Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 20.11.2019
Naslov: prosilec - Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta
Številka: 090-239/2019
Kategorija: Mediji, Ali gre za zlorabo pravice?, Javni uslužbenci, funkcionarji
Status: Odobreno


POVZETEK:

V obravnavanem primeru je organ s sklicevanjem na zlorabo pravice, dostop do zahtevanih informacij zavrnil. Glede na to, da  organ pojmu javnih sredstev z vidika transparentnosti in prostega dostopa do zahtevanih informacij v izpodbijani odločbi načeloma ni oporekal, je IP presojal le, ali je prosilka s svojo zahtevo dejansko zlorabila pravico dostopa do informacij javnega značaja po petem odstavku 5. člena ZDIJZ. IP je ugotovil, da ne gre za ponavljajočo se zahtevo za isto zadevo, ampak je zahteva prosilke povezana z željo pridobiti vsa izplačila organa z imeni in priimki v elektronski obliki, česar ji organ do sedaj še ni posredoval. Po mnenju IP zahteva tudi ni očitno nedovoljena in neutemeljena, saj je usmerjena izključno v informacije, ki so javnega značaja in so lahko prosto dostopne, zato IP ni sledil navedbi organa, da je prosilka prekoračila pravno mejo pravice dostopa do informacij javnega značaja.  Glede očitka organa, da je prosilka zahtevala veliko količino informacij, pa je IP pojasnil, da zbir informacij iz različnih evidenc, na kar se je skliceval organ, samo po sebi še ne more pomeniti, da je zaradi tega dela prekomerno trpelo drugo delo organa. Zgolj večji obseg zahtevanih informacij in s tem povezano dodatno delo za organ, še ne pomeni zlorabe pravice. Glede navedb organa, da prosilka enostransko in neobjektivno poroča, pa je IP opozoril, da ima organ v primeru, da je medij objavil novico, ki ni resnična ali da je zavajajoče v smislu, da je bila z objavo prizadeta pravica ali interes organa oz. njegovih zaposlenih, možnost oz. pravico, da v skladu s 26. členom ZMed zahteva popravek. Prav tako lahko organ zoper medij vloži tožbo. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi organ to svojo pravico zoper medij uporabil oz. izkoristil, vsekakor pa zgolj »predvidevanja« organa, ne morejo biti razlog za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja. IP namreč v vlogi prosilke in celotne predložene dokumentacije ni zaznal okoliščin, ki bi vzbujali pomisleke o slabih namerah prosilke.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-239/2019/6

Datum: 21. 11. 2019

 

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14 – ZDIJZ-C in 50/14-ZDIJZ-D, v nadaljevanju ZDIJZ), 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 17. 10. 2019 PRO PLUS, d.o.o., …, Kranjčeva ulica 26, 1521 Ljubljana (dalje prosilka), zoper odločbo z dne 16. 10. 2019, št. 103-2/19-AKM-bf, Univerze v Ljubljani, Ekonomske fakultete, Kardeljeva ploščad 17, 1000 Ljubljana (dalje organ), v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilke z dne 17. 10. 2017, zoper odločbo organa z dne 16. 10. 2019, št. 103-2/19-AKM-bf se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilki v roku enaintridesetih (31) dni od prejema te odločbe po elektronski poti posredovati naslednje dokumente: Excel tabele za leto 2016, 2017 in 2018, za vsa izplačila vseh prejemnikov izplačil organa, z imeni in priimki, po kriterijih:
  • BRUTO PLAČE - REDNO DELO + NADOMESTILA PLAČ
  • BRUTO PLAČE - DODATNA PEDAGOŠKA OBVEZNOST
  • BRUTO PLAČE - USPEŠNOST - PRODAJA BLAGA IN STORITEV NA TRGU
  • BRUTO PLAČE - USPEŠNOST - POVEČAN OBSEG DELA
  • AVTORSKI HONORARJI - JS PRORAČUN
  • AVTORSKI HONORARJI - JS NEPRORAČUN
  • AVTORSKI HONORARJI - TRŽNI VIRI
  • POGODBE O DELU - JS PRORAČUN
  • POGODBE O DELU - JS NEPRORAČUN
  • POGODBE O DELU - TRŽNI VIRI
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilka je dne 27. 9. 2019 na organ naslovila elektronsko sporočilo, v katerem je na podlagi ZDIJZ prosila, da ji organ po elektronski poti posreduje dokumente na spodaj navedena vprašanja za prav vsa izplačila prav vseh prejemnikov izplačil organa, in sicer:

1. Koliko prihodkov je imel organ od prodaje blaga in storitev na trgu v preteklih treh letih (od 2016 do 2018) in koliko od tega je bilo prihodkov od javnega sektorja v Sloveniji?

2.) Kaj so bili vsebinsko glavni viri?

3.) Koliko je bilo vsako leto presežkov prihodkov nad odhodki iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu? Na kakšen način se je presežek delil?

4.) Komu (ime, priimek, funkcija) so bila razdeljena sredstva za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu v zadnjih treh letih (od 2016 do 2018) - prosi za podatke iz akontacije in poračuna, torej tudi za izplačila, ki so zapadla v naslednje leto - denimo 2019 za 2018?

5.) Koliko in komu (ime, priimek, funkcija) je organ izplačal honorarje iz druge tržne dejavnosti? Prosi, da organ podatke razčleni po finančnem viru.

6.) Koliko in komu (ime, priimek, funkcija) je organ izplačal delovno uspešnost iz drugega naslova?

7.) Koliko in komu (ime, priimek, funkcija) je organ izplačal zneske za pedagoško nadobremenitev?

8.) Kakšen je bil prihodek iz naslova prispevkov, ki jih morajo za dokončanje študija plačati študenti brez statusa (pristop k izpitu, zagovor in priprava diplome in podobno)?

9.) Koliko in komu ter na kakšen način (ime, priimek, funkcija) je organ izplačal honorarje za izveden izredni študij?

9.) Koliko in komu (ime, priimek, funkcija)je organ izplačal za sodelovanje v diplomskih, magistrskih in doktorskih komisijah za študente z ali brez statusa?

10.) Kakšen delež sredstev iz tržne dejavnosti je organ odvedel v razvojni sklad Univerze v Ljubljani, prosi za natančno specifikacijo?

 

Organ je o zahtevi prosilke odločil z odločbo z dne 16. 10. 2019, št. 103-2/19-AKM-bf, s katero je zahtevo prosilke zavrnil, zaradi očitne zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. Posebni stroški niso nastali.

 

V obrazložitvi odločbe je organ navedel, da se zaveda, da je namen ZDIJZ kot tudi raziskovalnega dela novinarjev zagotavljanje transparentnosti dela državnega organa in drugih proračunskih porabnikov, med katere sodi tudi organ. Vendar pa se v konkretnem primeru po mnenju organa ne more govoriti, da zadevno raziskovalno novinarstvo prosilke temelji na zasledovanju izpolnjevanja namena zakona, ki izhaja iz pravice posameznika, da pridobi dostop do informacij javnega značaja, kot to opredeljuje 39. člen Ustave Republike Slovenije. Namreč, z zahtevkom, kot ga je v svoji vlogi z dne 27. 9. 2019 izkazala prosilka, ta v ničemer ne stremi k zagotavljanju odprtosti (transparentnosti) delovanja države v najširšem smislu (v tem primeru EF UL), pač pa gre za jasno izkazano zlorabo instituta dostopa do informacij javnega značaja, saj je prosilka vse podatke, ki jih želi pridobiti na osnovi vloge z dne 27. 9. 2019, že prejela na podlagi oddane vloge z dne 1. 8. 2019. Naknadno je sedaj z zadevno vlogo zahtevala še prav vse ostale podatke, kot to izhaja iz zahteve (»za prav vsa izplačila vseh prejemnikov izplačil na EF UL«), torej tudi te, ki ji jih je fakulteta že posredovala. Pridobivanje informacij, s katerimi razpolagajo zavezanci (tudi organ), predstavlja način javnega nadzora nad njihovim delovanjem, vendar se v zadevnem primeru, po navedbah organa, ne more govoriti o zahtevku, ki bi izviral iz namena omenjene pravice, pač pa o očitni zlorabi, saj je organ prosilki skladno z njeno prejšnjo vlogo po ZDIJZ z dne 1. 8. 2019, ter vsemi dopolnitvami zadevne vloge, ki jih je prosilka po njenih lastnih navedbah uskladila z rektorjem Univerze v Ljubljani prof. dr. Igorjem Papičem, že dobila. Tako so ji bili po vlogi z dne 1. 8. 2019 (vendar v manjšem obsegu), poslani isti podatki, kot jih sedaj zahteva v novi vlogi z dne 27. 9. 2019, pri čemer je bila prosilka za preostale točke iz vloge z dne 1. 8. 2019, za katere ji organ ni posredoval podatkov, napotena na spletno stran EF UL, kjer so vsi zahtevani podatki razvidni iz letnih poročil organa. Ker je organ pri posredovanju zahtevanih podatkov zaradi zaščite osebnih podatkov in preprečitve nadaljnje obdelave le-teh. prosilki posredoval podatke v fizični obliki (pred tem je bil dokument, ki je bil ustvarjen samo zaradi želje prosilke, pretvorjen v -jpeg obliko in natisnjen) z redno pošto in ne po elektronski pošti ter v Excel tabeli, kot je to želela prosilka je ta, kot izhaja iz korespondence, ki jo je imela z organom, verjetno v afektu užaljenosti na organ naslovila novo zahtevo za prav vse podatke (vseh izplačil, vsem), s čimer pa je jasno izkazala, da namen njene druge zahteve izhaja prvenstveno iz želje po obračunavanju z organom, pri čemer podatki in njihovo pridobivanje le-teh niso v interesu njihovega razkrivanja (večinoma jih je že dobila), ampak želi s svojim ravnanjem očitno zgolj povzročiti dodatno delo organu in njenim zaposlenim, ki so podobno delo za njeno predhodno zahtevo že opravili. Dela je bilo veliko in organ nima javnih virov za plačevanje tovrstnega dela, sploh pa ne za podvajanje takšnega dela. Ob navedenem je organ še posebej opozoril, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V zadevnem primeru pa so bili želeni podatki (glede prve vloge prosilke) zbrani iz različnih dokumentov in združeni v nov dokument z vsemi karakteristikami in vsebino, ki jo je prosilka zahtevala (če ravno organu ne bi bilo treba izvesti takšne analize podatkov, saj mu ZDIJZ takšne obveznosti ne nalaga). Ker se organ zaveda pomembnosti varovanja osebnih podatkov in spoštuje zasebnost zaposlenih, zadevnih podatkov, kot so bili zbrani in pripravljeni, zaradi tveganj pri pošiljanju, kot si je to želela prosilka, predvsem pa zaradi izjemno slabih izkušenj z njihovo manipulacijo, ni posredoval preko elektronske pošte, pač pa preko navadne pošte priporočeno. Organ je še dodal, da četudi bi prosilki podatke posredoval po elektronski pošti (in s tem v celoti izpolnil njeno željo po načinu seznanitve s podatki), bi ji zadevne podatke posredoval zgolj v obliki, v katerih jih hrani, torej v jpeg obliki in ne Excel datoteki. Zaradi varstva osebnih podatkov se je organ odločil za bolj varen način posredovanja, podatki pa so kot taki še vedno berljivi, tako fizično kot tudi strojno, saj si jih lahko prosilka brez dodatnega dela preko optičnega bralnika, pretvori v elektronsko obliko. Seveda pa je tak način zamudnejši in zmanjšuje verjetnost zlorab in zlonamernih interpretacij vsebine posredovanega gradiva. Organ se v nobenem primeru ne želi izvzeti iz obsega in namena, ki ga zasleduje ZDIJZ, vendar pa se pri zahtevi, kot jo je dne 27. 9. 2019 podala prosilka, lahko jasno razbere, da gre za zlorabo pravice s strani prosilke, saj je ta s svojo zahtevo prekoračila pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja in kot taka ravnala v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja ter s tem vplivala na izvrševanje javnopravnih nalog organa v škodo javnemu interesu, saj bi se za zbiranje takšnega števila podatkov (vsa izplačila vsem) moralo angažirati precejšnje število zaposlenih pri organu, to pa gotovo ni namen, ki ga zasleduje ZDIJZ. Organ je ponovno poudaril, da so morali javni uslužbenci za pripravo podatkov opraviti ogromno dela, za katerega organ nima pokritja v javnih virih. Organ ob zgoraj navedenem še poudarja, da v celoti soglaša, da mora biti finančno poslovanje organa kot javnega zavoda brez dvoma transparentno (to je jasno razvidno iz dokumentov/podatkov, ki jih je organ posredoval prosilki v njeni prvotni zahtevi), vendar pa prosilka v svoji drugi zahtevi ni zahtevala podatkov, ki bi kazali pravilnost poslovanja, temveč je zahtevala prav vse podatke, pri čemer ne gre za podatke, ki izhajajo iz enega dokumenta, pač pa za podatke, ki izhajajo iz ogromno dokumentov, različnih evidenc in ki terjajo od organa ogromno dodatnega delovanja in združevanja raznovrstnih evidenc (tako je organ deloval že ob prvotni zahtevi prosilke, preden ji je posredoval želene podatke, čeravno skladno z ZDIJZ takšno delovanje organa ni predvideno oz. obvezujoče). V zaključku je organ še navedel, da s polno odgovornostjo dodaja, da je ravnanje novinarjev in njihovo domnevno raziskovalno novinarstvo na področju izplačil avtorskih honorarjev in plač javnih uslužbencev v visokem šolstvu predvsem s strani medijske hiše POP TV že od prvih objav spletne aplikacije (SUPERVIZOR) temeljilo zgolj in samo na enostranskem in neobjektivnem poročanju, ki je brez kakršnekoli vsebinske obrazložitve sklenjenih pogodb in izplačanih honorarjev prepustilo velik del javnih uslužbencev, ki so se znašli v teh poročanjih, neupravičeni in predvsem nepošteni medijski gonji in linču. Škode, ki je bila ustvarjena vsem tistim, ki so bili žrtve te gonje, ni povrnil nihče, ob tem pa javnosti tudi ni bilo nikoli jasno sporočeno, koliko raznovrstnega dela je bilo dejansko opravljenega in kako velik delež le-tega je bil financiran iz absolutno neproračunskih sredstev. Dodatno je organ še izpostavil, da je verjetno treba na drugem mestu presoditi, kaj tovrstna zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja pomeni za intenco zakona v luči dejstva, da na današnji dan po dodatnih ravnanjih prosilke in njenega delodajalca že lahko upravičeno sklepa na tendencioznost ravnanja prosilke in medijske hiše, za katero dela, kar lahko organ vsak hip dokaže z ustreznim gradivom in bo v drugih postopkih to po potrebi tudi naredil. Glede na današnji dan že jasne izjave prosilke o domnevnih pritiskih, grožnjah in izsiljevanju lahko predpostavimo, da bo tudi ta zapis razumela kot grožnjo. Poudarjamo, da gre za uradni dokument in jasno izraženo namero, da bo organ zaščitil svoje zaposlene in njihovo integriteto. Na podlagi določil ZDIJZ in zapisane obrazložitve ter sodne prakse na področju zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja je organ ugotovil, da so izpolnjeni vsi pogoji za zavrnitev zahtevka prosilke, zato je odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

 

Zoper zgoraj navedeno odločbo je prosilka vložila pritožbo z dne 17. 10. 2019, v kateri je navedla, da je odločitev organa neutemeljena, saj nedvoumno izhaja, da gre za informacije javnega značaja. Kar ne nazadnje potrjuje tudi zadnja sodba v zadevi Stanislave Setnikar Cankar, iz katere je jasno, čemur pritrjuje tudi sodišče, da so podatki o izplačilih javni, torej informacije javnega značaja. Prosilka pritrjuje organu, da ji je posredoval imena za 15 najvišjih izplačil za vsako zahtevano postavko. Ker ji organ, kot edini od 26 fakultet, podatkov ni želel posredovati po elektronski pošti, je vložila novo zahtevo po ZDIJZ z dne 27.9.2019, s katero je zahtevala za vsa izplačila tudi imena. Namreč, takšna je bila že prva zahteva, ampak je v luči dogovora z rektorjem UL prof. dr. Igorjem Papičem, da na podlagi anonimiziranih podatkov omeji poimenski seznam, tudi pričakovala, da se bodo dogovora držale vse članice Univerze v Ljubljani. Prosilka je še navedla, da se organ sklicuje tudi na zahtevo po podatkih v Excel obliki, kar je bila njena prošnja, ne pa zahteva (brez težav ji je sledila polovica fakultet). Ker je organ navedel, da je podatke uničil, se prosilka sprašuje, ali je to kršitev 39. člena ZDIJZ?

 

Organ je z dopisom z dne 30. 10. 2019, številka: 73-1/19-MT-mu, poslal pritožbo prosilke s prilogami v odločanje IP. Organ je opravil preizkus pritožbe in ugotovil, da je pritožba pravočasna, vložena po upravičeni osebi in dovoljena. Organ je ob tem še obširno pojasnil, da sprejema mnenje prosilke, da gre za podatke, ki sami po sebi brez dvoma predstavljajo informacije javnega značaja, čemur tudi ne oporeka v izdani negativni odločbi, vendar pa se organ ne more strinjati z ravnanjem prosilke, ki jasno izkazuje, da gre za njeno osebno reakcijo in njen osebni interes v odnosu do organa ter s tem posledično za zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Prosilka je namreč na organ v kratkem časovnem obdobju vložila tri zahtevke za posredovanje podatkov o prejemkih zaposlenih, pri čemer se zahteve nanašajo na enake podatke. Potem ko je fakulteta prvi zahtevi prosilke ugodila in je ta s podatki potemtakem že razpolagala, jih je zahtevala znova. To tudi sama navaja v korespondenci s fakultetnimi službami in v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, kjer navaja, da ji fakulteta podatkov ni posredovala v elektronski obliki, kar so na osnovi dogovora z rektorjem (tako zatrjuje) naredile vse ostale fakultete, ampak s poštno pošiljko v fizični obliki. Prosilkine zahteve za posredovanje identičnih, vendar še obsežnejših informacij, so brez pravne podlage, s ponavljajočimi se zahtevami pa prekomerno obremenjuje delo fakultetnih služb, pri čemer pridobljene podatke javnosti preko medijske hiše POP TV posreduje na neobjektiven način ter enostransko prikrojene, s čimer v širši javnosti ustvarja medijske afere in napačen vtis, ki ne ustreza resnici. Organ, kot že večkrat napisano in sporočeno, sprejema in podpira sledenje namenu ZDIJZ kot tudi raziskovalno delo novinarjev, katerega namen je zagotoviti transparentnost dela državnega organa in drugih proračunskih porabnikov, med katere spada tudi organ. Pridobivanje informacij, s katerimi razpolagajo zavezanci (tudi organ), predstavlja način javnega nadzora nad njihovim delovanjem. Vendar pa po mnenju organa v zadevnem primeru ne moremo govoriti o zahtevku, ki bi izviral iz namena omenjene pravice, pač pa o očitni zlorabi. Prosilki je namreč organ skladno z njeno prejšnjo vlogo po ZDIJZ z dne 1. 8. 2019 ter z njenimi dopolnitvami, ki jih je le-ta po njenih lastnih navedbah uskladila z rektorjem Univerze v Ljubljani, navedene podatke v veliki meri že posredoval. Tako so ji bili po vlogi z dne 1. 8. 2019 (vendar v manjšem obsegu), poslani isti podatki, kot jih sedaj zahteva v novi vlogi z dne 27. 9. 2019, pri čemer je bila prosilka za preostale točke iz vloge dne 1. 8. 2019, za katere ji organ ni posredoval podatkov, napotena na spletno stran organa, kjer so vsi zahtevani podatki razvidni iz letnih poročil organa. Ker je organ pri posredovanju zahtevanih podatkov zaradi zaščite osebnih podatkov in preprečitve nadaljnje obdelave le-teh prosilki posredoval podatke v fizični obliki (pred tem je bil dokument, ki je bil ustvarjen samo zaradi želje prosilke, pretvorjen v jpg. obliko in natisnjen) z redno pošto in ne po elektronski pošti ter v Excel tabeli, kot je to želela prosilka, je ta, kot izhaja iz korespondence, ki jo je imela z organom, verjetno v afektu užaljenosti na organ naslovila novo zahtevo za prav vse podatke (vseh izplačil vsem zaposlenim), kar pa jasno nakazuje, da namen njene druge zahteve izhaja prvenstveno iz njene želje po obračunavanju z organom, pri čemer podatki in njihovo pridobivanje le-teh niso v interesu njihovega razkrivanja (večinoma jih je že dobila in tudi razkrila), ampak želi s svojim ravnanjem očitno zgolj povzročiti dodatno delo fakulteti in njenim zaposlenim, ki so podobno delo za njeno predhodno zahtevo že opravili. Organ se v nobenem primeru ne želi izvzeti iz obsega in namena, ki ga zasleduje ZDIJZ, vendar pa se pri zahtevi, kot jo je dne 27. 9. 2019 podala prosilka, lahko jasno razbere, da gre za zlorabo pravice s strani prosilke, saj je ta s svojo zahtevo prekoračila pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja in s tem ravnala v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja ter tako vplivala na izvrševanje javnopravnih nalog organa v škodo javnemu interesu, saj zbiranje takšnega števila podatkov (vsa izplačila vsem) zahteva angažiranje številnih zaposlenih na UL EF, to pa gotovo ni namen, ki ga zasleduje ZDIJZ. Ob zapisanem prosilka v pritožbi tudi lažno prikazuje, da naj bi bil organ zahtevane podatke uničil, s čimer skuša ustvariti vtis o njenem protizakonitem ravnanju. Organ podatke hrani v svojih arhivih, iz katerih jih je prosilki tudi posredoval. S svojimi ravnanji tako prosilka izrablja svoj položaj, fakulteti in njenim zaposlenim pa zavestno povzroča tako materialno kot moralno škodo. Organ se kljub dejstvu, da IP morda ni organ, ki bi se lahko opredelil do vprašanja, ali je uporaba določil ZDIJZ s strani posameznih novinarjev v določenih konkretnih primerih zgrešila svoj namen, v zadevnem primeru sprašuje ravno to. Gre za vprašanje, ali lahko takšno ravnanje opredelimo kot zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Ravnanje novinarjev in njihovo domnevno raziskovalno novinarstvo na področju izplačil avtorskih honorarjev in plač javnih uslužbencev v visokem šolstvu predvsem s strani medijske hiše POP TV že od prvih objav spletne aplikacije (SUPERVIZOR) temelji zgolj in samo na enostranskem in neobjektivnem poročanju, ki je brez kakršnekoli vsebinske obrazložitve sklenjenih pogodb in izplačanih honorarjev (te so objavljali zaradi tendencioznosti poročanja v bruto zneskih za daljša časovna obdobja, pri čemer nikoli niso jasno povedali, da v teh primerih ne gre za sredstva, ki jih organ dobi iz proračuna za plače zaposlenih, pač pa gre za povsem drugo vrsto sredstev, katerih vir je v določenih primerih seveda lahko tudi proračun, vendar z bistveno razliko v tem, da so takšna sredstva navadno pridobljena preko javnih in povsem odprtih razpisov) prepustilo velik del javnih uslužbencev, ki so se znašli v teh poročanjih, neupravičeni in predvsem nepošteni medijski gonji in ožigosanju, pri čemer pa kakršnakoli povratna informacija v smeri prikaza pravih ali vsaj nevtralnih dejstev in njihove obrazložitve niso bila mogoča ali pa so bila izpostavljena dodatnemu blatenju in posmehovanju. Na osnovi številnih izkušenj organ ocenjuje, da z uporabo pravice do popravka ne bi dosegel želenega učinka, saj je bila škoda že storjena, javno mnenje pa je tudi že povsem prepričano v resnico, ki jo je predstavila novinarka (v svetu medijskih poročanj in javnega mnenja pač ne obstaja doktrina sadežev zastrupljenega drevesa, zatorej vsaka zgodba, ki jo ustvarijo novinarji, lahko predstavlja kepo po klancu kotalečega se snega, katere, ko je enkrat spuščena, med kotaljenjem ne ustavi nič, hkrati pa se sama konstantno veča in pred seboj ruši vse). Škode vsem tistim, ki so bili in še bodo žrtve takšne ali podobne medijske gonje, ne bo povrnil nihče. Na fakulteti imajo veliko primerov ogorčenih posameznikov, ki so se znašli v primežu medijske gonje zaradi tendencioznega in izrazito pristranskega poročanja in zavestnega napačnega prikazovanja dejstev brez možnosti za zaščito lastne integritete in dostojanstva. Organ nikakor ne želi pod vprašaj postaviti absolutne javnosti in transparentnosti dela državnega organa in drugih proračunskih porabnikov kot ustavno zapisane norme (konkretizacija ustavno zagotovljene pravice dostopa do informacij javnega značaja). Vsekakor pa je nedvomno pod vprašajem zloraba te pravice z namenom izkrivljenega in enostranskega poročanja z jasnim namenom povzročitve škode in blatenja določenih, jasno označenih in javno izpostavljenih zaposlenih tako pri organu (v zadevnem primeru) kot tudi drugih zaposlenih na Univerzi v Ljubljani, pri čemer prihaja do nadvse škodljivih in nedopustnih posegov v ustavno zagotovljene osebnostne pravice zaposlenih, ki jih način medijskega prikazovanja izkrivljenih informacij javno obsodi in ožigosa, brez kakršnekoli možnosti pravnega varstva, ki ga v svetu javnega mnenja pač ni, pod pretvezo javnega interesa in ustavno varovane pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave Republike Slovenije. Izhajajoč iz zapisanega in povzetega dejanskega stanja organ ugotavlja, da v dopustnosti takšnega ravnanja lahko pride do t. i. kolizije več ustavno zagotovljenih pravic (pri čemer zlorabe pravice posameznika, da pridobi dostop do informacij javnega značaja, kot to opredeljuje Ustava Republike Slovenije, ne obravnava kot pravico, pač pa kot posledico neetičnega in subjektivno pogojenega delovanja posameznika, ki se sklicuje na interes javnosti). V primerih obstoja kolizije ustavno zagotovljenih pravic bi morali kot prvo ali drugostopenjski organ nujno opraviti t.i. tehtanje v kolizijo vpetih pravic, pri čemer je absolutno nujno, da organ izhaja iz načela sorazmernosti. Tako mora skladno z ustaljeno ustavno sodno prakso, ki jo lahko preslikamo v odločanje organa v zadevnem primeru, organ preveriti, ali bo takšen poseg v ustavno pravico (posega v tem primeru ne predstavlja samo dejstvo posredovanja informacij javnega značaja prosilki, pač pa nadaljnja zloraba le-teh za zasledovanje cilja populističnega poročanja pod pretvezo interesa javnosti in ustavno varovane pravice novinarke do svobode izražanja za potrebe trženja lastne medijske hiše, kar potrjujejo vse dosedanje medijske objave taiste novinarke v zvezi z zadevnimi izplačil na UL) zasledoval legitimen cilj, ki naj bi bil skladno s temeljnim namenom ZDIJZ zagotavljanje javnega in transparentnega delovanja državnih organov oz. v tem primeru organa, in nadalje, ali je kot tak primeren, nujen ter sorazmeren, v primerjavi s »trenutno« dopuščeno možnostjo, da prosilci oz. prosilka (novinarka) tako pridobljene podatke zlorabi in jih prikaže v obliki, ki ji najbolj ustreza za pripravo odmevne zgodbe, ki bi lahko, četudi temu ni tako, predstavljala t.i. afero. Z načinom poročanja in enostranske, predvsem pa izkrivljene predstavitve dejstev, pod pretvezo javnega interesa in ustavno varovane pravice do svobode izražanja, novinarka in pritožnica s sodelavci v okviru svojega delodajalca že posega v ustavno varovane osebnostne pravice zaposlenih pri organu in tudi na UL, kar pa gotovo ne more biti v javnem interesu. Zaradi takšnega ravnanja prosilke in dejstva, da njene pretekle objave in celotno delovanje medijske hiše POP TV izkazujejo popolnoma identičen »modus operandi zlorabe pravice do informacij javnega značaja«, je organ kot prvostopenjski organ izvedel tehtanje kolizije ustavno zagotovljenih pravic in sprejel odločitev, da zloraba ustavno varovane pravice pod pretvezo javnega interesa nikoli ne more prevladati nad osebnostno pravico posameznika, ki bi bil v nasprotnem primeru podvržen mogočnemu medijskemu aparatu in njegovemu pritisku ter brez kakršnihkoli realnih možnosti, da bi zaščitil svojo osebnost in osebnostne pravice, zato je v tem primeru organ ravnal, kot sledi iz priložene negativne odločbe. Ob danem pojasnilu je organ IP posredoval vso dosedanjo korespondenco, ki jo je imel s prosilko, iz katete bo IP nedvomno lahko razbral pravilno dejansko stanje zadeve, in to tako pripravljenost organa na posredovanje vseh potrebnih in s strani prosilke zaželenih podatkov, kot tudi prosilkino neprestano pritiskanje in podajanje raznovrstnih zahtev, ki so se potem udejanjile v nekorektnem in predvsem spačenem ustvarjanju medijskih zgodb.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilka izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ podvržen določbam ZDIJZ in da zahtevane informacije sodijo v delovno področje organa, saj so predmet presoje informacije o vseh izplačilih organa, za leto 2016, 2017 in 2018. Prav tako ni sporno, da organ z zahtevanimi informacijami razpolaga. IP je namreč z dopisom z dne 5. 11. 2019, št. 090-239/2019/2 pozval organ, da posreduje dokumente, ki so predmet zahteve z dne 27. 9. 2019, v izvorni obliki brez izločanja. Organ je dne 14. 11. 2019 posredoval Excelove tabele z imeni in priimki ter izplačili za zahtevana leta, po kriterijih:

  • BRUTO PLAČE - REDNO DELO + NADOMESTILA PLAČ
  • BRUTO PLAČE - DODATNA PEDAGOŠKA OBVEZNOST
  • BRUTO PLAČE - USPEŠNOST - PRODAJA BLAGA IN STORITEV NA TRGU
  • BRUTO PLAČE - USPEŠNOST - POVEČAN OBSEG DELA
  • AVTORSKI HONORARJI - JS PRORAČUN
  • AVTORSKI HONORARJI - JS NEPRORAČUN
  • AVTORSKI HONORARJI - TRŽNI VIRI
  • POGODBE O DELU - JS PRORAČUN
  • POGODBE O DELU - JS NEPRORAČUN
  • POGODBE O DELU - TRŽNI VIRI

 

Glede na to, da iz pritožbe prosilke ni bilo povsem jasno razvidno, ali vztraja pri dostopu do dokumentov, ki se nanašajo na vseh deset vprašanj, navedenih v zahtevi z dne 27. 9. 2019, je IP dne 18. 11. 2019 prosilko pozval, da pojasni, v katerem delu svoje zahteve vztrajate pri pritožbi. Zahteva je namreč napisana v obliki vprašanj, med tem ko se postopek vodi po ZDIJZ, v katerem so lahko predmet presoje samo že obstoječi dokumenti. Ob tem je IP prosilki pojasnil, da je organ na zahtevo IP, da posreduje dokumente, ki so predmet zahteve, posredoval Excel tabele z imeni in priimki ter izplačili, za leta: 2016, 2017 in 2018, po zgoraj navedenih kriterijih.

 

Prosilka je dne 19. 11. 2019 odgovorila, da vztraja, da ji organ posreduje vsa, v pozivu IP navedena izplačila, za vse postavke z imeni in priimki za obdobje treh let, torej od leta 2016 – 2018, po elektronski pošti, na njen elektronski naslov, v Excel tabelah.

 

Glede na navedeno IP ugotavlja, da so v pritožbenem postopku predmet presoje zgoraj navedene Excel tabele, ki jih je organ posredoval IP.

 

IP nadalje ugotavlja, da v obravnavanem primeru iz izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da organ ne oporeka dejstvu, da zahtevane informacije, v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja, saj gre za podatke, ki izkazujejo porabo javnih sredstev. Tako IP kakor tudi sodišča (ustavno, upravno in okrožno sodišče[1]) so v svoji praksi že večkrat kot nesporno navedla, da organ kot javni zavod razpolaga z javnimi sredstvi, zato zahtevana izplačila organa izkazujejo podatke o porabi javnih sredstev. Pri opredelitvi pojma javnih sredstev se IP opira na določbe Zakona o računskem sodišču (Uradni list RS, št. 11/01, s spremembami, v nadaljevanju ZRacS-1). ZRacS-1 namreč v prvem odstavku 20. člena določa, da Računsko sodišče revidira poslovanje uporabnikov javnih sredstev, iz petega odstavka istega člena, ki določa, kdo so uporabniki javnih sredstev po ZRacS-1, pa je moč razbrati, katera sredstva predstavljajo javna sredstva. Peti odstavek 20. člena ZRacS-1 določa, da je po ZRacS-1 uporabnik javnih sredstev: 1. pravna oseba javnega prava ali njena enota; 2. pravna oseba zasebnega prava, če zanjo velja vsaj eno od naslednjega: - da je prejela pomoč iz proračuna Evropske unije, državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti; - da izvaja javno službo ali zagotavlja javne dobrine na podlagi koncesije; - da je gospodarska družba, banka ali zavarovalnica, v kateri imata država in lokalna skupnost večinski delež; 3. fizična oseba, če zanjo velja vsaj eno od naslednjega: - prejela pomoč iz proračuna Evropske unije, državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti; - da izvaja javno službo ali zagotavlja javne dobrine na podlagi koncesije. Iz navedene določbe ZRacS-1 izhaja, da spada med uporabnike javnih sredstev vsaka oseba (pravna ali fizična), če izvaja javno službo ali zagotavlja javne dobrine na podlagi koncesije. Iz določbe petega odstavka 20. člena ZRacS-1 izhaja logičen sklep, da pojem javnih sredstev ne zajema zgolj proračunskih sredstev, pač pa tudi sredstva, ki jih izvajalec javne službe za izvajanje javne službe pridobi iz drugih virov (za konkreten primer relevanten prvi odstavek 72. člena ZViS). Do istega zaključka pridemo tako z jezikovno razlago, kot tudi z logično razlago (argumentum a contrario) 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zakonodajalec je namreč zapisal, da se dostop do informacije dovoli, če gre za porabo javnih sredstev in ne, da se dostop dovoli, če gre (zgolj) za porabo proračunskih sredstev. Če bi zakonodajalec želel določiti dostop zgolj do tistih informacij, ki so vezana na porabo proračunskih sredstev, bi to nedvomno izrecno zapisal, a tega ni storil. Zaradi tega je treba pojem javne porabe iz 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ razumeti širše, in sicer v smislu definicije, ki izhaja iz zgoraj citirane določbe petega odstavka 20. člena ZRacS-1. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-272/97 z dne 23. 11. 2000 zavzelo stališče, da so s sredstvi javnih financ mišljena v primeru javnih zavodov vsa sredstva, ki jih ti zavodi pridobivajo na katerega od načinov, uzakonjenih v prvem odstavku 48. člena ZZ, torej iz sredstev ustanovitelja, s plačili za storitve, s prodajo blaga in storitev na trgu in iz drugih virov na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in aktom o ustanovitvi. Iz predmetne odločitve Ustavnega sodišča RS tako nedvomno sledi, da je treba pojem javna sredstva razlagati široko (zajema tudi sredstva, pridobljena na trgu) in da ta pojem ne zajema le proračunskih sredstev, ampak je precej širši. Navedeno pomeni, da ne glede na to, iz katerega vira financiranja (ki jih ima organ na razpolago) je organ izvedel izplačila, ki so predmet presoje, le ta izkazujejo porabo javnih sredstev, kar pomeni, da imena in priimki posameznikov skupaj s podatkom o višini izplačil predstavljajo podatke, ki so skladno z določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ prosto dostopne informacije javnega značaja.

 

Kot rečeno, pojmu javnih sredstev z vidika transparentnosti in prostega dostopa do zahtevanih informacij organ v izpodbijani odločbi načeloma ne oporeka, vendar pa je dostop zavrnil, ker je ocenil, da je prosilka z zahtevo z dne 27. 9. 2019 zlorabila pravico dostopa do informacij javnega značaja, s tem, ko je vložila zahtevo po dostopu do »vseh« izplačil »vsem« osebam za obdobje treh let, kljub temu, da ji je organ na podlagi zahteve z dne 1. 8. 2019 že posredoval določen del podatkov (za prvih petnajst najvišjih izplačil). Organ je ob tem pritrdil, da ni sledil obliki posredovanja informacij, kot jo je zahtevala prosilka, z utemeljitvijo, da je s tem želel zaščititi osebne podatke in preprečiti njihovo nadaljnjo obdelavo. Organ je torej pri zatrjevanju zlorabe izhajal iz ugotovitve, da je prosilka zahtevala veliko količino informacij, ki jih organ vodi v različnih evidencah in bi za njihovo pripravo moral organ angažirati veliko zaposlenih, ki bi morali opraviti veliko dela. Poleg tega pa bi prosilka s prejetimi informacijami neobjektivno in enostransko poročala, kot je to storila z že prejetimi informacijami, s čimer zaposlenim pri organu povzroča škodo.

 

V nadaljevanju je tako IP opravil vsebinski preizkus z vidika, ali je prosilka s svojo zahtevo z dne 27. 9. 2019 dejansko zlorabila pravico dostopa do informacij javnega značaja po petem odstavku 5. člena ZDIJZ, na podlagi katerega lahko organ prosilki izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če je prosilka z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabila pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. Kot izhaja iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja – ZDIJZ-C so elementi oziroma kriteriji, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice, npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, prosilec ne sledi lastnim upravičenim interesom, nagajivost, šikaniranje ipd. IP ob tem poudarja, da pravica dostopa do informacij javnega značaja ni priznana izključno v interesu prosilke, temveč tudi v interesu družbe, ki je v tem, da se v čim večji meri omogoči izvrševanje demokratične funkcije in funkcije nadzora. Institut zlorabe pravice se presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Presoja obstoja zlorabe pravice je institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba torej razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora torej vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo zahteve prosilca obravnaval v skladu z določbami ZDIJZ.

 

IP pripominja, da so v postopku po ZDIJZ špekulacije o razlogih za vložitev zahteve, ki jih navaja organ (npr. »afekt užaljenosti prosilke«, »želja po obračunavanju«) irelevantni in tudi ne smejo vplivati na odločitev organa. Še posebej, če gre za predvidevanje in vrednostne ocene organa, ki nimajo osnove v sami zahtevi oziroma iz same zahteve slednje ne izhaja. Organ namreč v izpodbijani odločbi ni pojasnil, na kakšni podlagi je prišel do takšnih zaključkov, ki bi dokazovali njegove navedbe. Po oceni IP je prosilka vložila zahtevo za posredovanje informacij, ki vsebinsko ustreza zakonskim kriterijem, ki jih mora vloga po ZDIJZ imeti, brez znakov, iz katerih bi se dalo sklepati na okoliščine, ki jih navaja organ. Organ zavezanec na prvi stopnji in IP kot pritožbeni organ sta v skladu z ZDIJZ dolžna vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilki. Prosilkin interes ali funkcija, ki jo opravlja, za to presojo niso pomembni. Dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ se namreč nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji ali lahko prosilka pridobi zahtevane informacije, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status. Rezultat presoje oziroma odločitev po ZDIJZ mora biti namreč enaka za vse. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse.

 

Ker ZDIJZ ne določa konkretnih elementov oziroma kriterijev, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, je IP pri presoji zlorabe pravice dostopa upošteval kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

  • ponavljajoče se vloge za isto zadevo s pavšalnimi navedbami[2];
  • pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[3];
  • vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[4];
  • zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[5];
  • vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[6];
  • z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom[7];
  • zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[8];
  • za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[9].

 

IP se je tako v nadaljevanju opredelil do posameznih kriterijev, ki lahko predstavljajo zlorabo pravice dostopa, upoštevaje dejstva obravnavanega primera.

 

IP najprej ugotavlja, da ne gre za ponavljajočo se zahtevo za isto zadevo, ampak je zahteva prosilke v obravnavanem primeru povezana z željo pridobiti vsa izplačila organa z imeni in priimki v elektronski obliki, česar ji organ do sedaj še ni posredoval. Po mnenju IP zahteva tudi ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh in bi ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa. Kot je ugotovil tudi že sam organ, s tem pa se strinja tudi IP, je zahteva prosilke usmerjena izključno v informacije, ki so javnega značaja in so lahko prosto dostopne, zato ni mogoče slediti navedbi organa, da je prosilka prekoračila pravno mejo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Objektivno je tudi težko reči, da bi izpolnitev predmetne zahteve ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, organ pa se do tega tudi ni konkretno opredelil. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru ni izkazal nobenih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava zahteva prosilke prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno izvajati svojih primarnih nalog izvajanja javne službe. Iz izpodbijane odločbe torej ni razvidno, kako bi predmetna zahteva prosilke, z vidika obsega in upoštevaje druge naloge organa, konkretno vplivala na delo organa, koliko dela organu bi povzročila, in kako bi to delo vplivalo na ostale delovne naloge pri organu zaposlenih uslužbencev. Organ je zahtevane informacije posredoval IP, pri čemer je zgolj navedel, da gre za zbir informacij iz različnih evidenc, kar samo po sebi še ne more pomeniti, da je zaradi tega dela prekomerno trpelo drugo delo organa. Ob tem pa IP še posebej poudarja, da zgolj večji obseg zahtevanih informacij in s tem povezano dodatno delo za organ sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja.[10] Iz sodne prakse izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti »enormno število informacij, ki bi jih bilo potrebno prosilki izročiti, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa…«.[11] Tudi iz novejše sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, »ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo), ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa.«[12] Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnosti«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnost, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bilo posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa. Upoštevati je namreč treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki takšne zahteve rešuje.

 

Ob tem IP navaja še sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Verein fűr Konsumenteninformation proti Evropski komisiji, št. T-2/03, iz katere izhaja, da lahko organ v posebnih primerih, v katerih bi konkreten in posamičen preizkus dokumentov povzročil nesorazmerno količino upravnega delo, izjemoma tehta ne eni strani interes dostopa javnosti do dokumentov in na drugi nastalo delovno obremenitev, da bi v teh posebnih primerih ohranil interes dobrega upravljanja. Iz te sodbe pa izhaja tudi, da količina dela, potrebna za preučitev prošnje, ni odvisna samo od števila dokumentov, navedenih v prošnji, ali njihovega obsega, ampak tudi od njihove narave, zato potreba, da se opravi konkreten in posamičen preizkus zelo velikega števila dokumentov, ne pove ničesar o količini dela, potrebni za obravnavo prošnje za dostop, ker je navedena količina dela odvisna tudi od zahtevane temeljitosti tega preizkusa. Odstopanje od te obveznosti preizkusa se lahko dovoli le izjemoma ter samo, če bi se upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa dokumentov izkazalo za posebno veliko ter bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Upoštevaje navedeno sodbo organ v obravnavanem primeru ni izkazal, da je upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa zahtevanih dokumentov posebno veliko in bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva.

 

V zvezi z navedenim pa IP opozarja še na določbo 24. člena ZDIJZ. Če bi organ potreboval več časa za pripravo in posredovanje zahtevanih informacij zaradi obsežnosti, navedena določba predvidena možnost, da organ podaljša rok za odločitev o zahtevi za največ 30 delovnih dni. Ob tem IP ugotavlja, da iz posredovane dokumentacije in izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi organ to zakonsko možnost uporabil. Pravica dostopa do informacij javnega značaja je ustavna kategorija, omogoča vpogled v delovanje zavezancev in s tem nadzor nad njihovim delovanjem, odraža tudi samo bistvo demokracije, zato je po mnenju IP v skladu s tem tudi izrecna določba ZDIJZ o podaljšanju roka. Povedano drugače, iz te določbe izhaja namen zakona, torej da se primarno zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter pravica prosilcev, da pridobijo informacije javnega značaja. Prav tako je eden temeljnih ciljev splošnega upravnega postopka, katerega določbe se uporabljajo subsidiarno[13], zavarovati šibkejšo stranko, to je tistega, ki v tem postopku uveljavlja svojo pravico ali varuje svojo pravno korist oziroma se mu nalaga določena obveznost. Iz 7. člena ZUP tako izhaja, da je organ dolžan svoje delo organizirati na način, ki omogoča vsem strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer lahko izvaja ukrepe in sprejema odločitve, s katerimi zagotovi, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom.

 

V zvezi s tem IP ocenjuje, da zahteve za posredovanje informacij javnega značaja v obravnavanem primeru, upoštevaje predhodne navedbe in ugotovitve, ni mogoče opisati kot ravnanje, ki bi predstavljalo nepošteno uporabo pravice.

 

Kot že navedeno, osebni interesi prosilke pri presoji upravičenosti do dostopa načeloma niso pravno relevantni, kljub temu pa sta IP in sodišče že večkrat poudarila, da imajo mediji v družbenem prostoru pomembno vlogo, da kot »javni čuvaji« ali v praski uporabljen izraz »četrta veja oblasti« zbirajo informacije, ki so splošnega pomena, zato, da bi bile te informacije posredovane javnosti zaradi vodenja demokratičnega diskurza. Vloga medijev oz. novinarjev je, da vzpostavijo pogoje, ki bodo omogočali čim bolje informirane javne razprave, kar pa se lahko doseže le, če so podatki, s katerimi medij razpolaga, točni. Eden izmed načinov pridobivanja točnih informacij je tudi postopek po ZDIJZ, zato IP ne more sprejeti stališča organa, da je namen prosilke, da bi s prejetimi informacijami organu škodovala. Posredovanje točnih informacij nedvomno zmanjša verjetnost razširjanja nepreverljivih informacij, ki bi dejansko lahko organu škodovali. Zato ni razumljivo stališče organa, da točni podatki, ki jih je organ sam posredoval prosilki, »škodijo« organu. Če je do porabe javnih sredstev prišlo, je to dejstvo, organ pa ima vselej možnost, da »porabo« še podrobneje pojasni, če meni, da je to potrebno za razumevanje izplačila. Ker je poraba javnih sredstev brez dvoma tema javnega pomena, je povsem normalno, da jo bodo novinarji obravnavali in o tem pisali, javnost pa si bo o tem ustvarila svoje mnenje, na kar organ ne more vplivati, tudi če bi si to želel. IP razume, da je medijsko poročanje lahko tudi obremenitev, vendar pa se je hkrati treba zavedati, da je v demokratični družbi z ustavo zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Z ne posredovanjem informacij medijem se organ, ki je podvržena določbam ZMed in ZDIJZ, kar pomeni, da mora v osnovi delovati transparentno, poročanju medijev enostavno ne more izogniti, še zlasti ne v delu, ki se nanaša na porabo javnih sredstev, kjer je javni interes izredno velik. Glede navedb organa, da prosilka enostransko in neobjektivno poroča, pa IP opozarja, da ima organ v primeru, da je medij objavil novico, ki ni resnična ali da je zavajajoče v smislu, da je bila z objavo prizadeta pravica ali interes organa oz. njegovih zaposlenih, možnost oz. pravico, da v skladu s 26. členom ZMed zahteva popravek. Prav tako lahko organ zoper medij vloži tožbo. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi organ to svojo pravico zoper medij uporabil oz. izkoristil, vsekakor pa zgolj »predvidevanja« organa, ne morejo biti razlog za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja. IP namreč v vlogi prosilke in celotne predložene dokumentacije ni zaznal okoliščin, ki bi vzbujali pomisleke o slabih namerah prosilke.

 

IP po preučitvi celotne zadeve tako zaključuje, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilka v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračila pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnala v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP tako nima razloga slediti odločitvi organa, da je prosilka zlorabila pravico dostopa do informacij javnega značaja, zato zaključuje, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev dostopa po petem odstavku 5. člena ZDIJZ.

 

IP je v nadaljevanju pri odločanju o zadevi po uradni dolžnosti ugotavljal tudi obstoj drugih izjem od prostega dostopa po 1. odst. 6. člena in 5.a členu ZDIJZ in ugotovil, da slednje niso podane, prav tako pa jih ni zatrjeval niti organ.

 

IP se nadalje opredeljuje do oblike zahtevanih informacij in poudarja, da ima prosilka pravico, da v skladu s 17. členom ZDIJZ v povezavi s 14. členom Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja, sama izbere obliko, v kateri želi dobiti informacijo (če je informacija tako v fizični kot v elektronski obliki). Če prosilka ne dobi informacij v obliki, ki jo je zahtevala, slednje predstavlja samostojen razlog za vložitev pritožbe (drugi odstavek 27. člena ZDIJZ). Kot izhaja iz zahteve, je prosilka navedla, da želi informacije prejeti po elektronski poti. IP poudarja, da glede na ZDIJZ in Uredbo organ nima možnosti spremeniti oblike, v kateri bi prosilki posredoval zahtevane informacije, še zlasti ne, če razpolaga z informacijami v obliki, kot jo prosilka želi. V obravnavanem primeru organ ni zatrjeval, da z zahtevanimi informacijami ne razpolaga v elektronski obliki, saj jih je v elektronski obliki tudi posredoval IP. Glede na navedeno je organ dolžan prosilki omogočiti dostop do zahtevanih informacij v elektronski obliki. IP ob tem še dodaja, da prosilka sicer ne more od organa zahtevati, da so informacije dostopne v Excel tabeli, ker pa je organ IP posredoval informacije v takšnih tabelah, so bili te podatki v takšnih tabelah tudi predmet presoje IP in jih je organ dolžan posredovati v Excel tabelah tudi prosilki, kot izhaja iz izreka te odločbe.

IP zaključuje, da je pritožba prosilke utemeljena, saj je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo, zato je IP pritožbi prosilke ugodil ter na podlagi 1. odstavka 252. člena ZUP odločitev organa odpravil in sam rešil zadevo, kot izhaja iz izreka te odločbe. Organ je dolžan prosilki v roku enaintridesetih (31) dni od prejema te odločbe po elektronski poti posredovati dokumente, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:.

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

 

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 

 


[1] Odločba IP št. 090-109/2010/4 z dne 23. 6. 2010, Sodba Upravnega sodišča št. I U 1003/2010-43 z dne 30. 3. 201 in Sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 187/2011, Okrožno sodišče v Ljubljani: sodba z opr. št. P 258/2017-III z dne 7. 10.2019

https://www.kpk-rs.si/kpk/wp-content/uploads/2019/10/90_16.10.2019_splet-8.pdf

 

[2] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008

[3] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012

[4] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009

[5] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014

[6] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009

[7] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013

[8] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017

[9] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017

[10] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007

[11] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006 z dne 4. 10. 2007

[12] Sodba Upravnega sodišča RS št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017

[13] V skladu z drugim odstavkom 15. člena ZDIJZ