Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 29.08.2005
Naslov: Prosilec zoper odločbo uradne osebe za informacije javnega značaja za slovensko sodstvo pri Vrhovnem sodišču
Številka: 021-50/2005/2
Kategorija: Ali gre za inf. javnega značaja?
Status: Zavrnjeno


Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), na podlagi 3. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur.l. RS, št. 24/2003 in 61/2005, v nadaljevanju ZDIJZ), o pritožbi ………. (v nadaljevanju prosilec) z dne 19.4.2005, zoper odločbo uradne osebe za dostop do informacij javnega značaj za slovensko sodstvo pri Vrhovnem sodišču št. Su 36-03/2005 z dne 18.4.2005 (v nadaljevanju organ), na podlagi 3. odst. 248. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZUP), izdaja naslednjo

O D L O Č B O:


Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

O b r a z l o ž i t e v:


Prosilec je dne 25.3.2005 na organ naslovil zahtevo za odobritev brezplačnega e-dostopa do zemljiške knjige.

Organ je dne 18.4.2005 zahtevo prosilca zavrgel, ker ta ni predmet presoje po ZDIJZ. Nanaša se na področje Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003- v nadaljevanju ZZK-1), ki je v odnosu do ZDIJZ specialna in poznejša zakonodaja. ZZK-1 zagotavljanje javnosti zemljiške knjige podrobneje ureja v členih od 195 do 199 in je tako v odnosu do ZDIJZ specialni zakon (lex specialis). Prav tako pa je ZZK-1 tudi časovno kasneje sprejet zakon (lex posterior), zato se za dostop do podatkov iz zemljiške knjige uporabljajo njegove določbe. ZZK-1 je bil namreč objavljen dne 18.6.2003, veljati pa začel 16.9.2003, medtem ko je bil ZDIJZ objavljen dne 7.3.2003 in je začel veljati 22.3.2003. ZZK-1 preko zakonskega pooblastila ministrstvu za pripravo ustreznih podzakonskih aktov določa plačevanje nadomestila v obliki sodne takse, tako za izpisek po 197. členu, kot tudi za oblike elektronskega dostopa po 198. členu. Določitve brezplačnega gesla za oddaljen elektronski dostop obstoječi sistem ne pozna in ni izvedljiva. Organ navaja tudi, da je podobna zahteva trenutno pred upravnim sodiščem, kjer se preučuje zakonitost odločbe Pooblaščenca. Odločba Pooblaščenca je po mnenju uradne osebe VS RS pravno zmotna in nezakonita, vsekakor pa velja le v konkretnem primeru (torej nima splošnega, erga omnes učinka). Državno pravobranilstvo RS, ki je upravni spor sprožilo, prav tako meni, da gre za kršitve zakonodaje v škodo javne koristi. Organ še navaja, da čeprav je pooblaščenkino mnenje preprosto in všečno, pa ni skladno s tem, kar pravijo preostala slovenska zakonodaja in Ustava, kakor tudi primerljive pravne ureditve. Odločbi zato nasprotujejo izključno iz razlogov domnevne nezakonitosti odločbe, ne pa zato, ker bi sami želeli storitev zaračunavati. Na tem mestu zato poudarjajo, da Vrhovno sodišče ali sodstvo od same odplačnosti nima nobene koristi ali lastnih interesov, saj se vsi prihodki stekajo v integralni državni proračun. Nasprotujejo ji zato, ker pač morajo spoštovati vso zakonodajo, ne pa le en zakon, ki je pač medijsko bolj izpostavljen. Zakone sprejema Državni zbor na podlagi Ustave in so si med seboj priredni-torej enakovredni. Pravila, zapisana v zakonih, pa lahko spreminja le zakonodajalec, ali po izrecnem pooblastilu Vlada ali ministrstva v podzakonskih aktih.  Pooblaščenka je na ustavo, zakone in podzakonske akte vezana in jih samovoljno ne more in ne sme spreminjati. Na tem področju pa poskuša s prej omenjeno odločbo na nezakonit način razširiti svojo pristojnost preko meja, ki sta jih za Pooblaščenca kot enoosebni organ določila ZDIJZ in Državni zbor. Organ še navaja, da »imamo vsi radi brezplačne stvari, vendar pa skoraj nič ni zastonj«. Tudi sam ZDIJZ ne predpisuje brezplačnosti, kot to napačno zatrjuje pooblaščenka. Prost dostop do informacij javnega značaja ne pomeni nujno tudi brezplačnega dostopa. Vsak dostop do informacije oziroma njene izrazne oblike je vedno povezan z določenimi stroški, za katere morajo biti zagotovljena določena sredstva. Če je nekaj zastonj, to dejansko pomeni kritje stroškov iz proračuna. Popolna brezplačnost vseh oblik katerekoli posamične informacije bi tako pomenila nesorazmerno breme za vse davkoplačevalce, ne pa zgolj za tiste, ki imajo specifičen interes po posameznih dokumentih. Načelo prostega dostopa do informacij iz javnih knjig, kot je zemljiška knjiga, je kljub temu omogočeno na več načinov. Državljani imajo poleg dodatnih, zgoraj navedenih možnosti pridobitve izpiska oziroma elektronskega vpogleda preko oddaljenega elektronskega dostopa, tudi osnovno možnost brezplačnega vpogleda v zemljiško knjigo preko vpoglednih računalnikov na vseh sedežih zemljiške knjige pri slovenskih okrajnih sodiščih v času uradnih ur. Tudi v tem primeru brezplačnost vpogleda ne pomeni, da stroškov ni. Za oddaljen dostop do elektronske zemljiške knjige prosilcu tako do spremembe samega Zakona o zemljiški knjigi ali ustreznih podzakonskih aktov, pa tudi po tem šele po ustrezni prilagoditvi programske opreme, brezplačnega dostopa ne morejo omogočiti.

Prosilec je dne 19.4.2005 vložil pritožbo. Navedel je, da mora biti vpogled v elektronsko zemljiško knjigo brezplačen, ker s tem ne nastajajo nobeni dodatni stroški.

Organ je dne 13.5.2005 pritožbo prosilca odstopil Pooblaščencu v reševanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pooblaščenec uvodoma opozarja na procesne pomanjkljivosti v obravnavani zadevi. Izpodbijana odločba ne vsebuje pravilnega pouka o pravnem sredstvu. V skladu s 215. čl. ZUP je namreč v pouku o pravnem sredstvu potrebno navesti, na koga se stranka lahko pritoži, pri kom in v katerem roku vloži pritožbo, koliko znaša zanjo taksa ter da lahko poda pritožbo tudi na zapisnik pri organu, ki je odločbo izdal. Organ, pri katerem je potrebno vložiti pritožbo, mora biti naveden s polnim imenom in naslovom. Izpodbijana odločba namesto pouka o pravnem sredstvu vsebuje le pavšalno navedbo, da je zoper odločbo dovoljena pritožba v 15-ih dneh. Pri tem je potrebno poudariti, da je izdaja odločbe s tako pomanjkljivim poukom odraz pomanjkljivega zavedanja o pomenu načela varstva pravic stranke, urejenega v 7. čl. ZUP. Po tej določbi morajo organi pri postopanju in odločanju strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali drugim predpisom. V 4. odst. istega člena je določeno še, da mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Izdaja odločbe s tako očitno površnim in zavajajočim poukom temu načelu zagotovo ne sledi.

Prosilec je kljub nepopolnemu pravnemu pouku ravnal po veljavnih pravnih predpisih; v skladu s 4. odst. 215. čl. ZUP pa tudi, če bi bil pouk v odločbi napačen in bi se stranka ravnala po napačnem pouku, to zanjo ne bi imelo nobenih škodljivih posledic.

Pooblaščenec pojasnjuje organu še eno napačno pravno tolmačenje. Organ namreč ne loči načela prostega dostopa do informacij javnega značaja od brezplačnega vpogleda v informacije javnega značaja. Načelo prostega dostopa, ki ga določata 1. odstavek 5. in 3. odstavek 17. člena ZDIJZ namreč ne pomeni brezplačnega dostopa, temveč pravno dejstvo, da za zahtevo po določeni informaciji javnega značaja prosilcu ni potrebno izkazati pravnega interesa. Organ v zavrnilni odločbi torej zavajajoče navaja, da ZDIJZ ne predpisuje brezplačnosti, da to napačno zatrjuje pooblaščenka. Pooblaščenec organu ponovno pojasnjuje, da 1. odstavek 34. člena ZDIJZ zelo jasno določa, da je vpogled v informacijo javnega značaja brezplačen, kar pomeni, da organi lahko zaračunavajo druge oblike, vpogled v zahtevano informacijo mora pa vedno biti brezplačen.

Po pregledu prosilčeve zahteve Pooblaščenec ocenjuje, da prosilec ne zahteva informacij javnega značaja. Pojem informacije javnega značaja je opredeljen v 1. odst. 4. č. ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali  pridobil od drugih oseb. Iz te opredelitve izhaja, da odgovori na vprašanja oziroma pojasnila, razne obrazložitve, komentarji in analize stanj ne predstavljajo informacije javnega značaja. Vsebini informacije javnega značaja sledi tudi postopkovna določba ZDIJZ, ki poleg obveznih sestavin kot so navedba organa, kateremu se pošilja, osebno ime, firma ali ime pravne osebe, navedba o morebitnem zastopniku ali pooblaščencu, naslov prosilca oziroma njegovega zastopnika ali pooblaščenca (1. odst. 17. čl. ZDIJZ) v 2. odst. 17. čl. določa, da mora v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja prosilec opredeliti:
1. informacijo, s katero se želi seznaniti,
2. na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije.
V obravnavani zahtevi prosilec ni zahteval oziroma opredelil informacije, s katero se želi seznaniti, temveč je navedel le, da želi brezplačen elektronski dostop do zemljiške knjige. Iz zahteve prosilca torej izhaja, da ne želi prejeti določene informacije, ampak si zagotoviti določeno obliko dostopa in sicer elektronskega dostopa do zemljiške knjige na brezplačen način. Na določen način oziroma obliko dostopa se načelo prostega dostopa, zapisano v 5. čl. ZDIJZ, ne razteza.

Ker prosilec ne zahteva informacije javnega značaja v skladu s 1. odst. 4. čl. ZDIJZ, temveč le določeno obliko dostopa, takšna zahteva ne more biti vsebinsko utemeljena. ZDIJZ ne varuje pravice zahtevati brezplačnega elektronskega dostopa, temveč varuje prost dostop do dokumentov, s katerim organ razpolaga. Prosilec lahko sicer v skladu z 2. odst. 17. čl. ZDIJZ določi, na kakšen način se bo seznanil z vsebino zahtevane informacije, vendar mora v prvi vrsti zahtevati podatke, do katerih želi imeti prost dostop, šele nato lahko določi, v kakšni obliki naj bodo posredovani.

Ker je Pooblaščenec ugotovil, da prosilec ne zahteva informacije javnega značaja v skladu s 1. odst. 4. čl. ZDIJZ, je izrek izpodbijane odločbe sicer zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, saj se obrazložitev izpodbijane odločbe sklicuje na odločbo Pooblaščenca v drugi zadevi. Zaradi tega je Pooblaščenec v obrazložitvi te odločbe navedel pravilne razloge ter zavrnil pritožbo prosilca na podlagi 3. odstavka 248. člena ZUP. Ob tem Pooblaščenec zgolj pripominja, da se kljub očitani preprostosti in všečnosti utemeljitve, organ v izpodbijani odločbi napačno sklicuje na že izdano odločbo, ki s to zadevo ni v neposredni povezavi in ob tem uporabi povsem neustrezne razloge. Ob tem ne gre spregledati, da je obrazložitev izpodbijane odločbe napisana v pretirano laičnem, deloma žaljivem slogu, da organu očitno zmanjkuje pravnih argumentov, kar pa nikakor ne more ustrezati njegovi podobi, ki ga nosi v družbi oziroma v slovenskem pravnem redu kot vrh sodne veje oblasti.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče. Tožba se lahko pošlje po pošti, vloži pisno ali da ustno na zapisnik pri sodišču. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja:
Nataša Pirc Musar, univ.dipl.prav.,
pooblaščenka