Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 06.11.2020
Naslov: prosilec - Zdravniška zbornica Slovenije
Številka: 090-245/2020
Kategorija: Osebni podatek, Test interesa javnosti, Javni uslužbenci, funkcionarji
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

Prosilec je zahteval podatke o zdravnikih z vpisanimi omejitvami zaradi ugovora vesti. Organ je zahtevo zavrnil zaradi varstva osebnih podatkov. Prosilec se ni strinjal z organom, da so zahtevani podatki varovani osebni podatki, saj zdravniki delujejo v javnih ustanovah ali s koncesijo in njihovo delo ni osebna, temveč javna zadeva. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da lahko zahtevani podatki razkrivajo versko ali filozofsko prepričanje, zato jih po členu 9 Splošne uredbe o varstvu podatkov štejemo med posebne vrste osebnih podatkov (po ZVOP-1 im. občutljivi osebni podatki), za katere veljajo strožja pravila obdelave. Po pregledu relevantne področne zakonodaje IP ni našel zakonske podlage, ki bi omogočala razkritje zahtevanih podatkov, niti jih ni mogoče razkrivati na podlagi manjšega polja pričakovane zasebnosti javnih uslužbencev po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prav tako v konkretnem primeru ni podanih nikakršnih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale sklicevanje na test interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. IP je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-245/2020/2

Datum: 6. 11. 2020

 

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljnjem besedilu ZUP), o pritožbi … (v nadaljnjem besedilu prosilec), z dne 14. 10. 2020, zoper odločbo Zdravniške zbornice Slovenije, Dunajska cesta 162, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu organ), št. 090-7/2020-2 z dne 16. 9. 2020, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilca z dne 14. 10. 2020 zoper odločbo Zdravniške zbornice Slovenije, št. 090-7/2020-2 z dne 16. 9. 2020, se zavrne.
  1. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilec je 30. 8. 2020 na organ naslovil zahtevo za seznanitev s podatki o zdravnikih z vpisanimi omejitvami zaradi ugovora vesti. Od organa je želel prejeti tabelo z minimalno vsebino: ime zdravnika in/ali zdravstvenega delavca, naslov ustanove, kjer deluje, obseg omejitev.

 

Organ je zahtevo prosilca z odločbo, št. 090-7/2020-2 z dne 16. 9. 2020, zavrnil s sklicevanjem na varstvo osebnih podatkov. Organ je ugotovil, da na podlagi 31. člena Zakona o zdravniški službi zbira osebne podatke zdravnikov za vodenje registra zdravnikov za opravljanje svojih nalog in javnih pooblastil. Na podlagi določila 8. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov se smejo osebni podatki obdelovati samo v primerih in za namene, določene z zakonom, ali na podlagi osebne privolitve posameznika, na katerega se nanašajo. Organ je navedel, da prosilcu ne more posredovati zahtevanih osebnih podatkov zdravnikov, saj bi s tem kršil določila zakona, katerega namen je preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov. Zato je zahtevo v celoti zavrnil.

 

Prosilec se je 14. 10. 2020 zoper odločbo organa, št. 090-7/2020-2 z dne 16. 9. 2020 (v nadaljnjem besedilu izpodbijana odločba) pritožil in navedel, da zakon nalaga organu vodenje zahtevanega seznama, organ pa ne oporeka, da seznama ne bi imel. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v 80. členu določa prosto izbiro zdravnika, kar pa organ s prikrivanjem zahtevanih podatkov onemogoča. Prosilec se ni strinjal z organom, da so zahtevani podatki varovani osebni podatki, saj zdravniki delujejo v javnih ustanovah ali s koncesijo in njihovo delo ni osebna, temveč javna zadeva. Izbira zdravnika brez zahtevanih informacij v prosilčevem primeru torej ni mogoča. Poleg tega organ z ničemer ni dokazal, da želi kdorkoli od zdravnikov svoje omejitve zaradi ugovora vesti prikrivati (potencialnim) pacientom. Prosilec je še menil, da spoštovanje Hipokratove prisege ali drugih etičnih norm in omejitve, ki izvirajo iz takega ugovora vesti, niso sramotne okoliščine. Prav zares je to vrlina, ki je bila nekdaj sama po sebi lastnost pripisana zdravniškemu poklicu in ustanovam, ki so jim podajale znanje.

 

Organ svoje odločitve po prejemu pritožbe ni spremenil, zato jo je z dopisom, št. 090-7/2020-6 z dne 21. 10. 2020, na podlagi 245. člena ZUP, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe. Pojasnil je, da so podatki o zdravnikih z vpisanimi omejitvami zaradi ugovora vesti osebni podatki, ki v skladno s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ predstavljajo izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Organ je še pojasnil, da ne razpolaga z ustreznimi privolitvami posameznikov, katerih osebni podatki so zajeti z zahtevo prosilca, poleg tega pa tudi ne obstoji zakonska podlaga, ki bi prosilcu dovoljevala seznanitev z osebnimi podatki, kakor tudi ne javni interes za njihovo razkritje. Tudi register zdravnikov, ki ga vodi organ in kjer je vpisan podatek o ugovoru vesti, ni javen. Ker področna zakonodaja ureja postopek podaje ugovora vesti, organ meni, da pravice pacientov niso okrnjene, prav tako pa ni utemeljena pritožbena navedba, da organ prosilcu onemogoča prosto izbiro zdravnika. Na pritožbeno navedbo, da je zdravniško delo javna zadeva, ker zdravniki delujejo v javnih ustanovah ali s koncesijo, je organ odgovoril, da zakonska ureditev daje zdravnikom dolžnost, da o svojem ugovoru vesti pravočasno obvestijo tako pacienta kot tudi delodajalca.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP je pritožbo prosilca, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

V zadevi ni sporno, da organ z zahtevanimi informacijami razpolaga, saj že sam zakon[1] zahteva, da mora biti izjava o ugovoru vesti vpisana v registru pri zdravniški zbornici. Obstoja zahtevanih informacij ni zanikal niti organ.

 

Predmet tega pritožbenega postopka je vprašanje, ali je organ ravnal pravilno, ko je prosilcu zavrnil dostop do podatkov o zdravnikih z vpisanimi omejitvami zaradi ugovora vesti. Organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni izrecno skliceval na obstoj katere od taksativno naštetih izjem v 5.a ali v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ (ampak šele v dopisu ob odstopu pritožbe), vendar je IP sklicevanje organa na Zakon o varstvu osebnih podatkov smiselno upošteval kot sklicevanje na izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov). Po navedeni izjemi se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

 

Organ je pri sklicevanju na Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB; v nadaljnjem besedilu ZVOP-1) spregledal, da se od 25. 5. 2018 dalje v Republiki Sloveniji uporablja Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2106; v nadaljnjem besedilu Splošna uredba o varstvu podatkov)[2]. Ker Splošna uredba o varstvu podatkov velja neposredno, na nacionalnem nivoju pa zakona, ki bi zagotovil izvajanje njenih določb, (še) ni, je treba glede varstva osebnih podatkov spoštovati določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije osebnega podatka. Po določilu člena 4(1) pomeni osebni podatek katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. IP je ugotovil, da ni dvoma, da se je prosilec želel seznaniti s podatki, ki jih štejemo za osebne podatke. Glede na to, da lahko tovrstni podatki razkrivajo versko ali filozofsko prepričanje, jih po členu 9 Splošne uredbe o varstvu podatkov štejemo celo med posebne vrste osebnih podatkov (po ZVOP-1 im. občutljivi osebni podatki)[3], za katere veljajo strožja pravila obdelave. [4]

 

Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6(1) oz. kadar gre za posebne vrste osebnih podatkov, še pravne podlage, opredeljene v členu 9(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov. Tako iz navedenih določb izhaja pravilo, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna), če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca in je poleg tega potrebna iz razlogov bistvenega javnega interesa na podlagi prava Unije ali prava države članice, ki je sorazmerno z zastavljenim ciljem, spoštuje bistvo pravice do varstva podatkov ter zagotavlja ustrezne in posebne ukrepe za zaščito temeljnih pravic in interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki (točka c člena 6(1) v povezavi s točko g člena 9(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov).

 

Zahtevane informacije se nanašajo na ustavno pravico do ugovora vesti (46. člen Ustave RS), ki se lahko uveljavlja na zdravstvenem področju. Temu vidiku posameznikove svobode je tako priznan najvišji možni pravni rang. Tej ustavni določbi sledi Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej; Uradni list RS, št. 23/05 – UPB, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13, 88/16 – ZdZPZD, 64/17, 1/19 – odl. US, 73/19, 82/20 in 152/20 – ZZUOOP), ki v 56. členu določa, da lahko zdravstveni delavec odkloni zdravstveni poseg, »če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo in z mednarodnimi pravili medicinske etike. Zdravstveni delavec mora o svojem ugovoru vesti obvestiti zdravstveni zavod. Zdravstveni zavod mora to upoštevati, vendar mora bolnikom zagotoviti možnost za nemoteno uveljavljanje pravic s področja zdravstvenega varstva. Zdravstveni delavec ne sme odkloniti nujne medicinske pomoči«. Poleg navedenega zakona velja za zdravnike tudi Zakon o zdravniški službi (ZZdrS; Uradni list RS, št. 72/06 – UPB, 15/08 – ZPacP, 58/08, 107/10 – ZPPKZ, 40/12 – ZUJF, 88/16 – ZdZPZD, 40/17, 64/17 – ZZDej-K, 49/18 in 66/19), ki v 49. členu določa, da lahko zdravnik odkloni zdravniški poseg, »če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo in če ne gre za nujno zdravniško pomoč. O svojem ugovoru vesti mora bolnika pravočasno obvestiti in ga napotiti k drugemu usposobljenemu zdravniku, če pa je zaposlen, mora o zavrnitvi posega obvestiti svojega delodajalca«. Določbo v zvezi z ugovorom vesti na zdravstvenem področju vsebuje tudi Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP; Uradni list RS, št. 15/08 in 55/17). Ta v 9. členu določa pravico do proste izbire zdravnika, v 10. členu pa, da lahko zdravnik in izvajalec zdravstvene dejavnosti, ki ga je pacient izbral, »pod pogojem, da ne gre za nujno medicinsko pomoč, pacientovo izbiro zavrne le v posebej utemeljenih primerih, ko bi bilo zdravljenje predvidoma manj uspešno oziroma nemogoče ali kadar tako določa zakon. Pacientu mora predlagati izbiro drugega zdravnika in izvajalca zdravstvene dejavnosti ter razloge za zavrnitev pojasniti v pisni obliki v osmih dneh od izražene pacientove izbire«. Omeniti je treba tudi Kodeks zdravniške etike, ki v 3. členu določa, »da ima zdravnik pravico do ugovora vesti. V skladu s tem lahko odkloni zdravljenje ali drug poseg, v kolikor ta nasprotuje njegovim temeljnim osebnim prepričanjem in vesti, vendar le, če ne gre za nujno zdravniško pomoč. O tem obvesti paciente in sodelavce«. Na tem mestu IP omenja še Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, ki v 9. členu določa, da ima vsakdo pravico do svobode mišljenja, vesti in vere; navedeno predstavlja najširši možni pravni okvir tudi v zvezi z ugovorom vesti.

 

Po pregledu relevantne področne zakonodaje IP ni našel zakonske podlage, ki bi omogočala razkritje zahtevanih podatkov, kar je IP vodilo v zaključek, da tovrstni podatki zapadejo pod varovane osebne podatke. Kot je razvidno iz navedenih določb področne zakonodaje, je pravica do ugovora vesti izjema, ki omogoča, da lahko v primerih, ko ne gre za nujno medicinsko pomoč, zdravstveni delavec ali zdravnik odkloni določeno ravnanje, ker je to ravnanje v nasprotju z njegovo vestjo oz. osebnim prepričanjem, ki odstopa od njegovih etičnih, verskih, moralnih ter filozofskih načel. Ugovor vesti torej predstavlja skrajni način uveljavitve lastnih moralnih stremljenj, ko posameznik ravna v skladu s svojo osebno moralo. Področna zakonodaja zahteva notifikacijsko dolžnost zdravstvenega delavca ali zdravnika v odnosu do pacienta in delodajalca. Vsi, ki želijo uveljavljati pravico do ugovora vesti, so torej podvrženi obveznosti o tem obvestiti tako konkretnega pacienta kot zdravstveni zavod, kjer opravljajo dejavnost oz. Zdravniško zbornico, vedno pa morajo ob tem upoštevati, da z ugovorom vesti ne omejuje pravice pacienta do zdravstvenega varstva.

 

Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je sicer dopustno, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega javnega interesa (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ). Čeprav je osebne podatke javnih uslužbencev, ki se nanašajo na delovno razmerje, dovoljeno razkrivati, je IP ugotovil, da v obravnavanem primeru varovanih osebnih podatkov ni mogoče razkrivati niti na podlagi manjšega polja pričakovane zasebnosti javnih uslužbencev.

 

IP ni mogel soglašati s pritožbeno navedbo, da zahtevani podatki niso varovani, ker gre v predmetni zadevi za javno zadevo, saj zdravniki, ki so podali omejitev, delujejo v javnih ustanovah ali s koncesijo. Po oceni IP bi dostop do zahtevanih informacij, ki vsebujejo z vidika zasebnosti relevantno sporočilo o določljivem posamezniku, pomenil prekomeren poseg v zasebnost teh oseb, kar bi bilo tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti oz. z načelom »najmanjšega obsega podatkov«, ki ga določa člen 5(c) Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ta določa, da morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo. IP je ugotovil, da zahtevane informacije ne predstavljajo podatkov, ki bi bili neposredno povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca v smislu 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pojem »podatki, povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca«, je odprt pravni pojem, ki ga je v vsakem posameznem primeru treba zapolniti z vsebino. Kot že navedeno, je pri tem treba upoštevati načelo sorazmernosti, kar pomeni, da je treba v vsakem primeru posebej skrbno pretehtati, ali je zaradi varstva javne koristi oziroma pravic drugih dopustno poseči v določeno pravico in v kolikšnem obsegu. Na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ so praviloma javni tisti podatki, ki so neposredno povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, ne pa tudi tisti podatki, ki so s tem povezani zgolj posredno. Bistveno za presojo v konkretnem primeru je, da pri ugovoru vesti posameznik ravna skladno s svojo individualno vestjo in je praviloma ne‐javno dejanje[5], ki je zasnovano na moralnem, religioznem ali drugem prepričanju posameznika. Šelih poudari, da odločitev o tem, kako bo posameznik ravnal, ostaja vedno v njegovih rokah, ki hkrati z odločitvijo nosi tudi odgovornost zanjo. Torej s tega vidika ni moč šteti, da ugovor vesti sodi med delovne obveznosti ali dolžnosti, saj gre za pravico posameznika, da se odzove na pravno ureditev, ki je moralno ne sprejema. Tako po mnenju IP zahtevani podatki ne zapadejo pod določilo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj imajo zdravniki in zdravstveni delavci pravico do osebnih prepričanj in vrednot ne glede na to, kje so zaposleni.

 

Glede na to, da je prosilec v pritožbi zatrjeval, da so zahtevane informacije javna zadeva, je IP izvedel še t.i. test javnega interesa po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Po navedeni določbi se dostop do zahtevane informacije dovoli kljub obstoju izjeme od prostega dostopa po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Kot že zapisano, imajo zdravniki pravico do osebnih prepričanj in vrednot ne glede na to, kje so zaposleni. Poleg tega se posameznik pri ugovoru vesti ne sklicuje na večinski občutek za pravičnost ali katero drugo občo vrednoto, zato tu ne gre za javno dejanje ali delovanje posameznika. To pomeni, da posameznik z ugovorom vesti zavestno uveljavlja le svoje individualno moralno prepričanje, ne glede na to, ali mu pri tem kdo sledi ali ne[6]. Kot navaja Cerar, ugovor vesti ni izraz nekih (splošnih) političnih načel in zahtev, saj pravica do ugovora vesti zajema možnost nekega ravnanja zgolj na podlagi posameznikovega sklicevanja na lastno vest. Ugovor vesti je mogoče analitično prikazati predvsem kot obliko neposlušnosti, ki se od sorodnih vrst dejanj (npr. državljanske nepokorščine) razlikuje v tem, da (1.) oporečnik s svojim dejanjem ne želi apelirati na večinski družbeni občutek za določene vrednote, da (2.) njegovo ravnanje praviloma ni javno, ter da je (3.) zasnovano pretežno na moralnem, religioznem ali drugačnem prepričanju posameznika[7]. Kot izhaja iz področne zakonodaje, mora zdravnik v primerih, ko se odloči uveljavljati institut ugovora vesti, o svoji odločitvi in konkretnem dejanju obvestiti svoje predstojnike oz. zbornico ter pacienta. Zakonskim določbam, kdo vse se lahko seznani z vsebino izjave o ugovoru vesti, je IP sledil tudi v neobvezujočem mnenju, št. 0712-205/2011/2 z dne 2. 11. 2011, kjer je podal stališče, da se lahko z vsebino seznanijo le tisti zaposleni, ki so zadolženi za nemoteno zagotavljanje zdravstvenih storitev pri izvajalcu ali za vodenje zbirk, v katerih se izjave nahajajo (npr. predstojnik, vodja oddelka, vodja kadrovske službe, glavna medicinska sestra, skrbnik relevantne zbirke ipd.). IP je ugotovil, da v konkretnem primeru ni podanih nikakršnih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale sklicevanje na test interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Tudi iz prakse Upravnega sodišča RS (npr. sodba, št. I U 1257/2011-11 z dne 25. 4. 2012) izhaja, da je javni interes glede razkritja zahtevanih informacij podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. V predmetni zadevi takšne vrednote zagotovo niso ogrožene. Tako pogoji za razkritje zahtevanih informacij na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ niso izpolnjeni.

 

Pritožbena navedba, da organ z ničemer ni dokazal, da želi kdorkoli od zdravnikov svoje omejitve zaradi ugovora vesti prikrivati (potencialnim) pacientom, je neutemeljena. Po 9. členu ZVOP-1, ki se še vedno uporablja, ker ni v nasprotju s Splošno uredbo o varstvu podatkov, je obdelava osebnih podatkov v javnem sektorju (kamor sodi Zdravniška zbornica) dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika. V javnem sektorju mora biti možnost privolitve določena z zakonom. Ker področna zakonodaja tega ne predvideva, tudi posamezne privolitve za obravnavani primer ne bi bile relevantne.

 

IP je zaključil, da je odločitev organa, pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Zato je IP pritožbo na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP kot neutemeljeno zavrnil (1. točka izreka te odločbe).

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

 

Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – UPB, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Karolina Kušević, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Osmi odstavek 64. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, 31. člen Zakona o zdravniški službi.

[2] Glej tudi Popravek Splošne uredbe o varstvu podatkov (Uradni list Evropske unije, št. L 127, 23. 5. 2018).

[3] Posebne vrste osebnih podatkov (»občutljivi osebni podatki«) so skladno s členom 9(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov tisti osebni podatki, ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, politično mnenje, versko ali filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu, ter genski podatki, biometrični podatki za namene edinstvene identifikacije posameznika, podatki v zvezi z zdravjem ali podatki v zvezi s posameznikovim spolnim življenjem ali spolno usmerjenostjo.

[4] Stališče, da sodijo podatki o ugovoru vesti, med posebne vrste osebnih podatkov, ki so še posebej zaščiteni zato, ker so po naravi taki, da razkrivajo veliko o posameznikovi osebnosti in poseg vanje lahko pomeni grob poseg v posameznikovo zasebnost, je IP zavzel tudi v mnenju, št. 0712-205/2011/2 z dne 2. 11. 2011. Spletna stran https://www.ip-rs.si/varstvo-osebnih-podatkov/iskalnik-po-odlocbah-in-mnenjih/odlocbe-in-mnenja-vop/?tx_jzvopdecisions_pi1%5BshowUid%5D=2097&tx_jzvopdecisions_pi1%5BhighlightWord%5D=%200712-%C2%AD205%2F2011%2F2 (november 2020).

[5] Alenka Šelih, Razhajanja med poklicnoetičnimi in pravnimi normami (teze), Zdrav. vest. 2001; 70: 463–4. Spletna stran https://vestnik.szd.si/index.php/ZdravVest/article/view/2539 (november 2020).

[6] prof. dr. Miro Cerar, Ugovor vesti – pravica ali dolžnost?, Kolumna z dne 17. 1. 2007; spletna stran: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/10227 (november 2020).

[7] Cerar, Miro: Nekateri pravni in moralni vidiki ugovora vesti (povzetek), v: Zbornik znanstvenih razprav, Letnik 53 (1993), str. 31-48. Spletna stran: http://www.worldcat.org/title/nekateri-pravni-in-moralni-vidiki-ugovora-vesti/oclc/440079247 (november 2020).