Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 11.03.2016
Naslov: Prosilec - Vrhovno državno tožilstvo
Številka: 090-43/2016
Kategorija: Ali dokument obstaja?, Kršitev postopka
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

Prosilec je na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. V zahtevi je navedel, da ima pripombe k poročilu o delu tožilstev za leto 2014, in sicer manjkajo podatki o kaznivih dejanjih polnoletnih oseb po 284. in 288. členu KZ-1, ali so bili tožilci in sodniki ovadeni zaradi kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1, da ni videti, da bi pristojni nadzorni organ opravil kontrolo verodostojnosti poročila, v poročilu ni datuma, kdaj je bilo sestavljeno, prav tako niso navedene osebe, ki so sestavljale poročilo. Organ je zahtevo prosilca v celoti zavrnil z obrazložitvijo, na mu vprašanja ni potrebno odgovarjati. Prosilec je zoper odločbo organa pravočasno vložil pritožbo. Organ je pritožbo odstopil v reševanje IP. IP je v ugotovitvenem postopku ugotovil, da organ ni preveril, ali razpolaga z dokumenti, iz katerih so razvidno podatki, ki zanimajo prosilca. IP je ugotovil tudi, da organ razpolaga z nekaterimi zahtevanimi dokumenti, zato je zadevo vrnil organu v ponovno odločanje.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-43/2016/3

Datum: 11. 3. 2016

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 117/2006 – ZDavP-2, 23/2014 - ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D, 19/2015 – odl. US in 102/2015 ZDIJZ-E; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F, 8/2010-ZUP-G in 82/2013-ZUP-H), o pritožbi ………………………. (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Tu-9-5/7/2016 z dne 18. 2. 2016, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

 


O D L O Č B O:

 

 

1.         Pritožbi prosilca se ugodi in se odločba Vrhovnega državnega tožilstva št. Tu-9-5/7/2016 z dne 18. 2. 2016, odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

2.         V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

 


O b r a z l o ž i t e v :


Prosilec je dne 9. 2. 2016 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. V zahtevi je navedel, da ima pripombe k poročilu o delu tožilstev za leto 2014, in sicer:

-       manjkajo podatki o kaznivih dejanjih polnoletnih oseb po 284. in 288. členu KZ-1,

-       ali so bili tožilci in sodniki ovadeni zaradi kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1,

-       da ni videti, da bi pristojni nadzorni organ opravil kontrolo verodostojnosti poročila,

-       v poročilu ni datuma, kdaj je bilo sestavljeno, prav tako niso navedene osebe, ki so sestavljale poročilo.

 

Prosilca je navedel, da ga zanimajo predvsem podatki glede kaznivih dejanj krive izpovedbe oziroma ustvarjanja lažnega izvedeniškega mnenja po 284. členu ter protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po 288. členu KZ-1. Prosilec je zato organ prosil, naj mu pošlje podatke o številu ovadb oziroma prijav s tabelo ravnanja tožilstva z navedenimi kaznivimi dejanji. Hkrati je prosilec prosil, da ga organ seznani z drugimi manjkajočimi podatki, ki so del njegovih pripomb. Prosilec je izrazil tudi svoje mnenje o delu tožilcev.

 

Organ je prosilcu dne 12. 2. 2016 poslal poziv za dopolnitev zahteve. Organ je v pozivu zapisal, da je vlogo prosilca obravnaval v skladu z ZDIJZ in ugotovil, da je vloga nepopolna, saj ne gre za zahtevo za informacijo, kot je opredeljena v 4. členu ZDIJZ. Organ je navedel, da v vlogi ni opredeljen dokument, s katerim se prosilec želi seznaniti, temveč gre za pripombe na obstoječi dokument in zahtevo za njegovo dopolnitev. Organ je zato prosilca pozval, naj v roku treh dni svojo zahtevo ustrezno dopolni.

 

Prosilec je 15. 2. 2016 zahtevo dopolnil. Ponovil je, da ga zaradi pomanjkljivega poročila zelo zanimajo naslednji podatki:

1.    Koliko kazenskih prijav za kazniva dejanja polnoletnih oseb po 284. in 288. členu KZ-1 je bilo v letu 2014 vloženo in kako so bile prijave obravnavane?

2.    Koliko kazenskih prijav kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po 257. členu KZ-1
je bilo v letu 2014 vloženo zoper sodnike in tožilce in kako so bile prijave obravnavane?

3.    Katere učinkovite ukrepe je organ opravil v cilju odprave neverodostojnosti dela tožilstev, ki se odraža v poročilu za leto 2014 ter katere osebe je organ zaradi navedenih nepravilnosti in netočnosti pozval na odgovornost?

4.    Katerega dne je bilo sestavljeno oziroma zaključeno poročilo o delu tožilstev za leto 2014 ter katere osebe so ga sestavile in katera odgovorna oseba ga je podpisala torej potrdila kot veljavnega?

5.    Koliko denarja iz javnih sredstev je bilo porabljeno za izdelavo navedenega poročila, ki je pomanjkljivo in dokaj neverodostojno?

 

Prosilec je ponovno izrazil svoje mnenje glede verodostojnosti, pomanjkljivosti, nepopolnosti in netočnosti podatkov v poročilu dela tožilstev za leto 2014.


Organ je z odločbo št. Tu-9-5/7/2016 z dne 18. 2. 2016, zahtevo prosilca kot nedovoljeno zavrgel. V obrazložitvi je navedel, da je vlogo prosilca obravnaval v skladu z ZDIJZ in ugotovil, da je nepopolna, saj pri njej ne gre za zahtevo za informacijo javnega značaja, kot je opredeljena v 4. členu ZDIJZ. V skladu s prvim odstavkom
4. člena ZDIJZ je namreč informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Ker v obravnavani vlogi ni bil opredeljen dokument, s katerim se želi prosilec seznanili, temveč gre za pripombe na obstoječi dokument in zahtevo za njegovo dopolnitev, je organ prosilca pozval, naj svojo zahtevo dopolni tako, da bo iz nje v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZDIJZ razvidno, s katero informacijo, ki se nahaja pri organu v obliki dokumenta, se želi seznaniti in na kakšen način. Organ je po preizkusu dopolnjene zahteve ugotovil, da je prosilec ni dopolnil tako, da bi jo organ lahko obravnaval oziroma, da bi prosilec ustrezno opredelil dokument, ki vsebuje informacijo, s katero se želi seznaniti.


Zoper odločbo je prosilec dne 1. 3. 2016 vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je podal svoje stališče o nujni in pomembni potrebi po dopolnjevanju obstoječega poročila o delu tožilstev za leto 2014. Prosilec je v pritožbi ponovno poudaril, da se želi seznaniti s podatki, ki jih je zahteval dne 9. in 15. 2. 2016 (navedeni že zgoraj v obliki vprašanj).

 
Organ je pritožbo prosilca z dopisom št. Tu-9-5/7/2016 z dne 3. 3. 2016, s prilogami, odstopil v reševanje IP.

Pritožba je utemeljena.


V postopku dostopa do informacij javnega značaja se subsidiarno uporabljajo določbe ZUP (drugi odstavek 15. člena ZDIJZ), kar pomeni, da je IP, kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije spadajo v delovno področje organa. 

 

IP ugotavlja, da pritožba v delu, ki se nanaša na mnenje prosilca o delu organa in dopolnjevanju poročila o delu tožilcev v letu 2014, ne vsebuje pravno relevantnih pritožbenih razlogov, saj gre za mnenje prosilca izven vprašanja o obstoju in utemeljenosti dostopa do informacij javnega značaja, ki jih je zahteval. Obravnavani pritožbeni razlogi torej niso v zvezi s pravico dostopa do informacij javnega značaja, kar pomeni, da IP tudi ni stvarno pristojen za odločanje o njihovi utemeljenosti. Obravnavani del pritožbenih navedb je irelevanten za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, zato se IP do njih ne opredeljuje.

 

V predmetni zadevi je sporno, ali je organ ravnal pravilno in zakonito s tem, ko je zahtevo prosilca zavrgel.

 

IP je primarno ugotovil, da je organ zavrgel zahtevo prosilca z odločbo, ki ni procesno pravilna oblika odločanja, kadar organ ne odloči meritorno. Organ mora namreč, v skladu s prvim odstavkom 129. člena ZUP, v primeru neizpolnjevanja procesnih predpostavk zahtevo zavreči s sklepom. Ker pa je iz obrazložitve odločbe organa razvidno, da se organ ni spuščal v vsebinsko presojo zahteve, je IP smiselno štel odločbo organa kot sklep.


Iz izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da organ pri obravnavi zahteve prosilca za dostop do informacij javnega značaja ni v celoti upošteval relevantnih procesnih določb ZDIJZ in ZUP. Organ tako v izpodbijani odločbi navaja, da prosilec niti v zahtevi, niti v dopolnitvi zahteve, ni opredelil konkretnim dokumentov, s katerimi razpolaga organ. Po mnenju organa bi prosilec moral poimenovati dokumente, ki jih od organa zahteva. Ker prosilec tega ni storil, je organ njegovo zahtevo zavrgel.

 

IP pojasnjuje, da je postopek s pisno zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v ZDIJZ urejen v členih 15 do 26. Prosilec zahteva dostop do informacije javnega značaja s pisno zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, lahko pa tudi z neformalno zahtevo (12. člen ZDIJZ), vloži jo pri organu, za katerega meni, da z informacijo razpolaga (prvi odstavek. 16. člena ZDIJZ), v zahtevi mora opredeliti informacijo, s katero se želi seznaniti in na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (drugi odstavek 17. člena ZDIJZ), organ pa zahtevo, če ta tudi po pozivu organa ni ustrezno dopolnjena, zavrže (19. člen ZDIJZ).

 

IP izpostavlja, da je vsebinsko natančno pregledal zahtevo prosilca in tudi dopolnitev zahteve in ugotovil, da je prosilec svojo zahtevo (in dopolnitev zahteve) oblikoval v obliki vprašanj.

 

IP pojasnjuje, da zahteva, ki je oblikovana v obliki vprašanj, temelji na nerazumevanju sistema dostopa do informacij javnega značaja, kot izhaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Prosilec namreč ni zahteval dokumentov, ki obstajajo v materializirani obliki, temveč odgovore na vprašanja oziroma določene podatke.


V skladu z načelom varstva pravic strank (7. člen ZUP in drugi odstavek 18. člena ZDIJZ) je treba v primeru, ko prosilec zaradi napačnega razumevanja sistema dostopa do informacij javnega značaja organu postavlja vprašanja, vendar iz preostale vsebine njegove vloge izhaja, da želi pridobiti informacije javnega značaja, rešiti ključno vprašanje, ali organ razpolaga z dokumenti, iz katerih bi bil razviden odgovor na zastavljeno vprašanje oziroma podatki, ki jih je zahteval.

 

Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1.    informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2.    organ mora z njo razpolagati, in

3.    nahajati se mora v materializirani obliki.


Iz opisane opredelitve informacije javnega značaja sicer izhaja logičen sklep, da lahko informacijo javnega značaja predstavlja samo takšen dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma tisti dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil (dokument se že mora nahajati v neki materialni obliki in ga organ na podlagi zahteve ni dolžan ustvariti). Navedeno pomeni, da odgovori na vprašanja oziroma pojasnila, razne obrazložitve, komentarji in analize stanj ne predstavljajo informacije javnega značaja. Dolžnost posredovanja informacij se torej nanaša le na tako imenovane »surove« informacije. Organu prav tako v skladu z ZDIJZ ni potrebno dopolnjevati poročila o delu tožilstev za leto 2014, čeprav bi prosilec to zahteval. V kolikšnem obsegu organi prosilcem odgovarjajo na vprašanja, pa je predmet njihovih komunikacijskih strategij in ni del postopkov po ZDIJZ.

 

Vendar IP ob navedenem poudarja, da mora organ v primeru, ko razpolaga z dokumenti, ki vsebujejo odgovore na vprašanja oziroma podatke, ki jih želi prosilec, takšne dokumente prosilcu posredovati. Organ bi torej moral preveriti, ali razpolaga z dokumenti, iz katerih so razvidni naslednji podatki oziroma informacije:

1.    Koliko kazenskih prijav za kazniva dejanja polnoletnih oseb po 284. in 288. členu KZ-1 je bilo v letu 2014 vloženo in kako so bile prijave obravnavane?

2.    Koliko kazenskih prijav kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po 257. členu KZ-1
je bilo v letu 2014 vloženo zoper sodnike in tožilce in kako so bile prijave obravnavane?

3.    Katere učinkovite ukrepe je organ opravil v cilju odprave neverodostojnosti dela tožilstev, ki se odraža v poročilu za leto 2014 ter katere osebe je organ zaradi navedenih nepravilnosti in netočnosti pozval na odgovornost?

4.    Katerega dne je bilo sestavljeno oziroma zaključeno poročilo o delu tožilstev za leto 2014 ter katere osebe so ga sestavile in katera odgovorna oseba ga je podpisala torej potrdila kot veljavnega?

5.    Koliko denarja iz javnih sredstev je bilo porabljeno za izdelavo navedenega poročila, ki je pomanjkljivo in dokaj neverodostojno?

 

Ker organ navedenega pri obravnavi zahteve prosilca ni upošteval, sta njegova napačna uporaba materialnega predpisa in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, rezultirala v nepravilni in nezakoniti odločitvi, zato je IP izpodbijano odločbo odpravil.

 

IP je, kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, zato je seveda dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. člen ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, saj bo z vpogledom v lastno dokumentacijo hitreje popolno ugotovil dejansko stanje. Organ je IP v telefonskem razgovoru dne 8. 3. 2016 tudi že pojasnil, da je med dokumenti, s katerim razpolaga, že našel dokument, iz katerega izhaja poraba javnih sredstev za izdelavo (tisk) poročila za delo tožilcev za leto 2014. IP je v skladu z navedenim zato zadevo vrnil organu v ponovno reševanje.

 

V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek:

1. Ko bo organ v ponovljenem postopku odpravil procesne dileme glede vprašanja (ne)popolnosti zahteve, se mora vsebinsko opredeliti do dokumentov, ki so oz. bodo predmet njegove presoje. To pomeni, da se mora primarno opredeliti glede vprašanja, s katerimi dokumenti v zvezi z zahtevo prosilca razpolaga in konkretno, za vsak posamezni dokument, presojati, ali gre za prosto dostopno informacijo javnega značaja. Če bo organ ugotovil, da zahtevani dokumenti vsebujejo informacije, ki so izjema od prostega dostopa, mora nadalje presojati, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa in prosilcu, če je to mogoče, omogočiti delni dostop do zahtevanih dokumentov (7. člen ZDIJZ). V primeru izvedbe delnega dostopa mora organ tako v izreku, kot tudi v obrazložitvi odločbe določno navesti, katero vrsto podatkov je prekril, kje točno se ti podatki nahajajo in katero izjemo predstavljajo.

 

2. Organ mora pri obrazložitvi odločbe slediti 214. členu ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe. Obrazložitev avtoritativne odločitve je namreč eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev je nujna zlasti zato, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oz. pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Šele obrazložitev namreč pojasni, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. členu).

 

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, ker je organ napačno uporabil materialni predpis, kršil pravila upravnega postopka in nepopolno ugotovil dejansko stanje, zato je bilo treba, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti nemudoma, najpozneje pa v roku tridesetih (30) dni od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.


Posebni stroški v tem postopku niso nastali.


Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

 

 

 

Postopek vodila:

Petra Lešnik Kromar, univ.dipl.prav.,

Svetovalka pooblaščenca

 

 

Informacijski pooblaščenec

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska   pooblaščenka