Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 10.05.2019
Naslov: prosilec - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije
Številka: 090-81/2019
Kategorija: Ali dokument obstaja?
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

Prosilec je z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja od organa zahteval odgovore na tam navedena vprašanja. Organ je sklepom njegovo zahtevo zavrnil na podlagi 129. člena ZUP, ker je v postopku ugotovil, da se prosilčeva zahteva ne nanaša na upravno zadevo. IP je v pritožbenem postopku sicer ugotovil, da bi moral organ prosilčevo pritožbo sicer zavrniti glede na 4. člen ZDIJZ, saj organi zavezanci na podlagi ZDIJZ niso dolžni prosilcem odgovarjati na vprašanja, s katerimi se od njih pričakuje pojasnila, mnenja in podobno (v zvezi z delovnim področjem organa). Vendar navedena kršitev po mnenju IP ne more pomeniti razloga za razveljavitev oziroma odpravo izpodbijanega sklepa, saj je organ pri svojem odločanju dejansko opravil vsebinsko presojo zahteve v okviru 4. člena ZDIJZ, zato njegova odločitev, ni imela za vsebinsko pravilnost odločitve nobenih posledic.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-81/2019/3

Datum: 10. 5. 2019

 

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018 (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in drugega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 18. 3. 2019, zoper sklep Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Miklošičeva cesta 24, 1507 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-7/2018-DI/2 z dne 12. 3. 2019, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilca z dne 18. 3. 2019 zoper sklep Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, št. 090-7/2018-DI/2 z dne 12. 3. 2019, se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je dne 22. 2. 2019 na organ vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 20. 2. 2019, in sicer je navajal, naj mu organ »na osnovi Zakona o javnih informacijah« posreduje odgovore na nasedanja vprašanja:

  1. Ali specialist (diabetolog) sme samo prvič predpisati zdravilo (nato pa ga lahko samo osebni

zdravnik)?

  1. Kako se osebni zdravnik in specialist sporazumevata, kolikokrat naj jemlje določeno zdravilo?
  2. Zakaj trakove za merjenje glukoze v krvi predpisuje samo diabetolog in jih lahko dviguje samo v lekarni, kjer jih je prevzel prvič, zdravila pa lahko prevzame v katerikoli lekarni?
  3. Zakaj je zdravstveno osebje na primarni ravni obremenjeno z nepotrebno birokracijo?
  4. Ali se vam ne zdi, da bi birokratski organi potrebovali strokovno pomoč psihologa?

 

Organ je dne 12. 3. 2019, na podlagi določb ZDIJZ, izdal sklep, št. 090-7/2018-DI/2, s katerim je prosilčevo zahtevo zavrgel, na podlagi določb 129. člena ZUP, ker je v postopku ugotovil, da se prosilčeva zahteva ne nanaša na upravno zadevo. Ker se je prosilec sklical na zakonodajo s področja dostopa do informacij javnega značaja, je organ postopek vodil po ZDIJZ. Pri tem se je skliceval na določbe 4. člena ZDIJZ in 2. člena ZUP ter ugotovil, da se zahteva prosilca ne nanaša na konkretno pravico oziroma pravno korist, o kateri organ odloča v upravnem postopku, temveč prosilec na organ naslavlja vprašanja glede pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Takšne informacije je skladno s 6. členom Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 9/18) mogoče šteti kot splošne informacije in ne informacije javnega značaja skladno z ZDIJZ. Zato je v obrazložitvi odločbe navedel tudi spletno povezavo na seznam javnih uslužbencev organa, ki dajejo splošne informacije skladno s 8. členom Uredbe o upravnem poslovanju ter prosilca seznanim tudi s tem, da je ta seznam objavljen tudi na oglasni deski organa.

 

Prosilec je zoper citirani sklep organa pri IP vložil pritožbo z dne 18. 3. 2019, ker ni dobil odgovorov na postavljena vprašanja. Navajal je še, da so bila le ta razumljiva, izpodbijana odločba (pravilno sklep, opomba IP) pa napisana v pravniški latovščini in zato zanj nerazumljiva. Zanimalo ga je, kaj naj naredi, da bo dobil odgovore na vprašanja.  

 

Ker je bila pritožba vložena neposredno pri IP, jo je ta z dopisom, št. 092-30/2019/2 z dne 19. 3. 2019, na podlagi drugega odstavka 239. člena ZUP, odstopil organu.

 

Organ svoje odločitve po prejemu pritožbe ni spremenil, ampak jo je po opravi prehodnega preizkusa, skladno s prvim odstavkom 240. člena ZUP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, skupaj s spisovno dokumentacijo, z dopisom, št. 090-7/2019-DI/4 z dne 2. 4. 2019, odstopil v reševanje IP. Ob tem je še navajal, da so bila prosilcu v postopku dana pojasnila in nasveti, kako naj postopa, da bi dobil želene odgovore na vprašanja, vendar je prosilec vztrajal pri postopku dostopa do informacij javnega značaja. Sklicuje se tudi na odločbo IP, št. 090-152/2017 z dne 19. 7. 2017.

 

IP je z dopisom, št. 090-81/2019/2 z dne 4. 4. 2019, skladno z drugim odstavkom 9. člena ZUP, poslal prosilcu v vednost dopis organa, št. 090-7/2019-DI/4 z dne 2. 4. 2019.

 

IP je pritožbo prosilca, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

 

K I. točki izreka

 

Pritožba ni utemeljena.

 

Kot organ druge stopnje je IP skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

Z vpogledom v spisovno dokumentacijo (zahtevo prosilca z dne 20. 2. 2019 in pritožbo z dne 18. 3. 2019) IP najprej ugotavlja, da prosilec z zahtevo z dne 20. 2. 2019 izrecno zahteval posredovanje informacij na podlagi zakonodaje, ki določa dostop do informacij javnega značaja, zato je organ postopal pravilno, s tem ko je prosilčevo zahtevo obravnaval kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v skladu z ZDIJZ.

 

Sporno pa je, ali je organ prosilčevo zahtevo po ZDIJZ pravilno zavrgel na podlagi 129. člena ZUP.

 

IP ugotavlja, da je prosilec z zahtevo z dne 20. 2. 2019 od organa zahteval, da mu kot informacije javnega značaja, posreduje odgovore na tam navedena vprašanja, zato se je IP v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali zahtevani dokumenti obstajajo.

 

Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno (hkrati), in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2. organ mora z njo razpolagati,

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

 

IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ (kot javni zavod) zavezanec po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ in da informacija izvira iz delovnega področja organa. Izkazan pa mora biti tudi obstoj drugih dveh pogojev za opredelitev informacije javnega značaja, torej da organ z informacijo razpolaga in da se ta nahaja v materializirani obliki. Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, pomeni, da zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja in posledično zahtevi oz. pritožbi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi.

 

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja logičen sklep, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma tisti dokument ,ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. IP torej poudarja, da so organi dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Navedeno pomeni, da odgovori na vprašanja oziroma pojasnila, razne obrazložitve, komentarji in analize stanj ne predstavljajo informacije javnega značaja. Enako velja tudi za primere,  kjer se zahteva po ZDIJZ sicer poimensko nanaša na »informacijo«, iz vsebine zahteve pa je mogoče razbrati, da prosilec zahteva pojasnilo, odgovor na vprašanja ali mnenje organa.

Na pojasnila, odgovore in razlage se torej načelo prostega dostopa, zapisano v 5. členu ZDIJZ, ne razteza, zato organi zavezanci na podlagi ZDIJZ niso dolžni prosilcem odgovarjati na vprašanja, s katerimi se od njih pričakuje pojasnila, mnenja in podobno (v zvezi z delovnim področjem organa), da bi zadostili zahtevi prosilca. Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, predelati ali spremeniti ter analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Dolžnost posredovanja informacij se namreč nanaša le na tako imenovane »surove« informacije.

 

Iz samega ZUP, Uredbe o upravnem poslovanju ter načela prijazne in odprte javne uprave, sicer izhaja obveznost organov, da odgovorijo na vsako vlogo stranke, torej, da po svojih najboljših močeh, predvsem pa upoštevajoč svojo (predvsem stvarno) pristojnost, pomagajo prosilcu, da pride do želenih podatkov. Vendar pa IP izpostavlja, da ZDIJZ ne predstavlja instrumenta za zagotavljanje informiranosti prosilcev izven dometa samega zakona, ki konkretizira pravico pridobivanja že ustvarjenih dokumentov, s katerimi organ tudi dejansko (fizično oz. elektronsko) razpolaga. V kolikšnem obsegu organi prosilcem odgovarjajo na vprašanja, pa ni del postopkov po ZDIJZ, temveč je predmet njihovih komunikacijskih strategij oziroma drugih postopkov skladno z Uredbo o upravnem poslovanju, kot je prosilcu pojasnil že organ v svojih razlogih in mu v ta namen posredoval tudi informacije o tem, kje lahko odgovore na svoja vprašanja tudi dobi.

 

Upoštevaje predhodno navedeno je IP ugotovil, da organ z informacijami, na katere se nanašajo vprašanja iz prosilčeve zahteve, ne razpolaga v materializirani obliki, v okviru 4. člena ZDIJZ. Navedeno pomeni, da niso izpolnjeni vsi pogoji za informacijo javnega značaja, zato je treba pritožbo prosilca zavrniti.

 

IP ob tem izpostavlja, da je prosilec svojo zahtevo po določenih podatkih izrazil v obliki vprašanj. Skladno z načelom varstva pravic strank (7. člen ZUP) je treba v primeru, ko prosilec organu postavlja vprašanja, vendar iz preostale vsebine njegove vloge izhaja, da želi pridobiti informacije javnega značaja, rešiti ključno vprašanje, ali organ razpolaga z dokumentom, iz katerega bi bil razviden odgovor na zastavljeno vprašanje.

 

Z vpogledom v predmetna vprašanja iz prosilčeve zahteve, IP nima nobenega utemeljenega razloga, da ne bi sledil navedbi organa, da se predmetna vprašanja nanašajo na informacije, ki jih je mogoče šteti kot splošne informacije na podlagi 7. člena Uredbe o upravnem poslovanju, ki jih je organ dolžan posredovati na podlagi 8. člena te Uredbe. Prosilec od organa zahteva pojasnila v zvezi s pravicami iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in mnenja v zvezi z delovanjem in poslovanjem zdravstvenega osebja v postopkih predpisovanja določenih zdravil, zato IP ne vidi razlogov, zaradi katerih bi podvomil v navedbe organa, da z dokumenti, ki bi vsebovali zahtevane podatke, organ ne razpolaga, oziroma da te informacije predstavljajo splošne informacije, katerih posredovanje zagotavlja organ skladno z 8. členom Uredbe o upravnem poslovanju. Ob tem, da je organ prosilcu v svojih razlogih določno navedel, kje oziroma na kakšen način te informacije lahko pridobi.

 

Glede na vse navedeno, IP ugotavlja, da zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja in zato posledično zahtevi oz. pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi. Pri tem IP ponovno navaja, da organ ni dolžan odgovarjati na konkretno postavljena vprašanja, ampak je v postopkih po ZDIJZ dolžan odločati o dostopu do dokumentov. Povedano drugače, če bi organ razpolagal v materializirani obliki z dokumentom, iz katerega bi izhajali odgovori na postavljena vprašanja prosilca, bi bil organ dolžan odločiti o dostopu do takšnega dokumenta.

 

IP izrecno pripominja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo.

 

Upoštevajoč zgornje argumente je IP zaključil, da informacije pod vprašanji v prosilčevi zahtevi ne obstajajo, organ z njimi ne razpolaga, kar pomeni, da »kriterij materializirane oblike« v konkretnem primeru ni izpolnjen, torej ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ že razpolaga.

 

Upoštevajoč prakso IP[1], bi moral organ sicer prosilčevo zahtevo zavrniti, ne zavreči. Vendar navedena kršitev po mnenju IP ne more pomeniti razloga za razveljavitev oziroma odpravo izpodbijanega sklepa, saj je organ pri svojem odločanju dejansko opravil vsebinsko presojo zahteve, napačen je samo njegov sklep o zavrženju prosilčeve zahteve, na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Organ je presojal zahtevane informacije v okviru 4. člena ZDIJZ, pri tem pa ob ugotovitvi, da pogoj materializirane oblike ni izpolnjen, napačno zaključil, da zato obravnavana zadeva ni upravna stvar v smislu 2. člena ZUP. Takšna odločitev organa, pa po presoji IP, ni imela za vsebinsko pravilnost odločitve nobenih posledic, zato je IP prosilčevo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Ob tem IP še pojasnjuje, da je sklicevanje organa na odločbo IP, št. 090-152/2017 z dne 19. 7. 2017 v obravnavanem primeru, nerelevantno. Stališče v citirani zadevi je bilo namreč zavzeto ob poponoma drugačnem dejanskem stanju in v drugem pravnem kontekstu, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve, saj je bilo v tem primeru bistveno, da ZDIJZ ne predvideva zahtevanega načina seznanitve z dokumentom, kar je popolnoma nekaj drugega kot v obravnavani zadevi, kjer je bilo sporno vprašanje presoje elementov informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ. Poleg tega pa je tudi v citirani odločbi, na katero se je skliceval organ, IP potrdil zavrnitev (in ne zavrženje prosilčeve zahteve na podlagi 129. člena ZUP), zato je vsakršno sklicevanje na citirano odločbo neutemeljeno.

 

Na koncu IP še dodaja, da IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje podatke oziroma dokumente, s katerimi ne razpolaga, prav tako nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa pri poslovanju po Uredbi o upravnem poslovanju ter pritožniku svetoval, kako naj v tem postopkih (izven ZDIJZ) pridobi zahtevane informacije. Navedbe prosilca v tem delu so tako za ta pritožbeni postopek brezpredmetne.

 

IP je tako na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti (organ je zahtevo zavrgel namesto zavrnil), ki pa niso bistvene, zato je pritožbo na podlagi drugega 248. člena ZUP zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

K II. točki izreka:

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Maja Wondra, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica pooblaščenke

 


[1] Npr. odločbe IP, št. 090-99/2018, 090-160/2018 in druge.