizacijah spada med naloge, ki jih organ opravlja na podlagi javnih pooblastil.

Organ je nato povzel vsebino dopolnitve zahteve z dne 8. 8. 2018 ter povzel določbi prvega odstavka 1. člena in prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Po njegovem mnenju bi lahko bila v obravnavanem primeru kot informacija javnega značaja le tista dokumentacija, ki jo je organ izdelal oziroma pridobil v postopku izrednega strokovnega nadzora v Veterinarski bolnici Maribor. Do zahteve se je organ opredelil z vidika obstojev razlogov iz petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Po prejetju zahteve je namreč organ pridobil dokazila, iz katerih izhaja, da se lahko predmetna zahteva šteje kot zahteva šikanoznega značaja. Navedel je, da je s spletnega socialnega omrežja … razvidno, da je prosilka po prejetju mnenja Strokovne komisije 21. 7. 2018 pričela objavljati žaljive vsebine o posameznih lečečih veterinarjih iz Veterinarske bolnice Maribor, o organu in o predsedniku Strokovne komisije. Iz zapisov, ki jih je pridobil organ 9. 8. 2018 iz prosilkine … strani, izhaja vsebina javno objavljenega dopisovanja prosilke s posamezniki (organ je v izpodbijano odločbo prenesel tekst dobesedno, 6 strani). Navedel je še, da je prosilka zaradi očitnega nezadovoljstva z mnenjem Strokovne komisije stopila v stik z novinarji časopisa …, saj sta v izvodu prvega časopisa z dne … in izvodu časopisa … objavljena članka z vsebino, ki poimensko diskreditira delo enega izmed veterinarjev iz Veterinarske bolnice Maribor, izpostavlja pa tudi dvom v verodostojnost mnenja Strokovne komisije, ki naj bi slonelo na laži veterinarja, ki je zdravil njeno …. Dodal je tudi, da prosilka v dopolnitvi zahteve z dne 8. 8. 2018 posredno grozi z možnostjo odvzema javnih pooblastil, pri tem pa ne loči delovnega področja organa, ki ga opravlja na podlagi javnih pooblastil, pri katerih je vezana na dosledno upoštevanje določil zakonodaje v zvezi z upravnim poslovanjem in vodenjem upravnih postopkov, ter nalogami, ki jih opravlja organ kot samostojna in neodvisna poklicna organizacija doktorjev veterinarske medicine na območju Republike Slovenije, ko zastopa in uveljavlja njihove poklicne, ekonomske in socialne interese. Po mnenju organa je nedopustno, da prosilka javno obračunava z njegovimi posameznimi člani ter blati in diskreditira slovenske veterinarje in veterinarski poklic zaradi tega, ker ni zadovoljna z mnenjem Strokovne komisije. Glede na navedeno je tako organ štel predmetno zahtevo za šikanozno in iz tega razloga zavrnil preslikavo tudi tistih dokumentov, ki jih je organ pridobil ali v skladu z javnimi pooblastili izdelal v postopku izrednega strokovnega nadzora v Veterinarski bolnici Maribor.

 

Prosilka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo z dne 17. 9. 2018, s katero izpodbija predmetno odločbo organa v celoti. Navedla je, da organu ni sporno, da sodi izvajanje strokovnega nadzora med naloge, ki jih opravlja na podlagi javnega pooblastila, kar po njenem mnenju pomeni, da v celotni dokumentaciji izrednega strokovnega nadzora ne bi smelo biti nič takega, kar ne bi zapadlo pod njene pravice kot oškodovanke malomarnega dela veterinarjev in celotne javnosti, torej vseh lastnikov … v državi, da se skupaj in javno na …, vseh spletnih forumih in slovenskih časopisih seznanijo, objavijo in posledično razgalijo, kako deluje organ, kako deluje strokovni nadzor in kako strokovno ali malomarno opravljajo delo posamezni veterinarji z imenom in priimkom ter licenco (ki je javno pooblastilo), člani strokovne komisije, ki delujejo v tajnosti kot kakšna loža, in članice organa s podeljeno koncesijo. Po njenem mnenju lahko strah, paniko pred razkritjem razume le tako, da vodstvo ni povsem prepričano v pravilnost lastnih postopkov, zaznava notranje kršitve in nezakonitosti, ampak kljub temu ščiti nestrokovno delo, in ker je vodstvo v službi pri organu, očitno nima dosti svobode pri tozadevnih odločitvah, ne glede na predpise. Ob tem je povzela tudi pogovor z direktorico organa z dne 15. 5. 2018 in dodala, da je kasneje izvedela še za en primer, v katerem so prav tako kot dokazno in verodostojno gradivo upoštevali samo izjave veterinarjev. Nadalje je navedla, da se je organ v nasprotju s prej rečenim skrbno lotil analize njenih in drugih zapisov na družbenih omrežjih in kaj so o tem pisali časniki. Organ je na šestih straneh obrazložitve izpodbijane odločbe dobesedno navedel, kaj so o spornih dogodkih zapisali prosilka, drugi in novinarji, ni pa jasno, v kakšni vzročno-posledični zvezi je to z zavrnitvijo po dostopu (preslikavi) dokumentov, in v kakšni povezavi so ta dejstva z veljavnimi predpisi, zlasti ZDIJZ. Navedla je, da jo organ graja zaradi »očitnega nezadovoljstva« z mnenjem Strokovne komisije, in da si je prosilka drznila stopiti v stik z novinarji, vendar ko se je organ lotil, s pomočjo Veterinarske bolnice Maribor, opazovanja družbenih omrežij, bi moral biti za spoznanje natančnejši. V obrazložitvi je navedel le tisto, kar mu je ustrezalo, zato je sama priložila preostali del, iz katerega izhaja, da še daleč ni edina z žalostnimi izkušnjami z Veterinarsko bolnico Maribor. Posamezne objave so bistveno hujše od njenih komentarjev, pa se niso oglasili za šikaniranje. Izpostavila je, da je govora o ogorčenosti in šikaniranju, če se prizadeti in ogoljufani pravične presoje obrnejo na javnost, kot da bi morali biti državljani brezpogojno zadovoljni z načinom presoje vlog in slepo verjeti anonimni komisiji, ki v svojih postopkih ignorira vso priloženo dokazno gradivo in sprejme svoje »strokovno mnenje« le na podlagi izjav veterinarjev, ki se poskušajo izogniti svoji odgovornosti in prikriti napake. Poudarila je svobodo izražanja stališč in mnenj ter da morajo nosilci javnih pooblastil prenašati na svojem hrbtu bistveno več kritike, opozoril, nezadovoljstva ter »obračunavanja in blatenja« kot navadni državljani. Prav zaradi tega je po njenem mnenju potrebno, da se vsa dokumentacija razkrije dobesedno v podrobnosti, da javnost vidi prav vse, kako potekajo postopki, pa ne bi smeli, kdo je udeležen, pa ne bi smel biti. Pripominja, da nezadovoljstvo z delom posameznikov ne pomeni blatenja celotne stroke, saj so v Veterinarski bolnici v Postojni postavili pravilno diagnozo bolezni, čeprav prepozno. Blatenja ni razvidnega iz medijskih objav, govora je izključno o malomarnih posameznikih in organizacijah, ki ne govorijo resnice, ampak jo prikrivajo, pri tem pa imajo še podporo organa. Če organ meni, da je to »obračun« s stroko, se ne zaveda, kaj je izrekel. Sam je tako sporne dogodke posplošil na vse veterinarje in jih obtožil malomarnosti. V nadaljevanju je navedla, da je dolžnost organa poznavanje predpisov, ne pa prosilke same. Če bi torej že na začetku odgovorila, da ne ve, na podlagi katerega predpisa želi dokumentacijo, bi bila njena vloga očitno zavrnjena že na začetku in se organ ne bi ukvarjal s »šikaniranjem« v obrazložitvi odločbe. Njena je pravica, da vlaga pobude za odvzem pooblastil tudi, če organu ne ustreza. Prav javno dostopna dokumentacija iz tega postopka bo temelj, na katerem bodo gradili lastniki … po spremembi sistema. Enako velja tudi za pobudo upravni inšpekciji, po tej nezakoniti odločbi še toliko več. Pripomnila je, da ima celo Vlada odprto spletno stran za prijave zoper državne organe ter pobude za spremembo predpisov, pa ni zasledila, da bi kdo to početje upal označiti za »grožnjo« ali »šikaniranje«. Je pa dobro znamenje, kako razmišljajo pri organu, in kako dojemajo delovanje sistema javnega sektorja, kjer je vsako nasprotovanje njihovemu početju takoj »grožnja«. Izpostavila je tudi, da ni nobenih podrobnih navodil o delu komisije, vsaj javno objavljeno ni, v obstoječem pravilniku pa ni govora o nobenem protokolu, zato je še bolj pomembno za javnost, da izve, kako lahko pridobijo po vsej priloženi dokumentaciji in dokaznem gradivu do takšnega strokovnega mnenja. Opredelila se je tudi do navedb veterinarja, kot izhajajo iz članka v časniku …, in so po njenih navedbah neresnične. In ker je ravno izjava tega veterinarja glavni in edini dokaz, na katerem sloni strokovno mnenje, želi dokumentacijo, torej da se seznani, kaj je dejansko povedal o zdravljenju in okoliščinah tekom izrednega nadzora. Dodala je še, da organ razume javnost po svoje, zato ga naj IP poduči s svojo odločbo o interesu javnosti, vseh lastnikov …, v interesu države in vseh državljanov.

