Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 05.01.2021
Naslov: prosilec - Zavod RS za blagovne rezerve
Številka: 090-300/2020
Kategorija: Kršitev postopka
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

Organ je zavrnil prosilcu dostop do zahtevanih dokumentov zaradi varstva sodnega postopka. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker se organ ni konkretno opredelil do zahtevanih oziroma presojanih dokumentov, ne v izreku in ne v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Organ v izpodbijani odločbi namreč ni konkretno navedel, kateri posamezni dokumenti, dostop do katerih je prosilcu zavrnil, so bili predmet njegove presoje. IP je ugotovil tudi, da je organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej ugotovil, da so pri zahtevanih dokumentih izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, nato pa se je pavšalno opredelil do izjeme sodnega postopka. V obravnavanem primeru je z vidika presoje materialno-pravne zakonitosti odločbe namreč sporen že obstoj prvega pogoja, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidna utemeljitev, zakaj organ meni, da mediacija v okoliščinah obravnavanega primera lahko šteje za »drug sodni postopek«, v smislu prvega pogoja izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, poleg tega pa organ ni izkazal oziroma pojasnil, na katerih dejstvih temelji zaključek, da so zahtevani podatki s tem sodnim postopkom sploh povezani. Prosilec je v pritožbi namreč zatrjeval, da ne gre za dokumente, ki so nastali ali bili pridobljeni (v sodni spis pri sodišču) v zvezi s tekočim sodnim postopkom. Poleg tega IP pa je ugotovil še, da škodnega testa ni opravil pristojni organ. Organ tako po oceni IP ni ugotovil vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v predmetni zadevi, kar pomeni, da ni upošteval načel in določb ZUP, zato je IP vrnil zadevo organu v ponovni postopek.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-300/2020/2

Datum:  5. 1. 2021

 

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju: prosilec), z dne 3. 12. 2020, zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve, Dunajska cesta 106, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-5/2020-7 z dne 17. 11. 2020, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

ODLOČBO:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 3. 12. 2020 se ugodi. Odločba Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve, št. 090-5/2020-7 z dne 17. 11. 2020, se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovni postopek, ki mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od vročitve te odločbe.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

Obrazložitev:

 

Prosilec je od organa zahteval naslednje dokumente oziroma podatke za obdobje od 13. marca 2020 dalje:

  • vse pogodbe, sporazume, dogovore, ki jih je organ sklenil z družbami …;
  • vse naročilnice, naročilne liste in pisna naročila, ki so bila izdana s strani organa navedenim družbam;
  • vse ponudbe in račune, ki jih je organ prejel od teh družb;
  • vso pisno korespondenco v zvezi z s predhodno zahtevanimi dokumenti;
  • vse zapisnike sestankov med predstavniki organa in navedenimi družbami;
  • vso ostalo dokumentacijo, ki se nanaša na vsebino predhodnih točk.

 

Organ je z odločbo št. 090-5/2020-7 z dne 17. 11. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zahtevo prosilca za dostop do zahtevanih podatkov zavrnil v celoti, na podlagi izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je najprej ugotovil, da z zahtevano dokumentacijo razpolaga v materializirani obliki, v nadaljevanju pa je presojal, ali je pri predmetni dokumentaciji podana izjema od prostega dostopa. Za uveljavitev izjeme iz 8 točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ sta kumulativno določena dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo, torej da je sodni postopek še v teku in da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi. Organ je ugotovil, da se zahtevana dokumentacija v celoti nanaša …. … se nanaša na posle s podjetjem …, glede katerih prosilec zahteva dokumentacijo opredeljeno v točki II obrazložitve odločbe organa …. Organ  je 13. 11. 2020 prejel poziv toženi stranki, naj v 15 dneh od prejema poziva odgovori na tožbo in hkrati povabilo k postopku mediacije, glede katerega se mora opredeliti v roku 15 dni od prejema povabila. Organ je tako ugotovil, da je predmetni pravdni postopek v teku, zato zaključuje, da je izpolnjen prvi pogoj za obstoj izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDUZ. Glede drugega pogoja za obstoj obravnavane izjeme pa je izpostavil, da se morajo pravdne stranke še odločiti o morebitni izvedbi postopka mediacije, oziroma potrebno je izvesti obvezen poravnalni narok in še vse ostale naroke, zaslišati priče in izvesti dokaze. Zaradi uresničitve načela materialne resnice, ki ga določa prvi odstavek 8. člena ZUP, in po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje ter v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, je organ izvedel t.i. škodni test. Pri izvedbi škodnega testa se je organ oprl predvsem na dejstva, da je trenutno še odprta možnost postopka mediacije na podlagi Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih sporih, ki v 11. členu določa, da so zaupni vsi podatki, ki izvirajo iz mediacije ali so z njo povezani, razen če so se stranke sporazumele drugače, če njihovo razkritje zahteva zakon ali če je razkritje potrebno za izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora (niso podane navedene izjeme). Zahtevana dokumentacija je vsekakor povezana z mediacijo, s katero se skuša doseči sporazumno rešitev spora, s čimer bi odpadla potreba po izvedbi nadaljnjega sodnega postopka in sodni presoji utemeljenosti …. Glede na samo naravo mediacije organ meni, da bi posredovanje zahtevane dokumentacije prosilcu še pred odločitvijo pravdnih strank o izvedbi postopka mediacije zagotovo škodovalo njeni morebitni izvedbi, saj bi zlahka porušilo pogajalska izhodišča in zmanjšalo prizadevanje strank za uspeh mediacije in jo s tem bistveno otežilo. Ob tem je potrebno poudariti tudi, da v predmetni pravdni zadevi še ni bil razpisan poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Tako je tudi v primeru, če  se pravdne stranke ne bodo odločile za mediacijo, možno, da pride do poravnave na (tajnem) poravnalnem naroku. Posredovanje zahtevane dokumentacije prosilcu bi bilo v nasprotju z namenom tajnosti mediacije kot možne ter poravnalnega naroka kot nujne faze pred začetkom glavne obravnave (ki je načeloma javna). Prav tako pa bi zmanjšalo možnost za mirno rešitev spora (bodisi v okviru morebitne mediacije bodisi na obveznem poravnalnem naroku). Upoštevaje dejstvo, da predmetni pravdni postopek še ni zaključen, temveč je trenutno v začetni fazi odločanja pravdnih strank o povabilu … k postopku mediacije, ki temelji na zaupnosti postopka, poleg tega pa se sodišče še ni podrobneje opredelilo do vsakega izmed dokazov posebej in tudi do vseh skupaj, je organ ocenil, da bi razkritje zahtevane dokumentacije v tej fazi postopka lahko povzročilo škodo za nadaljevanje postopka, ki pretehtala nad pravico javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo javnega značaja. Iz 7. in 8. člena ZPP izhaja, da sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana s sodbo in po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče šele v obrazložitvi sodbe navede, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov ter katere dokaze je pri tem upoštevalo. Določen dokument je v neki fazi postopka lahko povsem brez pomena, tekom postopka pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih dokazov. Če bi se javnost v tej fazi postopka seznanila z vsebino zahtevane dokumentacije, bi lahko nastala škoda za izvedbo postopka, saj bi razkritje v javnosti lahko vplivalo npr. na izjave prič in na splošno na zavarovanje dokazov v postopku. Če se pravdne stranke ne bodo odločile za postopek mediacije in bo poravnalni narok neuspešen, bo moralo sodišče pred izdelavo sodbe izvesti procesna dejanja, glede katerih bo razpravljajoči sodnik menil, da so potrebna. Organ tako meni, da bi razkrivanje dokumenta, pred izvedbo glavne obravnave, pred predložitvijo vseh dokumentov in pred izvedbo vseh dokazov, lahko povzročilo oteženo izvedbo postopka, saj vse navedeno medsebojno vpliva na izvedbo posameznih procesnih dejanj. Organ je ocenil, da bi z razkritjem dokumentacije, ki jo zahteva prosilec, pri izvedbi konkretnega postopka nastala škoda, ki je večja od pravice javnosti, da se seznani s to informacijo. Ker sta kumulativno izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj izjeme po 8 točki prvega odstavka 6 člena določa ZDIJZ, je zahtevo prosilca zavrnil. Poleg navedenega pa je še izpostavil, da prosilec v samem postopku pred sodišči ne bo v nobenem primeru trpel škodljivih posledic, saj lahko na podlagi določil Zakona o pravdnem postopku od organa zahteva posredovanje relevantnih informacij, oziroma dokumente v okviru sodnega postopka. Ker je organ odločil, da so informacije izvzete iz prostega dostopa zaradi obstoja izjeme varstva sodnega postopka, ni potrebe, da bi se moral opredeljevati tudi do obstoja morebitnih drugih izjem.

 

Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 3. 12. 2020, ker meni, da je obrazložitev organa neresnična in nezakonita. Pred … res teče …. V predmetnem postopku je tožnik …, toženec pa organ, zavezan posredovati informacije (…). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je zapisano, da bi bilo posredovanje zahtevane dokumentacije prosilcu v nasprotju z namenom tajnosti mediacije kot možne ter poravnalnega naroka kot nujne faze pred začetkom glavne obravnave. Prosilec se s tem ne strinja. Mediacija je prostovoljen in tajen postopek. Postopek mediacije ni del sodnega postopka, zato se zanj tudi izjema iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ sploh ne more uporabiti. Ni mu tudi jasno, zakaj bi razkritje zahtevanih podatkov škodovalo izvedbi poravnalnega naroka v okviru … sodnega …. Nasprotno, prav posredovanje dokumentacije prosilcu, ki je hkrati tudi tožnik, bi možnosti za sklenitev poravnave med pravdnima strankama povečalo, saj bi se na podlagi zaprošene dokumentacije razčistilo dejansko stanje, ki je v sodnem postopku očitno sporno. Prav s seznanitvijo prosilca z zahtevanimi dokumenti bi se uresničilo načelo materialne resnice, na katerega se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe skliceval organ. Poudaril je tudi, da pri zahtevanih informacijah v nobenem primeru ne gre za podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi sodnega postopka. Organ se na izjemo dostopa do informacij javnega značaja, kot jo je navedel in utemeljil v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zagotovo ne bi mogel sklicevati, če … spora med strankama ne bi bilo. Organ pa se v svoji odločbi ni skliceval na nobeno drugo  od zakonsko predvidenih izjem. Noben od dokumentov, ki jih je po ZDIJZ zahteval prosilec, ni bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka. Gre za dokumente, ki s tem pravdnim postopkom (tožbe zaradi …), sploh niso povezani. Predstavljajo zgolj dokaz o tem, da …, pa so bili bistveno prej, preden naj bi se …. Tako ni podan razlog za izjemo, na katero se je skliceval organ. Izjema, na katero se organ sklicuje, gotovo nima namena, da se prosilcem onemogoči dostop do vsakršne informacije, ki bi bila del sodnega spisa, kaj šele informacije, ki je v sodnem spisu niti še ni. Prav vse zahtevane informacije so nastale že v obdobju pred postopkom …. Niso bile sestavljene niti pridobljene zaradi konkretnega sodnega postopka. Tako si hipotetično lahko zamislimo situacijo, ko bi kdo drug že uspešno pridobil zahtevane informacije od organa, organ pa kasneje nekomu tretjemu kot prosilcu ne bi želel posredovati teh istih informacij iz razloga, ker je s to osebo v pravdnem postopku. Prosilec bi želel zgolj to, da ti podatki postanejo del sodnega spisa in da se sodišče z njimi seznani, četudi jih v sodni spis predloži organ po ZDIJZ. Namesto tega, pa se je organ naklepno odločil, da bo podatke pred prosilcem skril, da jih v sodnem postopku ne bi mogel uporabiti v svojo korist.

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, na podlagi 245. člena ZUP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-0005/2020-9 z dne 14. 12. 2020, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil spisovno dokumentacijo.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

 

V tem postopku ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ in da z zahtevanimi dokumenti razpolaga v materializirani obliki, kar pomeni, da so pogoji  za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ v obravnavanem primeru izpolnjeni.

 

V zvezi z nadaljnjo presojo zadeve pa IP ugotavlja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Organ se namreč ni konkretno opredelil do zahtevanih oziroma presojanih dokumentov, ne v izreku in tudi ne v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Organ v izpodbijani odločbi namreč ni konkretno navedel, kateri posamezni dokumenti, dostop do katerih je prosilcu zavrnil, so bili predmet njegove presoje. IP ugotavlja tudi, da je organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej ugotovil, da so pri zahtevanih dokumentih izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, nato pa se je pavšalno opredelil do izjeme sodnega postopka. V obravnavanem primeru je z vidika presoje materialno-pravne zakonitosti odločbe namreč sporen že obstoj prvega pogoja, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidna utemeljitev, zakaj organ meni, da mediacija v okoliščinah obravnavanega primera lahko šteje za »drug sodni postopek«, v smislu prvega pogoja izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, poleg tega pa organ ni izkazal oz. pojasnil, na katerih dejstvih temelji zaključek, da so zahtevani podatki s tem sodnim postopkom sploh povezani. Prosilec v pritožbi namreč zatrjuje, da ne gre za dokumente, ki so nastali ali bili pridobljeni (v sodni spis pri sodišču) v zvezi s tekočim sodnim postopkom. Poleg tega IP nadalje ugotavlja, da škodnega testa ni opravil pristojni organ. Organ torej ni ugotovil vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v predmetni zadevi, kar pomeni, da ni upošteval načel in določb ZUP. Ker je organ s tem bistveno kršil pravila upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP), je IP odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

 

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in tudi podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti.

 

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

 

Organ je dolžan v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Pred izdajo odločbe mora organ strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Obliko, način izdaje in sestavne dele upravne odločbe ureja ZUP v členih 210 do 218. Vsebino izreka določa ZUP v 213. členu, vsebina obrazložitve upravne odločbe pa v 214. členu ZUP. V izreku odločbe se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izrek je najpomembnejši del odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Po sodbi Vrhovnega sodišča št. U 1549/93-5 postane pravnomočen le izrek odločbe in le-ta ima pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način odločba odpravljena ali razveljavljena. Izrek mora biti kratek in določen (jasen oziroma nedvoumen. Izrek se kljub načelni kratkosti ne sme sklicevati na materialne predpise, temveč mora predstavljati samostojno podlago za izvršbo. Če izrek ni jasen oziroma določen, ker se sklicuje le na skladnost z zakonom, pravice in obveznosti prosilca pa (ni)so natančneje razvidne samo iz obrazložitve, je odločba nezakonita.  Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, pa je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev je nujna zlasti zato, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oziroma pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Šele obrazložitev namreč pojasni, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.[1]

 

V ponovljenem postopku je organ dolžan najprej jasno opredeliti, kateri posamezni dokumenti so bili predmet njegove presoje. Organ mora nato zahtevane dokumente presoditi tudi z vidika obstoja morebitnih izjem od prostega dostopa po ZDIJZ. V primeru obstoja katere od izjem, mora presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[2] ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Določba 19. člena Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe). 

 

Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti posamično navedeni konkretni dokumenti, ki so predmet presoje in niso prosto dostopni, ker predstavljajo izjemo po ZDIJZ, oziroma v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo (npr. v dokumentu št… . se prekrije ime in priimek posameznika in podobno). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Kot že navedeno, ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja.

 

Če bo organ pri presoji zahtevanih dokumentov ugotovil, da je podana katera od izjem od prostega dostopa po ZDIJZ, pa ne gre za izjeme iz 1. ter 5. do 8. točke prvega odstavka ZDIJZ oziroma primere, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače, je dolžan nadalje upoštevati tudi določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ se mora torej v ponovljenem postopku opredeliti tudi do vprašanja, ali gre za podatek o porabi javnih sredstev.

 

V zvezi z izjemo po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa IP poudarja, da se nanaša na sodne postopke, kamor po mnenju IP ni mogoče uvrstiti mediacije. Mediacija pomeni postopek, v katerem stranke prostovoljno s pomočjo nevtralne tretje osebe (mediatorja) skušajo doseči mirno rešitev spora, ki izvira iz ali je v zvezi s pogodbenim ali drugim pravnim razmerjem, ne glede na to, ali se za ta postopek uporablja izraz mediacija, konciliacija, pomirjanje, posredovanje v sporih ali drug podoben izraz. Kot izhaja tudi iz samih določb Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: ZMCGZ)[3], gre za alternativno reševanje sporov in ne sodni postopek. Glede materialno-pravnega tolmačenja izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ IP namreč opozarja, da v skladu z veljavno sodno in upravno prakso, te izjeme ni mogoče razširiti tudi na alternativno reševanje sporov. ZDIJZ zaradi jasne določbe, ki govori o »drugih sodnih postopkih«, ne dopušča razširitve uporabe 8. točke prvega odstavka 6. člena na področje mediacije ali drugih vrst postopkov alternativnega reševanja sporov. Mediacijo sicer lahko vodi tudi sodnik, ki ni pristojen za nobenega od sodnih postopkov v zvezi z zadevnim sporom, vendar tudi v tem primeru ne gre za sodni postopek, saj se zakon ne uporablja za primere, ko poskuša mirno rešitev spora doseči sodišče ali sodnik, ki mu je zadeva predložena v reševanje, med sodnim postopkom o zadevnem sporu (četrti odstavek 2. člena ZMCGZ). Nedvomno mediator formalno ni sodišče v smislu, kot ga ima v mislih ZDIJZ, torej sodišče po 23. členu Ustave Republike Slovenije[4] in Zakonu o sodiščih[5]. Nadalje IP ugotavlja, da je podrobna razlaga okoliščin, ki opredeljujejo morebitno škodo za izvedbo sodnih postopkov v primeru razkritja, eden izmed kriterijev te izjeme, pri čemer IP ugotavlja tudi, da je v obrazložitvi odločbe škodo za sodni postopek presojal organ sam in ne sodišče. Povedano drugače, organ relevantne ocene o morebitni škodi za izvedbo sodnega postopka sam ne more podati, takšna ocena mora biti pridržana sodišču, ki v postopku odloča. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča (sodbi Upravnega sodišča št. U 62/2007-12 z dne 5. 3. 2008 in št. U 664/2007-9 z dne 21. 2. 2008), ki opozarja, da mora imeti sodišče popolno avtonomijo, da samo oceni, ali bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka ali ne. Le sodišče ima pravico, da oceni, kdaj razkritje določenega podatka škoduje izvedbi postopka in kdaj ne. IP posledično meni, da v konkretnem primeru škodni test ni bil opravljen pravilno. Po ustaljeni praksi IP je namreč za oceno škode, ki bi z razkritjem informacij nastala za postopek, pristojen organ, pred katerim teče ta postopek, temu pa sledi, kot že navedeno, tudi sodna praksa. Ob tem IP poudarja, da namen izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni varovanje interesov pravdnih strank v postopku, ampak je objekt varstva pravilna in zakonita izvedba samega pravdnega postopka. Povedano drugače, v okviru drugega pogoja predmetne izjeme je treba izkazati škodo, ki bi nastala za obravnavani postopek, in ne tiste, ki bi nastala eni od strank postopka, ki jo v svojih razlogih izpodbijane odločbe utemeljuje organ.

 

IP opozarja še na določbo 44. člen ZUP, v skladu s katero mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi, bi lahko vplivala odločitev organa in jim omogočiti udeležbo v postopku. Iz izpodbijane odločbe in posredovane dokumentacije namreč ne izhaja, da bi organ pritegnil ponudnika v postopek.

 

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca in izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek (točka 1 izreka odločbe). Organ bo moral pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[6] oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

 

 

 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

Svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

 


[1] Več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. členu.

[2] Uradni list RS, št. 24/16.

[3] Uradni list RS, št. 56/08.

[4] Uradni list št., 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99 in 75/16 – UZ70a)

[5] Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15, 23/17 – ZSSve, 22/18 – ZSICT, 16/19 – ZNP-1 in 104/20.

[6] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.