Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 28.10.2020
Naslov: prosilec - Univerza v Ljubljani
Številka: 090-232/2020
Kategorija: Kršitev postopka
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

Prosilec je na organ naslovil zahtevo vezano na dokumentacijo iz javnega naročila. Organ je zahtevo prosilca delno zavrnil, pri čemer se je skliceval na izjemo poslovne skrivnosti, notranjega delovanja organa in varstva osebnih podatkov. IP je odločbo organa v pritožbenem postopku odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Iz odločbe namreč ni bilo razvidno, do katerih dokumentov je organ dostop zavrnil, v katerem delu in za vsak posamezni del tudi na podlagi katere izjeme. IP je organu naložil, da v ponovnem postopku dokumente presoja tudi z vidika porabe javnih sredstev in določbe Zakona o javnih naročilih, ki določa, kateri podatki iz postopka javnih naročil so vedno javni.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-232/2020/2

Datum: 28. 10. 2020


Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 15. 9. 2020, zoper odločbo Univerze v Ljubljani, Kongresni trg 12, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 074-1/2020-31 z dne 1. 9. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 15. 9. 2020 se ugodi. Odločba Univerze v Ljubljani, št. 074-1/2020-31 z dne 1. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v 30. (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
  1. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

 

Prosilec je dne 19. 6. 2020 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer je vezano na javno naročilo »Dobava in vzdrževanje informacijskega sistema Univerze v Ljubljani, objavljenega na Portalu javnih naročil dne 6. 10. 2016, s št. JN006059/2016, zahteval naslednje dokumente:

  • končne ponudbe izvajalca in dokončnega opisa rešitve, ki je na podlagi 1. člena pogodbe 1 sestavni del pogodbe 1,
  • vse morebitne anekse ali izvedbene pogodbe, ki so bile sklenjene k pogodbi 1 ali pogodbi 2,
  • vsa mesečna kontrolna poročila izvajalca, ki jih je dolžan pripravljati na podlagi 10. člena pogodbe 1 ter morebitne ugovore naročnika k tem,
  • redna četrtletna poročila vodje projekta izvajalca na podlagi 2. člena pogodbe 2,
  • vse zapisnike projektne skupine oz. projektnega sveta
  • naročilnice oziroma vse fakture, ki so bile izdane na podlagi 32. člena pogodbe 1 ter 3. člena pogodbe 2.

Prosilec je navedel, da bi se z informacijami želel seznaniti v obliki izpisa v formatu A4, bodisi na elektronski naslov ali na poštni naslov.

 

Organ je dne 1. 9. 2020 izdal odločbo št. 074-1/2020-31, s katero je zahtevi prosilca ugodil tako, da mu je posredoval povezavo do spletne aplikacije Erar, v preostalem delu pa je zahtevo zavrnil. Organ je ugotovil, da razpolaga s končno ponudbo, zapisniki internih projektnih sestankov, zapisniki projektne skupine oz. projektnega sveta, z vsemi naročilnicami in fakturami, ne razpolaga pa z aneksi, mesečnimi kontrolnimi poročili in četrtletnimi poročili vodje projekta. Organ je izbrana izvajalca obvestil o postopku, oba pa sta navedla, da želita, da organ spoštuje določila o poslovni skrivnosti in varstvu osebnih podatkov.

 

Organ je v nadaljevanju ugotovil, da dokumenti, ki jih prosilec zahteva, vsebujejo informacije, ki jih organ ne sme razkriti zaradi zakonitih interesov drugih pravnih oseb in obstoja poslovne skrivnosti. Dokumenti namreč vsebujejo, navajajo, povzemajo in se sklicujejo na specifične informacije o njihovi rešitvi ter njeni arhitekturi, o aktivnostih na projektu in v zvezi s projektom, o kalkulacijah, kadrih, know-how-u ter ostale informacije, ki predstavljajo poslovno skrivnost.

 

Organ je v nadaljevanju navedel, da zahtevani dokumenti predstavljajo tudi izjemo notranjega delovanja oz. dejavnosti organa. Gre namreč za dokumente, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela pri organu, kot tudi njegova notranja politika oz. razmišljanje organa. Z razkritjem dokumentov bi prišlo tudi do razkrivanja varnostno in tehnološko občutljive vsebine, kjer posamezna vsebina še ni nujno varnostno tveganje, več informacij oz. njihova celota pa bi za organ predstavljala varnostno tveganje. Organ je dostop do dokumentov zavrnil tudi na podlagi obstoja izjeme varstva osebnih podatkov.

 

Zoper odločbo organa je prosilec dne 15. 9. 2020 vložil pritožbo. V pritožbi navaja, da Erar baza ni vsebinsko in detajlno ustrezna, saj ne daje odgovorov na vprašanje, kaj je vsebina projekta in kako se ta izvršuje v praksi. Iz nakazil ni razvidno, ali so sploh nakazila na podlagi pogodbe 1 oz. pogodbe 2 ali morda plačila zajemajo tudi kakšna druga poslovna razmerja organa in izvajalcev. Prosilcu se tudi zdi nenavadno, da organ z izvajalcem ni sklenil aneksa, saj določene spremembe pogodbe, ki bodo potrebne, opredeljuje že sama pogodba. Prosilec torej poziva organ, da se ta izjasni, ali je bil sklenjen kakršenkoli dodatek k pogodbi, ne glede na to, ali je priloga poimenovana kot protokol, aneks, listina ali kakorkoli drugače. Glede na to, da iz odločbe izhaja, da se določene storitve izvajajo drugače, kot izhaja iz same pogodbe, prosilec še vedno vztraja pri posredovanju zapisnikov internih tedenskih projektnih sestankov po pogodbi 1 ali 2 oz. vse druge dokumente, v katerih je smiselno enaka vsebina, torej da je razvidna kontrola del izvajalca, kot naj bi se izvajala po navedenih členih pogodbe 1 in 2. Prosilec še navaja, da s tem, ko je izvajalec oddal svojo ponudbo, je pristal na to, da so vsi dokumenti v zvezi z oddajo javnega naročila po pravnomočnosti odločitve javni, če ne vsebujejo poslovnih skrivnosti, tajnih in osebnih podatkov. Posamezni deli dokumentov, ki bi bili ustrezno označeni oz. zavarovani, lahko predstavljajo poslovno skrivnost, ne more pa poslovne skrivnosti predstavljati dokumentacija kot celota, kakor je pavšalno navedel izvajalec, organ pa je temu nekritično sledil. Prav tako poslovne skrivnosti ne morejo predstavljati dokumenti, ki jih generirajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava. Po mnenju prosilca je sklicevanje organa na objektivni kriterij poslovne skrivnosti neutemeljen. Glede varnostnih zadržkov organa pa prosilec izpostavlja, da je organ sam v okviru razpisa potencialnim ponudnikom in širše razkril obstoječe stanje ter zahteve novega stanja. Prosilec meni, da ima vsakdo, še zlasti neizbrani ponudnik, pravico in interes preveriti, ali izbrana rešitev v celoti izpolnjuje zahteve naročila. Če dokumenti vsebujejo tudi bolj podrobne podatke, ki bi ogrozili zaupnost, razpoložljivost ali integriteto podatkov oz. informacijskih sistemov ter komunikacij, jih lahko organ pred posredovanjem prekrije.

 

Organ je ob odstopu pritožbe navedel, da je s pritožbo seznanil stranske udeležence in ugotovil, da je pritožba pravočasna, vložena po upravičeni osebi, da pa ni utemeljena, zato vztraja pri ugotovitvah iz izpodbijane odločbe. Organ je pritožbo odstopil IP z dopisom št. 074-1/2020-46 z dne 7. 10. 2020.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

1.    Kršitev pravil upravnega postopka

 

IP najprej opozarja, da se skladno z prvim odstavkom 213. člena ZUP v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Iz izreka izpodbijane odločbe ni razvidno niti o katerih zahtevkih je bilo odločeno niti kako je organ o teh zahtevkih odločil. V postopku dostopa do informacij javnega značaja mora zavrnilna odločba v izreku obsegati navedbo dokumentov, do katerih se zavrne dostop oziroma navedbo delov dokumentov, do katerih se dostop delno zavrne, če se dostop omogoči pod pogoji iz 7. člena ZDIJZ. V konkretnem primeru pa iz izreka izpodbijane odločbe sploh ne izhaja, do katerih posamičnih, poimensko navedenih dokumentov (oziroma delov dokumentov) je organ dostop zavrnil, temveč je zgolj povzeta zahteva prosilca, pri čemer ni razvidno glede katere alineje se prosilcu s posredovano povezavo delno ugodi in kaj predstavlja preostali del zahteve, ki se zavrne. Takšen izrek, kot ga vsebuje izpodbijana odločba, ne zadosti določbi 213. členu ZUP.

 

Dalje IP ugotavlja, da so razlogi za zavrnitev dostopa v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeni pavšalno. Organ zgolj navaja, katere izjeme so izpolnjene, pri čemer ostaja na pavšalni in splošni ravni brez preučitve posameznega dokumenta in opredelitve do konkretnega dokumenta in njegovih delov. Pomanjkljiva obrazložitev, ki ostane zgolj na deklaratorni ravni in ne omogoča preizkusa, predstavlja bistveno kršitev postopka po 7. tč. drugega odstavka 237. člena ZUP. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Zato je obrazložitev obvezni sestavni del (formalne) zakonitosti po mednarodnih standardih, že od leta 1977 po Resoluciji Sveta Evrope o zaščiti posameznikov napram aktom upravnih oblasti (Resolution No. 77 (31) on the Protection of the Individual in Relation to the Acts of Administrative Authorities), in danes po splošnih načelih upravnega prava, kot jih redno uveljavlja Sodišče ES. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev ni nujna samo zaradi največkrat navedenega razloga, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oz. pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Nadaljnji razlogi so 1 - dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi (gre za tj. dialog s stranko), 2 - obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, 3 - obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se (bolj kot bi se sicer) poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. čl.).

 

V skladu z 214. čl. ZUP mora tako vsebina obrazložitve odločbe vsebovati:

1.    razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;

2.    ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le to oprto;

3.    razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov;

4.    navedba določb predpisov, na katere se opira odločba;

5.    razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in

6.    razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

 

V konkretnem primeru je organ izdal delno zavrnilno odločbo, iz katere ni razvidno, do katerih dokumentov je dostop zavrnil, v katerem delu in za vsak posamezni del tudi na podlagi katere izjeme. Zgolj pavšalna navedba izjeme in opis namena same izjeme ni dovolj, če organ te izjeme ne aplicira na konkretni dokument in preuči, kateri deli konkretnega dokumenta (in zakaj) ustrezajo tej izjemi.

 

Glede na določbe 1. odst. 251. čl. ZUP drugostopenjski organ v primeru, ko ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti, bodisi sam ali po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Vendar pa glede na 3. odst. istega člena organ druge stopnje v primeru, ko spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. člen ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba.

 

  1. Navodila organu prve stopnje za odločanje v ponovljenem postopku

 

Nedvomno bo v konkretnem primeru hitreje in bolj ekonomično pomanjkljivosti odpravil organ prve stopnje. Slednji namreč razpolaga z vso dokumentacijo in z informacijami o tem, v kakšnem delu se prosilcu dostop zavrne.

 

V ponovnem postopku bo moral organ izvesti ugotovitveni postopek, v katerem bo moral najprej opredeliti dokumente oziroma dele dokumentov, ki so skladno 4. členom ZDIJZ informacije javnega značaja in do katerih meni, da je treba dostop zavrniti. Če bo organ ugotovil, da zahtevane informacije javnega značaja vsebujejo katero od izjem po določbah 5.a in prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, mora natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere izjeme. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe. V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni posamezni dokumenti, ki so predmet presoje, kar iz izpodbijane odločbe ne izhaja, in navedba, v katerem delu se dostop zavrne v celoti oziroma prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja (upoštevaje drugi odstavek 17. člena ZDIJZ).

 

Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je organ v postopek pritegnil stranske udeležence. Stranski udeleženci so podali izjave, da podatki, ki so jih posredovali v razpisni dokumentaciji, predstavljajo njihovo poslovno skrivnost. IP pojasnjuje, da mora organ presojati vsak posamezni zahtevan dokument, v katerem delu izpolnjuje pogoje za zavrnitev dostopa na podlagi 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in se do tega opredeliti v odločbi. ZDIJZ v 2. točke prvega odstavka 6. člena napotuje na definicijo poslovne skrivnosti, kot jo določa Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/2009 s spremembami in dopolnitvami; ZGD-1) oz. sedaj Zakona o poslovni skrivnosti. Organ je dolžan glede na čas nastanka dokumenta najprej ugotoviti, na kateri zakon se bo oprl in potem za posamezni dokument ugotoviti vse kriterije za obstoj te izjeme.

 

Poslovna skrivnost je po ZGD-1 definirana po subjektivnem (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) in objektivnem kriteriju (drugi odstavek 39. člena ZGD-1). Za poslovno skrivnost se štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, ne glede na to pa tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Medtem ko je pri subjektivnem načinu določitve poslovne skrivnosti vrsta podatka odvisna od volje podjetja, pa mora biti pri objektivnem kriteriju potreba po varstvu očitna – gre le za tiste podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2002 - Komentar ZGD, str. 194 in 196). Označitev podatkov za poslovno skrivnost po objektivnem kriteriju, če za njihovo varnost družba s pisnim sklepom ni poskrbela že poprej, je torej podvržena preizkusu škodnega testa, saj mora zainteresirani z navedbo in obrazložitvijo preteče škode (in concreto in ne in abstracto) dokazati, da bi ta zares utegnila nastati. Ne zadošča torej zgolj abstraktno in neobrazloženo sklicevanje na to, da določen podatek po mnenju podjetja predstavlja poslovno skrivnost. Predmet poslovne skrivnosti so lahko samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj (več o tem glej Komentar ZGD, 39. člen, str. 194 in 195). Če torej subjektivni kriterij iz prvega odstavka 39. člena ZGD-1 ni izpolnjen, mora biti potreba po varstvu očitna in izkazana škoda občutna. Zakonodajalec je izrecno predpisal izvedbo škodnega testa, kar pomeni, da mora zainteresirani subjekt pretečo škodo dokazati natančno ter na primerni ravni konkretizacije. Zgolj generalno zatrjevanje, brez obrazložitve škodljivih posledic, v ničemer ne izkazuje izpolnjevanja pogojev po drugem odstavku 39. člena ZGD. IP pri tem še opozarja, da mora organ pri presoji obstoja te izjeme upoštevati tudi tretji odstavek 39. člena ZGD-1 v povezavi s tretjim odstavkom 6. člena ZDIJZ, ki določa, kateri podatki so javni že po zakonu in ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti – zlasti glede podatkov v zvezi s porabo javnih sredstev, ki so po zakonu javni.

 

Zakon o poslovni skrivnosti (Uradni list RS, št. 22/2019, dalje ZPosS) definicijo poslovne skrivnosti določa v prvem odstavku 2. člena, ki pravi, da poslovna skrivnost zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

-ima tržno vrednost;

-imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

 