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilke, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. AK-56/180803/8 z dne 3. 10. 2018, poslal v odločanje IP. Organ je pritožbi priložil spis zadeve št. AK-56/180803, s popisom spisa. Navedel je še, da je prosilka naslovila prošnjo za podajo strokovnega mnenja o primernosti ravnanja veterinarja iz Veterinarske bolnice Maribor, v primeru veterinarske obravnave njene …, na Strokovno komisijo organa in ni predlagala izvedbe izrednega strokovnega nadzora. Strokovna komisija je bila sicer pobudnica za izredni strokovni nadzor, vendar pri podaji strokovnega mnenja ni bila v ničemer vezana na odločitev iz izrednega strokovnega nadzora in bi oceno veterinarske organizacije in veterinarjev, podano v odločbi o izrednem strokovnem nadzoru, lahko upoštevala ali pa tudi ne. Strokovna komisija je samostojni organ, sestavljen iz sedmih članov, ki so bili izvoljeni na zborničnih volitvah leta 2016. Vsi člani so priznani strokovnjaki na posameznih strokovnih področjih veterinarstva, seznam njenih članov je javno objavljen na spletni strani organa. Trditve prosilke, da člani Strokovne komisije delujejo »v tajnosti kot kakšna loža«, nikakor ne držijo. Izvolitev, sestava, konstituiranje in poslovanje strokovne komisije je podrobneje urejeno v Pravilniku o delu komisije. Izredni strokovni nadzor v Veterinarski bolnici Maribor je v upravnem postopku opravila tričlanska komisija, ki jo je imenovala direktorica organa s sklepom. Dva člana sta bila imenovana z liste – nabora članov za verifikacije in strokovni nadzor, ki je javno dostopen na spletnih straneh organa. Pavšalno zatrjevanje prosilke, da organ ni preveril okoliščin, zaradi katerih bi morale biti določene osebe izločene iz dela Strokovne komisije, zavrača. Prosilka svoje trditve o obstoju razloga za izločitev dotične uradne osebe ni z ničemer pojasnila, kot bi morala glede na določilo 37. člena ZUP. Očitno ne razlikuje med nalogami in pristojnostmi, ki jih ima Strokovna komisija organa od postopkov strokovnega nadzora, ki ga organ opravlja na podlagi javnega pooblastila in v skladu z določili Pravilnika. Pri vseh postopkih, ki jih organ opravlja na podlagi javnih pooblastil, dosledno upošteva določila 35. in 36. člena ZUP. V zvezi z navedbami prosilke, da se je Strokovna komisija oprla na lažno izjavo veterinarja, je pojasnil, da je iz dokumentacije, ki jo je obravnavala Strokovna komisija, razvidno, da je bila prosilka več kot …, in se je z veterinarji, ki so zdravili njeno …, ter se z njimi tudi pogovarjala. Nemogoče je tako slediti njeni trditvi, da ji veterinarji niso svetovali nadaljnjega zdravljenja … v Bolnici za živali Postojna, čeprav tega v kartoteko niso posebej zabeležili. Dodal je tudi, da ne gre spregledati dejstva, da je prosilka že v prošnji, ki jo je naslovila na Strokovno komisijo organa, navedla, da je pričela … zdraviti sama z zdravilom Synulox, ki naj bi ga dobila v Veterinarski bolnici Maribor. Svoje trditve o nabavi zdravila v navedeni veterinarski organizaciji ni podkrepila z nobenim dokazilom o nakupu zdravila, iz katerega bi bilo razvidno, da je zdravilo izdal veterinar. Uporaba zdravila »na pamet«, brez predhodnega veterinarskega pregleda … in postavitve pravilne diagnoze, vsekakor predstavlja možnost, da so klinični znaki bolezni zaradi takšnega ravnanja bistveno manj izraženi, kot če žival zdravila pred veterinarsko obravnavo ne bi prejela, zaradi česar je tudi postavitev točne diagnoze bolezni veliko težja. Zavrnila je tudi trditve prosilke, da vodstvo organa ni povsem prepričano v pravilnost lastnih postopkov, da zaznava notranje kršitve in nezakonitosti ter da ščiti nestrokovno delo svoji članov. Neresnična in zavajajoča je tudi prosilkina trditev glede telefonskega razgovora z direktorico organa 15. 5. 2018. Prosilka očitno ne loči razlike med javnim pooblastilom in veterinarsko licenco, saj je navedla, da je veterinarska licenca javno pooblastilo. Ob tem je pojasnil, da je veterinarska licenca osebno dovoljenje veterinarja (38. točka prvega odstavka 3. člena ZVet-1), s katerim ta dokazuje, da lahko opravlja veterinarske dejavnosti. Pri veterinarski obravnavi živali gre za povsem posloven odnos med veterinarjem, ki svoje delo opravlja v imenu in za račun veterinarske organizacije, in lastnikom živali. V takem primeru opravljanje veterinarske storitve ne predstavlja izvajanje javnega pooblastila.

 

Pritožba je utemeljena.

 

  1. Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

 

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilka izpodbija odločbo organa v celoti.

 

Ker je organ dostop do zahtevane dokumentacije prosilki zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, se IP v nadaljevanju opredeljuje do instituta zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: zloraba pravice dostopa) na splošno in v obravnavanem primeru.

 

  1. Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja

 

Splošno o zlorabi pravice

 

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

 

Kot izhaja iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja – ZDIJZ-C (v nadaljevanju: Predlog zakona) so elementi oziroma kriteriji, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice, npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, prosilec ne sledi lastnim upravičenem interesom, nagajivost, šikaniranje ipd.[7] Šikanoznost je torej eden od elementov oziroma kriterijev, ki se presoja pri zlorabi pravice dostopa oziroma povedano drugače, zahteva, ki je šikanozna, že v osnovi pomeni tudi zlorabo pravice.[8]

 

Ker se je IP o zlorabi pravice dostopa že večkrat izrekel in v svojih odločbah obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve ter navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, ki se lahko uporabijo tudi v zvezi s pravico dostopa[9], se IP do tega v tej odločbi posebej ne opredeljuje. Ne glede na to, pa pred nadaljnjo obrazložitvijo poudarja, da pravica dostopa do informacij javnega značaja ni priznana izključno v interesu prosilca, temveč tudi v interesu družbe, ki je v tem, da se v čim večji meri omogoči izvrševanje demokratične funkcije in funkcije nadzora, vendar nikakor ne na način, ki prekomerno ovira celotno delo organa. Pri tem se je treba postaviti na stališče, da ima v primeru kolizije med pravico prosilca in interesom družbe, prevlado slednji. Ob tem IP poudarja, da se institut zlorabe pravice dostopa po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Presoja obstoja zlorabe pravice je institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba torej razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora torej vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo zahteve prosilca obravnaval v skladu z določbami ZDIJZ.

 

Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja v obravnavanem primeru

 

IP uvodoma poudarja, da v postopku po ZDIJZ pravni interes prosilca ni relevanten in ga prosilci niso dolžni izkazovati, zato se IP v tem pritožbenem postopku ni posebej opredeljeval do navedb organa o razlogih, zaradi katerih naj bi prosilka pridobivala dokumente, niti do navedb prosilke o razlogih, zaradi katerih zahteva predmetno dokumentacijo, sploh pa ni pristojen presojati pravilnosti delovanja posameznih veterinarskih organizacij in organa (razen postopanja po ZDIJZ). Dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ se namreč nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status. Rezultat presoje oziroma odločitev po ZDIJZ mora biti namreč enaka za vse. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse.

 

Predmet presoje IP je torej zahteva prosilke z dne 2. 8. 2018, dopolnjena 8. 8. 2018, za katero je mogoče ugotoviti, da obsega konkretno navedene informacije oziroma dokumente, ki so predmet zahteve, in tudi način seznanitve. Obsega torej obvezni sestavini zahteve, ki ju določa ZDIJZ v drugem odstavku 17. člena.

 

Pred nadaljnjo obrazložitvijo je mogoče ugotoviti, da ZDIJZ ne določa konkretnih elementov oziroma kriterijev, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, zato IP pri presoji zlorabe pravice dostopa upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

  • ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[10];
  • pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[11];
  • vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[12];
  • zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[13];
  • vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[14];
  • z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …[15];
  • zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[16];
  • za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[17].

 

IP se tako v nadaljevanju opredeljuje do posameznih kriterijev, ki lahko predstavljajo zlorabo pravice dostopa, upoštevaje dejstva obravnavanega primera.

 

IP najprej ugotavlja, da ne gre za ponavljajočo se zahtevo za isto zadevo, ampak je zahteva prosilke v obravnavanem primeru posledica določenega dogodka in se nanaša na točno določeno dokumentacijo, in sicer dokumentacijo v zadevi št. ….

 

Po mnenju IP zahteva tudi ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh, in bi ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa. Kot navaja že organ sam, so v delu zahtevane dokumentacije izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja. Nedvomno je organ kot pravna oseba javnega prava zavezan po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ, kar pomeni, da lahko vsakdo zahteva dostop do informacij, ki sodijo v njegov okvir javnega delovanja. Da je postopek dostopa do informacij javnega značaja v najširšem pomenu besede namenjen pridobivanju informacij, ki so v povezavi z javnopravnim, oblastnim delovanjem, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 122/2006, z dne 25. 4. 2007. Po navedeni sodbi je za pojem informacije javnega značaja odločilno, da gre za informacije s področja izvajanja določenih nalog oziroma dejavnosti, ki jih urejajo javnopravni predpisi. Pri javnopravnem delovanju pa ni pomembna konkretna oblika tega delovanja (oblastno odločanje ali ne-oblastno zagotavljanje določenih storitev), temveč, da se javne naloge ali dejavnosti, skladno z načelom zakonitosti, izvršujejo na podlagi norm javnega prava, v okviru, ki ga te norme za to dejavnost določajo ter skladno z namenom varstva javnega interesa. Informacija javnega značaja je torej tista informacija, ki služi uradnemu namenu organa, gre torej za informacije, povezane s katerokoli javno (public) ali upravno funkcijo organa.[18] Tudi v sklepu št. X Ips 96/2011 z dne 4. 7. 2012 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javnopravnega režima izhajajo. V obeh navedenih zadevah pa se je Vrhovno sodišče tudi jasno izreklo, da je pri opredelitvi določene informacije za informacijo javnega značaja odločilno, ali informacija kaže na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog. Glede na namen ZDIJZ ima tako predmetna zahteva načeloma vse možnosti za uspeh, in sicer v delu, v katerem so izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja. 

 

Objektivno je tudi težko reči, da bi izpolnitev predmetne zahteve ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, organ pa se do tega tudi ni konkretno opredelil. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru ni izkazal nobenih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava zahteve prosilke prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Organ se namreč ni konkretno opredelil do obsega zahtevanih informacij oziroma dokumentov ter nadaljnjega dela s temi dokumenti zaradi morebitnega obstoja izjem po ZDIJZ. Iz izpodbijane odločbe tako ni določno razvidno, kateri dokumenti sodijo v okvir predmeta zahteve, nadalje ni določno razvidno, kateri dokumenti ne izpolnjujejo pogojev za informacije javnega značaja, in ni določno razvidno, kateri dokumenti sicer izpolnjujejo pogoje za informacijo javnega značaja, vendar obstaja kakšna izjema od prostega dostopa. Nadalje iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, kako bi predmetna zahteva prosilke, z vidika obsega in upoštevaje druge naloge organa, konkretno vplivala na delo organa, koliko dela organu bi povzročila, in kako bi to delo vplivalo na ostale delovne naloge pri organu zaposlenih uslužbencev. Ob tem pa IP še posebej poudarja, da zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja.[19] Iz upravno sodne prakse, izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti »enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa…«.[20] Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, »ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa.«[21] Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnosti«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnost, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bilo posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa. Upoštevati je namreč treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki takšne zahteve rešuje. K navedenemu pa IP pripominja, da glede na obseg posredovane dokumentacije, ki po navedbah organa niti ne izpolnjuje pogojev za informacijo javnega značaja v celoti, ni mogoče govoriti o obsežni dokumentaciji.

 

Ob tem IP navaja še sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Verein fűr Konsumenteninformation proti Evropski komisiji, št. T-2/03, iz katere izhaja, da lahko organ v posebnih primerih, v katerih bi konkreten in posamičen preizkus dokumentov povzročil nesorazmerno količino upravnega delo, izjemoma tehta ne eni strani interes dostopa javnosti do dokumentov in na drugi nastalo delovno obremenitev, da bi v teh posebnih primerih ohranil interes dobrega upravljanja. Iz te sodbe pa izhaja tudi, da količina dela, potrebna za preučitev prošnje, ni odvisna samo od števila dokumentov, navedenih v prošnji, ali njihovega obsega, ampak tudi od njihove narave, zato potreba, da se opravi konkreten in posamičen preizkus zelo velikega števila dokumentov, ne pove ničesar o količini dela, potrebni za obravnavo prošnje za dostop, ker je navedena količina dela odvisna tudi od zahtevane temeljitosti tega preizkusa. Odstopanje od te obveznosti preizkusa se lahko dovoli le izjemoma ter samo, če bi se upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa dokumentov izkazalo za posebno veliko ter bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Upoštevaje navedeno sodbo organ v obravnavanem primeru ni izkazal, da je upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa zahtevanih dokumentov posebno veliko in bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva.

 

V zvezi z navedenim pa IP opozarja še na določbo 24. člena ZDIJZ. Če bi organ potreboval več časa za pripravo in posredovanje zahtevanih informacij zaradi obsežnosti, navedena določba predvidena možnost, da organ podaljša rok za odločitev o zahtevi za največ 30 delovnih dni. Ob tem IP ugotavlja, da iz posredovane dokumentacije in izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi organ to zakonsko možnost uporabil. Pravica dostopa do informacij javnega značaja je ustavna kategorija, omogoča vpogled v delovanje zavezancev in s tem nadzor nad njihovim delovanjem, odraža tudi samo bistvo demokracije, zato je po mnenju IP v skladu s tem tudi izrecna določba ZDIJZ o podaljšanju roka. Povedano drugače, iz te določbe izhaja namen zakona, torej da se primarno zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter pravica prosilcev, da pridobijo informacije javnega značaja. Prav tako je eden temeljnih ciljev splošnega upravnega postopka, katerega določbe se uporabljajo subsidiarno[22], zavarovati šibkejšo stranko, to je tistega, ki v tem postopku uveljavlja svojo pravico ali varuje svojo pravno korist oziroma se mu nalaga določena obveznost. Iz 7. člena ZUP tako izhaja, da je organ dolžan svoje delo organizirati na način, ki omogoča vsem strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer lahko izvaja ukrepe in sprejema odločitve, s katerimi zagotovi, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom.

 

Ker načelo varstva pravic strank in javnih koristi iz 7. člena, kot že navedeno, služi interesu družbe, da se zagotovi nemoten potek upravnih postopkov in nasploh dela organov, so za dosego tega cilja omejene tudi pravice strank. Tako 11. člen ZUP določa, da morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice (procesne pravice), ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. V zvezi s tem IP ocenjuje, da zahteve za posredovanje informacij javnega značaja v obravnavanem primeru, upoštevaje predhodne navedbe in ugotovitve, ni mogoče opisati kot ravnanja, ki ne predstavlja poštene uporabe pravic. Kot že navedeno, osebni interesi prosilke pri presoji upravičenosti do dostopa niso pravno relevantni.

 

IP ocenjuje, da organ prav tako ni uspel izkazati šikanoznega značaja zahteve. Šikanozni značaj bi bil podan, če bi bilo očitno, da je zahteva podana z namenom onemogočanja normalnega delovanja organa ali če bi bile v njej izražene številne negativne vrednostne sodbe in žalitve, provokacije in s tem navidezno uveljavljanje pravic. Nezadovoljstvo državljanov nad delom organov javnega sektorja predstavlja enega temeljnih nagibov za uveljavljanje pravice dostopa do informacij javnega značaja. Bistvo nadzorne funkcije je pogosto ravno v preverjanju sumov nepravilnosti delovanja, in zahteva prosilke v obravnavanem primeru je posledica suma nepravilnosti v delovanju organa. Pri tem IP poudarja, da so irelevantne navedbe prosilke na družbeni spletni strani …, ki so bile podlaga organu, da je zahtevo po ZDIJZ zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Kot že navedeno, se v postopku po ZDIJZ presoja dostop do zahtevanih dokumentov z vidika splošne javnosti in ne z vidika posameznika. IP pripominja, da lahko tudi pri objavah informacij javnega značaja prihaja do raznih komentarjev na spletnih straneh, v medijih,..., ampak če pri tem pride do kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin in do posega v čast in dobro ime posameznika, oziroma je storjeno kaznivo dejanje ali prekršek, so za to na voljo druga ustrezna pravna sredstva oziroma drugi postopki in reševanju takih primerov ni namenjen postopek po ZDIJZ.

 

V obravnavanem primeru tudi ni mogoče govoriti o zlorabi pravice dostopa zaradi funkcionalno povezanih zahtev, niti tega ne utemeljuje organ.

 

IP pa opozarja tudi na 14. člen ZUP, v skladu s katerim je sicer treba upravne postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, zavarovanja pravic in pravnih koristi strank ter izda zakonita in pravilna odločba. Iz navedene določbe torej izhaja, da to načelo ne sme iti v škodo načela zakonitosti in načela materialne resnice.

 

IP po preučitvi celotne zadeve tako zaključuje, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilka v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračila pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnala v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP tako nima razloga slediti navedbam organa, da je zahteva prosilke šikanozna ter da je s svojim ravnanjem očitno prestopila meje pravice dostopa do informacije javnega značaja.

 

  1. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

 

Organ je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj posledično v ugotovitvenem postopku ni presojal posameznih zahtevanih dokumentov z vidika obstoja informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do dokumentov, pri katerih so izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja. Upoštevaje navedeno je IP odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

 

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti.

 

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

 

Organ je torej zahtevo prosilke za posredovanje dokumentov zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, zato se ni spustil v vsebinsko obravnavanje in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov.

 

Organ bo moral v ponovljenem postopku najprej popolno ugotoviti dejstva, ki so glede na zgornjo obrazložitev pomembna za presojo obstoja zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja in nato na podlagi ugotovljenih dejstev tehtati med interesi, ki upravičujejo posredovanje posameznega zahtevanega dokumenta javnosti, in tistimi, ki temu nasprotujejo. Če ga bo takšen postopek pripeljal do ugotovitve, da v obravnavanem primeru ne more zavrniti zahteve na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, bo moral v nadaljevanju presojati, ali posamezni zahtevani dokumenti predstavljajo informacije javnega značaja oziroma natančno ugotoviti in konkretno obrazložiti, v katerem delu zahtevane dokumentacije ne gre za informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, in iz česa to izhaja (torej, katera od predpostavk za obstoj informacije javnega značaja po ZDIJZ ni izpolnjena). Organ mora pri tem izhajati iz javnopravnega predpisa, ki ureja njegovo delovanje, torej ZVet-1. Pri dokumentih, ki izpolnjujejo pogoje za informacijo javnega značaja, mora organ v primeru obstoja katere od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[23] ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Določba 19. člena Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe). 

Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so bili predmet presoje. V izreku mora biti tudi navedba, v katerem delu se prekrijejo podatki, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije ime in priimek posameznik ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilki posredovana zahtevana informacija javnega značaja. Ob tem IP navaja, da ZDIJZ določa načine seznanitve v 2. točki drugega odstavka 17. člena (ogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis), Uredba pa ureja način posredovanja zahtevanih informacij v določbah členov 14 in 15. Upoštevaje navedene določbe glede načina seznanitve je mogoče ugotoviti, da organ ni dolžan zagotoviti prosilki fotokopij v overjeni obliki.

 

4. Sklepno

 

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilke ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP.

 

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

 

 

 

 

Postopek vodila:                                                                         

Nataša Siter, univ. dipl. prav.,                                                 

svetovalka IP              

 

 

Informacijski Pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka                                                               

 

 

 

 


[1] Uradni list št., 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99 in 75/16 – UZ70a.

[2] Uradni list RS, št. 79/14.

[3] Točke 1 - 6 prvega odstavka 6. člena Statuta.

[4] Prvi odstavek 58. člena Statuta.

[5] Drugi odstavek 58. člena Statuta.

[6] Uradni list RS, št. 33/01, 45/04 – ZdZPKG, 62/04 – odl. US, 93/05 – ZVMS, 90/12 – ZdZPVHVVR in 22/18.

[7] Besedilo predloga zakona je določila Vlada Republike Slovenije na 27. redni seji 3. 10. 2013.

[8] Npr. Odločba IP št. 090-19/2016 in sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016-12.

[9] Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-19/2016/, št. 090-211/2016/, št. 090-249/2016, št. 090-27/2017, št. 090-68/2017, št. 090-55/2017, št. 090-175/2017/.

[10] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[11] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[12] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[13] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[14] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[15] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[16] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[17] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[18] Tako tudi Priporočilo št. 2 (2002) Odbora ministrov državam članicam o dostopu do uradnih dokumentov in Obrazložitveni memorandum, sprejet v okviru Sveta Evrope z dne 21. 2. 2002.

[19] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007.

[20] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006 z dne 4. 10. 2007.

[21] Sodba Upravnega sodišča RS št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017.

[22] V skladu z drugim odstavkom 15. člena ZDIJZ.

[23] Uradni list RS, št. 24/16.