Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 28.02.2020
Naslov: prosilec - Vrhovno državno tožilstvo
Številka: 090-282/2019
Kategorija: Kazenski postopek, Osebni podatek, Javni uslužbenci, funkcionarji
Status: Delno odobreno


POVZETEK:

Prosilec je zahteval dostop do celotnega državnotožilskega spisa v zadevi, ki se je zaključila s sklepom o zavrženju kazenske ovadbe. Organ je zahtevo zavrnil s sklicevanjem na 6. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj bi razkritje lahko škodovalo izvedbi kazenskega postopka, ker v konkretni zadevi ni šlo za pravnomočno končan postopek. Po pritožbi prosilca je IP odločil, da mora organ prosilcu posredovati sklep o zavrženju kazenske ovadbe, pri čemer je bil na zahtevanem dokumentu dolžan prekriti varovane osebne podatke.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-282/2019/12

Datum: 28. 2. 2020

 

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljnjem besedilu ZUP), o pritožbi … (v nadaljnjem besedilu prosilec), z dne 19. 12. 2018 zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu organ), št. VDT-Tu-9-5/37/2019/14 z dne 9. 12. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 19. 12. 2019 zoper 1. točko izreka odločbe Vrhovnega državnega tožilstva, št. VDT-Tu-9-5/37/2019/14 z dne 9. 12. 2019, se delno ugodi in se 1. točka izreka izpodbijane odločbe odpravi v delu, ki se nanaša na sklep o zavrženju kazenske ovadbe, ter se odloči, da mora organ prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe posredovati elektronsko kopijo dokumenta, št. DOM-Kt/8001/2018/MI/ML z dne 10. 9. 2018, pri čemer je na dokumentu dolžan prekriti:
  • v izreku sklepa naslov stalnega prebivališča osumljenih oseb,
  • v obrazložitvi sklepa na strani 2 besedilo 3. in 4. odstavka,
  • v obrazložitvi sklepa celotno besedilo na strani 3.
  1. Pritožba prosilca z dne 19. 12. 2019 se v delu, ki se nanaša na dostop do preostale dokumentacije v zvezi z obravnavanjem kazenske ovadbe obnove poslovilnih vežic v Mengšu, in v delu, v katerem je organ skladno s prejšnjo točko tega izreka dolžan prekriti varovane osebne podatke, zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

 

O b r a z l o ž i t e v

 

Prosilec je 14. 8. 2019 na organ naslovil elektronsko vlogo z varnim elektronskim podpisom, s katero je zaprosil za seznanitev s celotno dokumentacijo tožilstva in Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Ljubljana ter sodišč v zvezi z obravnavanjem ovadbe obnove poslovilnih vežic v Mengšu z dne 22. 6. 2016, naznanitelja … .

 

Organ je 29. 8. 2019 izdal odločbo, št. VDT-Tu-9-5/37/2019/GS/SK, s katero je zahtevo v celoti zavrnil s sklicevanjem na izjemo varstva osebnih podatkov po 3. in 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Po pritožbi prosilca je IP v pritožbenem postopku ugotovil, da je organ zahtevo zavrnil, ne da bi popolno ugotovil relevantno dejansko stanje in ustrezno ugotavljal zavrnitvene razloge za posamezne dokumente, zato je pritožbi ugodil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je organ izdal zavrnilno odločbo, št. VDT-Tu-9-5/37/2019/14 z dne 9. 12. 2019. Organ je v državnotožilskem spisu Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani (ODT v Ljubljani), v katerem je evidentirana kazenska ovadba zoper … z dne 22. 6. 2016, identificiral dokumente, ki izpolnjujejo navedene kriterije iz 4. člena ZDIJZ za informacijo javnega značaja, in sicer kazensko ovadbo z dne 22. 6. 2016, odstop spisa iz Zunanjega oddelka v Domžalah (ZO v Domžalah) na ODT v Ljubljani dne 12. 7. 2016, poziv na dopolnitev kazenske ovadbe policiji z dne 26. 7. 2016, prošnjo za vrnitev spisa ZO v Domžalah z dne 26. 10. 2016, prošnjo policije za podaljšanje roka za dopolnitev ovadbe z dne 27. 10. 2016 in odobritev podaljšanja roka policiji, ter vrnitev spisa ZO v Domžalah z dne 03. 11. 2019. V spisu je tudi vabilo z dne 14. 10. 2016, prijava z dne 9. 12. 2015, dopolnitev kazenske ovadbe z dne 26. 10. 2016, potrdilo občinskemu svetu o prejemu kazenske ovadbe, ki je bila vložena 22. 6. 2016, pogodbe o zaposlitvah nekaterih oseb, zahteva za dopolnitev kazenske ovadbe z dne 7. 11. 2016, določena pojasnila z dne 8. 11. 2016, poizvedovanje in odgovor z dne 14. 11. 2016, razširitev zahteve za dopolnitev kazenske ovadbe z dne 16. 11. 2016, podaljševanje rokov za dopolnitev ovadbe, akt državnega tožilca z dne 29. 8. 2017, akt sodišča z dne 6. 9. 2017, poročilo policije z dne 2. 10. 2017, novo podaljševanje rokov za dopolnitev ovadbe in uradni zaznamek državnega tožilca z dne 3. 5. 2018. V tem spisu so še kazenska ovadba policije z dne 4. 5. 2018 s prilogami, zaprosilo z dne 10. 7. 2018, odgovor z dne 23. 7. 2018, sklep o zavrženju kazenske ovadbe in obvestila o zavrženju kazenske ovadbe z dne 10. 9. 2018, odredba o zaključevanju z dne 20. 9. 2018, poročilo policije z dne 9. 10. 2018 in odredba o zaključevanju z dne 9. 10. 2018. V tem spisu se nahaja tudi dokumentacija v zvezi z zaprosili za vpogled v državnotožilski spis ter pridobivanjem informacij javnega značaja, ki vsebinsko ni bila predmet prosilčeve zahteve. Organ je opozoril, da se je prosilec v konkretni zadevi želel seznaniti s celotno dokumentacijo državnega tožilstva, SKP PU Ljubljana ter sodišč v zvezi z obravnavanjem kazenske ovadbe z dne 22. 6. 2016 glede obnove poslovilnih vežic v Mengšu. Zato je sklenil, da gre za identično situacijo, kot če bi organ omogočil vpogled v državnotožilski spis na podlagi določb Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1). To mu je bilo predhodno zavrnjeno. Dostop do posameznih dokumentov iz sodnih in tožilskih spisov urejajo različni predpisi. ZDIJZ je najsplošnejši predpis, ki po načelu prostega dostopa vsakomur dovoljuje dostop do dokumentov, izvirajočih z delovnega področja organa, če ni podana kakšna izjema. Dostop do sodnih in tožilskih spisov pa ureja tudi področna (tako procesna kot materialna) zakonodaja in to kot lex specialis (tako prvi odstavek 181. člena ZDT-1). Organ ne dvomi, da predstavljajo določbe ZDT-1, na podlagi katerih je bil prosilcu vpogled v državnotožilski spis zavrnjen, lex specialis, katerega določbe imajo prednost pred uporabo določb ZDIJZ. V praksi upravnega sodišča je sicer zaslediti stališče, da se na postopkovna pravila za vpogledovanje v spis ni mogoče sklicevati, kadar je bil postopek pravnomočno končan (tako sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 658/209-10 z dne 27. 10. 2010), a je organ poudaril, da v konkretni zadevi ne gre za pravnomočno končan postopek. Zato, ker sklep o zavrženju kazenske ovadbe ne pomeni, da se v bodoče v isti zadevi (pred)kazenski postopek ne bi mogel spet začeti, ni mogoče trditi, da razkritje podatkov ne bi moglo škodovati izvedbi postopka. Sklicevanje IP (v predhodni odločbi) na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. 2751/2017-13 z dne 28. 11. 2018, je po mnenju organa napačno, saj v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi se organ skliceval na potencialno škodo za drug (pred)kazenski postopek, ampak se sklicuje na potencialno škodo za kazenski postopek, ki bi bil lahko eventualno (npr. če bi se našli novi dokazi) uveden v isti zadevi. Dostopa do informacij in dokumentov, ki prosilcu ne gre po področnem zakonu, ni moč priznati po določbah ZDIJZ, saj bi to pomenilo obid prepovedi iz lex specialis. Vsako razkrivanje informacij iz kazenskega postopka pred pravnomočnim zaključkom le-tega tako škodi njegovi izvedbi. Še posebej to velja v konkretnem primeru, saj so v kazenskih ovadbah in njihovih prilogah nadrobno povzeta ravnanja in dokazi, na katerih je policija utemeljila svoje razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Poleg tega se lahko iz dokumentacije sklepa, kam se je skoncentrirala preiskava, ter s tem spet ogroža kazenski postopek. Če bi se s tako informacijo v kazenskem postopku seznanile priče, izvedenci ter drugi udeleženci postopka, bi obstajala resna nevarnost, da bi to vplivalo na izpovedbe, izvide in mnenja. Škoda za izvedbo kazenskega postopka bi bila nepovratna. Zato je organ presodil, da obstaja izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Instituta delnega dostopa iz 7. člen ZDIJZ ni moč uporabiti, ker je nemogoče oceniti, katere informacije ali deli informacij se bodo izkazali za ključne. Poleg tega je treba upoštevati tudi domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave RS). Domneva nedolžnosti je samo prazna črka na papirju, če država ne zagotavlja posamezniku garancije, da ne bo tudi kako drugače, torej ne samo v okvirih kazenskega postopka, posegala v to domnevo. Javno posredovanje podatkov o očitkih iz kazenske ovadbe bi nedvomno predstavljalo poseg v domnevo nedolžnosti posameznika. Pravica vsakogar, da se seznani z informacijami javnega značaja, ne more odtehtati posega v domnevo nedolžnosti. V zvezi s kazensko ovadbo … ni prišlo do nobene pravnomočne obsodilne sodbe, s katero bi bila ustavna domneva nedolžnosti izpodbita. Zato bi s prostim dostopom do podatkov iz državnotožilskega spisa lahko prišlo do hudih kršitev domneve nedolžnosti v njeni ustavni razsežnosti, zlasti če bi se v javnosti ustvarjalo vtis, da je ovadenim osebam že zato, ker je državno tožilstvo vodilo predkazenski postopek, moč očitati krivdo za kaznivo dejanje oziroma neko nepravilno ravnanje. Organ je zahtevo prosilca zavrnil tudi na podlagi izjeme iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj bi bili z razkritjem javnosti neupravičeno posredovani osebni podatki, za razkrije katerih ni pravne podlage. Ker je zahtevo zavrnil, v postopek ni vabil stranskih udeležencev. Posebni stroški v ponovljenem postopku niso nastali.

 

Prosilec je 19. 12. 2019 zoper odločbo organa, št. VDT-Tu-9-5/37/2019/14 z dne 9. 12. 2019 (v nadaljnjem besedilu izpodbijana odločba), vložil pritožbo. Zapisal je, da pričakuje ustrezno obravnavo tako pritožbe kot zahteve, ker je član Sveta Občine …, davkoplačevalec, državljan RS s pravico sodelovanja pri upravljanju javnih zadev ter vlagatelj ovadbe, ki je bil tudi zaslišan. Poleg tega je celotna investicija obnove poslovilnih vežic javna zadeva, vsi udeleženci pri pripravi, odločanju, vodenju in nadzoru ter izvajanju investicije so znani, se zavedajo, da so vsa dejanja, dokumenti in zapisi javni oz. dostopni javnosti. Poleg tega so bili osebni podatki in navedba dokumentov znani iz obravnav spornosti obnove iz gradiv posredovanih členom Sveta Občine …. Prosilec je na prošnjo kriminalistov ob zaslišanju oz. pogovoru te dokumente tudi osebno izročil kriminalistom. Osnova za zavrnitev seznanitve po 181. členu ZDT-1 ni osnovana. Prosilec je navedel, da (pred)kazenskega postopka v obravnavani zadevi sploh ni bilo, ker ga tožilec po prejemu dokumentacije kriminalistične preiskave ni začel in je celotno zadevo končal. Prosilec se ni strinjal z interpretacija ZDT-1 (181. člen), da nihče ne more biti seznanjen z državnotožilskim spisom, pri čemer niso dostopni niti razlogi za ustavitev in zavrženje ovadbe.

 

Organ svoje odločitve po prejemu pritožbe ni spremenil, zato jo je z dopisom, št. VDT-Tu-9-5/37/2019 z dne 20. 12. 2019, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe. Organ je v postopku reševanja pritožbe IP predložil dokumentacijo, št. Kt/8001/2018, ki jo je zahteval prosilec.

 

Ker zahtevana dokumentacija vsebuje tudi osebne podatke tretjih oseb, jih je IP zaradi morebitnega vpliva odločbe na pravice in pravne koristi teh oseb, pozval v postopek, da se po določilih 143. člena ZUP vključijo v postopek kot stranski udeleženci tako, da se do konkretne zahteve oz. pritožbe lahko opredelijo. Dva od pozvanih subjektov sta 24. 1. 2020 prijavila stransko udeležbo v tem pritožbenem postopku, pri čemer sta pritrjevala razlogom za zavrnitev zahteve iz izpodbijane odločbe. Navedla sta, da iz izpodbijane odločbe organa izhaja, da je predmet zahteve množica dokumentov, v katerih je poleg njunih imen, navedenih tudi vrsta drugih osebnih podatkov, do katerih po njunem prepričanju javnost ni upravičena. Ovadba je bila zavržena, kar pomeni, da tožilstvo v zadevi ni našlo utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Dajanje predmetne dokumentacije na razpolago javnosti bi dalo prosilcu in drugim možnost za javno sojenje v zadevi, v kateri pristojni organ ni našel temelja za pregon, s tem pa bi bilo poseženo v njuni ustavni pravici do dostojanstva, ugleda in dobrega imena. Med razlogi za zavrnitev pritožbe sta navedla: da dostop do dokumentov iz tožilskih spisov ureja ZDT-1 in se določbe ZDIJZ zanje ne uporabljajo vse do zastaranja kazenskega pregona oz. do pravnomočnosti sodbe; ker še ni prišlo do zastaranja, pravnomočna sodba tudi ni bila izdana, je treba šteti, da postopek še ni končan in dostop v celoti zavrniti na podlagi izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ; da dokumentacija vsebuje varovane osebne podatke in je treba dostop zavrniti po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zaradi prepletanja teh podatkov z drugo vsebino pa instituta delnega dostopa ni mogoče uporabiti, saj bi ob pravilnem prekritju dokumenti popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost. Ker navedbe stranskih udeležencev v bistvenem delu sledijo navedbam organa v izpodbijani odločbi, jih bo IP smiselno povzel še v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovoril.

 

Pritožba je delno utemeljena.

 

IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

Za odločitev v tem pritožbenem postopku niso relevantne osebne okoliščine prosilca (npr. da je občinski svetnik in vlagatelj ovadbe). IP je dostop do zahtevane dokumentacije ugotavljal z vidika kateregakoli prosilca. ZDIJZ omogoča dostop do informacij prav vsakomur brez diskriminacije in tako varuje načelo prostega dostopa (prvi in drugi odstavek 5. člena ZDIJZ). Kar pomeni, da ZDIJZ kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse. Iz načela prostega dostopa izhaja tudi, da razlogi, zaradi katerih želi prosilec pridobiti zahtevane informacije, za postopek po ZDIJZ niso pravno relevantni. Javnost in odprtost delovanja organov (2. člen ZDIJZ) ne more biti odvisna od tega, kateri subjekt je informacijo zahteval, ampak zgolj od tega, ali je ta informacija po svoji vsebini informacija javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Prosilec v postopku po ZDIJZ ni nič bolj ali manj upravičen do zahtevanih informacij kot kdor koli drug. Osebnih ali stvarnih okoliščin, ki so na strani konkretnega prosilca, se pri presoji dopustnosti dostopa do informacij javnega značaja ne more upoštevati, ker bi bila s tem povzročena različna obravnava prosilcev, zato so pritožbene navedbe v zvezi z osebnimi okoliščinami prosilca pravno neupoštevne. Prav tako je IP zavrnil kot neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zavrnitev zahteve za vpogled v spis po 181. členu ZDT-1, saj IP ni pristojen za obravnavo tovrstne pritožbe.

 

Predmet tega pritožbenega postopka je vprašanje, ali je zahtevana dokumentacija, tj. državnotožilski spis, št. Kt/8001/2018, prosto dostopna informacija javnega značaja. Organ je dostop zavrnil s sklicevanjem na izjemi varstva kazenskega postopka po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Pri zavrnitvi dostopa do zahtevane dokumentacije se je organ prvenstveno skliceval na določbe ZDT-1, konkretno na 181. člen, ker po njegovem mnenju jezikovna, zlasti pa teleološka razlaga predpisov, privedeta do zaključka, da je treba upoštevati v prvi vrsti določbe in omejitve ZDT-1. Sklicevanje na to okoliščino (ki že samo po sebi ni pravilno) ni produktivno v zvezi z določbami ZDIJZ, saj ta ureja upravnopravno razmerje pri dostopu do informacij javnega značaja, 181. člen ZDT-1 pa dostop do vsebine osebnih in drugih podatkov, ki se nanašajo na posameznike, v zvezi s pristojnostmi državnega tožilstva v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenskih obtožb. Zato je IP zavzel stališče, da ZDIJZ in ZDT-1 nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, saj ne urejata iste pravice. Čeprav je organ mnenja, da dostopa do informacij in dokumentov, ki prosilcem ne gre po področnem zakonu, ni moč priznati po določbah ZDIJZ, saj bi to pomenilo obid prepovedi iz lex specialis, ni jasno, zakaj bi prosilci, ki imajo sicer dostop do dokumentov po področnem zakonu (samo tem organ priznava tudi pravico do informacij javnega značaja iz njegovega delovnega področja), sploh želeli zaprositi za dostop po ZDIJZ, če pa bi lahko dostopali do informacij po ZDT-1. Posledično takšno razumevanje ZDIJZ vodi v zanikanje obstoja ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja. Tako ni dvoma, da je ZDIJZ na področju dostopa do informacij javnega značaja specialnejši zakon v odnosu do vseh ostalih zakonov. Trditve stranskih udeležencev, da je treba primat pri dostopu do dokumentov iz spisa priznati zakonu, ki ureja postopek oz. pravice strank in tretjih do dostopa do spisovne dokumentacije, in sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-16/10 z dne 20. 10. 2011, IP zavrača kot neutemeljeno, saj se odločitev sodišča nanaša na postopek odločanja o pravici iz drugega odstavka 82. člena ZUP (pregled dokumentov zadeve), do vprašanja ustavnosti dostopa do dokumentov v postopku po ZDIJZ, pa se sodišče ni opredelilo. Zakonodajalec lahko posamezna vprašanja v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja v drugem zakonu uredi vsebinsko drugače kot v ZDIJZ, vendar v takšnem primeru ZDIJZ postane splošni zakon le v odnosu do materije, ki jo ureja takšna konkretna določba drugega zakona, ki se izrecno nanaša na dostop do informacij javnega značaja. V danem primeru pa določbe ZDT-1 v ničemer ne urejajo materije pravice dostopa do informacij javnega značaja. Ker gre za različni pravni podlagi in za urejanje dveh različnih pravic, pri čemer ni moč ugotoviti, da bi imel zakonodajalec s 181. členom ZDT-1 namen urediti pravico vsakogar, da lahko dostopa do informacij javnega značaja iz kazenskih spisov samo pod pogojem, da izkaže pravni interes, je IP v nadaljevanju ugotavljal, ali zahtevana dokumentacija (v celoti) zapade pod izjemo od prostega dostopa po 6. oz. 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Organ je v izpodbijani odločbi konkretno opredelil dokumentacijo, med katero je naštel tako kazensko ovadbo z dne 22. 6. 2016, kazensko ovadbo policije z dne 4. 5. 2018 s prilogami kot tudi sklep o zavrženju kazenske ovadbe, št. DOM-Kt/8001/2018/MI/ML z dne 10. 9. 2018.

 

Pravilo ZDIJZ je, da so informacije javnega značaja prosto dostopne, pravico prosilcev po ZDIJZ pa je mogoče omejiti le v izjemnih primerih, ko to terja varstvo pravic tretjih in varstvo javnega interesa. Tudi v zvezi z uporabo izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je treba slediti namenu in cilju zakona iz 2. člena in izjemo tolmačiti restriktivno. Za uporabo te izjeme je zakonodajalec v ZDIJZ določil dva pogoja, ki morata biti izpolnjena kumulativno: (1) zahteva prosilca se mora nanašati na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in (2) razkritje zahtevanega podatke mora škodovati izvedbi tega konkretnega postopka.

 

Ni dvoma, da je bila zahtevana dokumentacija sestavljene zaradi kazenskega pregona, zato je prvi pogoj za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izpolnjen. Pritožbena navedba, da kazenskega pregona ni bilo, ne drži, saj ni dvoma, da je bila pristojnemu državnemu tožilcu podana ovadba. Po smiselnem razumevanju določb ZKP v XV. poglavju, ki ureja predkazenski postopek, se takrat kazenski pregon tudi začne. IP pa ne more slediti trditvam organa, da je izpolnjen tudi drugi pogoj. Organ, na čigar strani je dokazno breme, je v izpodbijani odločbi navedel zgolj, da vsako razkrivanje informacij iz kazenskega postopka pred pravnomočnim zaključkom le-tega škodi njegovi izvedbi in da bi s seznanitvijo prič, izvedencev ter drugih udeležencev postopka s temi informacija obstajala resna nevarnost vplivanja na njihove izpovedbe, izvide in mnenja. Pri tem iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj organ ni sledil obrazloženemu mnenju pristojnega državnega tožilca, ki je (bil) nosilec spisa, glede razkritja vsebine zahtevanih informacij. Po 13. členu Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16) mora organ, če prejme zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, ki se nanaša na predkazenski ali kazenski postopek, in v postopku v tem času odloča drug pristojni organ, odločiti o zahtevi na podlagi obrazloženega mnenja organa, ki v tem času odloča v postopku. Pristojni državni tožilec je namreč navedel, da ni ovir za pregled spisa, ker se zadeva nanaša na porabo javnofinančnih sredstev občine pri izvedbi del obnove mrliških vežic in vpletenih uradnih oseb, javnih uslužbencev in nadzornih organov. Škoda, ki jo je navedel organ, tako ne prestane škodnega testa iz predmetne izjeme, navedbe pristojnih organov, ki so bistvene za presojo pa v kontekstu svoje protislovnosti ostajajo neobrazložene in vodijo v utemeljene zaključke, da organ pri dostopu do informacij javnega značaja zavrača posredovanje le-teh sam po sebi, kot da bi bil izvzet iz dometa ZDIJZ, za kar pa nima podlage v nobenem zakonu. Nobena zakonska določba namreč ne izključuje vselej, da ne bi mogel prvostopenjski organ (ali pritožbeni organ) ugotoviti, da so zahtevani dokumenti (ali le del njih) prosto dostopni, še posebej, če izkazujejo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren, kadar je to ugotavljanje nujno za pravilno uporabo materialnega prava v upravnopravnem razmerju, zlasti v postopku dostopa do informacij javnega značaja. Ob pregledu predložene dokumentacije je IP ugotovil, da so bile vse osumljene osebe obveščene o zavrženju kazenske ovadbe (evidentirana obvestila o zavrženju kazenske ovadbe). Prav tako iz predloženega državnotožilskega spisa izhaja, da je državni tožilec – nosilec spisa določenim osebam dovolil vpogled v spis (evidentirana zaprosila za vpogled v državnotožilski spis), jim posredoval fotokopije določenih dokumentov iz spisa, glede prilog obsežnega gradiva pa omogočil ogled v času uradnih ur, zato še toliko bolj IP ni mogel slediti navedbam organa o obstoju resne nevarnosti za izvedbo postopka, če bi se s tako informacijo v kazenskem postopku seznanile priče, izvedenci ter drugi udeleženci postopka.

 

IP je stališče organa, da zahtevani podatki niso prosto dostopne informacije javnega značaja, ker se lahko iz dokumentacije sklepa, kam se je skoncentrirala preiskava, ter se s tem ogroža kazenski postopek, ocenil kot napačno. Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zatrjeval, da če bi se s tako informacijo v kazenskem postopku seznanile priče, izvedenci ter drugi udeleženci postopka, bi obstajala resna nevarnost, da bi to vplivalo na izpovedbe, izvide in mnenja. Razkritje teh podatkov že pojmovno ne more škodovati izvedbi kazenskega postopka, saj je bila konkretna kazenska ovadba zavržena in je bil s tem postopek zaključen. Iz besedila 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izhaja, da se sme dostop zavrniti le v primeru, če se podatek nanaša na konkreten kazenski postopek, ki pa je v obravnavanem primeru nesporno zaključen z zavrženjem kazenske ovadbe. Tega določila ni mogoče razlagati tako široko, da bi se lahko to izjemo uveljavljalo tudi v primeru bodočih (»ponovno odprtih«) kazenskih pregonov, saj bi ob tako široki razlagi navedene izjeme bila okrnjena ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja, za kar pa organ nima pravne podlage. Poleg tega ni sporno, da je sodišče v sodbi, št. I U 2751/2017-13, menilo, »da razkritje tega podatka (konkretno sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, op. IP) že pojmovno ne more škodovati njegovi izvedbi, saj je bila ovadba zavržena in je bil s tem postopek zaključen« (tako 7. tč. obrazložitve). Ker določbe ZDIJZ ne napotujejo na prosto dostopne informacije iz kazenskih postopkov samo v primeru pravnomočnih odločitev (izvedba škodnega testa ni vezana na pravnomočno končane postopke, saj je logično, da razkrivanje podatkov iz pravnomočno končanih postopkov ne more škodovati temu istemu postopku), je sklicevanje stranskih udeležencev na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-3871/07, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009, pravno neupoštevno. Pavšalno sklicevanje organa in stranskih udeležencev na argument, da katerokoli razkrivanje katerihkoli informacij na podlagi ZDIJZ ni mogoče, ker postopki niso pravnomočno zaključeni, tako nima pravne podlage, sodba, št. I U 2751/2017-13, pa je relevantna iz vidika enotne sodne prakse tudi za obravnavani primer, saj se med zahtevanimi dokumenti nahaja tudi sklep o zavrženju kazenske ovadbe.

 

IP je tako sklenil, da zahtevana dokumentacija zadosti pogojem razkrivanja z vidika 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, vendar se je organ pri zavrnitvi zahteve skliceval tudi na obstoj izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

 

Ker se je 25. 5. 2018 glede varstva osebnih podatkov začela uporabljati Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2016; v nadaljnjem besedilu Splošna uredba o varstvu podatkov)[1] je treba pri odločanju v postopku po ZDIJZ spoštovati njene določbe. Po določilu člena 4(1) navedene uredbe pomeni osebni podatek katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

 

Z vpogledom v zahtevane dokumente se je IP prepričal, da zahtevana dokumentacija vsebuje vrsto osebnih podatkov posameznikov (imena in priimke fizičnih oseb, zoper katere je bila vložena kazenska ovadba, podatke o naslovih bivališč, datumih rojstev, EMŠO, poklicih, podatke iz družinskega življenja fizičnih oseb, osebni status posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, vrsta udeležbe v domnevnem kaznivem dejanju, opise očitkov, ki so naslovljeni na osumljence oz. obdolžence ipd.), vendar se IP ni mogel strinjati z organom, da za razkritje nekaterih od naštetih osebnih podatkov ni pravne podlage. Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 6 opredeljuje pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna), med drugim, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Tako zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, lahko predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, npr. tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ).

 

Kadar organ zahtevo za dostop do informacij javnega značaja zavrne zaradi varstva osebnih podatkov, se vprašanje, kateri osebni podatki so povezani z opravljanjem javne funkcije oz. z delovnim razmerjem javnega uslužbenca, presoja upoštevajoč načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov po členu 5 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Točka c člena 5(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov določa, da morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (»najmanjši obseg podatkov«). To pomeni, da se smejo na podlagi navedene »izjeme od izjem« razkriti le tisti osebni podatki, ki so nujno potrebni, da se doseže namen ZDIJZ. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Po oceni IP bi dostop do informacij, ki vsebujejo z vidika zasebnosti relevantno sporočilo o določljivem posamezniku, pomenil prekomeren poseg v zasebnost te osebe, kar bi bilo tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti.

 

IP je zaradi obstoja izjeme varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavrnil dostop do kazenske ovadbe, poročil v dopolnitev kazenske ovadbe v konkretni zadevi in preostale dokumentacije, razen do sklepa o zavrženju kazenske ovadbe. Kazenska ovadba nastane v najzgodnejši fazi predkazenskega postopka, pred uvedbo kazenskega postopka, ko govorimo še o osumljencu in ne obdolžencu, ter same po sebi niso dokazno sredstvo in z njimi ni mogoče dokazati dejstev, ki jih vsebujejo, niti ne zavezujejo državnih tožilcev k pregonu, saj le-ti samostojno ocenjujejo, ali so izpolnjeni pogoji za začetek kazenskega postopka. Navedene okoliščine ne morejo biti brez vpliva na pravico dobiti informacijo javnega značaja po ZDIJZ. Pri dostopu do informacij javnega značaja po ZDIJZ in razkrivanju osebnih podatkov kljub določbi 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ tudi ne gre za vprašanje, ali ima konkretni prosilec pravno podlago za razpolaganje z osebnimi podatki določenega posameznika (npr. ker je podatke pridobil v okviru pristojnosti, ki jih ima kot občinski svetnik), ampak ali jo ima organ. Kot je IP že predhodno ugotovil, pravna podlaga za razkrivanje vseh osebnih podatkov v obravnavanem primeru ne obstaja, saj za razkrivanje celotne dokumentacije ne moremo enoznačno trditi, da je v neposredni povezavi s podatki po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, zakon pa tudi ne določa, da je dopustno razkriti tiste osebne podatke, ki jih prosilec iz kakršnega koli drugega razloga že pozna. Tako se IP strinja z navedbami stranskih udeležencev, da podatkov, povezanih z delovnim razmerjem, ni mogoče tolmačiti tako široko, da bi prišlo do razkritja izjav, ki so jih dajali oz. zapisov, ki so nastali za potrebe (pred)kazenskega postopka in vsebujejo njihove osebne podatke. V tožilskem spisu je vsebovanih tudi vrsta osebnih podatkov, ki sploh niso povezani z delovnim razmerjem in niso nastali pri opravljanju delovnih nalog po pogodbi o zaposlitvi, kot so pravilno opozorili stranski udeleženci, zato je IP pritožbo, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, v tem delu zavrnil kot neutemeljeno.

 

IP pa je ugotovil, da je (delno) razkritje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe dopustno na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da se ne glede na obstoj izjeme varstva osebnih podatkov dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Iz spisovne dokumentacije tožilstva nedvoumno izhaja, da so stranski udeleženci nosilci političnih in uradnih funkcij, da se tematika zahtevanega dokumenta nanaša na informacije, ki so neposredno povezane s porabo javnih sredstev (na kar je opozoril tudi državni tožilec – nosilec spisa) in da se z (delnim) dostopom do zahtevanega dokumenta omogoča pregled ravnanja tožilstva in policije pri odločanju v pomembnih javnih zadevah (kamor spadajo tudi upravljanje oz. uporaba in razpolaganje z javnimi sredstvi). Ni dvoma, da se tematika zahtevanega dokumenta tiče vprašanj, ki se nanašajo na stičišče opravljanja oz. izvrševanja javnih nalog organa na eni strani ter na opravljanje dolžnosti javne funkcije oz. delovnega razmerja stranskih udeležencev na drugi strani (tudi v zvezi z javnimi sredstvi). Sama tematika zahtevanega dokumenta so očitki stranskim udeležencem, da so s položaja javnega funkcionarja oz. uslužbenca storili kaznivo dejanje, ki je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva. Katalog kaznivih dejanj v 26. poglavju Kazenskega zakonika predstavlja razne vrste oz. oblike zlorabe oz. kršitve uradnega položaja oz. pooblastil pri opravljanju uradne dolžnosti oz. javnih pooblastil ali v zvezi z njimi s strani oseb, ki opravljajo dolžnosti oz. so nosilci teh pooblastil. Gre za kazniva dejanja delictum proprium, kjer se pojem uradne osebe pojavlja kot zakonski znak, kar pomeni, da so storilci lahko le osebe s posebnimi lastnostmi oz. položajem (tj. uradne osebe ali javni uslužbenci). Ni dvoma, da je v obravnavani zadevi pri stranskih udeležencih šlo za izvajanje uradnih funkcij, tudi z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi, v zvezi s katerimi ima vsakdo pravico, da se seznani z zaključnimi ugotovitvami posameznih kazenskih postopkov, ki so obteženi s sumi in obtožbami o zlorabah uradnega položaja. Tako so po mnenju IP v tovrstnih dokumentih dostopni najmanj podatki o zakonski označbi kaznivega dejanja z navedbami določb kazenskega zakona; podatki o državnem tožilcu, ki je vodil postopek, tisti deli posameznih obrazložitev, ki vsebujejo pravno podlago za posamezno ravnanje pristojnih organov, splošni opis očitanega kaznivega dejanja, pravni pouk ipd.

 

Organ je tako kršil tudi določbo 7. člena ZDIJZ[2], ko se zaradi svojega zmotnega pravnega izhodišča ni ukvarjal z vprašanjem, ali je dostop do nekaterih dokumentov iz zahtevane dokumentacije vendarle možen.

 

Skladno z zapisanim je IP v konkretni zadevi ugotovil, da je sklep o zavrženju kazenske ovadbe, št. DOM-Kt/8001/2018/MI/ML z dne 10. 9. 2018, prosto dostopna informacija javnega značaja, pri čemer je organ dolžan prekriti v izreku sklepa naslov stalnega prebivališča osumljenih oseb, saj gre za varovane osebne podatke. Zaradi varstva osebnih podatkov mora organ v obrazložitvi sklepa na strani 2 prekriti tudi tretji odstavek (besedilo, kako so se zagovarjali osumljenci) in četrti odstavek (navedbe, ki se niso izkazale za potrjene). Prekriti mora tudi celotno obrazložitev sklepa na strani 3, ker vsebuje ime in priimek fizične osebe in opisuje navezne okoliščine, na podlagi katerih bi bila lahko posamezna fizična oseba določena oz. določljiva hkrati pa podatkov ni mogoče razkrivati na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Dostop do omenjenih podatkov je sorazmeren tudi z vidika transparentnosti dela organa, saj so prav iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe razvidni razlogi za ustavitev kazenskega pregona in zavrženje ovadbe, na kar je opozoril tudi prosilec. Na takšen način pa so izpostavljeni podatki tudi javna zadeva vsaj v tolikšni meri, da je z njihovim razkritjem dosežen tudi namen ZDIJZ, ki je določen v 2. členu. Tudi iz tega vidika je v primerih dostopov do sklepov, s katerimi so se zaključili posamezni postopki, sklicevanje na določbo 181. člena ZDT-1, ki po svoji naravi ne more doseči cilja in namena ZDIJZ, kot ga določa 2. člen tega zakona, neutemeljeno.

 

Zahtevani dokument vsebuje tudi osebne podatke izvedenca (ime in priimek) in nadzornice kot samostojne podjetnice (ime in priimek), ki niso varovani osebni podatki. Imena in priimki sodnih izvedencev so prosto dostopne informacije v imeniku sodnih izvedencev na spletni strani Ministrstva za pravosodje[3]. Tudi osebni podatki posameznika, ki ima registrirano pridobitno dejavnost, in se nanašajo na fizično osebo kot gospodarski subjekt, ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov.[4] Ime, priimek in lastnoročni podpis državnega tožilca so v zahtevanem dokumentu navedeni v kontekstu opravljanja njegovih nalog iz delovnega razmerja, zato prav tako niso varovani osebni podatki (po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ).

 

Organ je v izpodbijani odločbi zapisal, da bi s prostim dostopom do podatkov iz državnotožilskega spisa lahko prišlo do hudih kršitev domneve nedolžnosti, a pri tem po mnenju IP spregledal, da je ustavna podlaga za posredovanje dokumentov, ki se nanašajo na (pred)kazenske postopke, v drugem odstavku 39. člena Ustave RS. Upravni postopek o dostopu do informacij javnega značaja teče neodvisno od ugotavljanja krivde posameznika v kazenskem postopku in zato ne more biti v nasprotju z domnevo nedolžnosti, kot je to zatrjeval organ. Res sicer velja, da je skladno s 27. členom Ustave RS zagotovljena domneva nedolžnosti in da po ustaljeni ustavnosodni presoji domneva nedolžnosti v primerih pravnomočne ustavitve kazenskega postopka, pravnomočne oprostilne in pravnomočne zavrnilne sodbe preraste v neizpodbojno domnevo ter učinkuje absolutno.[5] Vendar sklicevanje organa na pravico do domneve nedolžnosti in s tem nakazovanje, da bi IP z drugačno odločitvijo, osumljene osebe označil za krive, ni samo pravno neutemeljeno, ampak tudi očitno namerno zavračanja dostopa do informacij javnega značaja. Tako npr. je po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljnjem besedilu ESČP) domneva nedolžnosti kršena, če odločitev sodišča izraža stališče, da je obdolženi kriv, ne da bi bila njegova krivda predhodno dokazana v skladu z zakonom. Do tega lahko pride celo brez formalne ugotovitve, saj zadostuje obstoj razloga, ki napeljuje na to, da sodišče obdolženega šteje za krivega.[6] Po presoji ESČP so pomisleki o krivdi po pravnomočni oprostilni sodbi nedopustni. Tako je npr. ESČP ugotovilo kršitev domneve nedolžnosti iz drugega odstavka 6. člena EKČP v sodbi v zadevi Sekanina proti Avstriji,[7] ko je sodišče kljub oprostilni sodbi zavrnilo pritožnikov zahtevek za odškodnino zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, ker je štelo, da sum še vedno obstaja, saj naj bi te navedbe povzročale dvom o pritožnikovi nedolžnosti kot tudi o zakonitosti postopka pred sodiščem prve stopnje. Tudi Direktiva 2016/343(EU)[8] v uvodni izjavi 16 določa, »da bi bila domneva nedolžnosti kršena, če bi javne izjave javnih organov ali sodne odločbe, razen odločbe o ugotovitvi krivde, osumljeno ali obdolženo osebo označile za krivo, dokler taki osebi ni dokazana krivda v skladu z zakonom. Take izjave in sodne odločbe ne bi smele odražati mnenja, da je ta oseba kriva.« Odločba IP, izdana v tem pritožbenem postopku, takšnega mnenja ne odraža, zato so tako očitki organa kot tudi stranskih udeležencev o posegu v domnevo nedolžnosti neutemeljeni.

 

IP je zaključil, da je pritožba prosilca delno utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa delno odpravil in v tem delu sam rešil zadevo. Organ je prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe dolžan posredovati sklep o zavrženju kazenske ovadbe, pri čemer mora skladno s 7. členom ZDIJZ prekriti varovane osebne podatke, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, je IP pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil (2. točka izreka te odločbe).

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka te odločbe).

 

Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Karolina Kušević, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Glej tudi Popravek Splošne uredbe o varstvu podatkov (UL L 127, 23. 5. 2018).

[2] 7. člen ZDIJZ: »Če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena tega zakona in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta.«

[3] https://spvt.mp.gov.si/izvedenci.html

[4] To stališče potrjuje tudi odločitev Ustavnega sodišča, št. U-I 84/03-15 z dne 17. 2. 2005.

[5] Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-92/97 z dne 8. 5. 1997.

[6] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-94/13 z dne 2. 10. 2014.

[7] Sodba ESČP z dne 25. 8. 1993, 30. točka obrazložitve.

[8] Direktiva (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL 2016, L 65, str. 1).