Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 13.01.2020
Naslov: prosilec - Višje sodišče v Ljubljani
Številka: 090-247/2019
Kategorija: Osebni podatek, Test interesa javnosti
Status: Delno odobreno


POVZETEK:

 Organ je zahtevi prosilke delno ugodil in ji posredoval dokumente v obliki delnega dostopa, pri čemer se je skliceval na varstvo osebnih podatkov sodeče sodnice. V pritožbi je prosilka vztrajal, da se omogoči dostop do poročila o pregledu poslovanja v celoti in da razlogi zakaj dostop do določenih dokumentov prosilki ni mogoč, iz izpodbijane določbe niso razvidni. IP je odločil, da se dostop do poročila o pregledu poslovanja dovoli v celoti, saj gre za podatke v zvezi z javno funkcijo, podredno pa da obstoji prevladujoč interes javnosti. Glede dela zahteve, za katerega pa razlogi za zavrnitev iz izpodbijane odločbe niso razvidni, je IP izpodbijano odločbo odpravil in jo organu vrnil v ponovni postopek ter naložil, da o njej odloči.

 

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-247/2019/13

Datum: 13. 1. 2020

 

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki, Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi …. (v nadaljevanju prosilka), z dne 5. 11. 2019, zoper odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ), z dne 14. 10. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilke z dne 5. 11. 2019 se ugodi in se odločba Višjega sodišča v Ljubljani, št. Su 436/2019-3 z dne 14. 10. 2019 v prvi točki izreka delno odpravi ter
  • se odloči: Organ je dolžan prosilki v roku 31 (enaintrideset) dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopijo dokumenta Poročilo o pregledu poslovanja, št. Su 319/2015 z dne 9. 10. 2015, in sicer besedilo na peti in šesti strani pod poglavjem »Posebej o oceni učinkovitosti opravljenih procesnih dejanj:« in besedilo na šesti strani pod poglavjem »Ocena, ali je sodeča sodnica ravnala v skladu s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju SuNp 4/2015 z dne 13. 4. 2015 in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani RoP 74/2014 z dne 25. 3. 2014:«,
  • se zadeva glede zahtevka prosilke z dne 25. 9. 2019, ki se glasi: »morebitno drugo listinsko dokumentacijo iz morebitnih drugih spisov višjega sodišča v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku v zvezi s predmetno zadevo I P 517/2017 (prej I P 509/2004), ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kranju« vrne organu v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
  1. Zahteva prosilke za povračilo stroškov postopka se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

Prosilka je na organ 25. 9. 2019 naslovila vlogo »Zadeva: Su 319/2015 in RoP 74/2014«, v kateri je pod prvo točko navedla, da v zvezi z odgovorom Ministrstva za pravosodje z dne 7. 9. 2016 prosi za vpogled v spis Su 319/2015 in prepis vse pisne dokumentacije iz navedenega spisa Su 319/2015. V svoji zahtevi je še navedla, da kot izhaja iz dopisa je minister od predsednika Višjega sodišča v Ljubljani zahteval opravo pregleda poslovanja v predmetni zadevi Okrožnega sodišča v Kranju. Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani je Ministrstvu za pravosodje posredoval odgovor z dne 20. 10. 2015, v katerem je posredoval poročilo o opravljenem pregledu poslovanja in dne 29. 12. 2015, iz katerega naj bi izhajalo, da je predsednik višjega sodišča glede na ugotovitve ministrstva zahteval poročilo razpravljajoče sodnice. Glede na navedeno je prosilka prosila za prepis naslednje dokumentacije: -dopis ministrstva za pravosodje z dne 21. 8. 2015, - odgovor predsednika višjega sodišča z dne 20. 10. 2015 in z dne 29. 12. 2015, - poročilo razpravljajoče sodnice, - poročilo o opravljenem pregledu poslovanja, - vso morebitno drugo listinsko dokumentacijo iz navedenega spisa Su 319/2015, - morebitno drugo listinsko dokumentacijo iz morebitnih drugih spisov višjega sodišča v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku v zvezi s predmetno zadevo I P 517/2017 (prej I P 509/2004), ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kranju. Prosilka je navedla, da se ji zahtevana dokumentacija vroči na domač naslov. V drugi točki navedene vloge je prosilka podala prošnjo, da se odredi pregled poslovanja zaradi nadaljevanja kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.

Organ je dne 14. 10. 2019 izdal odločbo št. Su 436/2019-3 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je odločil o zahtevi prosilke z dne 25. 9. 2019. Odločil je, da se njeni zahtevi delno ugodi na način, da se prosilki posreduje fotokopije v zadevi vsebovanih dokumentov, pri čemer se na podlagi 3. točke prvega odstavka 6. člena v povezavi s 7. členom ZDIJZ prekrijejo varovani osebni podatki, in sicer: - dokument Državnega pravobranilstva, št. DP-A001-89/2011-25 z dne 4. 8. 2015 brez omejitev, - dokument ministrstva za pravosodje, št. 060-429/2013/31 z dne 21. 8. 2015, pri čemer se zakrije ime in priimek stranke v opisu zadeve ter v prvi vrsti tretjega odstavka dokumenta, - odredba o pregledu poslovanja, št. Su 319/2015 z dne 9. 9. 2015 brez omejitev, - dopis predsednice Okrožnega sodišča v Kranju, št. Su 878/2015 z dne 9. 9. 2015, pri čemer se pri navedbi zadeve prekrije ime in priimek stranke, - dopis sodnika (predložitev poročila o pregledu poslovanja) z dne 9. 10. 2015 in 12. 10. 2015, pri čemer se prekrije ime in priimek stranke, - poročilo o pregledu poslovanja, št. Su 319/2015 z dne 9. 10. 2015, pri čemer se prekrije: v uvodu poročila na prvi strani ime in priimek stranke ter naslov stalnega prebivališča; na tretji strani v drugi vrstici ime in priimek priče, na peti in šesti strani besedilo pod poglavjem »Posebej o oceni učinkovitosti opravljenih procesnih dejanj:« in besedilo na šesti strani pod poglavjem »Ocena, ali je sodeča sodnica ravnala v skladu s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju SuNp 4/2015 z dne 13. 4. 2015 in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani RoP 74/2014 z dne 25. 3. 2014:«, - dopis predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, št. Su 319/2015 z dne 20. 10. 2015, pri čemer se pri navedbi zadeve prekrije ime in priimek stranke, -dopis ministra za pravosodje, št. 060-429/2013/34 z dne 16. 11. 2015, pri čemer se pri navedbi zadeve prekrije ime in priimek stranke, - obvestilo predsednika Višjega sodišča v Ljubljani predsednici Okrožnega sodišča v Kranju z dne 8. 12. 2015 brez omejitev, - poročilo predsednice Okrožnega sodišča v Kranju z dne 8. 12. 2015, pri čemer se pri navedbi zadeve prekrije ime in priimek stranke, - odredba predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, št. Su 319/2015 z dne 28. 12. 2015 brez omejitev, - poročilo predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, št. Su 319/2015 z dne 29. 12. 2015, pri čemer se pri navedbi zadeve prekrije ime in priimek stranke, - dopis predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 660/2016 z dne 19. 4. 2016 brez omejitev. V delu zahteve, ki se nanaša na varovane osebne podatke, ki jih je organ v skladu s prejšnjo točko tega izreka dolžan prekriti, se zahteva prosilke zavrne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani na podlagi zahteve ministra za pravosodje z dne 21. 8. 2015, dne 9. 9. 2015 izdal odredbo, št. 319/2015, s katero je odredil pregled poslovanja v zadevi Okrožnega sodišča v Kranju, ki se je na tem sodišču vodila pod opr. št. I P 509/2014. Organ v tej posledici z zahtevanimi dokumenti oziroma z zahtevano zadevo razpolaga, saj je kot pristojno sodišče izvedlo postopek pregleda poslovanja v citirani zadevi, katere končna posledica je bila izdaja poročila o izvedenem pregledu. Pregled poslovanja je akt sodne uprave, ki je namenjen ugotavljanju izpolnjevanja sodniških dolžnosti po zakonu in sodnem redu ter zajema vse ukrepe za odpravljanje vzrokov za kršenje pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ali da niso bila ali bi lahko ne bila spoštovana pravila o vrstnem redu reševanja zadev, zakonski roki za razpis narokov ali izdelavo sodnih odločb ali druga pravila procesnega vodstva. Na podlagi drugega odstavka 73. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) predsednik sodišča opravi pregled poslovanja, če prejme obrazloženo zahtevo ministra za pravosodje. Na tej podlagi predsednik sodišča z odredbo določi sodnika, ki bo pregled opravil, o pregledu poslovanja pa se sestavi poročilo, v katerem se navedejo zlasti potek reševanja zadeve, razlogi in ocena morebitnih nepravilnosti ter ugotovitve pregleda in morebitni sprejeti ukrepi. Organ ugotavlja, da dokumenti vsebujejo varovane osebne podatke, in sicer ime in priimek fizične osebe, ki je stranka v sodni zadevi opr. št. I P 509/2004 oziroma ime in priimek priče, ki je fizična oseba (dokumenti pod drugo, četrto, peto, šesto, sedmo, osmo, deveto, enajsto in dvanajsto alinejo). Ker gre za podatke osebe, ki je stranka pravdnega postopka, jih organ ne sme razkriti. Organ prav tako ugotavlja, da Poročilo o pregledu poslovanja vsebuje tudi druge podatke, za katere organ ocenjuje, da jih prosilki ne more posredovati. Poročilo o pregledu poslovanja po svojem namenu pomeni pregled pravilnosti poslovanja sodnika, s poudarkom na pregledu spoštovanja pravil o vrstnem redu reševanja zadev, zakonskih rokov za razpis narokov ali izdelavo sodnih odločb ali drugih opravil procesnega vodstva. Pomeni torej pregled učinkovitosti in ustreznosti dela sodnika. Kot takšno je poročilo povezano z opravljanjem javne funkcije, zato bi moral biti prosilki dostop do takšne informacije na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ načeloma omogočen. Iz vsebine poročila izhaja, da je sodnik, ki je opravil službeni nadzor, najprej popisal procesna dejanja v zadevi. V drugem delu pa poročilo vsebuje tudi ugotovitve o učinkovitosti opravljenih procesnih dejanj sodeče sodnice, časovno korektnost postopanja pri reševanju zadeve, razlogih za zastoj pri reševanju zadeve ter oceno, ali je sodeča sodnica ravnala v skladu s sklepi opr. št. SuNp 4/2015 in RoP 74/2014. V tem delu torej poročilo vsebuje vsebinski zaključek, ki ga je pripravil sodnik ocenjevalec. Zaključek predstavlja evalvacijo ustreznosti postopanja sodnice v zadevi in v tem smislu predstavlja oceno pravilnosti oziroma ustreznosti njenega dela. Organ hkrati opozarja na poseben status poročil o pregledu poslovanja, kot izhaja iz ZS in Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). ZSS, ki je temeljni predpis s področja urejanja sodniške funkcije, določa sistem notranjih kontrol v sodni veji oblasti na način, da določa orodja oziroma institute, s katerimi se preverja uspešnost in kvaliteta sodnikovega dela. Ta orodja zagotavljajo, da je delo sodnikov podvrženo neodvisni in strokovni kontroli ter nadzoru preko institutov, ki so v ta namen v ZSS predvideni. Med najpomembnejše institute, ki so v ta namen predvideni v ZSS, sodijo zlasti ocena sodniške službe, službeni nadzor nad delom sodnika, pregled poslovanja, disciplinski postopek. Ti instituti zagotavljajo notranjo celovitost pravosodja, hkrati pa sodstvu omogočajo, da navzven uveljavlja ustrezno avtoriteto. Med najpomembnejše notranje kontrole sodi tudi pregled poslovanja, saj rezultati in ugotovitve pregleda lahko odkrijejo pomanjkljivosti pri izvajanju sodniške službe posameznega sodnika, ugotovitve, opozorila in usmeritve iz poročila pa zagotavljajo, da bo sodnikovo delo v prihodnosti pravilnejše in v skladu s zakonodajo in sodno prakso. Po mnenju organa je obrazložitev primarno namenjena ocenjevanemu sodniku, da ugotovi, ali sodniško službo opravlja kvalitetno. Poročilo samo po sebi za ocenjevanega sodnika še ne prinaša posledic, lahko pa predstavlja podlago za izvedbo drugih postopkov notranjega nadzora, zlasti izdelavo ocene sodniške službe ali uvedbo postopka disciplinske odgovornosti sodnika. V ta namen so v ZS določeni postopek in vsebina pregleda, vsebina poročila ter tudi namen, saj je tovrstno poročilo lahko podlaga za izvedbo drugih ukrepov ali postopkov, ki so v ZSS določeni in pomenijo preverjanje uspešnosti dela sodnika. V ZS je tudi natančno določeno, komu in na kakšen način se poročilo o pregledu poslovanja lahko vroči (peti odstavek 73. člena ZS) ter kdo se z njegovo vsebino lahko seznani. Po mnenju organa je zakonodajalec ocenil, da so ugotovitve v postopkih izdelave ocene sodniške službe, službenega nadzora nad delom sodnika ali pregleda poslovanja tako pomembni dokumenti, da zahtevajo posebno varstvo. Pri tem organ opozarja na določbo 78. člena ZS, v skladu s katero so podatki za sodnike »zaupni«, razen podatki o njegovem službenem razmerju (datum nastopa sodniške službe oziroma odločba o izvolitvi in imenovanju sodnika, sodniško mesto) ter evidenca napredovanj, priznanj, nagrad, dodelitev in razporeditev. Med podatki, ki so varovani kot zaupni, ZS v 9. točki citiranega člena izrecno omenja tudi oceno sodniške službe in nadalje podatke o učinkovitosti sodnikovega dela. ZS na nobenem mestu sicer ne določa, kaj je mogoče šteti med »podatke o učinkovitosti sodnikovega dela«, vendar pa organ meni, da se med te uvrščajo vsi tisti dokumenti, ki na tak ali drugačen način kažejo na uspešnost in kakovost sodnikovega dela in so bili izdelani v postopkih, ki jih predvideva ZS ali ZSS, torej tudi poročilo o opravljenem pregledu poslovanja, saj to poročilo vsebuje tudi vrednostno oceno ocenjevalca (sodnika) o delu posameznega sodnika (peti odstavek 73. člena ZS). ZS torej podatkom o učinkovitosti, ki so zajeti npr. v zapisniku o službenem nadzoru ali v poročilu o pregledu poslovanja, z opredelitvijo zaupnosti, daje poseben poudarek ter posledično vsem deležnikom, ki so udeleženi v postopku izdelave poročila, tudi skrb, da se z njihovo vsebino ne seznanijo nepooblaščene osebe. Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da je imel zakonodajalec s takšno določbo namen varovati določene osebne podatke, ki so zajeti v obliki poročil o delu sodnika in na ta način preprečiti vsesplošen dostop do njih ter njihovo zlorabo. S tem, ko je zakonodajalec v ZS tovrstna poročila oziroma podatke v njej označil kot zaupne, je jasno določil namen, ki je v tem, da je s temi podatki potrebno ravnati s povečano skrbnostjo v smislu njihove hrambe, načina posredovanja, možnosti vpogleda (jasno in natančno določne osebe, katerim se vsebina poročila lahko razkrije) in upravljanja z njimi. Dodatno organ opozarja tudi na določbo petega odstavka 31. člena ZSS, ki določa vsebino osebnega spisa sodnika, kamor se poročilo vloži in na dejstvo omejenih pravic vpogleda vanj. Po oceni organa je jasno razviden namen zakonodajalca, ki je dal varovanju poročila o pregledu poslovanja posebno težo, saj je z opredelitvijo zaupnosti močno zožil krog tistih, ki se z zaključki, ki so zapisani v poročilu o pregledu poslovanja, lahko seznanijo. Kot je sodišče že navedlo, so poročila v delu, v katerem vsebujejo vsebinske zaključke o delu sodnikov, namenjena ocenjevanim sodnikom, da se seznanijo, ali so delo opravljali pravilno ter da izvejo, kakšne so bile pomanjkljivosti, če so bile ugotovljene. Organ zato meni, da poročilo o pregledu poslovanja predstavlja varovani osebni podatek in tako izjemo po 3. točki 6. člena ZDIJZ. Organ je še pojasnil, da je opravil delni dostop ter pojasnil podlago za razkritje imena sodnikov, odvetnika in izvedencev.

 

Prosilka je dne 4. 11. 2019 podala pritožbo in predlog za izdajo dopolnilne odločbe. Navaja, da izpodbija odločbo v zavrnilnem delu, razen v delu, v katerem je organ prekril osebno ime (ime in priimek stranke in priče) in v delu, v katerem o njeni zahtevi sploh ni odločil, iz vseh pritožbenih razlogov. Prosilka navaja, da organ ni izvedel ustne obravnave ter ji tudi ni omogočil, da se izjavi glede uporabe materialnega prava (kaj šteje za osebne podatke in glede sklicevanja na odločbo IP št. 090-164/2013/2), zato je bila kršena ustavna pravica prosilke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) oziroma storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 138. členom ZUP) ter 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Prosilka navaja, da je organ z izrekom izpodbijane odločbe odločil o delnem dostopu, skupaj z odločbo pa je posredoval dokumentacijo v neprikriti obliki, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj obstaja neskladje med izrekom in posredovanimi informacijami. Ne glede na to, da ji je bil dostop do dokumentov omogočen, prosilka vztraja pri pritožbi in zatrjuje obstoj pravnega interesa zanjo. Pravni interes za pritožbo utemeljuje s tem, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o delnem dostopu, javnost pa ima pravico biti seznanjena s celotnim dokumentom, saj meni, da je v javnem interesu, da se razkrije celotno poročilo o pregledu poslovanja dela sodnice v konkretni zadevi. Sodnica je predsednica Okrožnega sodišča v Kranju in podpredsednica Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu (v nadaljevanju Komisija). Tako ima vpliv pri izbiri kandidatov na razpisana prosta delovna mesta za sodnike pri Okrožnem sodišču v Kranju ter kot podpredsednica navedene Komisije sodeluje pri sprejemu sodniške etike, kar (lahko) močno vpliva na ugled in kariero posameznih sodnikov, saj ima mnenje Komisije, da sodnikovo ravnanje predstavlja kršitev sodniške etike za posledico lahko tudi uvedbo disciplinskega postopka zoper sodnika in posledično prenehanje sodniške funkcije. Da je razkritje celotnega poročila v javnem interesu, prosilka utemeljuje tudi s trditvijo, da naj bi bilo v pregledu poslovanja ugotovljeno, da v konkretnem postopku sodnica ni ravnala v skladu s postopkovnimi pravili, da je kršila temeljna načela pravdnega postopka in da je strankam povzročila nesorazmerne stroške postopka z izvedbo dokaza s tujim izvedencem v informacijske namene s tem, da naj bi sama opustila ustrezno sankcioniranje domačih izvedencev, ker v nasprotju s svojo dolžnostjo niso hoteli prevzeti izdelave izvedenskega mnenja v konkretnem sodnem postopku ter naj tudi ne bi ravnala v skladu s pospešitvenimi pravnimi sredstvi, izdanimi na podlagi Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Po mnenju prosilke sodnica ne bi smela opravljati sodniške službe, saj takšno postopanje ogroža osebno in pravno varnost pravdnih strank v sodnih postopkih in deluje v nasprotju s temeljnimi vrednotami pravne države ter utemeljuje sum korupcije in zlorabe sodniške funkcije ter posledično ruši ugled in avtoriteto sodstva, saj ne zagotavlja videza neodvisnosti in nepristranskosti. V sporu posameznika zoper državo v postopku uveljavljanja odškodnine zaradi kršitve pravice do prepovedi mučenja in ponižujočega ravnanja ter nezakonitega pridržanja v psihiatrični ustanovi je videz neodvisnosti in nepristranskosti temeljnega pomena ne samo zaradi zagotavljanja zadoščenja žrtvi temveč tudi zaradi javnega interesa, da država na svojem ozemlju dejansko preprečuje mučenje in nezakonite posege države v osebno svobodo posameznika in spoštovanje drugih osebnostnih pravic in zagotovi spoštovanje temeljnih človekovih pravic, ki jih posamezniku priznavajo vsi civilizirani narodi. V nadaljevanju prosilka povzema dokument v delu, v katerem javnosti ni bil omogočen dostop in je predmet tega pritožbenega postopka. Obenem se sklicuje na dopis ministra za pravosodje, do katerega je bil dostop omogočen z izpodbijano odločbo, v katerem minister ocenjuje, da so ugotovitve poročila zaskrbljujoče, še posebej zato, ker je zakonita sodnica tudi predsednica sodišča. Prosilka navaja, da iz dopisa ministra izhaja, da v primeru, ko je že bila odrejena prednostna obravnava zadeve, je treba nameniti posebno pozornost in prizadevanje sodišča, da se nemudoma prične s procesnimi dejanji oziroma se jih opravi hitro ter se pripelje zadevo do končne odločitve. Upoštevajoč ugotovitve poročila in sodbo ESČP v zadevi D.P. proti Sloveniji, št. 49994/14 z dne 23. 7. 2015, je ministrstvo zaprosilo za dopolnitev odgovora glede odreditve ustreznih ukrepov na podlagi petega odstavka 73. člena ZS oziroma drugega odstavka 71. c člena ZS. Iz posredovanih dokumentov izhaja, da je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani odredil, da se poročilo vloži v osebni spis sodnice. Iz poročila nekdanjega predsednika Vrhovnega sodišča v zadevi Su 660/2016 z dne 19. 4. 2016 pa izhaja, da je ta ministra opozoril, da je bila Republika Slovenija v zvezi z zadevnim postopkom že obsojena in da obstaja realna nevarnost, da bi ESČP ugotovilo, da ukrepi, predpisani v ZVPSBNO, niso dovolj učinkovito sredstvo za pospešitev postopka oziroma varovanje pravice do sojenja v razumnem roku. Čeprav je predsednik VSRS ugotovil, da so med posameznimi procesnimi dejanji težko razumljive daljše časovne vrzeli in da postopek s stroškovnega vidika ni voden učinkovito, je zaključil, da drugih ukrepov v okviru pristojnosti sodne uprave, ki bi prispevali k hitrejšemu in učinkovitejšemu reševanju zadeve, ni treba sprejemati. Prosilka trdi, da nadzorni mehanizmi, ki so določeni v ZS in ZSS niso učinkoviti, ker z zakonom pooblaščeni organi, ki so dolžni sprejeti ustrezne ukrepe v primeru kršitve do sojenja v razumnem roku (zlasti glede ocene sodniške službe in disciplinske odgovornosti), trditev stranke niso pripravljeni neodvisno in nepristransko preveriti v za to predpisanih postopkih službenega nadzora in pregleda poslovanja, ampak se sklicujejo le na poročilo sodnika, ki se mu očita kršitev, zato, da se zavaruje ugled in avtoriteta sodstva na račun žrtvovanja temeljnih človekovih pravic strank v sodnih postopkih. Takšno postopanje predstavlja nespoštovanje temeljnih demokratičnih vrednot vladavine prava in zlorabo funkcije kontrole nad delom sodnika in poslovanja sodišča z namenom varovanja ugleda in avtoritete sodstva, na račun žrtvovanja temeljnih človekovih pravic posameznika in rušenja zaupanja v sodstvo in pravno državo. Prosilka trdi, da se z onemogočanjem dostopa do ključnega dela poročila, javnosti prikriva ugotovitve glede nezakonitega postopanja sodnice. Prosilka meni, da varstvo pravice do osebnega dostojanstva iz 21. člena Ustave RS in pravice v skladu z določbami Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (členi 3., 6., 8., 13., 14) državi nalagajo, da je dolžna sprejeti ustrezne ukrepe zoper sodnike v primeru kršitve sodniške službe in iz sodniških vrst izločiti sodnike, ki sodniške funkcije ne izvajajo v skladu z Ustavo in zakoni. Hkrati prosilka opozarja na sodbo ESČP št. 49994/14 z dne 23. 5. 2015 s katero je bilo ugotovljeno, da je Republika Slovenija kršila 6. in 13. člen ESČP zaradi trajanja postopka in odsotnosti učinkovitega notranje pravnega sredstva v zvezi s prekomernim trajanjem postopkov ter je bila zato pritožnici dosojena odškodnina. Slednja je bila plačana iz javnih sredstev, zato je podan javni interes za razkritje podatkov o odgovornosti sodnika, ki je povzročil škodo v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku. Prav tako obstaja dolžnost države, da v skladu z obveznostjo spoštovanja sodb ESČP zagotovi splošne in individualne ukrepe za preprečitev nadaljevanja kršitev in odpravo posledic povzročene kršitve po načelu restitutio in integrum. Neukrepanje države v primeru ugotovitve nezakonitosti postopanja sodnika, ki ima za posledico kršitev sojenja v razumnem roku, vzpostavlja mednarodno odgovornost države zaradi neizvršitve sodbe ESČP in zmanjšuje ugled države v mednarodnem prostoru, saj so države dolžne vzpostaviti mehanizem za preprečevanje istovrstnih in podobnih kršitev tudi v vseh ostalih postopkih. Prosilka meni, da v obravnavanem primeru ni podana nobena od izjem od dostopa po ZDIJZ. Prav tako zastopa stališče, da so sodniki javni funkcionarji, zato je povsem logičen zaključek, da je tudi ocena njihovega dela povezana z opravljanjem javne funkcije in kot taka prosto dostopa informacija, saj je povezana z opravljanjem javne funkcije. Obenem ugotavlja, da v konkretnem primeru ne gre za oceno sodniške službe v smislu 29. člena ZSS, saj se podatki iz poročila nanašajo na funkcijo sojenja v konkretni zadevi, in sicer na vprašanje, ali je sodnica postopek vodila v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku in ali so spoštovane odločitve nadzornih organov, izdane v postopku odločanja o pospešitvenih pravnih sredstvih. Ne gre za osebne podatke, ki bi kazali na lastnosti, sposobnosti in značilnosti sodnika, ki niso v zvezi z opravljanjem javne funkcije. Prosilka nadalje navaja, da opustitev dolžnega postopanja predsednika Vrhovnega sodišča zoper sodečo sodnico, predstavlja sum korupcije znotraj sodstva. Bistvena funkcija ZDIJZ je nadzorna funkcija, ki omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad delom javnih oblasti in nadzor nad porabo proračunskih sredstev. Da bi javnost to funkcijo lahko izvaja, ji mora biti omogočen dostop do relevantnih informacij. Zatrjuje, da slovensko sodstvo avtoriteto in ugled gradi predvsem na prikrivanju kršitev sodniške službe določenih sodnikov, ne pa na zagotavljanju spoštovanja temeljnih človekovih pravic in to še v posebej občutljivih zadevah, kot je spor posameznika z državo zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični ustanovi in storjenih dejanj mučenja in nečloveškega ter ponižujočega ravnanja in kaznovanja ter drugih kršitev temeljnih človekovih pravic. Navedeno po prepričanju prosilke kaže na to, da se želi takšno ravnanje prikriti. Prosilka še navaja, da so Ministrstvo za pravosodje, Višje sodišče v Ljubljani in Vrhovno sodišče zavrnili njeno ponovno pobudo za opravo službenega nadzora nad delom sodnice in za pregled poslovanja. Izpostavlja nepravilnosti odločitev v postopku odmere sodne takse. Ker prosilka ni bila seznanjena s stališči organa, že prej v postopku ni podala navedb glede prevladujočega interesa javnosti. S tem v zvezi uveljavlja kršitev 22. člena Ustave RS do enakega varstva pravic v postopku oziroma do izjave in kontradiktornosti postopka. Od IP zahteva, da organu naloži razkritje poročila v izpodbijanem delu v celoti in dostop do druge dokumentacije, ki jo je opredelila v 6. alineji prve točke svoje zahteve. V tem delu zatrjuje absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti, saj je obrazložitev glede tega dela zahtevka izostala. Priglaša materialne stroške sestave vloge in poštnine v pavšalnem znesku 30 evrov.

 

Ker organ ob posredovanju pritožbe ni poslal vseh dokumentov zadeve, je IP organ z dopisom št. 090-247/2019/2 z dne 14. 11. 2019 in št. 090-247/2019/6 z dne 20. 11. 2019 pozval na predložitev vseh dokumentov in opredelitev do določenih pritožbenih navedb prosilke. Organ je dostavil določene dokumente in podal pojasnila z dopisi št. Su 436/2019-7 z dne 15. 11. 2019 in št. Su 436/2019-9 z dne 21. 11. 2019.

 

IP je zaradi priglasitve morebitne udeležbe v pritožbenem postopku, po Okrožnem sodišču v Kranju s pozivom št. 090-247/2019-3 z dne 15. 11. 2019 pozval sodnico (v nadaljevanju sodeča sodnica), ki je vodila postopek opr. št. I P 509/2004 (kasneje opr. št. I P 517/2017), v zvezi s katerim se je opravil pregled poslovanja v zadevi. Poziv je bil sodeči sodnici vročen dne 18. 11. 2019 in vse do izdaje te odločbe ni priglasila svoje udeležbe, oziroma ni podala kakršnekoli izjave v zvezi s predmetom obravnavanja tega postopka.

 

Organ je na poziv IP, da se opredeli do pritožbenih navedb prosilke, o tem, da z izpodbijano odločbo ni bilo v celoti odločeno o zahtevi prosilke, v dopisu št. Su 436/2019-9 z dne 21. 11. 2019 navedel, da razpolaga s spisoma št. SuNp 11/2018 in št. SuZ 95/2019. Ker je bila v obeh zadevah prosilka stranka in bi do njiju lahko dostopala v večjem obsegu kot na podlagi ZDIJZ, organ o tem delu zahteve ni odločil na podlagi ZDIJZ. Prosilka je na poziv IP št. 090-247/2019/8 z dne 28. 11. 2019, odgovorila, da tudi v tem delu vztraja pri pritožbi, saj ji organ tudi na drugi podlagi vse doslej ni omogočil dostopa do dokumentov, ki bi ustrezali temu delu njene zahteve. Prav tako meni, da organ razpolaga tudi z drugimi spisi (npr. opr. št. Su 474/2018, ter dokumenti, posredovanimi s strani Ministrstva za pravosodje, ki se vodijo v drugih zadevah), ki bi ustrezali njeni zahtevi v tem delu, zato je to vprašanje še predmet postopka.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilka izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

Še preden se IP spusti v vsebinsko presojo konkretnega primera, želi na tem mestu najprej poudariti, da je v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja pristojen presojati (zgolj) vprašanje, ali gre za informacijo javnega značaja in če ta pri organu obstaja v materializirani obliki ter obstoj morebitnih izjem od dostopa, ne pa tudi npr. vprašanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja organov in njihovih odločitev, ipd. Navedeno sodi v delovno področje drugih organov in ne IP, ki kot že rečeno, v pritožbenem postopku po ZDIJZ presoja zgolj obstoj zahtevanih informacij in vprašanje, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.

 

1. 1. Glede pravnega interesa prosilke za pritožbo

 

Iz pritožbenih navedb prosilke izhaja, da ji je organ hkrati z izpodbijano odločbo in dokumenti o dostopu, do katerih je z njo odločil, poslal dokumente v obliki delnega dostopa s prekritimi varovanimi podatki, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, hkrati pa tudi te iste dokumente brez prekritih podatkov. Prosilka zato iz previdnosti v pritožbi dodatno utemeljuje svoj pravni interes. Ob predložitvi pritožbe je organ v dopisu št. Su 436/2019-5 z dne 6. 11. 2019 pojasnil, da če držijo pritožbene navedbe prosilke, da ji je bilo Poročilo posredovano tudi v celoti, je šlo za administrativno napako.

 

Ker je pravni interes za pritožbo predpostavka, da IP pritožbo sploh sprejme v vsebinsko obravnavo, se je IP najprej opredelil do pravnega interesa prosilke.

 

Za presojo pravnega interesa v postopku po ZDIJZ je relevantno dejstvo, ali je bilo zahtevi prosilke za dostop ugodeno in ji je organ zahtevani dokument, s katerim razpolaga, tudi posredoval. IP je mnenja, da isti prosilec v postopku po ZDIJZ ne more več kot enkrat zahtevati istih informacij javnega značaja, saj za to nima več pravovarstvenega interesa, če je bilo njegovi predhodni zahtevi po ZDIJZ že ugodeno. Ker je izvršljiv le izrek izpodbijane odločbe, z njo pa je bilo odločeno, da se prosilki dostop do Poročila omogoči le delno, ima prosilka še vedno pravni interes za pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Z vloženo pritožbo namreč prosilka zasleduje pridobitev pravnega naslova oziroma odločitve, na podlagi katere bo odločeno, da se ji dostop do Poročila omogoči brez omejitev. Morebitna administrativna pomota za presojo pravnega interesa prosilke ni pravno relevantna.

 

1. 2. Glede ugovora kršitve prvega odstavka 9. člena ZUP (zaslišanje stranke)

 

V pritožbi se prosilka sklicuje na to, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker je organ pred izdajo odločbe ni zaslišal in ji pred svojo odločitvijo ni predočil pravnega naziranja zaradi katerega je odločil, da je dostop do Poročila le delen. IP je zato presojal utemeljenost zatrjevane bistvene kršitve določb upravnega postopka, in sicer pravice do izjave iz prvega odstavka 9. člena ZUP. Ta določa, da preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

 

IP meni, da zatrjevana bistvena kršitev postopka pred organom prve stopnje ni podana. Dejansko stanje zadeve pred organom prve stopnje namreč ni bilo sporno. Prosilka je svoje razloge glede dejstev in okoliščin pomembnih za odločitev ter svoja pravna naznanja glede obravnavane zahteve podala v svoji zahtevi z dne 25. 9. 2019, odločitev organa je, ob upoštevanju načela zakonitosti iz 6. člena ZUP, temeljila na materialnem pravu glede uporabe izjem od prostega dostop do informacij javnega značaja iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in posledično uporabe določbe o delnem dostopu iz 7. člena ZDIJZ. Zato po presoji IP, organ s tem, ko prosilke ni zaslišal, ni kršil določbe prvega odstavka 9. člena, zato je IP ta pritožbeni ugovor zavrnil kot neutemeljen.

 

2. 1. Glede prve alineje prve točke izreka te odločbe

 

V konkretnem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja in da z zahtevanim dokumentom razpolaga, sporno pa je, ali se je organ utemeljeno skliceval na izjemo varstva osebnih podatkov, ko je delno zavrnil dostop do dokumenta Poročilo o pregledu poslovanja, št. Su 319/2015 z dne 9. 10. 2015 (v nadaljevanju Poročilo). Pri čemer za prosilko v pritožbenem postopku ni sporno prekritje imena in priimka stranke in prič. V pritožbi namreč vztraja le pri dostopu do besedila na peti in šesti strani pod poglavjem »Posebej o oceni učinkovitosti opravljenih procesnih dejanj:« in besedila na šesti strani pod poglavjem »Ocena, ali je sodeča sodnica ravnala v skladu s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju SuNp 4/2015 z dne 13. 4. 2015 in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani RoP 74/2014 z dne 25. 3. 2014:«.

 

2. 2. Izjema varstva osebnih podatkov

 

Ker se je organ v izpodbijani odločbi skliceval na izjemo varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je IP izvedel preizkus, ali zahtevani dokumenti vsebujejo osebne podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. ZDIJZ pri ugotavljanju navedene izjeme od prostega dostopa napotuje na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/04, 113/05, 51/07-ZUstS in 67/07; v nadaljevanju ZVOP-1), na podlagi katerih nima vsak osebni podatek hkrati statusa t.i. varovanega osebnega podatka oziroma povedano drugače, razkritje osebnega podatka je v določenih primerih lahko dopustno. Takšen primer je npr. razkritje v okviru izvrševanja pravice do dostopa do informacij javnega značaja.

 

V zvezi z ugotavljanjem, ali se v posameznem dokumentu nahajajo osebni podatki, katerih razkritje javnosti bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, je tako potrebno ugotoviti:

1. ali posamezen podatek ustreza definiciji osebnega podatka, in

2. ali za razkritje osebnega podatka javnosti obstaja pravna podlaga.

 

Poleg Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB; v nadaljnjem besedilu ZVOP-1) se od 25. 5. 2018 dalje v Republiki Sloveniji uporablja Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2106 in nasl.; v nadaljnjem besedilu Splošna uredba o varstvu podatkov). Ker Splošna uredba o varstvu podatkov velja neposredno, na nacionalnem nivoju pa zakona, ki bi zagotovil izvajanje njenih določb, (še) ni, je treba glede varstva osebnih podatkov spoštovati določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije osebnega podatka. Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

 

Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e).

 

IP pritrjuje organu, da Poročilo o pregledu poslovanja v zadevi opr. št. I P 509/2004, v delu, ki je predmet pritožbenega postopka, torej del, ki se imenuje »Posebej o oceni učinkovitosti opravljenih procesnih dejanj:« in »Ocena, ali je sodeča sodnica ravnala v skladu s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju SuNp 4/2015 z dne 13. 4. 2015 in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani RoP 74/2014 z dne 25. 3. 2014:« (v nadaljevanju zadevni del Poročila) vsebuje osebne podatke. Poročilo se namreč nanaša na pregled pravilnosti poslovanja za konkretno sodnico ter na oceno, ali je konkretna sodeča sodnica ravnala v skladu z zgoraj navedenima sklepoma. IP je tako v nadaljevanju presojal, ali je pravilen zaključek organa v izpodbijani odločbi, da ni zakonske podlage za posredovanje podatkov javnosti in ali obstaja podlaga, da bi lahko prosilki omogočili dostop do dokumentov.

 

Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, lahko predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, na primer tudi podatke o porabi javnih sredstev, ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (prva alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali določba drugega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da se, ne glede izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v tam taksativno naštetih primerih (t.i. absolutne izjeme, opomba IP), med katerimi pa ni izjeme varstva osebnih podatkov.

 

2. 3. Glede vprašanj, ali gre za podatek, povezan z opravljanjem javne funkcije in ali gre za zaupen podatek v smislu 78. člena ZS

 

Potem ko je organ v izpodbijani odločbi ugotovil, da zadevni del Poročila predstavlja osebne podatke sodeče sodnice, je zavrnil tezo, da bi šlo za podatek povezan z opravljanjem javne funkcije, kar bi pomenilo, da je javen na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP se z navedenim stališčem organa ne strinja in meni, da zadevni del poročila sodi med podatke povezane z opravljanjem javne funkcije. Na podlagi 73. člena ZS predsednik sodišča višje stopnje odredi pregled poslovanja v zadevi pri sodišču nižje stopnje, če na podlagi podatkov o poslovanju sodišča nižje stopnje, vložene nadzorstvene pritožbe, rokovnega predloga ali drugih podatkov oceni, da je bila ali bi lahko bila kršena pravica stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ali da niso bila ali bi lahko ne bila spoštovana pravila o vrstnem redu reševanja zadev, zakonski roki za razpis narokov ali izdelavo sodnih odločb ali druga pravila procesnega vodstva. Na tej podlagi predsednik sodišča z odredbo določi sodnika, ki bo pregled opravil, o pregledu poslovanja pa se sestavi poročilo, v katerem se navedejo zlasti potek reševanja zadeve, razlogi in ocena morebitnih nepravilnosti ter ugotovitve pregleda in morebitni sprejeti ukrepi. IP se strinja z organom, da poročilo o pregledu poslovanja po svojem namenu pomeni pregled pravilnosti poslovanja sodnika v konkretni zadevi, s poudarkom na pregledu spoštovanja pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravil o vrstnem redu reševanja zadev, zakonskih rokov za razpis narokov ali izdelavo sodnih odločb ali drugih opravil procesnega vodstva. Pregled poslovanja v zadevi pomeni pregled učinkovitosti, pravilnosti in ustreznosti opravljenih procesnih dejanj konkretnega sodnega postopka. Nedvomno je v presoji učinkovitost procesnih dejanj konkretnega sodnika, ki je gospodar sodnega postopka in nosilec sodne veje oblasti. Tudi v delu poročila, ki predstavlja oceno sodnika, ki je opravil pregled poslovanja, glede učinkovitosti in skladnosti opravljenih procesnih dejanj, se ta nanaša na opravljanje funkcije sodeče sodnice v konkretni zadevi, hkrati pa je oceno podal sodnik, ki je bil za to določen s strani predsednika sodišča višje stopnje in jo je podal v okviru svoje funkcije. Iz navedenega izhaja, da je celotna vsebina poročila o opravljenem pregledu poslovanja podatek povezan z opravljanjem javne funkcije sodečega sodnika oziroma sodnika, ki je oceno podal.

 

Prav tako IP ne more podpreti stališča organa, da je dostop do zadevnega dela Poročila izključen zato, ker predstavlja zaupen podatek v smislu 78. člena ZS. Poročilo o pregledu poslovanja ni izrecno navedeno med nobenimi od osebnih in drugih podatkov o sodniku, za katere tretji odstavek v zvezi s šestim odstavkom 78. člena ZS določa, da so zaupni. Da se določeni podatki iz centralne kadrovske evidence za sodnike štejejo za zaupne, predstavlja izjemo od splošnega pravila, zato v skladu s splošnimi pravnimi pravili o razlagi, razširjajoča razlaga teh pojmov ni primerna. Obravnava poročila o pregledu poslovanja po pravilih za oceno sodniške službe prav tako ni pravno relevantna, saj se kot prvo Poročilo ne vloži obvezno v osebni spis sodnika, za to je potrebna posebna odredba, hkrati pa tudi če je Poročilo vloženo v osebni spis, nujno ne izhaja, da je to podlaga pri izdelavi ocene sodniške službe. Med kriteriji, ki jih določa 28. v povezavi z 29. in 31. členom ZSS kot podlago za pripravo ocene, Poročila namreč ni navedenega. Prav tako pa to ne izhaja iz Meril Sodnega sveta za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe.[1] Če bi sledili, da vsi podatki, ki so podlaga za izdelavo ocene sodniške službe, zapadejo pod enak režim varovanja, torej da so zaupni, bi se štelo, da so zaupni tudi vsi spisi zadev ocenjevanega sodnika, ki se za ugotovitev izpolnjevanja kriterijev v okviru izdelave ocene sodniške službe lahko pregledujejo. IP ugotavlja, da analogija poročila o pregledu poslovanja z drugimi ukrepi, ki jih poznata ZS in ZSS, kot na primer podatki o dokončno ugotovljenih disciplinskih in odškodninski odgovornosti (11. točka tretjega odstavka 78. člena ZS), podatki o izvedenih službenih nadzorih (12. točka tretjega odstavka 78. člena ZS) tudi ni možna, saj so slednji podatki izrecno navedeni v tretjem odstavku 78. člena ZS kot zaupni, medtem ko poročilo o pregledu poslovanja ni izrecno navedeno. Ker za poročilo o pregledu poslovanja ne veljajo enaka pravila kot za oceno sodniške službe, tudi ni pravno relevantna praksa in stališča IP (št. 090-164/2013/2 z dne 5. 8. 2013) oziroma Upravnega sodišča (I U 990/2019 z dne 6. 11. 2019) v zvezi z oceno sodniške službe. Ker pa tudi ne gre za statistične podatke, ki bi lahko brez ustrezne interpretacije povzročili potencialno zavajajoče podatke in s tem možnost diskreditacije sodnika (glej sodbo UPRS IU 1604/2015 z dne 5. 1. 2017) pa tudi ni relevantna praksa, ki posebej obravnava te vrste podatkov. V obravnavanem primeru je bil namreč dostop omogočen do vse ostale dokumentacije, le do dela poročila o pregledu poslovanja ne, zato ni bojazni o napačni razlagi podatkov.

 

Poročila o pregledu poslovanja po presoji IP tudi ni mogoče uvrstiti pod pojem »podatki o učinkovitosti sodnikovega dela«, ki izhaja iz 9. točke tretjega odstavka 78. člena ZS. Kot pravilno ugotavlja organ, definicija tega pojma iz zakona ne izhaja, podrobnejše razlage pa ne podaja niti zakonodajalec (glej Predlog zakona o sodiščih (ZS-K), Poročevalec DZ z dne 6. 6. 2013). Organ je pojem poskušal opreti na primerjavo z oceno sodniške službe. Svoje pomisleke o pravilnosti te vrste uporabe materialnega prava je IP že izrazil zgoraj. Pojem učinkovitosti se v zakonodaji in praksi s področja sodne uprave uporablja predvsem v kontekstu učinkovitosti pravosodja, sodišč, sodnega postopka (glej npr. Letno poročilo o uspešnosti in učinkovitosti sodišč 2018[2] Vrhovnega sodišča in pravne podlage, ki so tam navedene), redko v povezavi z delom posameznega sodnika. Pojem »podatki o učinkovitosti« v povezavi z delom posameznega sodnika se nanašajo predvsem na statistične podatke o številu ne/rešenih zadev (glej točko 4. 1. 9. Letnega poročila). Merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe, ki natančneje določajo, kaj se v okviru posameznega kriterija za oceno sodniške službe preverja (3. člen Meril) oziroma upošteva (4. člen Meril), določajo, da se v okviru kriterija »delovne sposobnosti in strokovno znanje« za preveritev, ali sodnik učinkovito vodi postopke, upošteva povprečno število opravljenih narokov v zadevah, ki jih je sodnik rešil v ocenjevalnem obdobju, povprečno trajanje postopkov, ali sodnik rešuje zadeve po vrstnem redu pripada, starost zadev ter druge statistične podatke. Pri tem je v 4. členu Meril posebej poudarjeno, da se priloži zapisnik o morebitnem opravljenem službenem nadzoru, navede število in vzroke utemeljenih nadzorstvenih pritožb in priloži disciplinske sklepe, med njimi pa ni navedeno, da se priloži Poročilo o pregledu poslovanja v zadevi. Iz navedenega izhaja, da se tudi v okviru preverjanja učinkovitosti dela sodnika, poročila o pregledu poslovanja ne upošteva.

 

Po presoji IP je tako pravna podlaga za dostop do Poročila o pregledu poslovanja, št. Su 319/2015 z dne 9. 10. 2015, in sicer besedila na peti in šesti strani pod poglavjem »Posebej o oceni učinkovitosti opravljenih procesnih dejanj:« in besedila na šesti strani pod poglavjem »Ocena, ali je sodeča sodnica ravnala v skladu s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju SuNp 4/2015 z dne 13. 4. 2015 in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani RoP 74/2014 z dne 25. 3. 2014:«, prva točka tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj gre za podatke povezane z javno funkcijo. Prav tako pa je bilo tekom tega pritožbenega postopka ugotovljeno, da za morebitno omejitev dostopa ni videti pravne podlage v 78. členu ZS. V nadaljevanju te odločbe je IP kot dodaten argument za to, da se dostop do zadevnega dela poročila omogoči, utemeljil tudi prevladujoč interes javnosti na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

2. 4. Test prevladujočega interesa javnosti

 

Da za obdelavo osebnih podatkov sodeče sodnice obstaja zakonita pravna podlaga v okviru drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, bo v nadaljevanju obrazloženo, da je javni interes za njihovo razkritje prosilki po ZDIJZ močnejši od interesa sodeče sodnice za omejitev dostopa do zahtevanih informacij (tj. njenih osebnih podatkov).

 

Pri testu javnega interesa gre za test, pri katerem je treba presoditi, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico in ugotoviti, ali bo v konkretnem primeru javnemu interesu bolj zadoščeno z razkritjem ali z nedostopnostjo informacije. Javni interes je tisto, kar služi različnim interesom javnosti. Pri uporabi tega testa se odloča, ali bo v konkretnem primeru javnemu interesu bolj zadoščeno z razkrivanjem ali zapiranjem informacije. Pri tem je pomembno ali je bila javnost o tej zadevi dovolj obveščena tudi brez razkritja zahtevanih dokumentov in kako bi njihovo razkritje pripomoglo k večji obveščenosti javnosti. Določba o javnem interesu pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši javni razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala bdeti z vso skrbnostjo. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd.

 

Pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je IP tehtal, ali je interes javnosti za razkritje informacij iz zadevnega dela poročila in tako celotnega poročila, večji od interesa, ki se kaže v varovanju teh podatkov zaradi interesa varstva osebnih podatkov sodeče sodnice in potencialne škode, ki bi nastala z razkritjem informacije sodeči sodnici.

 

Kot izhaja iz prakse Ustavnega sodišča RS, je omejitev ustavnih pravic dopustna, če je podan ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali tudi javne koristi – kadar je varstvo javne koristi ustavno dopusten cilj bodisi neposredno bodisi posredno – da se prek nje varujejo pravice drugih). Poleg tega morajo biti izpolnjeni trije pogoji:

 

1. poseg mora biti nujen – to pomeni, da cilja ni mogoče doseči z blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega (drugi možni ukrepi z istim ciljem ga ne morejo nadomestiti),

2. poseg mora biti primeren za dosego zasledovanega cilja - v tem smislu, da je ta cilj s posegom dejansko mogoče doseči;

3. teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico je proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu) - pri ocenjevanju nujnosti posega je treba tehtati pomembnost posega v ustavno pravico s pomembnostjo ustavno dopustnega cilja, ki želi zavarovati ali zagotoviti druge ustavno varovane dobrine, in odmeriti upravičenost nujnega posega sorazmerno s težo posledic.

 

Glede zadnjega elementa, to je sorazmernosti v ožjem smislu, je torej treba po stališču Ustavnega sodišča RS pri ocenjevanju nujnosti posega tehtati tudi pomembnost s posegom prizadete pravice v primerjavi s pomembnostjo pravice, ki se s tem posegom želi zavarovati. Izhodišče pri tem je, da mora biti teža posega v varovano pravico v sorazmerju s pomenom druge varovane pravice (oziroma javne koristi), zaradi katere se posega v prvo. V primeru, če gre varovani pravici, ki je razlog poseganja, zaradi njenega pomena absolutna prednost, je po stališču Ustavnega sodišča RS lahko dopusten tudi zelo močan poseg v prvo pravico. Le če poseg prestane vse tri vidike t.i. strogega testa sorazmernosti, je ustavno dopusten.

 

Po presoji IP je pogoj zasledovanja ustavno dopustnega cilja v okviru presoje dopustnosti posega v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave RS) izpolnjen s prosilkinim uveljavljanjem pravice dostopa do informacij javnega značaja, ki jo zagotavlja 39. člen Ustave RS, ki ureja pravico do svobode izražanja. V konkretnem primeru pa je po presoji IP poseg v ustavno pravica varstva osebnih podatkov izpolnjuje tudi pogoje testa sorazmernosti.

 

Pri opravi testa prevladujočega interesa javnosti je IP izhajal iz ugotovitve, da je bilo zadevno poročilo pripravljeno v zadevi I P 509/2004,v zvezi s katero (zadeva D. P. proti Sloveniji, pritožba št. 49994/14, sodba z dne 23. julij 2015) je bilo na Evropskem sodišču za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v Strasbourgu odločeno, da je Republika Slovenija kršila 6. in 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). S tem v zvezi je sodišče pritožnici prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo in stroške. Ugotovljeno je bilo, da je bilo v zadevi skupno trajanje postopkov prekomerno in da zahteva po sojenju v razumnem roku ni bila izpolnjena. Hkrati je bilo ugotovljena odsotnost učinkovitega notranje pravnega sredstva v zvezi s prekomernim trajanjem postopkov. Kot izhaja iz pravne teorije[3] dokončna sodba ESČP, v kateri je ugotovljena kršitev, ustvarja pravno obveznost odgovorne države, da preneha s kršitvami in odpravi njihove posledice, in sicer tako, da, kolikor to okoliščine primera dopuščajo, vzpostavi prejšnje stanje (restitutio in integrum) ter prepreči podobne bodoče kršitve. Država ni zavezana zgolj k plačilu zneska pravičnega zadoščenja po 41. členu EKČP, dosojenega v sodbi, ampak tudi k sprejetju potrebnih posamičnih in/ali splošnih ukrepov v domačem pravnem redu za prenehanje kršitve ter odpravo njenih posledic.[4] IP torej ugotavlja, da Republika Slovenija ni bila dolžna le plačati odškodnine, kar nedvomno predstavlja porabo javnih sredstev, ampak je zanjo obstajala mednarodno pravna zaveza preprečiti podobne bodoče kršitve. Torej, vzpostaviti sistem postopkovnih pravil in pravnih sredstev, ki velja ne le za zadevni primer D. P. proti Sloveniji, ampak za stranke vseh sodnih postopkov, posledično pa gre za širši javni interes.

 

Zaradi varstva pravice do sojenja v razumnem roku je Republika Slovenija sprejela Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Splošni cilj zakona in njegovih sprememb[5] je proaktivno delovanje države na področju varstva ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja[6], tako da se prepreči nastanek morebitnih pravnih in praktičnih težav, ki bi jih lahko prinesel prihodnji razvoj na pravnem področju ali v praksi. Hkrati IP ugotavlja, da je bila predmet Poročila ocena skladnosti ravnanja v postopku opr. št. I P 509/2004 s sprejetimi pospešitvenimi sredstvi (RoP 74/2014 in SuNp 4/2015), izdanimi na podlagi ZVPSBNO. Kot izhaja iz dokumentacije, do katere je bil dostop omogočen na podlagi izpodbijane odločbe, naj bi ravno Poročilo v zadevnem delu ugotovilo, da skladnost s pospešitvenimi sredstvi v obravnavanem postopku ni podana. Iz te dokumentacije (glej dopis MP št. 060-429/2013/34 z dne 16. 11. 2015 in dopis VSRS št. Su 660/2016 z dne 19. 4. 2016) še izhaja, da so kljub sprejetim pospešitvenim sredstvom, kot je že odrejena prednostna obravnava zadeve, nastale težko razumljive daljše časovne vrzeli, da so ugotovitve zadevnega dela poročila zaskrbljujoče, terjajo posebno pozornost in prizadevanje sodišča. Za obravnavano zadevo ključnega pomena pri presoji, ali je podan prevladujoč interes javnosti, pa je stališče predsednika Vrhovnega sodišča RS, v katerem poudarja, da je bila Republika Slovenija v zadevi že obsojena pred ESČP in če bi se to v tej zadevi ponovno zgodilo, da obstaja realna nevarnost, da bi ESČP ugotovilo, da ukrepi, predpisani z ZVPSBNO niso dovolj učinkovito sredstvo za pospešitev postopka oziroma varovanje pravice do sojenja v razumnem roku. Po mnenju IP le dostop do Poročila v celoti, le skupaj z delom, ki je predmet tega pritožbenega postopka ter s pojasnilom sodeče sodnice z dne 8. 12. 2015, iz katerega izhaja obrazložitev objektivnih razlogov, ki so botrovali zastojem v postopku, lahko pripomore k celoviti obveščenosti javnosti in tako k širši razpravi o sojenju v razumnem roku kot imanentnemu delu ustavne pravice do sodnega varstva. Pri tem je potrebno poudariti, da so najbolj številne kršitve in izplačila odškodnin Republike Slovenije (iz javnih sredstev) pred ESČP ravno iz naslova kršitev varstva pravice do sojenja v razumnem roku, da je država sprejela številne ukrepe, med drugim ZVPSBNO, s katerimi naj bi izpolnila nacionalne in mednarodnopravne obveznosti in preprečila nadaljnje kršitve te pravice. Vsebina javno dostopnih dokumentov te zadeve in zatrjevanje prosilke v obravnavanem primeru pa kažejo na to, da država ni v celoti zagotovila varstva pravice do sojenja v razumnem roku. Ob tem se IP zaveda, da je ključna neodvisnost sodstva kot celote in sodnikov kot individualnih nosilcev sodne veje oblasti. Neodvisnost sodnikov pomeni, da lahko vsak samostojno odloča brez kakršnikoli ovir ali pritiskov. To ne pomeni, da sodniki niso izpostavljeni nadzoru. Treba je poudariti javno odgovornost sodnikov v zvezi z opravljanjem sodniške funkcije in številne nadzorstvene mehanizme, ki veljajo tudi za sodnike pri njihovem delu in izhajajo iz določb ZSS in ZS.

 

Presoja prevladujočega interesa javnosti pa ne more iti mimo dejstva, da je sodeča sodnica pomembna figura v slovenskem pravosodju. Gre za ugledno[7] in vplivno[8] pravnico s številnimi sedanjimi in preteklimi pomembnimi funkcijami. Pri oceni, da je podan prevladujoč interes javnosti, je IP nedvomno upošteval, da gre za sodnico, ki je dobro poznana tudi širši javnosti kot nekdanja predsednica Slovenskega sodniškega društva, članica Sodnega sveta in Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu ter dolgoletna predsednica sodišča, pri čemer je bila na teh svojih funkcijah širše medijsko izpostavljena. Ob tem se IP tudi ni zdelo nezanemarljivo dejstvo, da sodeča sodnica ni priglasila udeležbe v postopku oziroma ni izjavila, da bi razkritje njenih osebnih podatkov lahko pomenilo poseg v ustavno varovano pravico do varstva osebnih podatkov.

 

Glede na navedeno IP ocenjuje, da javni interes za razkritje poročila o pregledu poslovanja, št. Su 319/2015 z dne 9. 10. 2015, in sicer besedila na peti in šesti strani pod poglavjem »Posebej o oceni učinkovitosti opravljenih procesnih dejanj:« in besedilo na šesti strani pod poglavjem »Ocena, ali je sodeča sodnica ravnala v skladu s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju SuNp 4/2015 z dne 13. 4. 2015 in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani RoP 74/2014 z dne 25. 3. 2014:« nedvomno pretehta nad interesom sodeče sodnice za omejitev dostopa do njenih osebnih podatkov.

 

3. 1. Glede druge alineje prve točke izreka te odločbe

 

IP ugotavlja, da je prosilka v svoji vlogi z dne 25. 9. 2019, ki jo je naslovila »Zadeva: Su 319/2015 in RoP 74/2014«, v uvodu prve točke, zahtevala vpogled in prepis dokumentacije spisa Su 319/2015. V nadaljevanju te točke pa zahtevala prepis posameznih konkretnih dokumentov tega spisa, v 5. alineji še vso drugo dokumentacijo tega spisa, ki je ni zahtevala v predhodnih alinejah ter v 6. alineji: »morebitno drugo listinsko dokumentacijo iz morebitnih drugih spisov višjega sodišča v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku v zvezi s predmetno zadevo I P 517/2017 (prej I P 509/2004), ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kranju.«. V drugi točki vloge z dne 25. 9. 2019 je zahtevala, da se odredi pregled poslovanja v zadevi I P 517/2017 (prej I P 509/2004). Prosilka svoje vloge sicer ni utemeljila na določeni pravni podlagi, a iz izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je organ odločil o celotni prvi točki zahteve na podlagi določb ZDIJZ. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da se zahtevi prosilke delno ugodi, tako, da se ji omogoči delni dostop na način določen v pri točki izreka. V delu zahteve pa jo je organ zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe razlogi zakaj je organ zahtevo prosilke iz 6. alineje prve točke zavrnil, ne izhajajo.

 

Prosilka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo na podlagi ZDIJZ in po pozivu IP pri njej vztraja tudi v pritožbenem postopku. Sicer se v svojem odgovoru na poziv IP prosilka sklicuje še na druge pravne podlage in postopke, a IP pojasnjuje, da je v pritožbenem postopku na podlagi ZDIJZ IP pristojen kot organ druge stopnje in je dolžan preizkusiti odločitev le v skladu z 247. členom ZUP.

 

ZUP v 213. členu med drugim določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih stranke. Izrek mora biti kratek in določen, če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk. 214. člen ZUP pa opredeljuje kaj obsega obrazložitev odločbe, in sicer ta obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

 

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, organ v izreku odločbe ni navedel, kateri dokumenti ustrezajo zahtevi v 6. alineji prve točke, iz tega torej ni razvidno, dostop do katerih dokumentov je tako z izpodbijano odločbo zavrnil. Prav tako pa iz vsebine obrazložitve niso razvidni razlogi za zavrnitev zahteve v tem delu.

 

IP je ugotovil, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, da bi se jo dalo preizkusiti. Izrek izpodbijane odločbe vsebuje zgolj navedbo, da se zahtevo prosilke za vpogled delno zavrne, ni pa razvidno, o dostopu do katerih dokumentov iz 6. alineje prve točke zahteve je organ odločil. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe tako ni razvidno, katere informacije, ki ustrezajo 6. alineji prve točke zahteve, so bile predmet presoje.

 

Šesti odstavek 213. člena ZUP določa, da mora biti izrek kratek in določen, vendar kratkost ne sme iti na račun nedvoumnosti. Izrek mora predstavljati samostojno podlago za izvršbo, iz izreka izpodbijane odločbe pa ni razvidno, kateri konkretni dokumenti iz 6. alineje prve točke zahteve so bili predmet presoje. Organ sam ni natančneje opredelil, kateri dokumenti konkretno predstavljajo tiste dokumente, s katerimi organ razpolaga v zvezi z zahtevo prosilke v tem delu. Prav tako niso razvidni razlogi, na podlagi katerih je zavrnil dostop do dokumentacije, ki je bila tudi predmet zahteve v tem delu. IP je tako ugotovil, da tak izrek ni določen, saj navedba brez konkretne opredelitve posameznih dokumentov ne omogoča določljivosti, ki jo zahteva zakon. Ker postane izvršljiv, pravnomočen oziroma dokončen le izrek upravne odločbe, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V obravnavanem primeru izrek ni takšen. S tem je organ storil bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar izpodbijana odločba v tem delu ni zakonita iz navedenih razlogov.

 

IP je v tako izvedenem postopku ugotovil, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ki so vplivale na pravilnost odločitve. Zato je na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo v prvi točki izreka delno odpravil in v tem delu zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. IP je dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, zato mora upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP in postopek voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. To pa bo najlažje dosegel prav prvostopenjski organ, ker se zahteva prosilke nanaša na dokumente, ki so del dokumentacije organa.

 

3. 2. Napotki organu prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek

 

Skladno s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek.

 

Organ je dolžan zahtevo prosilke obravnavati na način, da najprej ugotovi, kateri dokumenti ustrezajo zahtevi prosilke, jih navesti in šele nato, za vsak posamezni dokument, ugotavljati, ali morda obstaja razlog, zaradi katerega je treba dostop zavrniti. V izreku odločbe morajo biti namreč navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, tako, da je nedvomno jasno, na kateri dokument se nanaša navedba, o tem, da se dostop delno zavrne oziroma prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ. Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilka upravičena.

 

4. Sklepno

 

IP ugotavlja, da je organ napačno uporabil pravni predpis, in sicer 6. člen ZDIJZ ter napačno ni omogočil dostopa tudi do dela Poročila o pregledu poslovanja, št. Su 319/2015 z dne 9. 10. 2015, in sicer besedilo na peti in šesti strani pod poglavjem »Posebej o oceni učinkovitosti opravljenih procesnih dejanj:« in besedilo na šesti strani pod poglavjem »Ocena, ali je sodeča sodnica ravnala v skladu s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju SuNp 4/2015 z dne 13. 4. 2015 in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani RoP 74/2014 z dne 25. 3. 2014:«. IP je zato, na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, delno odpravil izrek izpodbijane odločbe in v tem delu sam rešil zadevo. Organ je prosilki v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe dolžan posredovati tudi ta del Poročila na način, kot to izhaja iz prve alineje prve točke izreka te odločbe.

 

Prav tako je IP zaključil, da je pritožba prosilke utemeljena tudi v delu, v katerem navaja, da je glede dela njene zahteve podana pomanjkljiva obrazložitev. Zaradi nejasnega izreka in pomanjkljive obrazložitve se odločbe ni dalo preizkusiti. Z navedenim je organ bistveno kršil pravila postopka, zato je bilo treba na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo v tem delu odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, kot izhaja iz druge alineje prve točke izreka. Organ mora o tem delu zahteve prosilke odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v roku tridesetih (30) dni od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.

 

5. Glede druge in tretje točke izreka te odločbe

 

IP je glede priglašenih stroškov prosilke v pritožbenem postopku ugotovil, da je zahteva neutemeljena. V skladu s 1. odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Postopek dostopa do informacij javnega značaja in nadalje pritožbeni postopek se je začel na zahtevo prosilke, torej je slednja dolžna svoje stroške kriti sama, zato je IP odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper prvo alinejo prve točke izreka te odločbe ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

Zoper drugo alineje prve točke izreka te odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

 

 

 

Postopek vodila:

Manja Resman, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav.

informacijska pooblaščenka

 


[1] Številka: Su 720/2017-1 Datum: 9. 11. 2017 MERILA ZA KAKOVOST DELA SODNIKOV ZA OCENO SODNIŠKE SLUŽBE, http://www.sodni-svet.si/images/stories/datoteke/Merila %20za %20 kakovost % 20dela%20sodnikov%20za%20oceno%20sodniske%20sluzbe_nov_2017.pdf.

[2] http://www.sodisce.si/sodna_uprava/statistika_in_letna_porocila/.

[3] Lambert - Abdelgawad, E.: The Execution of Judgments of the European Court of Human Rights, https://www.echr.coe.int/LibraryDocs/DG2/HRFILES/DG2-EN-HRFILES-19(2008).pdf.

[4] (glej npr. Scozzari in Giunta proti Italiji, št. 39221/98 in 41963/98, z dne 13. 7. 2000, točka 249). In https://www.coe.int/en/web/execution/supervision-video#{%2215024639%22:[8]}

[5] Glej npr. Poročevalec DZ z dne 19. 5. 2009.

[6] Prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do sodnega varstva) določa: "Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče."

[7] Majda Vukelić, Delo, 19. 9. 2014, »Sodniki imamo podtikanj politike dovolj«.

[8] Porta IUS info z dne 11. 12. 2008 »10 najvplivnejših pravnikov 2008 – okrogla miza« Sodeča sodnica je bila uvrščena med 10 najvplivnejših pravnikov v državi.