Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 28.06.2019
Naslov: prosilec - Študentska Organizacija Slovenije
Številka: 090-136/2019
Kategorija: Kršitev postopka, Razno
Status: Odobreno


POVZETEK:

V obravnavanem primeru je IP presojal zakonitost sklepa, s katerim je uradna oseba v okviru vodenja postopka dostopa do informacij javnega značaja, prosilcu izrekla denarno kazen po tretjem odstavku 111. člena ZUP. IP odločitvi organa ni sledil. IP je ocenil, da prosilec ni presegel ravni, ki bi posegla oz. jemala ogled organa. Beseda »nonšalanten« (kar je organ ocenil kot neposreden napad na dostojanstvo in ugled organa), namreč pomeni ravnodušen, brezbrižen, tudi sproščen, kar ni mogoče šteti kot hudo žaljivo in nedostojno pisanje. IP je glede na navedeno izpodbijani sklep odpravil.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-136/2019/2
Datum: 28. 6. 2019

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06– uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 30. 5. 2019, (v nadaljevanju prosilec), zoper sklep z dne 21. 5. 2019, št. ŠOS-2019-99-IJZ, Študentske organizacije Slovenije, Dunajska cesta 51, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), glede izreka denarne kazni v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožbi prosilca z dne 30. 5. 2019 se ugodi in se sklep Študentske organizacije Slovenije z dne 21. 5. 2019, št. ŠOS-2019-99-IJZ odpravi.

2.    V tem postopku posebni stroški niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilec je dne 9. 5. 2019 na organ vložil pritožbo zoper odločbo organa št. ŠOS-2019-93-IJZ z dne 25. 4. 2019, ki je bila izdana v zadevi dostopa do informacij javnega značaja.

V zvezi z navedeno pritožbo je organ izdal sklep z dne 21. 5. 2019, št. ŠOS-2019-99-IJZ, s katerim je v prvi točki izreka odločil, da je   dolžan po tem sklepu plačati denarno kazen v višini 50,00 EUR, ker je v svoji vlogi z dne 8. 5. 2019 žalil organ, kar je    storil na način, da je odločitev organa označil kot nonšalantno norčevanje iz navedb prosilca in odločitev informacijskega pooblaščenca. V drugi točki sklepa je organ odločil, da mora denarno kazen plačati v osmih (8) dneh od prejema tega sklepa na račun organa. V obrazložitvi sklepa je organ navedel, da je prosilec v zadnjem odstavku pritožbe napisal: »Glede na vse navedeno se vnovič pritožujem zoper odločitev organa, ki se očitno nonšalantno norčuje, ne le iz navedb prosilca, ampak očitno tudi iz odločitev Informacijskega pooblaščenca.« V tretjem odstavku 111. člena ZUP je določeno, da organ lahko kaznuje z denarno kaznijo do 500 evrov tudi tistega, ki v vlogi žali organ, uradno osebo, stranko z nasprotnim interesom ali druge udeležence v postopku. Nadalje je v prvem odstavku 112. člena ZUP določeno, da denarno kazen za dejanja iz tretjega odstavka 111. člena ZUP izreče »uradna oseba, ki začne ali nadaljuje postopek po vlogi. Organ je nadalje navedel, da glede na to, da je prosilec v pritožbi z dne 8. 5. 2019, ki jo je organ prejel 9. 5. 2019, z uporabljenimi izrazi in besednimi zvezami, opisanimi v prvem odstavku obrazložitve tega sklepa žalil organ, mu je bila izrečena denarna kazen, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa. Z navedenimi izrazi in besednimi zvezami se prosilec ne opredeljuje v zvezi z zakonsko določenimi pritožbenimi razlogi (nepravilna uporaba materialnega predpisa, nepopolna ali napačna ugotovitev dejanskega stanja, procesne kršitve), temveč gre pri tem s strani prosilca za vrednostno oceno odločitve organa, s katero se očitno ne strinja, svoje nestrinjanje pa poda v obliki negativne vrednostne sodbe, ki se neposredno nanaša na organ. Označevanje odločitve organa kot »nonšalantno norčevanje« je splošno razumeti in oceniti kot žaljivo in neprimerno, pomeni pa neposreden napad na dostojanstvo in ugled organa. Upravni postopek in v njegovem okviru pritožbeni postopek je namenjen preizkusu pravilnosti/zakonitosti odločitve organa, nikakor pa ni sredstvo za obračunavanje prosilca z organom in priložnost prosilca za žaljenje organa. Organ je v skladu z načelom sorazmernosti pri izreku višine denarne kazni upošteval težo in intenziteto žalitve, zato je, v zakonsko določenem razponu do 500,00 EUR, izrekel denarno kazen v višini 50,00 EUR, kar predstavlja eno desetino (1/10) zakonskega maksimuma. Organ je v skladu s prvim in tretjim odstavkom 144. člena ZUP odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, izključno na podlagi pisne vloge prosilca, v kateri je žalil.

Zoper zgoraj navedeni sklep je prosilec vložil pritožbo z dne 30. 5. 2019, v kateri je povzel odločitev organa in navedel, da je besedna zveza »nonšalantno norčevanje« povezana z objektivnim potekom pritožbenega postopka in spoštovanja odločb IP s strani organa. Prosilec je ponovil potek postopka v zvezi z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je želel dostop do poročil o delovanju različnih entitet ŠOS. Organ je z odločbo št. ŠOS-2019-7-UZ glede zagotovitve delnega dostopa omogočil dostop do zgolj šestih (od 56) letnih poročil ter zahteval plačilo v višini 79,53 evrov stroškov, za zagotovitev delnega dostopa do informacij javnega značaja. Pri tem se je organ skliceval na izjemo, ki jo ZDJIZ dopušča v drugem odstavku 5.a člena in omogoča, da organ prosilcu zavrne dostop do gradiva, ki naj bi ga obravnavali njegovi specializirani nadzorni organi. Zoper odločbo organa je prosilec vložil pritožbo, o kateri je odločil IP z odločbo št. 090-36/2019 z dne 20. 3. 2019. V njej je IP zapisal, da je organ napačno uporabljal določbe 5.a. člena, saj po oceni IP Nadzorna komisija ŠOS ne ustreza pogojem izjeme po drugem odstavku 5. a člena ZDIJZ. IP je poudaril, da je Nadzorna komisija ŠOS ustanovljena na podlagi Pravilnika o nadzorni komisiji ŠOS, sprejetega na podlagi Študentske ustave. Gre torej za interni organ ŠOS-a, ki na prvi stopnji izvaja nadzor nad poslovanjem, delovanjem in skladnostjo splošnih pravnih aktov predstavniških organov in organov ŠOS in ter organizacijskih oblik ŠOS, v skladu z akti ŠOS ter opravlja druge naloge, določene s tem pravilnikom (2. člen PraNK-2). To pomeni, da gre za organ znotraj organa, ki izvaja »splošen« nadzor nad delovanjem organa, v okviru katerega sodi tudi posredni in neposredni nadzor namenske in gospodarne porabe. Vendar pa tovrstni nadzor ne pomeni oblastne, javnopravne naloge »finančnega nadzora« nad delovanjem organa v smislu drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ. Iz pravnih podlag delovanja Nadzorne komisije ŠOS tudi ne izhaja, da bi bila komisija »specializirana za finančni nadzor«, prav tako ni opredeljen sam postopek nadzora, ki bi omogočal ugotavljanje, da je »nadzorni postopek še v teku«. IP je zato zaključil, da je pritožba utemeljena in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo v tej točki odpravil ter zadevo v tem delu vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. IP je nadalje preizkusil tudi utemeljenost zaračunavanja stroškov prosilcu in pri tem ugotovil, da organ prosilca ni opozoril na plačilo stroškov. Prosilec tako ni imel možnosti, da se še pred izdajo izpodbijane odločbe odloči, da bo informacije zahteval v manjšem obsegu, drugi obliki (npr. vpogled), ali da jih sploh ne bo zahteval. Prav tako ni imel možnosti še pred prejemom izpodbijane odločbe pri organu poizvedeti o višini stroškov, ki jih namerava zaračunati organ. IP je zato tudi ta del odločbe organa odpravil. Organ je dne 25. 4. 2019 izdal ponovno odločbo št. ŠOS-2019-93-IJZ, s katero naj bi odpravil ključne nepravilnosti prvotne odločbe št. ŠOS-2009-7-IJZ. Organ je omogočil delni dostop do določenih informacij iz dokumentacije, ki jo je že posredoval prosilcu. Vendar je organ, v neposrednem nasprotju z odločitvijo IP, vnovič zavrnil razkritje celotne dokumentacije ob sklicevanju na iste argumente, kot v razveljavljenem delu odločbe št. ŠOS- 2009-7-IJZ, torej da je Nadzorna komisija specializiran organ nadzora in v tem smislu zanjo velja izjema 5.a. člena ZDJIZ. Organ je za nameček v odločbi št. ŠOS-2019-93-IJZ vnovič prosilcu zaračunal stroške posredovanja informacij javnega značaja, čeprav je tudi ta del prvotne odločbe IP zelo jasno razveljavil. Zapis, da organ nonšalantno izigrava odločitve IP ter prosilca zato ni žaljiv, ampak je ocena prosilca, ki je relevantna z vidika nadaljnje izpeljave postopkov organa: konkretno prosilec upa, da mu organ ne bo v nedogled pošiljal enakih odločitev, ne glede na odločbe pristojnih pritožbenih organov, kar vsekakor lahko glede na zapis tega odstavka objektivno gledano označimo za norčevanje iz uradnih postopkov. Prosilec je še navedel, da organ trdi, da je kazen izdal z obzirom na pravilo sorazmerne rabe pravnih sredstev. Glede na zapisano kršitev prosilec verjame, da bi bila v tem primeru, v kolikor se organ resnično čuti prizadetega, zgolj opozorilo ustrezno sorazmeren ukrep, zlasti zato, ker ne bi dodatno zapletalo že tako zapletenega in spornega postopka v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja. Meni, da organ z uporabo pravnih vzvodov želi zgolj zavlačevati s postopkom in materialno ter časovno obremenjevati prosilca ter IP, kar je nedopustno in obžalovanja vredno. Zaradi vsega navedenega vlaga pritožbo.

Organ je pritožbo odstopil v reševanje IP, z dopisom št. ŠOS-2019-113-IJZ z dne 3. 6. 2019, v katerem je ugotovil, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena s strani upravičene osebe.

Pritožba je utemeljena.

IP primarno poudarja, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP ugotavlja, da je organ z izpodbijanim sklepom prosilcu izrekel denarno kazen po tretjem odstavku 111. člena ZUP, in sicer, ker je prosilec odločitev organa označil kot nonšalantno norčevanje iz navedb prosilca in odločitev Informacijskega pooblaščenca. Gre za ukrep, ki ga lahko izreče uradna oseba, ki vodi konkreten postopek, v okviru katerega je po oceni uradne osebe prišlo do razžalitve uradne osebe ali organa. V obravnavanem primeru je organ oz. uradna oseba odločitev o izreku denarne kazni izrekla v okviru vodenja postopka dostopa do informacij javnega značaja, zato je za odločanje o pritožbi zoper ta sklep o denarni kazni pristojen IP .

Žalitev organa ali uradne osebe je treba razumeti kot poseg v dostojanstvo organa, kot na primer njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti (stališče Vrhovnega sodišča v sodbi U 12/2008). Postavlja se torej vprašanje, ali je mogoče slediti odločitvi organa, da je prosilec s pritožbeno navedbo ravnal žaljivo in neprimerno, kar je organ ocenil kot neposreden napad na dostojanstvo in ugled organa.

Glede na dejansko stanje, razvidno iz upravnega spisa, IP odločitvi organa ne more slediti. Morda je bil prosilec v svoji pritožbi res nekoliko bolj oster, vendar pa po oceni IP ni presegel ravni, ki bi posegla oz. jemala ogled organa. Beseda »nonšalanten« namreč pomeni  ravnodušen, brezbrižen, tudi sproščen, kar ni mogoče šteti kot hudo žaljivo in nedostojno pisanje. Prosilec je s tem izrazil svoje nestrinjanje z odločitvijo organa, ki ni sledil navodilom IP. Gre za splošno »oceno« prosilca, odziv prosilca, ki je vezana na konkreten postopek odločanja in je ni mogoče šteti kot »negativne vrednostne sodbe«. Prav tako zapis prosilca ni usmerjen na konkretne osebe, pri čemer pa kot rečeno samo pisanje nima negativnega niti žaljivega prizvoka. Samo navajanje napak pri odločanju pa ni žaljivo, saj je prosilec ostal v mejah dostojnosti in pri pravni argumentaciji.

Glede na navedeno je IP ocenil, da je organ neupravičeno izrekel denarno kazen po tretjem odstavku 111. členu ZUP, ne glede na njeno višino. IP je zato izpodbijani sklep, v skladu s prvim odstavkom 252. člena ZUP, odpravil.

Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/2010 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbe ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka