Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 13.06.2016
Naslov: Prosilec - SOVA
Številka: 090-104/2016
Kategorija: Kršitev postopka, Tajni podatki, Zahteva za umik stopnje tajnosti
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

V obravnavani zadevi je organ s sklepom zavrgel zahtevo prosilca za umik stopnje tajnosti iz njegovih delovnopravnih dokumentov. V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da je obrazložitev in posledično tudi odločitev organa sama s sabo v nasprotju. Iz zahteve prosilca namreč nedvomno izhaja, da je zahteval umik stopnje tajnosti po ZDIJZ, zato odločitev organa, da presoja zahtevo po ZTP, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Nadalje je IP poudaril, da je prosilec zahteval umik stopnje tajnosti, pri čemer organ za ta postopek ni stvarno pristojen. Postopek z zahtevo za umik stopnje tajnosti je namreč poseben postopek, ki ga prosilec lahko sproži na podlagi 4. odstavka 6. člena ZDIJZ, po postopku, ki ga ureja 21. člen ZDIJZ. Ta člen določa, da o zahtevi za umik stopnje tajnosti z dokumentov odloči Vlada RS, če gre za organe iz prve alineje drugega odstavka 21. člena ZDIJZ.  IP je v izvedenem postopku ugotovil, da je v postopku odločanja na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka in da je organ nepopolno ugotovil dejstva, zato je izpodbijan sklep odpravil in odločil, da je organ dolžan zahtevo prosilca za umik stopnje tajnosti, skupaj s predlogom odločitve predstojnika organa, poslati v reševanje Vladi RS v 15 delovnih dneh od prejema te odločbe. Vlada RS pa je dolžna o zahtevi odločiti v nadaljnjih 15 delovnih dneh od prejema te zahteve za umik tajnosti.

 

ODLOČBA:

 

 

Številka: 090-104/2016/5

Datum: 13. 6. 2016

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 252. člena in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 11. 4. 2016  (v nadaljevanju prosilec), zoper sklep z dne 22. 3. 2016, št. 7020-10/2013/51, Republike Slovenije, Slovensko obveščevalno-varnostne agencije, Stegne 23c, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca se ugodi in se sklep Republike Slovenije, Slovensko obveščevalno-varnostne agencije z dne 22. 3. 2016, št. 7020-10/2013/51, odpravi.
  1. Organ mora zahtevo prosilca za umik stopnje tajnosti z dne 24. 11. 2015, najpozneje v petnajstih (15) delovnih dneh od vročitve te odločbe, skupaj s predlogom odločitve predstojnika organa, poslati v odločanje Vladi RS. Vlada RS je dolžna o zahtevi odločiti v nadaljnjih petnajstih (15) delovnih dneh od prejema zahteve.
  1. Stroški v tem postopku niso nastali.

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je na organ dne 24. 11. 2015 vložil zahtevo na podlagi ZDIJZ in ZInfP za izročitev delovnopravnih dokumentov in umik stopnje tajnosti z osebnih podatkov vlagatelja.   

 

O zahtevi prosilca je organ, na podlagi poziva IP z dne 20.1.2016, št. 0900-7/2016/2 in z dne 23.2.2016, št. 0900-7/2016/4, zaradi molka organa, izdal sklep z dne 22. 3. 2016, št. 7020-10/2013/51, s katerim je zahtevo po izročitvi delovnopravne dokumentacije in zahtevo po umiku stopnje tajnosti, zavrgel.

 

V obrazložitvi je organ povzel zahtevo prosilca in navedel, da kljub laičnemu sklicevanju prosilca na ZDIJZ in ZInfP, dejansko vlaga predlog za spremembo stopnje tajnosti v skladu z določili po ZTP, v skladu s tem pa je organ ravnal. Organ je ob tem navedel, da je varovanje in obravnavanje tajnih podatkov urejeno z ZTP in njegovimi podzakonskimi akti. Zaradi zagotavljanja pravilnosti postopkov določanja tajnih podatkov, je predviden postopek z 21. členom ZTP, podoben postopek pa ureja tudi 21. člen ZDIJZ v povezavi s četrtim odstavkom 6. člena istega zakona. Razlika med obema postopkoma je v tem, da je za postopek, kot ga predvideva ZDIJZ, aktivno legitimiran prosilec- informacije javnega značaja, ki se s podatkom ne more seznaniti, ker je določen kot tajen, za postopek po ZTP pa je aktivno legitimiran upravičeni prejemnik tajnega podatka, torej oseba, ki se je s podatkom na zakonit način že seznanila, pa meni, da je neupravičeno določen kot tajen. V konkretnem primeru organ ugotavlja, da je glede na dejansko stanje treba uporabiti določbe ZTP, saj je prosilec listine že prejel, vendar je nekatere, zaradi predpisov o varovanju tajnih podatkov, vrnil ob odhodu iz organa. Organ je navedel, da zahteve za dostop do informacije javnega značaja nikakor ni mogoče enačiti z zahtevo za izročitev listin z oznako tajnosti. V konkretnem primeru gre namreč za situacijo, ko je prosilec listine prejel, na domu pa jih ne more hraniti, ker ne razpolaga z ustreznimi pogoji varne hrambe. Vprašanje izročitve listin torej ni vprašanje dostopa do podatkov, pač pa povsem tehnično vprašanje o zagotovitvi pogojev hrambe. Če bi prosilec te pogoje zagotavljal, ne bi bilo nobenih ovir, da se mu kopije predmetnih listin izročijo. V tem smislu predstavlja predmetna zahteva prosilca zlorabo pravice, ki jo podeljuje ZDIJZ osebam, ki se z želenimi podatki ne morejo seznaniti. Ker je prosilec vse listine že prejel oziroma se je z njimi že seznanil, nima pravnega interesa za pridobivanje teh podatkov v okviru zahteve za dostop do informacije javnega značaja, zato se zahteva v tem delu, v skladu z določbo 2. alineje prvega dostavka 129. člena ZUP, zavrže. Umik oziroma spremembo stopnje tajnosti podatkov, kot je bilo že predhodno navedeno, lahko predlaga vsak upravičeni prejemnik tajnega podatka. Prosilec je to za predmetne podatke storil že večkrat, organ pa je vsakič izpeljal predpisan postopek in ponovno preučil utemeljenost določitve predmetnih podatkov kot tajnih. Pri tem je organ vsakič ugotovil, da so razlogi za določitev tajnosti predmetnih podatkov še vedno tajni, zato umik stopnje tajnosti ni mogoč, ter o tem obvestil prosilca. Organ nadalje navaja, da je v zvezi z dopisi prosilca z dne 24.11.2015 in 14.12.2015 že izvedel postopek predviden z ZTP, ter ponovno preučil utemeljenost določitve tajnosti predmetnih podatkov ter ugotovil, da bi razkritje oziroma potrditev podatka, da je bil prosilec uslužbenec organa, omogočilo razkritje naziva, ki ga organ uporablja za finančno in materialno poslovanje, zato mora podatek ostati tajen. Razkritje navedenega naziva bi omogočilo razkritje drugih uradnih oseb organa, posledično pa bi bili lahko hudo prizadeti tudi nacionalni interesi države, lahko pa bi bilo ogroženo tudi življenje in zdravje uradnih oseb organa. Ker je organ zahtevo prosilca za umik stopnje tajnosti že obravnaval in sprejel odločitev, prosilec pa ni navedel novih dejstev, jo je organ, ob smiselni uporabi določila 4. alineje prvega odstavka 129. člena ZUP, tudi v tem delu zavrgel.

 

Zoper sklep iz prejšnjega odstavka je prosilec dne 11. 4. 2016 pri organu vložil pritožbo, v kateri je navedel, da prosi in zahteva, da predstojnik organa, v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 21. člena ZDIJZ, pritožbo posreduje Vladi RS v odločanje. Prosilec prosi in zahteva, da Vlada RS v zvezi z zadevno prijavo, odloči v skladu z ZDIJZ tako, da je organ dolžan umakniti stopnjo tajnosti iz zahtevanih dokumentov, in sicer pogodb o zaposlitvi, aneksov k pogodbam o zaposlitvi, sklepov in odredb, ki se nanašajo na status prosilca, pravice in obveznosti. Z umikom stopnje tajnosti z navedenih dokumentov le-ti ne bodo prosto dostopni, s čimer se ne razkrivajo osebni podatki. Nadalje se s tem ne bo škodilo organu, niti nacionalni varnosti, postopoma pa se bo zmanjševala materialna škoda prosilcu. Umik stopnje tajnosti prosilec zahteva zaradi uveljavljanje svojih pravic, ki mu gredo po Ustavi RS, in sicer pravice do dela, pravice do sodnega varstva in poštenega sojenja ter sojenja v razumnem roku, pravice do osebnosti in dostojanstva, pravice do zasebnosti, pravice do varstva osebnih podatkov. Ker iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ, organ obravnava zahtevo po tem zakonu (tretja točka 17. člena ZDIJZ).

 

Organ je pritožbo prosilca kot neutemeljeno, vendar dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 9. 5. 2016, št.: 7020-10/2013/61, s prilogami, poslal v odločanje IP. Ob tem je organ ponovil svoje ugotovitve iz izpodbijanega sklepa.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijan sklep v delu, v katerem ga pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP prvostopenjski sklep preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

V obravnavanem primeru je organ navedel, da je prosilec sicer navedel, da zahteva umik stopnje tajnosti po ZDIJZ, vendar je organ zadevo obravnaval po ZTP, ker je ocenil, da je zgolj navedena pravna podlaga ustrezna za odločanje. Organ je primarno odločil, da je zahtevane informacije prosilec že prejel, vendar jih zaradi oznake INTERNO ni mogel prevzeti v hrambo, zaradi tega nima izkazanega pravnega interesa. Poleg tega pa je o zahtevi za umik stopnje tajnosti že odločil z dopisom z dne 8.12.2015, št. 7020-10/2015/40. Zaradi vsega navedenega je zahtevo s sklepom zavrgel, ob smiselni uporabi določila 4. alineje prvega odstavka 129. člena ZUP. Organ je ob tem prosilca v pravnem pouku poučil, da je zoper navedeni sklep dovoljena pritožba, o kateri bo odločil IP.

 

lP ugotavlja, da je obrazložitev in posledično tudi odločitev organa sama s sabo v nasprotju. Iz zahteve prosilca namreč nedvomno izhaja, da je zahteval umik stopnje tajnosti po ZDIJZ, zato odločitev organa, da presoja zahtevo po ZTP, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Za takšno ravnanje ni imel organ nobenega utemeljenega razloga, zlasti na to ne vpliva dejstvo, da se je prosilec v drugi vlogi z navedenimi informacijami lahko seznanil. Nepravilen je tudi zaključek organa, da na uporabo materialnega predpisa vpliva okoliščina, ali je posameznik »aktivno legitimiran« pri dostopu do tajnih podatkov. IP poudarja, da lahko vsakdo kadarkoli zahteva umik stopnje tajnosti po ZDIJZ in organ je dolžan na navedeni pravni podlagi zadevo tudi obravnavati. Kakšni so interesi prosilca, je v zadevi irelevantno in se organ s tem tudi ni dolžan oziroma upravičen ukvarjati. Presoja je namreč vezana zgolj na dokumentacijo, ki nosi oznako tajnosti in odločitev, ali so še podani utemeljeni razlogi za takšno oznako, ne glede na status oziroma položaj prosilca. Ker je prosilec v zahtevi in pritožbi izpostavil osebni interes v zvezi z zahtevo po umiku stopnje tajnosti, IP poudarja, da tako kot za organ v obravnavanem postopku ni relevanten status in položaj prosilca, tudi interes prosilca ne more vplivati na odločitev, ali so še podani razlogi za označitev dokumentov s stopnjo tajnosti. Dejstvo pa je, da umik stopnje tajnosti ne pomeni avtomatično, da govorimo o prosto dostopni informaciji, temveč je v tej zvezi potrebna še dodatna presoja z vidika obstoja drugih izjem iz 5.a in prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Institut »umika stopnje tajnosti«, ki ga ureja ZDIJZ, je samostojen postopek, ki ga je treba obravnavati ločeno od ureditve po ZTP. Razlika je tudi v pravnem varstvu, v primeru zavrnite umika stopnje tajnosti, saj je v postopku po ZDIJZ pritožbeni organ IP, v postopku po ZTP pa pravno varstvo ni izrecno navedeno, vsekakor pa za odločanje o pritožbi po 21. členu ZTP ni pristojen IP. Organ je v izpodbijanem sklepu sicer kot materialno podlago za odločanje o zahtevi uporabil ZTP, medtem ko je v pravnem varstvu uporabil drug materialni predpis, to je ZDIJZ in navedel, da je o pritožbi zoper sklep pristojen odločati IP, zaradi česar je organ sam seboj v nasprotju. IP v tej zvezi nadalje ugotavlja, da organ o zahtevi za umik stopnje tajnosti po ZDIJZ še ni odločal, saj za takšno odločitev tudi ni stvarno pristojen (več o tem v nadaljevanju), zato je napačno uporabil pravni predpis (4. alineja prvega odstavka 129. člena ZUP), na podlagi katerega je odločil.

 

Ker je organ napačno uporabil pravni predpis, na podlagi katerega je odločil, je IP izpodbijan sklep, na podlagi prvega odstavka 252. čl. ZUP, v celoti odpravil. Ker pa je IP v postopku ugotovil tudi bistvene kršitve določb postopka, ki jih ni mogel odpraviti sam, zadeve ni rešil s svojo odločbo, ampak jo je, na podlagi tretjega odstavka 251. čl. ZUP, vrnil v ponoven postopek organu prve stopnje, iz razlogov, ki jih pojasnjuje v nadaljevanju.

 

Kot je bilo že poudarjeno, je prosilec zahteval umik stopnje tajnosti iz delovnopravnih dokumentov po ZDIJZ,   pri čemer organ za ta postopek ni pristojen. Postopek z zahtevo za umik stopnje tajnosti je namreč poseben postopek, ki ga prosilec lahko sproži na podlagi 4. odstavka 6. člena ZDIJZ, po postopku, ki ga ureja 21. člen ZDIJZ. Ta člen določa, da o zahtevi za umik stopnje tajnosti z dokumentov odloči Vlada RS, če gre za organe iz prve alineje drugega odstavka 21. člena ZDIJZ. Zoper odločitev Vlade RS glede zahteve za umik stopnje tajnosti, je, upoštevaje četrti odstavek 21. člena ZDIJZ, dovoljena pritožba na IP.

 

Iz navedenega izhaja, da bi morala o zahtevi prosilca za umik stopnje tajnosti, v skladu z 2. odstavkom 21. člena ZDIJZ, na predlog predstojnika organa, odločiti Vlada RS.

 

Glede na navedeno IP ugotavlja, da organ, v skladu z 2. odstavkom 21. člena v povezavi s 3. odstavkom istega člena  ZDIJZ, ne bi smel sam odločiti o zahtevi prosilca, temveč bi moral zadevo odstopiti v odločanje Vladi RS, in sicer skupaj s predlogom predstojnika v roku 15 delovnih dni od prejema zahteve. Organ tega ni storil in je o zahtevi odločal sam oz. o njej sploh ni vsebinsko odločil.

 

V skladu z 2. odstavkom 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če je odločbo izdal stvarno nepristojen organ (1. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). To pomeni, da je organ s tem, ko zahteve za umik tajnosti ni posredoval v odločanje pristojnemu organu, storil absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

 

Organ lahko samostojno odloča v zadevah za dostop do informacije javnega značaja, kjer ni potrebno izvesti postopka, določenega v 2. odstavku 6. člena ZDIJZ. Tako izhaja iz 1. odstavka 21. člena ZDIJZ, ki določa, da postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja ali ponovno uporabo v organu vodi in v njem odloča predstojnik ali uradna oseba iz 9. člena tega zakona, v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Nasprotno pa je v zadevah, kjer prosilec zahteva umik stopnje tajnosti (ali če se sklicuje na prevladujoč interes javnosti za razkritje), organ dolžan zahtevo odstopiti v reševanje Vladi RS, ki je v skladu z določbo 1. alineje 2. odstavka 21. člena ZDIJZ v povezavi s 3. odstavkom 21. člena ZDIJZ edini stvarno pristojen organ za odločanje na podlagi 4. odstavka 6. člena ZDIJZ, torej za odločanje glede zahteve za umik stopnje tajnosti. Organ je bil zato, ker je prosilec zahteval umik stopnje tajnosti, za odločanje v tej zadevi stvarno nepristojen organ.

 

Stvarna pristojnost pomeni pristojnost glede na vsebino zadeve in je pogojena z organiziranostjo javne uprave. Za določanje stvarne pristojnosti v upravnih zadevah iz državne pristojnosti so relevantni predpisi o organizaciji državne uprave in področni predpisi, ki pogosto vsebujejo tudi organizacijske določbe (določbe o stvarni pristojnosti). Tako tudi ZDIJZ kot področni zakon glede stvarne pristojnosti jasno določa, v katerih primerih mora o zadevi, ki sicer organizacijsko sodi v delovno področje enega organa, odločiti drug organ.

 

ZUP v prvem odstavku 251. člena določa, da če organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu. IP je v izvedenem postopku ugotovil, da je v postopku odločanja na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka in da je organ nepopolno ugotovil dejstva, zato je bilo treba na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP, izpodbijan sklep odpraviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Vrnitev zadeve v ponovno odločanje IP utemeljuje z dejstvom, da glede na naravo ugotovljenih kršitev, IP teh ne more odpraviti sam, ampak jih lahko le organ prve stopnje. V skladu s 4. odstavkom 24. člena ZDIJZ mora namreč prvostopenjski organ predložiti predlog odločitve pristojnemu organu v roku 15 delovnih dni od prejema zahteve za umik stopnje tajnosti, pristojni organ pa mora odločiti o zahtevi v nadaljnjih 15 delovnih dneh od prejema predloga odločitve.

 

Glede na navedeno je organ dolžan zahtevo prosilca za umik stopnje tajnosti z dne 24. 11. 2015, skupaj s predlogom odločitve predstojnika organa, poslati v reševanje Vladi RS v 15 delovnih dneh od prejema te odločbe. Vlada RS je dolžna o zahtevi odločiti v nadaljnjih 15 delovnih dneh od prejema te zahteve za umik tajnosti.

 

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba niti upravni spor.

 

 

 

 

 

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

svetovalka informacijske pooblaščenke           

 

 

Informacijski Pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka