Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 16.02.2021
Naslov: prosilec - Urad RS intelektualno lastnino
Številka: 090-250/2020
Kategorija: Varstvo upravnega postopka, Test interesa javnosti, Poslovna skrivnost, Davčna tajnost
Status: Delno odobreno


POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval vse dokumente iz treh nadzornih postopkov, ki jih vodi organ. Organ je zahtevo prosilca zavrnil, pri čemer se je skliceval na izjemo varstva upravnega postopka, izjemo davčnega postopka, in izjemo poslovne skrivnosti. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da sta dva izmed nadzornih postopkov zaključena, zato škoda za postopek v teh dveh primerih ni izkazana, s tem pa tudi ne izjema varstva upravnega postopka. IP je nato presojal ali je podana izjema poslovne skrivnosti, in ugotovil da je ta sicer podana, vendar ne v delu, v katerem je organ ugotovil kršitve zakona oz. v delu, v katerem gre za javnopravno delovanje  in ugotovitve organa. Izjeme davčne tajnosti IP v postopku ni ugotovil. Glede na to, da je bila pritožba prosilca delno utemeljena, je IP organu naložil, da prosilcu posreduje zahtevane dokumente v delu, v katerem ne predstavljajo izjeme od prostega dostopa.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-250/2020/7

Datum: 16. 2. 2021


Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega in tretjega odstavka 248. in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 7. 10. 2020, zoper odločbo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, Kotnikova 6, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-3/2020-21/601 z dne 21. 9. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 7. 10. 2020 zoper prvo točko izreka odločbe Urada RS za intelektualno lastnino št. 090-3/2020-21/601 z dne 21. 9. 2020 se v delu, ki se nanaša na dostop do dokumentov v zadevah 3122-35/2013 in 31227-14/2014 delno ugodi in se prva točka izreka odločbe v tem delu delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe, v elektronski obliki posredovati:

    1.  iz zadeve št. 3122-35/2013:

  • dokument pod zaporedno št. 3;
  • dokument pod zaporedno št. 9, pri čemer je dolžan na dopisu št. 900-2969/2013-3 z dne 23. 12. 2013 prekriti navedbo prijavitelja v drugi vrstici dopisa, prijavo in vse priloge prijave;
  • dokument pod zaporedno št. 17, pri čemer je dolžan na dopisu pod točko 1. prekriti del besedila pod točko 1 (prvi stavek od izraza »V dopisu« do pike na koncu stavka v četrti vrstici), del besedila pod točko 2 (prvi stavek od izraza »Iz kopije«  do pike na koncu stavka v tretji vrstici), del besedila pod točko 3 (prvi stavek od izraza »Iz kopije« do pike na koncu stavka v tretji vrstici), del besedila pod točko 4 (prvi stavek od izraza »V kopiji« do pike na koncu stavka v šesti vrstici);
  • dokument pod zaporedno št. 21;
  • dokument pod zaporedno št. 24, pri čemer je dolžan prekriti celoten drugi odstavek na str. 2 (ki se začne z izrazom Na sejah in konča z besedo …), celoten zadnji odstavek na str. 2, ki se nadaljuje na str. 3, celotno stran 3, prve štiri vrstice na strani 4 (ki se začnejo z besedo »sejah« in končajo z besedo »obveščen«, prvi stavek v četrtem odstavku na str. 4 (ki se začne z besedno zvezo »V obvestilu« in zaključi z besedo »…«), prvi stavek v petem odstavku na str. 4 (ki se začne z besedo »Zavod« in zaključi z datumom in piko na koncu stavka v četrti vrstici), zadnji odstavek na str. 6 (ki se začne z besedo »Sklep« in konča z besedno zvezo »na naslednji način«, drugi odstavek na str. 7 (ki se začne z besedo »Zavod« in konča z besedo »EUR.«);
  • dokument pod zaporedno št. 26, pri čemer je dolžan prekriti priimka v drugem odstavku na str. 3 (ki se nahajata v 18. in predzadnji vrstici tega odstavka)
  • dokument pod zaporedno št. 30, pri čemer je dolžan prekriti vse priloge razen strani 1 od 19, tj. spremnega dopisa Upravnega sodišča z dne 29. 9. 2014);
  • dokument pod zaporedno št. 31;
  • dokument pod zaporedno št. 32;
  • dokument pod zaporedno št. 33, pri čemer mora prekriti na strani 8 od 9 v prilogi Popis spisa navedbo prijavitelja pod tč. 9 popisa;
  • dokument pod zaporedno št. 35.

    1.  iz zadeve št. 31227-14/2014:

  • dokument pod zaporedno št. 1, pri čemer je dolžan prekriti celotni drugi in tretji odstavek (ki se začneta s predlogom »Iz« in zaključita s številko;
  • dokument pod zaporedno št. 3, pri čemer je dolžan prekriti celotni četrti odstavek (ki se začne z izrazom »Zavod« na prvi strani) in celotni prvi odstavek na drugi strani, tj. nadaljevanje predhodnega odstavka (prvih sedem vrstic);
  • dokument pod zaporedno št. 7, pri čemer je dolžan prekriti celoten tretji odstavek na str. 2 (ki se začne z izrazom »Zavod« in zaključi z izrazom »poračuni«, celotna tretja stran, prvih 13 vrstic na strani 4, celotna peta stran (razen prvih dveh vrstic), celotna prva dva odstavka na strani 6;
  • dokument pod zaporedno št. 9, pri čemer je dolžan prekriti celoten tretji odstavek na str. 2 (ki se začne z izrazom »Zavod« in zaključi z izrazom »poračuni«, celotna tretja stran (razen prvih dveh vrstic), celoten prvi odstavek na str. 4, celotna peta stran (razen prvih štirih vrstic), prva dva odstavka na strani 6;
  • dokument pod zaporedno št. 11, pri čemer je dolžan prekriti ime in priimek v prvi vrstici drugega odstavka na str. 4,
  •  dokument pod zaporedno št. 12, pri čemer je dolžan prekriti vse priloge razen strani 1 od 24, tj. spremnega dopisa Upravnega sodišča z dne 31. 7. 2015);
  • dokument pod zaporedno št. 13;
  • dokument pod zaporedno št. 14;
  • dokument pod zaporedno št. 17, pri čemer mora prekriti na strani 10 od 11 v prilogi Popis spisa ime in priimek pod tč. 5 popisa;
  • dokument pod zaporedno št. 20, pri čemer je dolžan prekriti ime in priimek v drugi vrstici tretjega odstavka na strani 4;
  • dokument pod zaporedno št. 21;
  • dokument pod zaporedno št. 22;
  • dokument pod zaporedno št. 23;
  • dokument pod zaporedno št. 24.
  1. Pritožba prosilca se glede preostalih dokumentov, ki so del upravnih zadev organa št. 3122-35/2013 in 31227-14/2014 in niso navedeni v 1. tč. izreka te odločbe, glede podatkov, ki jih je organ skladno s tč. 1.1 in 1.2. izreka te odločbe na dokumentih dolžan prekriti ter glede dokumentacije iz zadeve št. 31227-27/2019 zavrne.
  1. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

Prosilec je 17. 2. 2020 na organ naslovil zahtevo na podlagi ZDIJZ, ki jo je dopolnil še 21. 2. 2020 in 23. 3. 2020. Prosilec je prosil za:

1. elektronski zapis (sken) letnega programa dela v delu, ki se nanaša na nadzor nad kolektivnimi organizacijami;

2. elektronski zapis (sken) celotnega upravnega spisa v zvezi s postopkom odvzema dovoljenja …, ki je ustavljen;

3. splošno pojasnilo glede delitev …. pojasnilo, ali organ z načrtom nadzora kolektivnih organizacij periodično preverja, ali so morebiti pri kateri organizaciji nastale okoliščine, ki bi bile razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja, in kako pogosto (interval) to organ počne;

4. pojasnilo, kaj se je zgodilo z napovedjo organa, da je začel postopek odvzema dovoljenja … (omemba … 26. 5. 2015);

5. podatek, pri katerih trenutno odprtih (tekočih) postopkih je predmet preverjanja, ali obstajajo okoliščine, ki bi bile razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja;

6. pojasnilo v zvezi s sodbo X Ips 460/2014;

7. komentar Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev iz naslova pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del;

8. pojasnilo, ali organ preverja, ali kolektivna organizacija … morebiti nalaga sredstva v nasprotju z ZKUASP - ali organ preverja izvajanje šestega odstavka 30. člena ZKUASP in ali vodi kakšen postopek s tem v zvezi:

9. elektronski zapis dokumentacije, vezane na nadzor nad kolektivno organizacijo (…) v zvezi s prijavo, ki jo je podal prosilec;

10. pojasnilo glede izvrševanja sklepov organa o odpravi kršitev v zvezi s sklepoma 31227-14/2014-11/10502 dne 29. 5. 2015 in 3122-35/2013-26 z dne 27. 6. 2014 z vso dokumentacijo teh postopkov;

11. elektronski zapis (sken) seznama trenutno odprtih (tekočih) postopkov nadzora nad kolektivnimi organizacijami, vključno s številkami teh zadev;

12. elektronski zapis (skena) popisa zadev v smislu 56. člena Uredbe o upravnem poslovanju pri trenutno odprtih (tekočih) postopkih, ki se nanašajo na …

 

Organ je z odločbo št. 090-3/2020-6/601 z dne 5. 6. 2020 zahtevi prosilca delno ugodil, in sicer je v naslednjih točkah izreka:

i. dovolil dostop do elektronskega zapisa (skena) letnega programa dela v delu, ki se nanaša na nadzor nad kolektivnimi organizacijami in elektronskega zapisa (skena) celotnega upravnega spisa v zvezi s postopkom odvzema dovoljenja …;

ii. zavrnil dostop do zahtevanih pojasnil, komentarjev in mnenj, ker ne predstavljajo informacij javnega značaja;

iii. zavrnil dostop do dokumentov v zadevah 31227-14/2014, 3122-35/2013 in 31227- 27/2019, ker upravni postopki v teh zadevah še niso zaključeni;

iv. zavrnil dostop do elektronskih zapisov seznama trenutno odprtih postopkov, ker urad s takimi zapisi ne razpolaga.

 

Prosilec je dne 17. 6. 2020 vložil pritožbo zoper točko iii. in iv, glede katere je IP dne 24. 7. 2020 izdal odločbo št. 090-108/2020/6, s katero je pritožbo prosilca zoper iv. točko zavrnil, glede iii. točke pa je pritožbi ugodil in zadevo v tem delu vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek.

 

Organ je ponovnem postopku k stranski udeležbi pozval zasebni zavod …, ki je organ dne 24. 8. 2020 obvestil, da priglaša udeležbo v postopku dostopa do informacij javnega značaja. Stranski udeleženec je podrobneje pojasnil, da je treba zahtevo prosilca zavrniti, in sicer na podlagi izjeme davčnega postopka, izjeme poslovne skrivnosti, izjeme varstva upravnega postopka, prav tako pa glede dostopa do dokumentov ni izražen javni interes, saj gre izključno za zasebna razmerja. V odgovoru je izpostavil tudi, da gre za institut zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja. Nadzor nad delom kolektivnih organizacij ni v javnem interesu, saj je njihov namen le v kontroli zakonsko vzpostavljenega monopola, preglednost poslovanja pa ni enaka javnosti poslovanja. Izključni interes prosilca je v pritisku na stranskega udeleženca, kar izkazuje tudi njegova zahteva in pritožba, zaradi česar njegova zahteva ne more prestati testa javnega interesa.

 

Stranski udeleženec je navedel, da bi mu razkritje informacij nedvomno povzročilo škodo, saj je vsebina dokumentov, ki jih je bil v dokaz svojim trditvam znotraj postopkov nadzora primoran predložiti, poslovna skrivnost. Postopki, ki se vodijo pred organom št. 31227-14/2014, št. 31227-35/2013 in 31227-27/2019 po vedenju stranskega udeleženca še niso zaključeni, saj še ni prejel nobene odločbe (in v zvezi s temi postopki ne poteka noben upravni spor). Gre za postopke, ki so bili začeti na podlagi prijav prosilca. Navedbe prosilca kažejo na dejstvo, da bo skušal v nezaključenih postopkih nadzora vzpostaviti prisilno, prikrojeno dejansko stanje, s katerim bo prikazoval, da je delovanje kolektivne organizacije nezakonito, čeprav o tem sploh še ni bilo odločeno. Gre torej za neposreden poseg v ustavno pravico nasprotnega udeleženca do enakega varstva pravic (22.čl. URS), pravico do sodnega varstva (23.čl. URS), končno pa vzpostavlja domnevo krivde in nezakonitega ravnanja o nečem o čemer sploh še ni bilo odločeno. Vrnitve v prejšnje stanje ne bo mogoče oziroma ne bo mogoče vzpostaviti stanja kot bi bilo, če se pred zaključkom postopka s takšnimi podatki tretji ne bi seznanili - razkritje podatkov, ki predstavljajo poslovno skrivnost oziroma so del davčnega postopka, in se smiselno prepletajo s postopki št. 31227-14/2014, št. 31227-35/2013 in 31227-27/2019, bi lahko izkrivilo dejansko stanje do te mere, da bi bil vtis javnosti o delovanju kolektivne organizacije napačen - predvsem pa bi bil ireverzibilen. Stranski udeleženec ne vidi težav v tem, da se razkrijejo postopki nadzora po tem ko so zaključeni, tudi z vpogledom v njegove odgovore, razen v delu, ki predstavlja poslovno skrivnost, saj v primeru ugotovljenih nepravilnosti dejansko obstoji javni interes za seznanitev s kršitvami - dokler pa v posameznem postopku dejansko stanje ni raziskano in ni popolnoma ugotovljeno in so ta v fazi odločanja, pa javnost s takšnimi »pol-podatki« ne more biti seznanjena, saj vzpostavljajo prejudicirane odločitve.

 

Stranski udeleženec se glede zahtevanih informacij sklicuje tudi na naslednje dokumente: (1) obvestilo o poslovnih skrivnostih ... z dne 7.4.2017, (2) sklep o poslovni skrivnosti z dne 11.10.2011, (3) pravilnik o postopku vpogleda v repertoar avdiovizualnih del in v uradno dokumentacijo … z dne 25.8.2011 in pravilnik o varovanju osebnih podatkov z dne 17.6.2011. Zahtevana dokumentacija, ki je predmet upravnih postopkov, posredovana v odgovor s strani stranskega udeleženca v postopkih s št. 31227-14/2014 in 3122-35/2013 in 31227-27/2019, je v delu identična tisti, katere vpogled je v postopku št. 090-40/2017 zahtevalo Združenje ... Organ naj zato pri odločanju glede dovolitve dostopa do navedenih podatkov ravna posebej previdno. Sklep o poslovni skrivnosti z dne 11. 10. 2011 (nastanek torej pred vročeno zahtevo) opredeljuje kot poslovno skrivnost vse komercialni in/ali finančne podatke, informacije, listine in drugo dokumentacijo v zvezi s poslovanjem …. Gre za dokumentacijo, ki je bila na vpogled predočena tudi organu v postopkih nadzora 31227-14/2014 in 3122-35/2013 in 31227-27/2019; da gre za dokumente, ki so vezani na poslovanje … (konkretno, ki vsebujejo finančne podatke) izhaja tudi iz same zahteve prosilca, ki zahteva predočenje podatkov z namenom izboljšanja poslovanja in stanja v prihodnosti (in s čimer torej dejansko zasleduje le lasten zasebni interes). Po mnenju stranskega udeleženca bi prosilec s tako pridobljenimi podatki lahko v nadaljevanju prirejal dokaze in jih v »razjasnitev popolnega dejanskega stanja« v sklopu postopka kot prijavitelj in v »dokaz« svojim trditvam posredoval organu. Dokler organ ne izda končne odločbe, ki bo predstavljala dejansko stališče organa glede zakonitosti poslovanja stranskega udeleženca (ki je predmet poslovne skrivnosti po sklepu z dne 11. 10. 2011), se vsebina teh postopkov ne more razkriti tretjim.

 

Vsi sklopi vprašanj, na katere se nanaša dokumentacija, so tudi predmet davčnega postopka, ki se vodi pod opr. št. DT 0610-1711/2018-15 (kar navaja tudi sam prosilec – in sicer, da mu je bil dostop pred FURS že zavrnjen in se zato obrača na organ) in se kot taki torej ne morejo razkriti. Pojem davčne tajnosti je opredeljen v 15. členu Zakona o davčnem postopku, ki določa, da mora davčni organ kot zaupne varovati podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga. Organ in FURS sicer presojata navedene sklope vprašanj vsak v sklopu svojih pristojnosti in pooblastil, a gre za listine in vsebino, ki so identična (predvsem v delu, ki se nanaša na delitev avtorskih honorarjev, namenskih skladov, sodelovanje z …). Navedeno tako predstavlja izjemo po 5. točki prvega odstavka 6. čI. ZDIJZ in hkrati peti alineji drugega odstavka 6. čI. ZDIJZ.

 

Stranski udeleženec je dodal, da so vsi dokumenti, ki se nahajajo v postopkih 31227-14/2014 in 3122-35/2013 in 31227-27/2019 nastali pred 11. 11. 2019, razen odgovora na zahtevo organa, ki je bil posredovan v decembru 2019 - vendar se njegova celotna vsebina nanaša na pojasnila v zvezi z zadevami izpred leta 2019 oziroma povzema v odgovor vsebina dokazil in dokumentov, ki predstavljajo poslovno skrivnost in se nanašajo na postopke 31227-14/2014 in 3122-35/2013 in 31227-27/2019 (razen dokumentov, ki niso opredeljeni kot poslovna skrivnost in so že sicer javno dostopni - statut …., letna poročila …. in pravila o delitvi).

 

Stranski udeleženec je v zaključku še pojasnil, da gre po njegovem mnenju za zlorabo pravice po ZDIJZ. Prosilec s svojo zahtevo zlorablja postopek po ZDIJZ za dosego nekih nelegitimnih ciljev, z namenom sledenja neupravičenim interesom, šikaniranjem, nagajivosti. Prosilec s ponavljajočimi ravnanji glede istih zadev, sedaj skuša priti do nekih pol-podatkov ali nedokončanih postopkov, na podlagi česar bi lahko z zavajanjem javnosti nadaljeval z utemeljevanjem svojih stališč. Gre namreč za ponavljajoče se vloge za isto zadevo, vse s popolnoma neutemeljenimi navedbami, tudi struktura sestave zahteve kaže na očitno zasledovanje nelegitimnih ciljev. Vlagatelj zahteve namreč zahteve odgovore na vprašanja, sestave evidenc oziroma dokumentov, ki bodo ustrezale njegovi zahtevi, čeprav ve in mu je znano, da v skladu z določbami ZDIJZ organi niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo in niso dolžni pripravljati odgovorov na vprašanja, obrazložitev, komentarjev ali analiz in podobno.

 

Organ je v ponovnem postopku dne 21. 9. 2020 izdal odločbo št. 090-3/2020-21/601, s katero je zahtevo prosilca, za dostop do dokumentov v zadevah 31227-14/2014, 3122-35/2013 in 31227-27/2019, zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da gre v navedenih zadevah za upravne postopke nadzora, ki se nanašajo na ugotavljanje skladnosti delovanja kolektivnih organizacij z določbami ZKUASP. Tak nadzorni postopek poteka v več fazah, pri čemer se nadzorovano organizacijo najprej seznani z ugotovitvami in pozove na predložitev ustrezne dokumentacije in reakcijo na navedeno ugotovitve, nato se pridobljeno dokumentacijo in podatke podrobno analizira in se postopek zaključi s sklepom o ustavitvi postopka, kadar kršitev ni ugotovljena, ali v primeru ugotovljene kršitve določb ZKUASP s pravnomočnostjo odločbe, s katero se kolektivni organizaciji odredi odpravo ugotovljene kršitve v določenem roku (prvi odstavek 72. člena ZKUASP). Po izdaji omenjene odločbe urad spremlja izvajanje ukrepov za odpravo ugotovljenih kršitev v postopku izvršbe, kjer ZKUASP predvideva več možnih ukrepov, od katerih je zadnji odvzem dovoljenja za kolektivno upravljanje, ki pa ima negativen vpliv na kolektivno organizacijo, še bolj pa na njene člane, saj se za te do izdaje novega dovoljenja za kolektivno upravljanje ne zbirajo nadomestila in se jim zbrana sredstva tudi ne delijo.

 

Razkritje oz. objava pravnomočne odločbe o odpravi ugotovljene kršitve v upravni zadevi bi namigovala, da je upravni postopek končan. A temu zaradi lex specialis določbe 72. člena ZKUASP v odnosu z določbami o izvršbi Zakona o splošnem upravnem postopku ni tako. Izdano odločbo o odreditvi odprave ugotovljene kršitve ZKUASP mora kolektivna organizacija v postavljenem roku tudi izvršiti. Ali jo res je, je predmet novega upravnega postopka, ki je voden pod isto številko zadeve, v kateri je bila izdana odločba o odpravi ugotovljene kršitve (pred uveljavitvijo ZKUASP se je odredilo odpravo ugotovljene kršitve s sklepom). Ta slednji »novi« postopek je voden in je v njem odločeno v skladu z določbami ZKUASP (posledica neizvršitve odločbe o odreditvi odprave ugotovljene kršitve ZKUASP je lahko v tem »novem« postopku npr. odpoklic članov poslovodstva ali pa celo odvzem dovoljenja; drugi in tretji odstavek 72. člena ZKUASP). V postopku nadzora izvršitve izdane odločbe o odreditvi odprave ugotovljene kršitve ZKUASP tako ne gre za izvršilni postopek po ZUP, ki bi ga mogli šteli kot zaključenega že s pravnomočnostjo izdane odločbe o odreditvi odprave ugotovljene kršitve ZKUASP, temveč je ta končan bodisi s sklepom o ustavitvi postopka (ugotovljena je odprava predhodno ugotovljene kršitve ZKUASP) bodisi s pravnomočnostjo odločbe (predhodno ugotovljene kršitve niso bile odpravljene; izreče se sankcija po drugem ali tretjem odstavku 72. člena ZKUASP in nič več po prvem odstavku istega člena). To je ravno primer zadev 31227-14/2014 in št. 3122-35/2013, do katerih želi vložnik dostopati, znotraj katerih urad vodi postopek nadzora izvršitve odrejene odprave ugotovljene kršitve (izdane sicer pred uveljavitvijo ZKUASP). Posebni ugotovitveni postopek v obeh primerih še teče. V primeru zadeve 31227-27/2019 pa gre za postopek, v katerem urad šele ugotavlja vsa dejstva in okoliščine, torej dejansko stanje zadeve, na podlagi katere bi lahko sprejel končno odločitev.

 

Dejansko stanje še ni dokončno ugotovljeno in bi posredovani podatki lahko bili pomanjkljivi ali napačni, kar bi posledično lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, ki še ni bila sprejeta. Razkritje do sedaj zbranih dokumentov v fazi, ko ugotovitveni postopek še poteka, bi lahko tudi po mnenju informacijskega pooblaščenca v zadevi 090-88/2020 ogrozilo nadaljnje zbiranje, izvedbo in obstoj dokazov. Kolektivna organizacija ali druge osebe, ki bi v teh postopkih lahko nudile koristne informacije, bi lahko prikrile ali uničile določene dokumente, pomembne za odločanje v teh postopkih nadzora. Seznanjanje javnosti z informacijami iz posamezne faze postopka nadzora, dokler ta še teče, bi nedvomno negativno vplivalo na tek samega postopka saj bi lahko bila ogrožena izvedba posameznih procesnih, kar bi posledično vplivalo na ugotovitev dejanskega stanja in na končno odločitev. Razkritje podatkov in dokumentov pred zaključkom postopka nadzora predstavlja veliko tveganje za nemoten potek upravnega postopka in predvsem postopke izvršbe, zato je potrebno dostop do dokumentov v zadevah 31227-14/2014, 3122-35/2013 in 31227-27/2019 zavrniti na podlagi sedme točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Kot je v svojem dopisu z dne 24. 8. 2020 opozoril tudi stranski udeleženec, v zvezi z vsemi tremi upravnimi postopki, za katere vložnik zahteva dostop, potekajo davčni postopki pod opravilno št. DT 0610-1711/2018-15, do katerih je vložniku zahtevo za dostop na podlagi ZDIJZ zavrnila že Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS). Pojem davčne tajnosti je opredeljen v 15. členu Zakona o davčnem postopku, ki določa, da mora davčni organ kot zaupne varovati podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga. Po 16. členu ZDavP-2, ki ureja dolžnost varovanja davčne tajnosti, uradne in druge osebe davčnega organa, izvedenci, tolmači, zapisnikarji in druge osebe, ki sodelujejo ali so sodelovale pri pobiranju davkov, in vse druge osebe, ki so zaradi narave svojega dela prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo sporočiti tretjim osebam, razen v primerih, določenih z zakonom, niti jih ne smejo same uporabljati ali omogočiti, da bi jih uporabljale tretje osebe. Urad in FURS presojata te podatke in dokumente v sklopu svojih pristojnosti in pooblastil, ker pa gre za dokumente in podatke, ki so identični, lahko razkritje teh dokumentov s strani urada ogrozi tudi izvedbo davčnega postopka, zato je potrebno dostop do dokumentov v zadevah 31227-14/2014, 3122-35/2013 in 31227-27/2019 zavrniti tudi na podlagi pete točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Stranski udeleženec je svoji priglasitvi udeležbe v postopku dostopa do informacij javnega značaja priložil tudi obvestilo o poslovnih skrivnostih zavoda …, ki so ga dne 10. 4. 2017 posredovali uradu, Sklep o poslovni skrivnosti, Pravilnik o postopku vpogleda v repertoar avdiovizualnih del in v uradno dokumentacijo zavoda … in Pravilnik o zavarovanju osebnih podatkov v …, zato je urad preveril, ali so izpolnjeni pogoji za obstoj poslovne skrivnosti, ki jih določa druga točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, po katerem organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če je ta opredeljena kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Navedena izjema ne velja, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (tretji odstavek 6. člena ZDIJZ). Po določbi 39. člena ZGD-1 za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom (t. i. subjektivni kriterij). S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost. Ne glede na to, ali so podatki določeni s sklepi, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (t. i. objektivni kriterij). Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali drugih poslovnih običajev (tretji odstavek 39. člena ZGD-1). Dokazno breme za izpolnjenost subjektivnega oziroma objektivnega kriterija je po ustaljeni sodni praksi na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje. Dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti po 2. odstavku 39. člena ZGD-1 je v skladu z ustaljeno sodno prakso primarno na strani subjekta, ki poslovno skrivnost uveljavlja in čigar podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali. Družba oziroma podjetje ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj družbe. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča v zadevi pod št. U 32/2008-25 z dne 8. 10.2008 in pod št. U 284/2008-35 z dne 27.5.2009. Ker se je stranski udeleženec v svoji priglasitvi udeležbe v postopku dostopa do informacij javnega značaja skliceval na poslovno skrivnost, je urad preveril, ali so izpolnjeni pogoji za obstoj poslovne skrivnosti. Urad je ugotovil, da ima …. ustrezen sistem določanja podatkov, ki jih … šteje za poslovno skrivnost in da v primeru teh podatkov ne gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije. Zato je urad priznal podatke in dokumente, ki jih vsebujejo zadeve 31227-14/2014, 3122-35/2013 in 31227-27/2019, kot poslovno skrivnost po t. i. subjektivnem kriteriju, zato je potrebno dostop do podatkov in dokumentov v teh zadevah zavrniti tudi na podlagi druge točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Prosilec je dne 12. 10. 2021 zoper odločbo organa vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je v svoji zahtevi z dne 17.2.2020 zahteval naslednje podatke na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), in sicer:

(i) elektronski zapis (sken) dokumentacije vezane na nadzor nad kolektivno organizacijo (….), v zvezi s prijavo oziroma prijavami, ki jih je podal prosilec;

(ii) dokumentacijo iz postopkov, v katerih sta bila izdana sklepa Urada št. 31227-14/2014-11/105 z dne 29. 5. 2015 in sklep Urada št. 3122-35/2013-26 z dne 27. 6. 2014 (s katerima je bila sicer odrejena odprava kršitev zakona kolektivni organizaciji …), in sicer vezano na spremljanje izvrševanja sklepov s strani URSIL.

Dne 28.9.2020 je prejel odločbo organa, s katero je organ v prvi točki izreka zavrnil dostop do dokumentov v zadevah 31227-14/2014, 3122-35/2013 ter 31227-27/2019.

 

Prosilec je uvodoma pojasnil, da je član skupščine združenja … in predsednik gospodarskega interesnega združenja …, ki združuje slovenske neodvisne avdio in video producente. Že dlje časa se ukvarja s problematiko kolektivne organizacije AIPE, ki kolektivno upravlja s pravicami na avdiovizualnih delih. S tem v zvezi se pogosto obrača z vprašanji tudi na organ pristojen za nadzor nad delom kolektivne organizacije, to je URSIL. V preteklosti so bile s strani organa ugotovljene določene kršitve stranskega udeleženca, vendar po informacijah, ki smo jih dobili, naj kršitve ne bi bile odpravljene, ali vsaj ne v celoti (npr. vezano na izplačila avansov, za katere je organ ugotovil, da naj ne bi bila skladna z zakonom, naj le-ti še vedno ne bi bili vrnjeni kolektivni organizaciji). Stranski udeleženec naj bi pri tem imel veliko nerazdeljenih sredstev (letno poročilo za leto 2018 kaže na primer cca. 11 milijonov pasivnih časovnih razmejitev, kar naj bi se nanašalo na neizplačane honorarje) in se postavlja vprašanje, ali sploh izvaja svojo osnovno funkcijo razdeljevanja honorarjev upravičencem / imetnikom pravic. Ob tem se pojavlja vprašanje enega milijona evrov, ki naj bi bil morebiti izplačan v nasprotju z zakonom. Predstavniki organa naj bi vršili nadzor in so celo prisotni na skupščini, kjer se je postavilo precej vprašanj (npr. glede povezave s organizacijo …, spremembe statutov itd.), pa je vprašanje, če sploh vršijo učinkovit nadzor. Organ je z odločbo 090-3/2020-6/601 z dne 5.6.2020 že enkrat zavrnil zahtevani vpogled (v točki iii. 1. točke izreka navedene odločbe), in sicer dostop do dokumentov v zadevah 31227-14/2014, 3122-35/2013 in 31227-27/2019, ker naj upravni postopki v teh zadevah še naj ne bi bili zaključeni. Nato je prosilec vložil pritožbo, Informacijski pooblaščenec (IP) pa je z odločbo številka 090-108/2020/6 odpravil iii. točko 1. točke izreka izpodbijane odločbe in zadevo v tem delu vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. Iz obrazložitve nove odločbe ne izhaja niti konkretna obrazložitev, zakaj organ šteje, da naj bi šlo še za postopke, ki so še v teku (organ ni pojasnil, v kateri fazi je postopek), niti niso razvidni konkretni razlogi za nastanek škode, temveč je organ zgolj pavšalno zatrjeval, da bi razkritje škodovalo izvedbi postopka, kar ne zadošča. Organ v ponovljenem postopku ni odpravil kršitev in ni upošteval napotkov IP. Glede postopkov v teku se organ sklicuje na izjemo po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Po mnenju prosilca je neobičajno, da se v letu 2020 še vedno vodijo zadeve iz leta 2013 (3122-35/2013) in 2014 (31227-14/2014), v katerih naj še ne bi bil izdan sklep ali odločba in naj bi zato (ker ni še ni odločitve) razkritje po mnenju organa škodovalo poteku in izvedbi samega postopka. Če se postopki vodijo na primer 6 ali 7 let in organ v teh letih še ni dokončno ugotovil dejanskega stanja in po toliko časa še ugotavlja dejstva in okoliščine, je to skrajno nenavadno in dodatna okoliščina, zaradi katere bi bilo smiselno, da se te zadeve razkrijejo javnosti, torej zakaj postopki nadzora trajajo tudi 6 ali 7 let brez epiloga (pritožnik nima točnega podatka, kdaj so bili postopki uvedeni, vendar na navedeno sklepa po letnici, ki je sestavni del številke zadeve, npr. 2013 in 2014). Že to, da se postopki vlečejo od leta 2013 in 2014 in samo število postopkov, torej da gre za zgolj tri postopke in da je navkljub vsem prijavam zoper kolektivno organizacijo v letu 2020 bil zadnji postopek uveden leta 2019, vzbuja resen dvom in dodatno utemeljuje interes javnosti za vpogled v to, kako se vrši nadzor nad kolektivno organizacijo. Tudi trajanje postopka iz leta 2019; če še ni nobene odločitve, je dolgo in govori v prid razkritju.

 

Organ po navedbah prosilca tudi ni izvedel konkretnega škodnega testa, temveč vsa obrazložitev ostaja zgolj na ravni nekih pavšalnih domnev. Organ ni pojasnil določno kakršnegakoli takšnega konkretnega škodljivega vpliva. V konkretnem primeru prosilec ne vidi, kako bi razkritje zahtevanih podatkov lahko škodovalo izvedbi postopka. Namreč glede na to, da kolektivna organizacija upravlja s sredstvi članov, po drugi strani pa se delovanje organa financira z javnimi sredstvi in bi bila na mestu toliko večja transparentnost postopkov nadzora, torej, da se lahko člani s temi informacijami javnega značaja seznanijo, in sicer tako glede stališča organa glede očitanih kršitev, kot glede poteka (faze) postopkov nadzora, kot tudi glede odgovora (navedb) kolektivne organizacije. Toliko bolj iz razloga, ker kolektivna organizacija dejansko upravlja s sredstvi članov, tudi evropsko pravo pa zahteva transparentnost kolektivnega upravljanja (primerjajte CRM Direktivo, 2014/26/EU). Organ obširno razlaga, zakaj meni, da postopki še niso v celoti končani, ker še poteka postopek nadzora izvršitve odrejene odprave ugotovljene kršitve, vendar pa ne opravi tehtanja vsake listine posebej, skladno z napotki IP in dejansko ostaja na nivoju pavšalnih navedb in je tako dejansko ni mogoče preizkusiti. Organ pavšalno navaja, da naj bi razkritje do sedaj zbranih dokumentov (pri čemer ne opredeli konkretno katerih) lahko ogrozilo nadaljnje izbiranje, izvedbo in obstoj dokazov, saj bi kolektivna organizacija, lahko prikrila ali uničila določene dokumente pomembne za odločanje v teh postopkih nadzora. Tovrstna argumentacija je protislovna. Glede na to, da prosilec ni stranka postopka, se zdi nenavadno, kako bi lahko on (ali javnost) prikrivali ali uničevali dokumente pomembne za odločitev, toliko bolj, če gre za zadeve iz let, na primer 2013 in 2014, kjer je težko razumeti, kako da organ še ni uspel preveriti, ali so bili sklepi o odpravi kršitev izvršeni ali ne. Ravno tako navedbe, da bi seznanjenje javnosti »nedvomno negativno vlivalo na tek samega postopka, saj bi lahko bila ogrožena izvedba posameznih dejanj ...« in da naj bi šlo za »veliko tveganje za nemoten potek ... postopka« ostajajo povsem pavšalne in nekonkretizirane. Težko je razumeti, zakaj naj bi bil zavrnjen vpogled v podatke iz upravnih zadev pred organom, iz razloga ker naj bi v zvezi s kršitvami bil kasneje začet še davčni nadzor. To ne bi smelo imeti vpliva na razkritja, organ pa tudi ni davčni organ, na katerega naj bi se nanašal 15. člen Zakona o davčnem postopku. Glede na to, da gre za konkretne očitke, ni videti, kako bi lahko na primer razkritje, ali se postopek vodi, ter morebitne korespondence med organom in stanskim udeležencem glede te očitane kršitve, na primer poziva kolektivni organizaciji, da se izjavi glede očitanih kršitev (če taka korespondenca obstaja) in odgovora kolektivne organizacije, škodoval izvedbi postopka, npr. glede ugotovitve dejanskega stanja, vplivanja na priče, prirejanja dokazov, ali česa podobnega. Ni jasno do kakšnega uničevanja ali prikrivanja listin bi lahko prišlo (kar navaja organ) in s čigave strani.

 

Glede poslovne skrivnosti organ po navedbah prosilca zgolj pavšalno zatrjuje, da naj bi imel stranski udeleženec »sistem določanja podatkov, ki jih šteje za poslovno skrivnost... « in da naj bi zato priznal podatke in dokumente, ki jih vsebujejo postopki, ki so predmet presoje, kot poslovno skrivnost po tako imenovanem subjektivnem kriteriju in da naj bi bilo zato potrebno zavrniti dostop tudi na podlagi druge točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prosilec meni, da je nenavadna trditev, da naj ne bi šlo za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije, kar je nesmiselno, organ se financira iz javnih sredstev, zato imajo davkoplačevalci pravico vedeti, kako opravlja svoje delo. Seveda gre za porabo javnih sredstev, ravno tako za opravljanje »javne funkcije« - organ naj bi svoje naloge opravljal na podlagi zakonskih pristojnosti, ki mu jih daje ZKUASP. Navedbe organa so tako zgolj pavšalne in jih ni mogoče preizkusiti. Organ sploh ne pojasni, na kakšni podlagi naj bi stranski udeleženec dokumentacijo označil za poslovno skrivnost, na kakšen način je to preveril ter zakaj naj bi šlo za poslovno skrivnost tudi po vsebini (objektivni kriterij). Predvsem pa bi moral navedeno pojasniti konkretno za vsako listino posebej in tehtati ali je možno delno razkritje, česar ni storil. Glede na to je odločba dejansko pomanjkljiva, nezadostno obrazložena in je sploh ni mogoče po vsebini preizkusiti. Kolektivna organizacija ni gospodarska družba, ki bi si na trgu konkurirala z drugimi subjekti, temveč na podlagi zakona (ZKUASP) in dovoljenja pristojnega organa, izvaja določeno nalogo, ki bi jo morala izvajati nepridobitno (gre tudi za zakonski monopol) in predvsem transparentno. V takšnem kontekstu je neuporabljiva sodna praksa, na katero se sklicuje organ. Organ se v obrazložitvi sklicuje na dokumentacijo glede poslovne skrivnosti, ki naj bi jo predložil stranski udeleženec, vendar glede na to, da ta dokumentacija ni bila razkrita, je prosilec ne more komentirati oziroma se o njej izjaviti. Tudi ni jasno, na kaj konkretno naj bi se nanašal »sklep o poslovni skrivnosti« in druga dokumentacija in ali so bile vse navedene listine izdane pred podajo zahteve za dostop do informacij javnega značaja.

 

Omenjanje davčnega postopka je po mnenju prosilca irelevantno, saj se v konkretnem primeru ne zahteva kopij iz davčnega spisa, temveč dokumentacija iz postopkov pred organom. Iz odločbe organa ne izhaja, kako naj bi bil davčni postopek povezan z upravnim postopkom nadzora nad kolektivno organizacijo pred organom. Če je morebiti stranski udeleženec podatke, ki predstavljajo njegovo davčno tajnost, po svoji volji razkril v postopku nadzora pred organom, potem o davčni tajnosti ni več mogoče govoriti, saj gre za razkritje po volji davčnega zavezanca in ta lahko razkrije tudi svojo davčno tajnost, ki nato izgubi tak status. Predmet predmetnega postopka je razkritje dokumentacije iz upravne zadeve, ki se vodi pred organom. Ni tudi jasno, na kakšno zavrnitev s strani FURS naj bi se nanašal argument stranskega udeleženca.

 

V konkretnem primeru že pojmovno ni mogoče govoriti o kakršnikoli poslovni skrivnosti stranskega udeleženca, saj se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (prej veljavni tretji odstavek 39. člena ZGD-1 in tretji odstavek 2. člena ZPosS). Ker gre za dokumentacijo iz postopkov nadzora, kjer naj bi šlo za kršitve zakona s strani stranskega udeleženca, že pojmovno ni mogoče govoriti o kakršnikoli poslovni skrivnosti. Skladno s prakso IP ima (glede presoje objektivnega pogoja po prej veljavnem 39. členu ZGD-1) družba oz. podjetje praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje na trgu, na katerem deluje in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj družbe in torej ne zadošča zgolj abstraktno in neobrazloženo sklicevanje na to, da določen podatek predstavlja poslovno skrivnost (sodba Upravnega sodišča RS, št. U 284/2008 z dne 27. 5. 2009). Da za izkazovanje objektivnega kriterija ne zadoščajo zgolj pavšalne navedbe, da bi razkritje informacij vplivalo na konkurenčni položaj subjekta, onemogočalo njegovo pogajalsko izhodišče, vplivalo na možnost maksimiranja dobička ali na možnost, da doseže višjo ceno, je zapisalo omenjeno sodišče tudi v sodbi št. U 1276/2008 z dne 11. 2. 2010. Iz slednje izhaja, da bi sam subjekt moral pojasniti, zakaj zahtevane informacije pomenijo konkurenčno prednost. Podobno stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi št. I U 1132/2015 z dne 27. 1. 2016, v kateri je med drugim zapisalo, da mora zainteresirani subjekt izkazati, kako bi bilo z razkritjem podatkov lahko poseženo v njegovo konkurenčno prednost v primerjavi z ostalimi subjekti in kako bi lahko prosilec uporabil navedeni podatek pri optimizaciji svojih tehnoloških procesov. Na področju kolektivnega upravljanja gre za zakonski monopol, saj je za kabelsko retransmisijo avtorskih del, za kar ima dovoljenje stranski udeleženec, predpisano obvezno kolektivno upravljanje (9. člen ZKUASP), to pa pomeni, da je lahko izdano sočasno zgolj eno dovoljenje (14. člen ZKUASP, tretji odstavek), brez dovoljenja pa se dejavnost ne sme opravljati (4. člen ZKUASP v zvezi z 9. členom ZKUASP). Glede na navedeno je jasno, da ne moremo govoriti o kakršnihkoli konkurenčni prednosti v primerjavi z ostalimi subjekti, saj glede na zakonski monopol stranski udeleženec ne tekmuje z drugimi subjekti na trgu, ampak naj bi pobiral nadomestila skladno z zakonom na podlagi določenih tarif in naj bi sredstva delil. Tako nekakšnih »poslovnih skrivnosti« v pravem smislu sploh ne bi smelo biti. Kot izhaja iz prakse ustavnega sodišča (na primer odločitev v zadevi U-l-149/98-362), naj bi šlo pri kolektivnem upravljanju dejansko za izvrševanje javnih pooblastil, saj zakon del varstva zaupa pooblaščeni kolektivni organizaciji tudi brez pogodbe z avtorjem. Glede na navedeno je jasno izražen javni interes za nadzor nad kolektivno organizacijo in bi poslovanje kolektivne organizacije moralo biti transparentno. Tako so navedbe o tem, da naj bi šlo »za izključno zasebna razmerja«, napačne. Glede na navedeno ZKUASP vsebuje tudi določbe glede obveščanja in preglednosti, vključno s pravico članov do vpogleda v dokumente in podatke kolektivne organizacije (37. člen ZKUASP), obveščanja javnosti (39. člen ZKUASP) itd. Vse navedeno izkazuje javno izražen javni interes za razkritje dokumentacije.

 

Stranski udeleženec bi moral, če zatrjuje poslovno skrivnost, in enako organ v obrazložitvi, pojasniti, kako bi razkritje informacij vplivalo na konkurenčni položaj subjekta, onemogočalo njegovo pogajalsko izhodišče, vplivalo na možnost maksimiranja dobička ali na možnost, da doseže višjo ceno itd., na kar pa razkritje dejansko ne more imeti vpliva. Saj kolektivna organizacija ne ustvarja dobička, cena pa se oblikuje s tarifo po postopku določenem v ZKUASP in ni odvisna od morebitnih tovrstnih razkritij. Tudi če gledamo kriterije iz novega ZPosS (drugi odstavek 2. člena) ugotovimo, da ne gre za kakršnekoli dejanske poslovne skrivnosti, saj ni nobenega indica, da bi podatki iz postopkov nadzora nad kolektivno organizacijo imeli kakršnokoli tržno vrednost. Nekatere posamezne listine, dostop do katerih zavrača organ, so bile celo javno objavljene s strani organa, kar toliko bolj jasno kaže, da gre za neutemeljeno zavračanje. Na primer, sklep v zadevi številka 31227-14/2014 z dne 29.5.2015, je objavljen na spletni strani organa: … Ravno tako, na primer, sklep v zadevi številka 3122-35/2013 z dne 27.06.2014, je bil ravno tako objavljen na spletni strani organa: … Torej vsaj glede podatkov vsebovanih v sklepu ni mogoče govoriti o kakršnikoli poslovni skrivnosti že iz tega razloga. Nerazumljivo je torej, zakaj je organ zavzel stališče, da so vse listine iz navedene upravne zadeve »poslovna skrivnost«, ne da bi tehtal vsako listino posebej, skladno z napotki IP in morebiti odločil vsaj o delnem dostopu.

 

Glede na vse navedeno prosilec meni, da organ ni posebej natančno navedel razlogov za zavrnilno odločbo oziroma zavrnitev posameznega zahtevka, ni popolno ugotovil dejanskega stanja, ni se opredelil glede vsakega izmed zahtevanih dokumentov posebej in tudi ne konkretno glede posameznih podatkov v teh dokumentih ter je opredelitev pavšalno ostala na nivoju dokumentacije kot celote. Organ bi moral za vsakega izmed presojanih dokumentov konkretno opredeliti, v zvezi s katerim upravnim postopkom je bil opredeljen ali sestavljen in v kakšni fazi je ta postopek, če je postopek v teku pa tudi konkretno utemeljiti, kako bi razkritje konkretnega dokumenta škodovalo izvedbi predmetnega upravnega postopka. Škodni test ni bil izveden. Organ  sploh ni tehtal pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Organ tudi ni pojasnil kakršnekoli konkretne ogrozitve izvedbe postopka in ostaja zgolj na ravni hipotetičnih ugibanj (npr. glede prikrivanja in uničevanja listin, predvidoma s strani kolektivne organizacije, ki pa ima tako in tako pravico vpogledati v spis na podlagi določb ZUP). Organ ni izkazal, da bi bila podana katera od izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, prosilec zato meni, da razkritje zahtevanih podatkov ne bi škodovalo izvedbi upravnega postopka ter da ne gre za poslovno skrivnost ali davčno tajnost. Ne glede na navedeno pa se skladno z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ, ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena, dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Prosilec meni, da je v vsakem primeru javni interes glede razkritja v konkretnem primeru močnejši od interesa za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Organ celo sam objavlja informacije o nekaterih postopkih nadzora. Tako je jasno, da navedena prizadevanja k večji transparentnosti govorijo v prid močno izraženemu javnemu interesu za razkritje. Očitno tudi organ sam šteje, da je potrebno, da se informira javnost glede postopkov nadzora. Če je kateri konkretni podatek o postopku nadzora problematičen, da bi po mnenju Informacijskega pooblaščenca prevladalo to, da se ga ne razkrije, pa se lahko prekrije zgolj delno podatek o posameznem postopku nadzora, preostale pa bi bilo potrebno razkriti, tehtati pa bi bilo potrebno za vsak postopek, vsako listino oziroma vsako informacijo posebej, tako pa se je dostop do informacij zavrnil kar za vse postopke.

 

Organ je, z dopisom z dne 22. 10. 2020, pritožbo prosilca odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno in pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

 

Pritožba je delno utemeljena.

 

IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo prosilec izpodbijata in v mejah pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. Prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

 

Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;

2. organ mora z njo razpolagati;

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

 

1. Glede pritožbe v delu, ki se nanaša na dostop do dokumentov iz zadev št. 31227-14/2014 in 3122-35/2013

 

Iz popisa upravne zadeve št. 3122-35/2013 izhaja, da je v navedeni zadevi zavedenih 32 dokumentov (v zadevi so knjiženi dokumenti od zaporedne št. 1 do št. 35, pri čemer sta dokumenta pod št. 26 in 28 ista, pod zaporedno številko 27 in 29 pa ni knjiženega nobenega dokumenta). Ob pregledu dokumentacije je IP ugotovil, da so dokumenti pod zaporedno številko 1, 2, 4, 5, 6, 8, 10, 11, 14, 15, 16, 18, 19, 20 bodisi dokumenti, ki jih je prosilec sam vložil pri organu, bodisi dokumenti, s katerimi je organ odgovarjal prosilcu. Dokument pod št. 7 je dokument, ki ga je prosilec, kot izhaja iz odredbe na dnu dokumenta, prav tako prejel v vednost. Navedeni dokumenti posledično predstavljajo komunikacijo med organom in prosilcem. Ker z dostopom prosilcev do njihovih lastnih vlog, vloženih pri organu, ni varovan namen zakonodajalca, tj. seznanjanje javnosti z delom organov oziroma zavezancev po ZDIJZ (tako npr. sodba Upravnega sodišča, št. I U 1043/2009 z dne 26. 1. 2011), je odločitev organa o zavrnitvi dostopa pravilna (čeprav obrazložena iz napačnih razlogov). Ne glede na dejstvo, da zahtevani dokumenti obstajajo, gre za dokumente, s katerimi prosilec že razpolaga, saj gre (kot že pojasnjeno) za njegove lastne vloge oz. odgovore organa na njegove vloge, oz. za dokument, ki ga je organ prosilcu poslal v vednost. Pričakovanje prosilca, da se mu kot informacija javnega značaja pošiljajo njegove lastne vloge (kot tudi odgovori na njih), po upravnosodni praksi nima zagotovljenega pravnega varstva v smislu anonimizacije njegovih osebnih podatkov (tako npr. sodba in sklep Upravnega sodišča, št. I U 1835/2011 z dne 12. 12. 2012). Ker prosilec v pritožbenem postopku nima pravovarstvenega interesa, da bi zahteval dostop do dokumentov, s katerimi že razpolaga, je IP na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP pritožbo v tem delu zavrnil (2. točka izreka te odločbe).

 

Glede dokumenta št. 9 v zadevi št. 3122-35/2013 je IP ugotovil, da gre za dokument, ki ga je drug državni organ poslal prvostopenjskemu organu kot prijavo. Organ navedene izjeme v postopku ni zatrjeval, zato je IP po uradni dolžnosti presojal, ali je treba dostop do navedenega dokumenta zavrniti zaradi varovanja tajnosti vira po tretjem odstavku 5.a člena ZDIJZ. Ta določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije ali njeno ponovno uporabo, če se zahteva nanaša na podatek, glede katerega zakon določa varovanje tajnosti vira. Z drugim odstavkom 16. člena ZIN je varovana identiteta tega vira, medtem, ko podatki ali obvestila, ki jih je ta vir dal, skladno s prvim odstavkom 16. člena ZIN uživajo varstvo pred razkritjem le, če so opredeljeni kot poslovna skrivnost ali druga tajnost. IP je iz dokumenta izločil tiste podatke, ki vsebujejo podatke prijavitelja, oz. podatke, na podlagi katerih je mogoče določiti identiteto prijavitelja, saj ti predstavlja izjemo od načela prostega dostopa do informacij javnega značaja. Ni pa mogoče vnaprej in na splošno trditi, da izjemo predstavljajo zahtevani dokument v celoti. Spremni dopis, s katerim je bila prijava odstopljena in informacije, ki ne razkrivajo prijavitelja, so prosto dostopne informacije javnega značaja. Določbo o tajnosti vira prijave je treba nujno povezati z institutom delnega dostopa (7. člen ZDIJZ), ki določa, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a člena ZDIJZ in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. S pregledom zahtevanega dokumenta št. 9, je IP ugotovil, da v obravnavanem primeru ne gre v celoti za dokument, z dostopom do katerega bi bilo ogroženo varovanje tajnosti vira prijave. Prav tako delni dostop v obravnavanem primeru ne bi ogrozil varovanih podatkov. IP je zato zahtevi prosilca do navedenega dokumenta delno ugodil; v delu, v katerem pa je dokument treba delno anonimizirati zaradi izjeme varovanja tajnosti vira, pa je pritožbo zavrnil na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP (2. tč. izreka te odločbe).

 

O preostalih dokumentih, tj. dokumentih št. 3, 12, 13, 17, 21-26, 30-35 iz zadeve št. 3122-35/2013 in o vseh dokumentih od zap. št. 1-25 iz zadeve št. 31227-14/2014 je IP v nadaljevanju presojal obstoj zatrjevanih izjem varstva upravnega postopka, izjeme varstva davčnega postopka in izjeme poslovne skrivnosti.

 

    1. Glede izjeme varstva upravnega postopka

 

Po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za obstoj te izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja:

(1) zahtevana informacija predstavlja podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi konkretnega upravnega postopka in

(2) razkritje zahtevanega podatka bi škodovalo izvedbi konkretnega postopka.

 

Upravni postopek je vrsta pravno urejenega postopka kot celote (zaporedja) procesnih dejanj, s ciljem oblikovati upravno pravno razmerje, tj. razmerje na področju upravnega prava. Z izdajo odločbe oz. upravnega akta je to razmerje tudi oblikovano. V konkretnem primeru gre za dva upravna postopka, ki ju je organ vodil v okviru svojih pristojnosti na področju avtorske in sorodnih pravic. Iz obeh postopkov izhaja, da je organ postopka zaključil z izdajo sklepa o odpravi nepravilnosti, v obeh zadevah je bil v teku tudi upravni spor, ki je v obeh zadevah že zaključen. Iz pojasnil organa izhaja, da gre za postopek nadzora, ki se nanaša na ugotavljanje skladnosti kolektivnih organizacij z določbami Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nad. ZKUASP). Organ je pojasnil, da se postopek zaključi s sklepom o ustavitvi postopka, kadar kršitev ni ugotovljena, v primeru ugotovljene kršitve pa s pravnomočno odločbo, s katero se kolektivni organizaciji odredi odpravo ugotovljene kršitve v določenem roku. IP ugotavlja, da sta tovrstna sklepa, s katerima se je postopek zaključil, v obeh primerih izdana, obe zadevi pa sta tudi pravnomočni. Organ je v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe navedel, da ZKUASP predstavlja specialni zakon, v odnosu z določbami o izvršbi ZUP, organ namreč v isti zadevi vodi tudi postopek ugotavljanja, ali je bila odločba organa izvršena. V postopku nadzora izvršitve ne gre za izvršilni postopek po ZUP, ki bi ga bilo mogoče šteti za zaključenega s pravnomočnostjo izdane odločbe o odreditvi odprave ugotovljene kršitve po ZKUASP, temveč je ta končan bodisi s sklepom o ustavitvi postopka (ugotovljena je odprava predhodno ugotovljene kršitve ZKUASP), bodisi s pravnomočnostjo odločbe (predhodno ugotovljene kršitve niso bile odpravljene, izreče se sankcija po ZKUASP). Organ navaja, da gre za ravno tak primer v primeru navedenih zadev, znotraj katerih urad vodi postopek nadzora izvršitve odrejene odprave ugotovljene kršitve. Ta posebni ugotovitveni postopek v obeh primerih še teče.

IP ugotavlja, da je organ z navedenim izkazal, da predstavlja zahtevana informacija podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi konkretnega postopka, s čimer je prvi pogoj za opredelitev izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaj iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izpolnjen. Vendar IP ni sledil temu, da postopek v konkretnem primeru še teče. Upravni postopek je postopek, ki se začne na zahtevo stranke oz. po uradni dolžnosti in ki se zaključi z izdajo posamičnega upravnega akta, tj. odločba, s katero organ odloči o predmetu postopka ali sklep. Oba akta imata točno določene sestavine in strukturo. Gre za najpomembnejšo fazo postopka, s katero organ dejansko stanje primerja s pravno normo in odloči o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika ali pravne osebe v konkretni upravni zadevi. Nadzorna postopka, ki ju je organ vodil z namenom ugotavljanja skladnosti kolektivnih organizacij z določbami ZKUASP oz. ZASP, sta se zaključila z izdajo sklepa, s katerima je organ kolektivno organizaciji odredil odpravo ugotovljenih kršitev. Navedena sklepa v postopku sta dokončna in pravnomočna. Dejstvo, da organ v isti zadevi z isto številko po pravnomočnosti sklepa vodi tudi postopek nadzora izvršitve izdanega akta, ne pomeni, da je predhodni postopek ugotavljanja skladnosti delovanja kolektivnih organizacij z določbami ZKUASP še v teku. Če bi bil v teku in še ne bi bil zaključen, organ sploh ne bi bil upravičen nadzorovati izvršitve navedenih sklepov, saj je izvršitev praviloma mogoča šele, ko določen akt postane dokončen in pravnomočen. Vodenje različnih postopkov v okviru iste zadeve z isto številko ne pomeni, da so tudi predhodni postopki nezaključeni. Glede na to, da sta oba nadzorna postopka v konkretni zadevi zaključena (z izdajo sklepa o ugotovljenih kršitvah), pa ni mogoče slediti organu, da bi razkrivanje zahtevanega podatka škodovalo izvedbi konkretnega postopka.

 

Drugi pogoj za opredelitev te izjeme predvideva uporabo škodnega testa, saj določa, da se sme zahteva za dostop do informacij javnega značaja zavrniti, če bi razkritje škodovalo izvedbi postopka, pri čemer je organ, ki zahtevo zavrne, tisti, ki mora nastanek škode izkazati za verjetno. Ker je po zakonu edina upoštevanja vredna škodna posledica škoda, ki lahko nastane za izvedbo upravnega postopka, a contrario to pomeni, da po njegovem dokončanju, dostopa do informacij ni več možno zavrniti iz tega razloga in bi morali biti javnosti načeloma dostopni vsi dokumenti in vse informacije iz takšnega postopka. Navedeno pomeni, da mora organ v vsakem primeru posebej pretehtati, ali bi razkritje neke informacije škodovalo izvedbi samega postopka. Te določbe se torej ne sme tolmačiti tako, da se dostop do podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi upravnega postopka, a priori zavrne, temveč je treba pretehtati možnost odobritve dostopa in morebitne škodljive posledice, ki bi z razkritjem dokumenta nastale za izvedbo konkretnega upravnega postopka. Iz obveznosti vsakokratne uporabe škodnega testa torej izhaja logična posledica, da se dostop do nekega dokumenta na podlagi 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ lahko v celoti zavrne zgolj v času, ko upravni postopek še traja, saj razkritje podatka, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi postopka, ki je že končan, ne more škodovati izvedbi postopka.

 

Dejstvo, da v povezavi z določenim upravnim postopkom tečejo drugi oz. nadaljnji postopki, ne pomeni, da upravni postopek pred tem še ni zaključen. Upravni postopek je bil z izdajo in vročitvijo sklepa že končan, dokumenta sta dokončna, glede na to, da je bilo o njiju odločeno tudi v upravnem sporu, pa sta dokumenta tudi pravnomočna. Organ ni izkazal škode, ki bi z morebitnim razkritjem zahtevanih dokumentov lahko nastala izvedbi že zaključenega postopka, saj postopku, ki je pravnomočno zaključen, škoda za njegovo izvedbo ne more več nastati. Navedeno stališče je potrdilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 1735/2018-43 z dne 27. 12. 2019, ki je poudarilo, da je »z izdajo in vročitvijo odločb upravni postopek že končan« in da »ni mogoče trditi, da bi razkritje vsebine odločbe škodovalo bodočemu ponovljenemu upravnemu postopku, torej upravnemu postopku, ki ga sploh še ni in obstaja zgolj hipotetična možnost, da bo še enkrat izveden«. Smiselno velja tudi za škodo, ki bi lahko nastala nadaljnjemu postopku preverjanja izvršitve navedenega sklepa. Dejstvo, da je organ vodil tudi postopek izvršitve izrečenih ukrepov, ne pomeni, da je zaradi tega postopka treba zavrniti dostop do dokumentov tudi iz postopka ugotavljanja skladnosti delovanja kolektivne organizacije z določbami ZKUASP.

 

IP dalje ugotavlja, da časovni pregled popisa navedenih zadev ne izkazuje, da bi organ še vedno vodil postopka nadzora izvršitve izdanih sklepov, drži pa navedba organa, da v navedenih postopkih še ni izdal sklepa o ustavitvi postopka, s katerima bi bila ugotovljena odprava predhodno ugotovljene kršitve ZKUASP. Tudi ob predpostavki, da IP sledi organu, da sta postopka nadzora izvršitve izrečenih ukrepov še v teku, pa IP ugotavlja, da organ v postopku z ničemer ni izkazal in konkretno navedel, kakšna škoda postopku nadzora izvršitve izrečenih ukrepov bi organu nastala. Iz sklepa je namreč jasno razvidno, kakšen ukrep je treba izvršiti in organ bo na podlagi izreka sklepa lahko neovirano presodil in preveril, ali je bil sklep izvršen ali ne. Vsak izrek oz. dispozitiv mora biti namreč natančen, popoln in določen. Organ se pri izkazovanju škode sklicuje na to, da bi lahko kolektivne organizacije ali drugi osebe prikrile ali uničile določene dokumente, pomembne za odločanje v postopkih nadzora, vendar kot že pojasnjeno, je postopek nadzora nad skladnostjo delovanja kolektivne organizacije že pravnomočno zaključen in v konkretni zadevi organ vodi le še nadaljnji postopek nadzora izvršitve sklepa, škode za navedeni postopek, pa razen s pavšalno in hipotetično navedbo, da bi »nastalo tveganje za nemoten potek postopka izvršbe« organ v ničemer ni izkazal.

 

IP je ocenil, da v konkretnem primeru obstoj škode za izvedbo postopka nadzora in postopka izvršbe v konkretnih zadevah, ki sta predmet pritožbenega postopka ni izkazan, s čimer ni izpolnjen drugi pogoj za obstoj izjeme po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

IP je zaključil, da izjema po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v konkretnem primeru ni podana.

 

    1. Glede izjeme davčnega postopka

 

Zavrnitev dostopa do spisovne dokumentacije je organ oprl tudi na izjemo po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da organ zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka ali davčne tajnosti, skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek.

 

Pojem zaupnosti davčnega postopka je v celoti vezan na davčno tajnost. Na to kaže tudi načelo tajnosti postopka iz 8. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDavP-2) po katerem se podatki zavezancev za davek obravnavajo kot davčna tajnost v skladu s tem zakonom in zakonom o obdavčenju in drugimi splošnimi akti, ki urejajo pobiranje davkov. Pojem davčne tajnosti je opredeljen v prvem odstavku 15. člena ZDavP-2, ki določa, da mora davčni organ kot zaupne varovati podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek, s katerimi razpolaga davčni organ. Načelo tajnosti podatkov ščiti zavezanca za davek pred razkritjem njegovega materialnega položaja, ki je razviden iz davčnih podatkov, ali se o njem lahko sklepa. Nadalje 16. člen ZDavP-2 z naslovom »dolžnost varovanja davčne tajnosti« določa, da uradne in druge osebe davčnega organa, izvedenci, tolmači, zapisnikarji in druge osebe, ki sodelujejo ali so sodelovale pri pobiranju davkov, in vse druge osebe, ki so zaradi narave svojega dela prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo sporočiti tretjim osebam, razen v primerih, določenih z zakonom, niti jih ne smejo same uporabljati ali omogočiti, da bi jih uporabljale tretje osebe.

 

Nadalje 17. člen ZDavP-2 ureja ukrepe in postopke za varovanje davčne tajnosti pri davčnem organu. Tako je v prvem odstavku tega člena navedeno, da mora biti vsak podatek oz. vsak dokument ali zbirka podatkov, ki vsebuje podatke, ki so davčna tajnost, vidno označen kot tak, razen če minister, pristojen za finance, s predpisom iz petega odstavka tega člena določi drugače.

 

Upoštevajoč zgoraj navedeno morajo biti torej za obstoj izjeme davčne tajnosti izpolnjeni naslednji pogoji:

- dokument nosi, v skladu s 17. členom ZDavP-2, oznako davčne tajnosti;

- s podatki razpolaga državni organ, ki odloča v davčnem postopku po določbah ZDavp-2. To so v skladu z 11. členom istega zakona Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije in drugi državni organi, kadar v davčnih in drugih stvareh odločajo o davkih;

- gre za podatke, ki se nanašajo na davčnega zavezanca in

- gre za podatke, ki so v zvezi z davčno obveznostjo.

 

V kolikor zahtevani dokument oz. podatek izpolnjuje navedene pogoje, pomeni, da je podana izjema iz 5. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Z vpogledom v zahtevano dokumentacijo je IP ugotovil, da ne gre za dokumente, ki bi nosili oznako davčne tajnosti. Podatki se sicer nanašajo na stranskega udeleženca, vendar pa se vsebina podatkov nanaša na podatke o skladnosti njegovega delovanja z določbami ZKUASP in na ukrepe glede odprave kršitev, torej ne gre za dokumente, ki bi jih upravni organ vodil z namenom, da na njihovi podlagi davčni organ odloči o davčni obveznosti konkretnega zavezanca. Tudi po definiciji davčnega organa iz 11. člena ZDavP-2 Urad RS za intelektualno lastnino ni državni organ, pristojen za pobiranje davkov, niti državni organ, ki v davčnih in drugih stvareh odloča o davkih. Pogoji za predmetno izjemo v obravnavani zadevi torej niso izpolnjeni, kar pomeni, da se je organ pri zavrnitvi skliceval na napačno izjemo.

 

Dejstvo, da so bili dokumenti pozneje predloženi v postopek pred FURS in so v tistem postopku dobili status davčne tajnosti, zgolj pomeni, da jih je kot takšne dolžan varovati FURS, ne pa tudi organi, ki so v upravnih postopkih iz svojih pristojnosti (ki po naravi niso davčni postopki) ustvarili oz. pridobili dokumente za namen svojih postopkov. Če bi sledili razlagi organa in stranskega udeleženca, da je izpolnjena navedena izjema od prostega dostopa zgolj zato, ker potekajo davčni postopki, v katerih se nahaja tudi predmetna dokumentacija, bi prišli do situacije, ko bi bili nenazadnje tudi vsi podatki o plači vseh javnih uslužbencev davčna tajnost, saj se tudi ti podatki nahajajo npr. v davčnih postopkih za odmero dohodnine posameznemu javnemu uslužbencu.

 

Tolmačenje navedene izjeme s strani organa je neustrezno, saj prosilec ni zahteval dokumentov iz davčnega postopka, temveč je zahteval dokumente iz upravnega postopka, ki ga vodi organ, ta postopek pa ni bil namenjen odločanju o davčni obveznosti zavezanca, zato izjeme varstva davčnega postopka v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati, saj niso izpolnjeni pogoji za predmetno izjemo.

 

    1. Glede izjeme poslovne skrivnosti

           

IP primarno ugotavlja, da vsi dokumenti, ki so vsebovani v navedenih zadevah, izhajajo iz časa, ko Zakon o poslovni skrivnosti (ZPosS)  še ni bil sprejet, zato je za presojo izjeme poslovne skrivnosti treba upoštevati določbe o poslovni skrivnosti takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1).

 

Pojem poslovne skrivnosti in varstvo poslovne skrivnosti je torej urejal ZGD-1, ki v določbah členov 39. in 40. razlikuje dva kriterija za določitev poslovne skrivnosti, subjektivnega (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) in objektivnega (drugi odstavek 39. člena ZGD-1), odvisno od tega, na kakšni podlagi se podatki štejejo za poslovno skrivnost. Družba določi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost s pisnim sklepom iz prvega odstavka citiranega člena, podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, pa morajo varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost (prvi in drugi odstavek 40. člena ZGD-1).

 

Izhajajoč iz določb 39. člena ZGD-1 je tako IP v obravnavanem primeru najprej presojal obstoj subjektivnega kriterija za določitev poslovne skrivnosti. Kot izhaja iz pravne teorije, se subjektivni kriterij poslovne skrivnosti odraža v tem, da upravičenec sam, s svojim aktom in s svojo voljo, označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Ta kriterij tako zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost, odredba je dana v splošnem aktu (npr. pravilniku) ali posamično, biti mora pisna in z njo morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati. Ob navedenih kriterijih je relevantno še, da odredba ne more veljati za nazaj, kar pomeni, da so lahko kršitve poslovne skrivnosti samo tista dejanja, ki so bila kot taka določena že v času, ko je odredba veljala. Pri subjektivnem kriteriju se tako zakon ne spušča v vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za poslovni subjekt, določitev je prepuščena njemu samemu. Poslovni subjekt je namreč tisti, ki ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje, zato ima tudi vedenje, koliko bi razkritje zahtevanega dokumenta vplivalo na njen konkurenčni položaj na trgu.

 

Zato je tudi neutemeljena navedba prosilca, da bi moral stranski udeleženec, če zatrjuje poslovno skrivnost, in enako organ v obrazložitvi, pojasniti, kako bi razkritje informacij vplivalo na konkurenčni položaj subjekta, onemogočalo njegovo pogajalsko izhodišče, vplivalo na možnost maksimiranja dobička ali na možnost, da doseže višjo ceno itd., na kar pa razkritje dejansko ne more imeti vpliva. V primeru subjektivnega kriterija zakon dopušča poslovnemu subjektu samemu, da po lastni oceni označi informacije, ki po njegovo predstavljajo poslovno skrivnost, pri čemer tretjim ni dolžan pojasnjevati zakaj je določene informacije označil za svojo poslovno skrivnost.

 

V zvezi s presojo subjektivnega kriterija v konkretnem primeru je IP tako ugotovil, da je stranski udeleženec obstoj le-tega dokazoval s predložitvijo Sklepa o poslovni skrivnosti z dne 11. 10. 2011, Pravilnika o postopku vpogleda v repertoar avdiovizualnih del in v uradno dokumentacijo … z dne 25. 8. 2011 in Pravilnika o zavarovanju osebnih podatkov v … z dne 17. 6. 2011.

 

IP ugotavlja, da se Pravilnik o zavarovanju osebnih podatkov ne nanaša na varstvo poslovne skrivnosti, saj se varstvo osebnih podatkov nanaša na določljivega posameznika, tj. na fizično osebo, medtem ko so poslovne skrivnosti informacije, ki pripadajo praviloma gospodarski družbi in ne posamezniku kot fizični osebi. Varstvo osebnih podatkov je dolžnost, ki jo upravljavcu osebnih podatkov nalaga Splošna uredba o varstvu podatkov oz. Zakon o varstvu osebnih podatkov, medtem ko predstavlja varstvo poslovne skrivnosti institut Zakona o poslovni skrivnosti oz. Zakona o gospodarskih družbah.

 

Ob vpogledu v Pravilnik o postopku vpogleda v repertoar avdiovizualnih del in v uradno dokumentacijo zavoda … IP ugotavlja, da ta dejansko po vsebini ne predstavlja akta o določitvi poslovne skrivnosti. Gre namreč za akt, ki opredeljuje dve vrsti postopkov dostopa do informacij – postopek vpogleda v repertoar avdiovizualnih del ter postopek vpogleda v uradno dokumentacijo …. Prvi postopek se nanaša na pravice po 155. členu, drugi pa na pravice po 160. členu v času sprejema Pravilnika veljavnega Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Pravilnik sam pa ne vsebuje določb o tem, kateri podatki stranskega udeleženca se štejejo za poslovno skrivnost. Iz 18. člena Pravilnika posredno izhaja, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, pridobljeni na podlagi vpogleda, in kopije dokumentov …. Glede na to, da je predmet Pravilnika vpogled v repertoar avdiovizualnih del (155. člen takrat veljavnega ZASP), oziroma v letno finančno poročilo in poročilo njenega nadzornega odbora (160. člen takrat veljavnega ZASP), določbe o poslovni skrivnosti ni mogoče razumeti, kot da se nanaša tudi na dokumentacijo iz upravnih postopkov nadzornega organa. IP zato ugotavlja, da ta Pravilnik ne predstavlja ustreznega akta o določitvi zahtevanih sporazumov za poslovno skrivnost po prvem odstavku 39. člena ZGD-1.

 

Drugače pa je IP ugotovil glede Sklepa o poslovni skrivnosti stranskega udeleženca. Ta namreč v 1. členu vsebuje določbo, ki opredeljuje, da se kot poslovna skrivnost štejejo vsi komercialni in/ali finančni podatki, informacije, listine in druga dokumentacija v zvezi s poslovanjem …, ki jo …  ali od njega pooblaščena oseba v kakršnikoli obliki sestavi, obdeluje, zbira in/ ali posreduje svojim poslovnim partnerjem, povezanim osebam ali katerikoli drugi osebi, vključujoč državne organe RS. Nadalje Sklep v obrazložitvi navaja, da se kot poslovna skrivnost štejejo zlasti podatki o finančnem stanju zavoda, o strateških usmeritvah zavoda ter podatki o poslovnih strankah, imetnikih pravic, prihodkih, obsegu prometa in poslovanja v zvezi s storitvami, ki jih opravlja stranski udeleženec. Drugače kot Pravilnik, torej Sklep vsebuje izrecno določbo o tem, katere podatke vse stranski udeleženec šteje za poslovno skrivnost. IP tako ugotavlja, da Sklep, ki ga je predložil stranski udeleženec, ustreza sklepu o določitvi poslovne skrivnosti po prvem odstavku 39. člena ZGD-1.

 

IP je glede na navedeno ugotovil, da je subjektivni kriterij za določitev poslovne skrivnosti glede zahtevanih informacij izpolnjen. Stranski udeleženec je namreč sprejel akt, v katerem je kot poslovno skrivnost določil med drugim tudi informacije v zvezi s poslovanjem …, med drugim tudi informacije, ki jih zavod posreduje državnim organom RS (razen če gre za podatke, ki so javni ali bi morali biti javni po zakonu, odločbi državnega organa ali na katerem drugem temelju). S sklepom je zavod seznanil vse zaposlene in sprejel tudi dolžnost, da so ti dolžni varovati podatke kot poslovno skrivnost.

 

Glede na to, da je v konkretnem primeru z navedenim izpolnjen subjektivni kriterij poslovne skrivnosti, ni potrebe po ugotavljanju, ali je izpolnjen tudi objektivni kriterij, saj za navedeno izjemo zadostuje, da je izpolnjen en izmed dveh kriterijev.

 

Glede pritožbene navedbe prosilca, da stranski udeleženec ni gospodarska družba, IP pojasnjuje, da se skladno s prakso IP in sodno prakso 39. člen ZGD-1 smiselno uporablja tudi za druge pravne osebe zasebnega prava. IP je stranskemu udeležencu na podlagi prvega odstavka 39. člena ZGD-1 in na podlagi istega Sklepa, kot je predložen v predmetni zadevi, že priznal obstoj izjeme poslovne skrivnosti glede pogodb, ki jih je zavod sklenil s tujimi kolektivnimi organizacijami (glej odločbo IP št. 090-40/2017/7 z dne 9. 5. 2017), dejansko stanje pa v navedenem primeru ni bistveno drugačno, da IP navedenega sklepa ne bi upošteval.

 

Ne glede na navedeno pa je IP ugotovil, da je stranski udeleženec kot poslovno skrivnost opredelil vse informacije, ki se nanašajo na njegovo poslovanje in posledično vse informacije, ki so vsebovane v navedenih upravnih postopkih, s tem pa tudi tiste dele dokumentacije, ki jih skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1 ne bi smel. Določba tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 namreč določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Določba tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 velja tako v primeru subjektivnega, kot objektivnega kriterija obstoja poslovne skrivnosti. Gre za t. i. absolutno javne podatke, tj. podatke, na katerih razkritje volja »prizadetega« poslovnega subjekta nima vpliva. Na podlagi teh določb se namreč dovoli dostop do podatka, če gre za podatke o kršitvi zakona. Oba iz presojanih postopkov sta bila postopka nadzora nad skladnostjo delovanja stranskega udeleženca glede na ZKUASP in oba postopka sta se zaključila z izdanim aktom organa, ki je stranskemu udeležencu naložil odpravo kršitev ZASP. Glede na to, da predstavljata sklepa v navedeni zadevi zaključna akta, s katerima je organ izvedel nadzorni postopek nad stranskim udeležencem, predmetna sklepa ne moreta predstavljati poslovne skrivnosti v delih, v katerih gre za ugotovitve organa o kršitvah zakona, ne glede na to, da je stranski udeleženec tudi ugotovitve organa označil kot svojo poslovno skrivnost.

 

IP opozarja, da stranski udeleženec kot poslovne skrivnosti ni označil zgolj podatkov, ki predstavljajo tržno in konkurenčno prednost stranskega udeleženca, temveč je kot poslovno skrivnost označil tudi dele upravnih aktov, ki ugotavljajo kršitve zakona, kot tudi dele aktov, ki predstavljajo pojasnila organa, postopanje organa, pripombe in ugotovitve. Prav tako je stranski udeleženec kot poslovno skrivnost označil pozive organa, pojasnila organa in druge dokumente iz samega postopka, česar ne more storiti. Oblastno delovanje določenega organa, način vodenja njegovega postopka, katere pozive organ posreduje zavezancu ali tretjim osebam, njegove zabeležke, uradni zaznamki in drugi dokumenti, ki jih v postopku ustvari organ, v okviru svojih zakonitih pristojnosti, ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti zasebnega zavoda ali kogarkoli. V tem delu je pravica stranskega udeleženca do varstva poslovne skrivnosti omejena tudi s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1, ki določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Ugotovitve organa in obrazložitev upravnih sklepov, ki podajo dejanski in pravni okvir ugotovitvam organa, ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti stranskega udeleženca, saj gre za javnopravno delovanje organa, in sicer na področju, ki ga tretji odstavek 39. člena ZGD-1 izključuje iz dometa varstva poslovne skrivnosti. IP na tem mestu še pojasnjuje, da je del zahteve prosilca upravna odločba (v konkretnem primeru v obliki sklepa), za katero veljajo določbe o obliki in sestavnih delov (XIII. poglavje ZUP). 214. člen ZUP določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati med drugim tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (tretja točka prvega odstavka), razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (peta točka prvega odstavka) in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (šesta točka prvega odstavka). Obrazložitev organa in opredelitev razlogov, ki so bili ključni za sprejeto odločitev, zato ne more biti poslovna skrivnost stranskega udeleženca. Postopki ugotavljanja kršitev zakona so namreč postopki, ki se vodijo po uradni dolžnosti in v javnem interesu, zato ne zadevajo samo organa in udeleženih strank, temveč predstavljajo odločbo, ki je bila izdana v javnem interesu; dejstva, ugotovljena v taki odločbi, tako ne morejo biti v celoti označena kot poslovna skrivnost posamezne stranke postopka. IP je kot poslovno skrivnost upošteval le tiste dele dokumentov organa, iz katerih je nedvomno razvidno, da citira navedbe stranskega udeleženca, v preostalem delu, pa gre za ugotovitve organa, za njegove pozive, za njegove zabeležke, dopise in pojasnila, citiranje zakonodaje. Javnopravno delovanje organa ne more predstavljati poslovne skrivnosti nikogar. IP je zato poslovno skrivnost upošteval le pri tistih dokumentih, ki jih je ustvaril stranski udeleženec (odgovori na pozive, pojasnila stranskega udeleženca), in deli dokumentov organa, kjer je organ zgolj povzemal navedbe stranskega udeleženca, ne pa tudi tisti deli, kjer je te navedbe interpretiral in presojal in postavljal v okvir ugotovitev posamezne kršitve zakona. Nenazadnje se z navedenim strinja tudi stranski udeleženec, ki je v eni od svojih vlog navedel, da »ne vidi težav v tem, da se razkrijejo postopki nadzora po tem ko so zaključeni, tudi z vpogledom v njegove odgovore, razen v delu, ki predstavlja poslovno skrivnost, saj v primeru ugotovljenih nepravilnosti dejansko obstoji javni interes za seznanitev s kršitvami«.

 

IP prav tako pripominja, da je odločitev organa, da bo dostop do celotne zadev zavrnil s sklicevanjem na številne izjeme po ZDIJZ nekonsistentna, s tem, da je organ sam, na svoji spletni strani, javno objavil dokumente, glede katerih v izpodbijani odločbi trdi, da predstavljajo izjemo varstva upravnega postopka, poslovne skrivnosti stranskega udeleženca in davčno tajnost.

 

Glede na navedeno je IP pregledal dokumentacijo in popis zadeve in ugotovil, da so v zadevi št. 3122-35/2013 dokumenti z zaporednimi št. 12, 13, 22, 23, 25, 30 (razen spremnega dopisa) in dokument 34 dokumenti, ki jih je napisal  oz. ustvaril stranski udeleženec in gre za njegove navedbe, zato je IP glede navedenih dokumentov v celoti priznal izjemo poslovne skrivnosti, saj gre za dokumente stranskega udeleženca, ki skladno s Sklepom o poslovni skrivnosti stranskega udeleženca, predstavljajo njegovo poslovno skrivnost. Enako velja tudi za dokumente pod zap. št. 2, 4, 8, 10, 12 (razen spremnega dopisa), 15, 16, 18, 19 in 25 v zadevi št. 31227-14/2014.

 

Glede dokumentov št. 3, 17, 21, 24, 26, 31, 32, 33 in 35 v zadevi št. 3122-35/2013 in dokumentov št. 1, 3, 7, 9, 11, 13, 14, 17, 20-24 v zadevi št. 31227-14/2014 pa IP ugotavlja, da gre za dokumente, ki jih je ustvaril organ sam ali drugi državni organi, zato je IP v navedenih dokumentih odločil, da predstavljajo informacijo javnega značaja v tistem delu, v katerem gre za ugotovitve organa o kršitvi zakona in v tistem delu, v katerem predstavljajo javne podatke oz. javnopravno delovanje organa. IP na tej točki pripominja, da so dokumenti pod zaporednimi št. 26, 33 in 35 (zadeva št. 3122-35/2013) in dokumenti pod zaporednimi št. 11, 17 in 22 (zadeva št. 31227-14/2014) javno objavljeni tudi na spletu (sklepa organa in sodbe Upravnega oz. Vrhovnega sodišča), na kar je v pritožbi opozoril tudi prosilec.

 

IP zato ni sledil organu v delu, v katerem je ta prosilcu v celoti zavrnil dostop do predmetne dokumentacije, saj je ugotovil, da je treba dele dokumentacije, ki se nanašajo na ugotovitve organa o kršitvi zakona in tiste, ki predstavljajo javne podatke in javnopravno delovanje organa, razkriti na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZGD-1. IP je pritožbi prosilca glede dostopa do zahtevane dokumentacije delno ugodil, odločbo na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP delno odpravil in organu naložil, da prosilcu posreduje dokumente na način, kot to izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe.

 

    1. Glede izjeme varstva osebnih podatkov

 

Glede dokumentov, za katere je IP skladno s 1. tč. izreka te odločbe odločil, da jih mora organ posredovati prosilcu, je IP po uradni dolžnosti preizkusil, ali so v konkretnem primeru morebiti podane tudi druge izjeme po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ ter ugotovil, da dokumenti vsebuje določene osebne podatke (imena in priimki posameznih fizičnih oseb, naslovi, podpisi).

 

V skladu s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ zavrne dostop do informacije javnega značaja, če se podatek nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

 

Glede izjeme varstva osebnih podatkov IP pojasnjuje, da se je s 25. 5. 2018 začela uporabljati Splošna uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov). Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov je torej pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZVOP-1), kar pomeni, da se v določenih delih ZVOP-1 ne uporablja več.

 

Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 nadalje določa, da javni organi oz. javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, zato je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e).

 

IP je po uradni dolžnosti organu naložil, da v dokumentaciji prekrije tiste osebne podatke (imena in priimke posameznikov, elektronska sporočila fizičnih oseb – dokumenta št. 5 in 6 v zadevi št. 31227-14/2014), za katere je ugotovil, da za njihovo posredovanje prosilcu oz. javnosti ne obstaja zakonska podlaga, zato jih mora organ, v skladu s 7. členom ZDIJZ in 19. členom Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/05, 119/07, 95/11 in 24/16), pred posredovanjem dokumentov prosilcu prekriti.

 

IP je dovolil razkritje naslednjih osebnih podatkov:

- imena in priimki javnih funkcionarjev in javnih uslužbencev, saj so ti podatki javni na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ;

- osebnih podatkov zakonitih zastopnikov poslovnih subjektov (direktor zavoda ipd.), katerih vpis v javni register je obvezen; identifikacijski podatki o osebah, pooblaščenih za zastopanje subjektov, se namreč vpisujejo v sodni register ravno z namenom, da lahko vsakdo, ki posluje s subjektom, preveri, ali tega res zastopa upravičena oseba,

- osebnih podatkov odvetnika, saj v dokumentih nastopa kot poslovni subjekt in ne kot fizična oseba;

 

ZDIJZ v 7. členu določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta (delni dostop). Organ mora podatke izbrisati na način iz 21. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/05 in 119/07), ki določa, da se v primeru, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. čl. ZDIJZ, šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče med drugim fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki. Skladno z navedenim je IP organu naložil izvedbo delnega dostopa.

 

  1. Glede pritožbe v delu, ki se nanaša na dostop do dokumentov iz zadeve št. 31227-27/2019

 

IP je v tem delu v celoti sledil navedbam organa iz izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na izjemo varstva upravnega postopka. Gre namreč za dokumente, ki so nastali v nadzornem postopku, razkritje katerih bi škodovalo izvedbi konkretnega upravnega postopka, saj bi ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ta ne bi mogla izvesti. IP je sledil tudi ugotovitvi organa, da dejansko stanje še ni dokončno ugotovljeno, v teku je namreč pridobivanje podatkov in morebitnih dokazov. Če bi se javnost seznanila z informacijami v tej fazi, bi to imelo negativen vpliv na ugotovitev dejanskega stanja, kot tudi na zakonitost in pravilnost inšpekcijske odločbe.

 

IP je ugotovil, da je organ v s svojo obrazložitvi izpodbijane odločbe v tem delu utemeljil oba kriterija za obstoj izjeme varstva upravnega postopka, in sicer tako dejstvo, da gre za podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi konkretnega upravnega postopka, kot tudi konkretno izkazano škodo, ki bi nastala upravnemu postopku. IP je pritožbo prosilca v tem delu posledično zavrnil, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot to izhaja iz 2. tč. izreka te odločbe.

 

IP v zaključku še dodaja, da je po uradni dolžnosti pregledal celotno dokumentacijo tudi z vidika obstoja zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja, ki jo je zatrjeval stranski udeleženec na prvi stopnji in ugotovil, da pogoji za navedeno izjemo niso podani. IP vprašanja na tej točki podrobneje ni obrazložil, saj stranski udeleženec glede navedene izjeme ni podal pritožbe.

 

Prosilec v pritožbi tudi navaja, da je razkritje dokumentacije v javnem interesu, vendar IP navedenemu (v delu, v katerem je pritožbo prosilca zavrnil) ni sledil. Glede na to, da gre v zavrnjenem delu za informacije, ki predstavljajo poslovno skrivnost stranskega udeleženca, je IP ob tehtanju poslovne skrivnosti stranskega udeleženca in interesa javnosti do razkritja informacij ugotovil, da navedene informacije niso takšne narave, da bi razkritje prispevalo k širši razpravi in razumevanju nečesa, kar je pomembno za širšo javnost. Bistvo presoje testa javnega interesa je torej v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je javni interes za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je javni interes za razkritje informacije lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj test javnega interesa zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oz. interesov. Test javnega interesa zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši javni razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Javni interes za razkritje je npr. močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo ipd. IP je mnenja, da je že zakonodajalec sam v okviru tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 presodil, da je pri tehtanju med poslovno skrivnostjo in javnim interesom, treba dati javnemu interesu prednost, kadar gre za informacije, ki kažejo na kršitve zakona (ne pa tudi glede preostalih dokumentov, ki jih posamezna organizacija označi za svojo poslovno skrivnost), čemur je sledil tudi IP, s tem ko je organu naložil, da prosilcu posreduje dokumentacijo na način, kot izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe.

 

  1. Sklepno

 

Glede na vse navedeno IP zaključuje, da je pritožba prosilca glede dostopa do dokumentacije iz zadev organa št. 3122-35/2013 in 31227-14/2014 delno utemeljena. Organ je v izpodbijani odločbi napačno uporabil materialno pravo, zato je IP, na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, delno odpravil izpodbijano odločbo in sam odločil o zadevi ter organu naložil posredovanje informacij na način, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

Glede preostalih dokumentov, ki so del upravnih zadev organa št. 3122-35/2013 in 31227-14/2014 in niso navedeni v 1. tč. izreka te odločbe, glede podatkov, ki jih je organ skladno s tč. 1.1 in 1.2. izreka te odločbe na dokumentih dolžan prekriti ter glede dokumentacije iz zadeve št. 31227-27/2019 je IP pritožbo prosilca zavrnil na podlagi prvega in tretjega odstavka 248. člena ZUP, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

mag. Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.,

svetovalka Informacijskega pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

Informacijska pooblaščenka