Za poslovno skrivnost se torej zahteva izpolnjevanje vseh zgoraj navedenih kriterijev in ne zadošča zgolj subjektivna označba dokumenta za poslovno skrivnost. Zainteresirani subjekt z označitvijo poslovne skrivnosti v pisni obliki in s seznanitvijo o tem oseb, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, izpolni eno od predpostavk iz prvega odstavka 2. člena ZPosS, vendar zatrjevanju poslovne skrivnosti ni mogoče slediti, če niso izpolnjene tudi druge predpostavke iz zgoraj podane definicije po prvem odstavku 2. člena ZPosS. Če bo organ ugotovil, da so pogoji za obstoj poslovne skrivnosti izpolnjeni, mora nadalje presojati, ali gre za podatke, ki so po zakonu javni. Pravilno je namreč stališče, ki ga v pritožbi izpostavlja prosilec, da se morajo posamezniki, ki sodelujejo v javnem natečaju zavedati, da v primeru da so izbrani, ne morejo svoje dokumentacije pavšalno in v celoti označiti kot poslovne skrivnosti. Javni so namreč podatki, na podlagi katerih je organ presojal izpolnjevanje pogojev javnega naročila oz. ki so bili v postopku merilo za izbor najugodnejšega ponudnika (tako upravnosodna praksa, npr. sodbe, št. I U 1647/2017-29, I U 1613/2009-32, IV U 4/2017-11). Takšni podatki so podatki o porabi javnih sredstev, zato, v skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti, ne glede na to, kako jih je izbrani ponudnik v ponudbi označil (tako tudi ustaljena praksa IP, npr. odločbe, št. 090-116/2017/9 z dne 25. 7. 2017, št. 090-78/2009/14 z dne 2. 9. 2008, št. 090-268/2016/6 z dne 15. 12. 2016.) Ob tem IP še dodaja, da je v skladu s sodno prakso (sodba Upravnega sodišča z opr. št.: U 1976/2008-26 z dne 11.2.2010) dokazno breme za obstoj poslovne skrivnosti na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje, torej na stranskem udeležencu. Ob vstopu v poslovno razmerje s proračunskim uporabnikom je svoboda poslovnega subjekta pri določitvi podatkov za poslovno skrivnost omejena, ravno zaradi zahteve po transparentnem delovanju, zlasti pri porabi javnih sredstev, ko se troši denar davkoplačevalcev. Na ta način pride do izraza nadzorna funkcija pravice dostopa do informacij javnega značaja, ki preprečuje slabo upravljanje z javnimi sredstvi. Navedenega se morajo zavedati tudi stranski udeleženci.

Organ se je v ponovnem postopku zato dolžan opredeliti tako do tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se (ne glede na morebitne izjeme iz prvega odstavka tega člena) dostop do informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev kot do drugega odstavka 35. člena ZJN-3, ki določa, da so ne glede na morebitno izjemo poslovne skrivnosti, vedno javni podatki specifikacije ponujenega blaga, storitve ali gradnje in količina iz te specifikacije, cena na enoto, vrednost posamezne postavke in skupna vrednost iz ponudbe ter vsi tisti podatki, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe v okviru drugih meril.

 

V zvezi z zatrjevano izjemo notranjega delovanja organa IP ugotavlja, da je tudi ta pomanjkljivo in pavšalno obrazložena. 11. tč. prvega odstavka 6. člena ZDIJZ namreč določa, da organ prosilcu zavrne dostop do podatkov iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov, in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. IP v zvezi s slednjim ugotavlja, da organ v izpodbijani odločbi ni popolnoma ugotovil dejanskega stanja glede tega vprašanja. Organ more namreč glede vsakega posameznega dokumenta (in ne na splošno) preveriti, ali je bil dokument sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa in kakšna škodo bi razkritje konkretnega dokumenta povzročilo organu. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da se organ ni spustil v dejansko vsebinsko obravnavo zadeve in ni natančno ugotovil, kakšne posledice bi lahko zastale z razkritjem zahtevanih informacij, prav tako pa se organ ni ustrezno opredelil glede vprašanja delnega dostopa do zahtevanih dokumentov (7. člen ZDIJZ).  IP pri tem še opozarja na standard izkazanosti škode, pri čemer more biti nastanek škode izkazan okraj dvoma, zgolj hipotetična in teoretična škoda za obstoj navedene izjeme ne zadostujeta.

 

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, ker je v postopku prišlo od bistvenih kršitev postopka, obrazložitev izpodbijane odločbe pa je tudi pomanjkljiva, zaradi česar se je ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). IP je zato pritožbi ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo v tem delu vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/2010 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba niti upravni spor.

 

 

 

Postopek vodila:

mag. Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.,

svetovalka Informacijskega pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka