Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 13.05.2019
Naslov: prosilec - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije
Številka: 090-80/2019
Kategorija: Ali dokument obstaja?, Proaktivna objava informacij
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

Prosilec je z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja od organa zahteval odgovore na tam navedeni vprašanji. Organ je zahtevi delno ugodil in prosilca napotil na tam navedeno svojo spletno stran, kjer je objavljen splošni odgovor na prosilčevo vprašanje (1. točka izreka). V delu, ki se nanaša na pisno obrazložitev, kaj pomeni 0,1 tima ordinacije osebnega zdravnika, pa je organ prosilčevo zahtevo zavrnil (2. točka izreka). IP je prosilčevo pritožbo zavrnil, saj organi zavezanci na podlagi ZDIJZ niso dolžni prosilcem odgovarjati na vprašanja, s katerimi se od njih pričakuje pojasnila, mnenja in podobno (v zvezi z delovnim področjem organa), hkrati pa je tudi ugotovil, da organ ne razpolaga z drugimi dokumenti, iz katerih bi bili razvidni odgovori na zastavljeno vprašanje.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-80/2019/3

Datum: 13. 5. 2019

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 19. 3. 2019, zoper odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Miklošičeva cesta 24, 1507 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-4/2019-DI/2 z dne 28. 2. 2019, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilca z dne 19. 3. 2019 zoper odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, št. 090-4/2019-DI/2 z dne 28. 2. 2019, se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je dne 11. 2. 2019 na organ vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 10. 2. 2019, in sicer je v zakonitem roku zahteval razumljivo pisno obrazložitev na vprašanje: »Kaj pomeni 1 team? V ordinaciji osebne zdravnice delajo zdravnica, sestra in edukatorka, opredeljen pa je 0,1

teama. Ali gre za aktivno uporabo samo določenega dela organa ali team pomeni kaj drugega?«

 

Organ je dne 28. 2. 2019, na podlagi določb ZDIJZ, izdal odločbo, št. 090-4/2019-DI/2, s katero je prosilčevi zahtevi delno ugodil in ga, skladno s petim odstavkom 6. člena ZDIJZ, napotil na tam navedeno svojo spletno stran, kjer je objavljen splošni odgovor na prosilčevo vprašanje (1. točka izreka). V delu, ki se nanaša na pisno obrazložitev, kaj pomeni 0,1 tima ordinacije osebnega zdravnika, pa je organ prosilčevo zahtevo zavrnil (2. točka izreka). Pri tem se je skliceval na določbe 4. člena ZDIJZ in navajal, da na podlagi prosilčeve zahteve ni dolžan ustvariti nobene nove analize, statistike, pravnega mnenja, vrednostne ocene, odgovora na vprašanje ali kakršnegakoli drugega dokumenta, temveč le posredovati dokument, ki že obstaja in ki obenem zajema zahtevane informacije javnega značaja. V postopku je bilo ugotovljeno, da tim predstavlja kalkultivni element, ki je opredeljen v vsakoletnem Splošnem dogovoru, ki ga sprejmejo partnerji v zdravstvu. Pojasnil je, da so splošni dogovori in aneksi objavljeni na spletni strani organa, zato ga je napotil na konkretno spletno stran, kjer je objavljen splošni dogovor za leto 2018. Prosilcu pa je tudi pojasnil, da lahko pojasnila in odgovore v zvezi z delovanjem organa pridobi skladno z Uredbo o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 9/18), zato je v obrazložitvi odločbe navedel tudi spletno povezavo na seznam javnih uslužbencev organa, ki dajejo splošne informacije ter prosilca seznanim tudi s tem, da je ta seznam objavljen tudi na oglasni deski organa.

 

Prosilec je zoper citirano odločbo organa pri IP vložil pritožbo z dne 19. 3. 2019, ker ni dobil odgovora na postavljeno vprašanje. Navajal je, da je izpodbijana odločba napisana v birokratski latovščini in zato zanj nerazumljiva.

 

Ker je bila pritožba vložena neposredno pri IP, jo je ta z dopisom, št. 092-31/2019/2 z dne 20. 3. 2019, na podlagi drugega odstavka 239. člena ZUP, odstopil organu.

 

Organ svoje odločitve po prejemu pritožbe ni spremenil, ampak jo je po opravi prehodnega preizkusa, skladno s prvim odstavkom 240. člena ZUP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, skupaj s spisovno dokumentacijo, z dopisom, št. 090-4/2019-DI/8 z dne 2. 4. 2019, odstopil v reševanje IP. Ob tem je še navajal, da ugotavlja, da v pritožbi niso jasno navedeni pritožbeni razlogi, vendar zaradi načela laičnosti pritožbe le te ni obravnaval kot nepopolne in pritožnika ni pozival k njeni dopolnitvi. IP predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

 

IP je z dopisom, št. 090-80/2019/2 z dne 4. 4. 2019, skladno z drugim odstavkom 9. člena ZUP, poslal prosilcu v vednost dopis organa, št. 090-4/2019-DI/8 z dne 2. 4. 2019.

 

IP je pritožbo prosilca, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

 

K I. točki izreka

 

Pritožba ni utemeljena.

 

Kot organ druge stopnje je IP skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

Z vpogledom v spisovno dokumentacijo (zahtevo prosilca z dne 10. 2. 2019 in pritožbo z dne 19. 3. 2019) IP najprej ugotavlja, da je prosilec z zahtevo izrecno zahteval posredovanje informacij javnega značaja, zato je organ postopal pravilno, s tem ko je prosilčevo zahtevo obravnaval kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v skladu z ZDIJZ.

 

IP ugotavlja, da je prosilec z zahtevo z dne 10. 2. 2019 od organa zahteval, da mu kot informacije javnega značaja posreduje odgovor na tam navedeno vprašanje, zato se je IP v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali zahtevani dokumenti obstajajo.

 

Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno (hkrati), in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2. organ mora z njo razpolagati,

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

 

IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ (kot javni zavod) zavezanec po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ in da informacija izvira iz delovnega področja organa. Izkazan pa mora biti tudi obstoj drugih dveh pogojev za opredelitev informacije javnega značaja, torej da organ z informacijo razpolaga in da se ta nahaja v materializirani obliki. Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, pomeni, da zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja in posledično zahtevi oz. pritožbi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi.

 

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja logičen sklep, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma tisti dokument , ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. IP torej poudarja, da so organi dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Navedeno pomeni, da odgovori na vprašanja oziroma pojasnila, razne obrazložitve, komentarji in analize stanj ne predstavljajo informacije javnega značaja. Enako velja tudi za primere, kjer se zahteva po ZDIJZ sicer poimensko nanaša na »informacijo«, iz vsebine zahteve pa je mogoče razbrati, da prosilec zahteva pojasnilo, odgovor na vprašanja ali mnenje organa.

 

Na pojasnila, odgovore in razlage se torej načelo prostega dostopa, zapisano v 5. členu ZDIJZ, ne razteza, zato organi zavezanci na podlagi ZDIJZ niso dolžni prosilcem odgovarjati na vprašanja, s katerimi se od njih pričakuje pojasnila, mnenja in podobno (v zvezi z delovnim področjem organa), da bi zadostili zahtevi prosilca. Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, predelati ali spremeniti ter analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Dolžnost posredovanja informacij se namreč nanaša le na tako imenovane »surove« informacije.

 

Iz samega ZUP, Uredbe o upravnem poslovanju ter načela prijazne in odprte javne uprave, sicer izhaja obveznost organov, da odgovorijo na vsako vlogo stranke, torej, da po svojih najboljših močeh, predvsem pa upoštevajoč svojo (predvsem stvarno) pristojnost, pomagajo prosilcu, da pride do želenih podatkov. Vendar pa IP izpostavlja, da ZDIJZ ne predstavlja instrumenta za zagotavljanje informiranosti prosilcev izven dometa samega zakona, ki konkretizira pravico pridobivanja že ustvarjenih dokumentov, s katerimi organ tudi dejansko (fizično oz. elektronsko) razpolaga. V kolikšnem obsegu organi prosilcem odgovarjajo na vprašanja, pa ni del postopkov po ZDIJZ, temveč je predmet njihovih komunikacijskih strategij oziroma drugih postopkov skladno z Uredbo o upravnem poslovanju, kot je prosilcu pojasnil že organ v svojih razlogih in mu v ta namen posredoval tudi informacije o tem, kje lahko odgovor na svoje vprašanja tudi dobi, oziroma kje je objavljen seznam svetovalcev za dajane splošnih informacij.

 

Organ je v razlogih pojasnil, da tim predstavlja kalkulativni element, ki je opredeljen v vsakoletnem

Splošnem dogovoru, ki ga sprejmejo partnerji v zdravstvu, zato je prosilca, skladno s petim odstavkom 6. člena ZDIJZ , napotil na konkretno spletno stran, kjer lahko najde odgovor na zastavljeno vprašanje iz zahteve, in sicer na Spletno stran, kjer se nahaja Splošni dogovor za leto 2018.

 

IP na tem mestu pojasnjuje, da peti odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da lahko organ prosilcu ne posreduje zahtevane informacije, ki je dostopna v prosto dostopnih javnih evidencah ali na drug način že enostavno javno dostopna (objava v uradnem glasilu, publikacijah organa, medijih, strokovni literaturi, svetovnem spletu in podobno), in mu posreduje samo napotilo, kje se informacija nahaja. Da se v takšnem primeru obveznost organa nanaša le na posredovanje napotila, ne pa tudi dokumentov, je potrdilo že Upravno sodišče RS v sodbi št. I U 1429/2011-20, z dne 6. 6. 2012. Na podlagi navedenega je IP po vpogledu na napoteno spletno stran v tem delu prosilčevo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, saj ni našel razlogov, da ne bi sledil organu, da se odgovor na njegovo vprašanje ne bi nahajal v objavljenem Splošnem dogovoru za leto 2018.

 

Zahteva in pritožba prosilca temeljita na nerazumevanju sistema dostopa do informacij javnega značaja, kot izhaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Prosilec namreč ni zahteval dokumentov, ki obstajajo v materializirani obliki, temveč odgovor na vprašanje. V skladu z načelom varstva pravic strank (7. člen ZUP) je treba v primeru, ko prosilec zaradi napačnega razumevanja sistema dostopa do informacij javnega značaja organu postavlja vprašanja, vendar iz preostale vsebine njegove vloge izhaja, da želi pridobiti informacije javnega značaja, rešiti ključno vprašanje, ali organ razpolaga z dokumenti, iz katerih bi bili razvidni odgovori na zastavljena vprašanja. Smiselno enako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi št. III U 339/2012-17, z dne 7. 3. 2013.

 

Organ je po napotilu iz petega odstavka 6. člena ZDIJZ v postopku dalje ugotovil, da ne razpolaga z drugim dokumentom (mnenjem, odgovorom...), v katerem bi bilo pojasnjeno, kaj pomeni tim. IP pa nima nobenega utemeljenega razloga, da tem navedbam ne bi sledil, saj je organ prosilcu na navedeno vprašanje odgovoril in ga napotil na spletno stran, kjer je objavljen odgovor na njegovo vprašana, torej ni trdil, da z zahtevani informacijami ne razpolaga. Hkrati pa je organ v svojih razlogih določno navedel, kje oziroma na kakšen način te informacije lahko pridobi skladno z uredbo o upravnem poslovanju, zato IP ne vidi razlogov, zaradi katerih bi podvomil v navedbe organa, da z drugimi dokumenti, ki bi vsebovali zahtevane podatke, organ ne razpolaga.

 

Glede na vse navedeno, IP ugotavlja, da organ ne razpolaga z drugimi dokumenti, iz katerih bi bili razvidni odgovori na zastavljeno vprašanje, zato posledično pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi. Pri tem IP ponovno navaja, da organ ni dolžan odgovarjati na konkretno postavljena vprašanja, ampak je v postopkih po ZDIJZ dolžan odločati o dostopu do dokumentov. Povedano drugače, če bi organ razpolagal v materializirani obliki z dokumentom, iz katerega bi izhajali odgovori na postavljena vprašanja prosilca, bi bil dolžan odločiti o dostopu do takšnega dokumenta.

 

IP izrecno pripominja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo.

 

IP je tako na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je pritožba prosilca neutemeljena, zato jo je IP na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil in potrdil odločitev organa v izpodbijani odločbi.

 

K II. točki izreka:

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Maja Wondra, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka