Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 26.07.2017
Naslov: Prosilec - Slovenski inštitut za standardizacijo
Številka: 090-131/2017
Kategorija: Avtorsko delo, Ali gre za delovno področje organa?
Status: Odobreno


Sodba Upravnega sodišča

 

POVZETEK:

Prosilec je zahteval posredovanje standardov ISO 22716:2007, Kozmetika – Dobra proizvodna praksa (GMP). Organ je zahtevo prosilca zavrnil, ker zahtevani dokument ne sodi v delovno področje organa in ker predstavlja avtorsko delo. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da zahtevani dokument sodi v delovno področje organa in predstavlja avtorsko delo. Ker pa se na zahtevani standard sklicuje Uredba EU in je ravnanje v nasprotju s standardom prekršek po Uredbi o izvedbi Uredbe EU, se zahtevani standard šteje za uradno besedilo, zaradi česar se mu po 9. členu ZASP odreka avtorskopravno varstvo. Dokument mora biti kot uradno besedilo prosto dostopen vsem državljanom. Organ z njim razpolaga v elektronski obliki, zaradi česar posredovanja prosilcu ne sme zaračunati.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-131/2017/5

Datum: 26. 7. 2017

 

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/137 z dne 28. 6. 2016, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14 in 50/14, v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07  – ZUP-E, 65/08 – ZUP-F; 8/10 – ZUP-G in 82/13 – ZUP-H, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi __________________________________________________________ (v nadaljevanju prosilec) z dne 4. 5. 2017, zoper odločbo Slovenskega inštituta za standardizacijo, Šmartinska cesta 152, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 1100-1/2017-2 z dne 19. 4. 2017, naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 4. 5. 2017 zoper odločbo Slovenskega inštituta za standardizacijo št. 1100-1/2017-2 z dne 19. 4. 2017 se ugodi ter se odločba odpravi in se odloči: Organ mora prosilcu v roku 31 dni od vročitve te odločbe brezplačno posredovati v elektronski obliki angleški original in slovenski prevod mednarodnega harmoniziranega standarda EN ISO 22716:2007, Kozmetika – Dobra proizvodna praksa (GMP) – Smernice za dobro proizvodno prakso (ISO 22716:2007).
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilec je dne 22. 3. 2017 od organa zahteval posredovanje angleškega originala in slovenskega prevoda mednarodnega harmoniziranega standarda EN ISO 22716:2007, Kozmetika – Dobra proizvodna praksa (GMP) – Smernice za dobro proizvodno prakso (ISO 22716:2007). Dokument lahko organ posreduje v obliki fotokopije ali v obliki elektronske kopije, tako da pretvorba iz enega v drugi format ni potrebna.

 

Organ je dne 19. 4. 2017 izdal odločbo št. 1100-1/2017-2, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil. V izpodbijani odločbi je navedel, da zahtevani dokumenti ne sodijo med informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ. Informacije javnega značaja so namreč le dokumenti, povezani z izvajanjem javnopravnih nalog, ki se financirajo iz proračuna in jih dejansko plačujejo vsi državljani Republike Slovenije. Prost dostop do dokumentov pomeni tudi njihovo brezplačnost, saj lahko organ v skladu z določbami ZDIJZ prosilcu za posredovanje dokumentacije zaračuna le materialne stroške. Zakon o standardizaciji (Ur. l. RS, št. 59/99, v nadaljevanju ZSta-1) v 21. členu določa, da se iz državnega proračuna financira izvajanje nalog organa iz prvega odstavka 5. člena ter iz 6. člena ZSta-1, med katere sodi priprava, sprejem, izdaja in vzdrževanje slovenskih nacionalnih standardov. Te naloge v Republiki Sloveniji lahko opravlja izključno organ. Za pravilno odločitev, ali zahtevani standardi predstavljajo informacijo javnega značaja po določbi 4. člena ZDIJZ, je tako treba upoštevati določbo 20. člena ZSta-1, po kateri organ standardizacijske dokumente, med katere sodijo tudi zahtevani dokumenti, prodaja na trgu, in določbo 21. člena ZSta-1, po kateri se financiranje organa iz državnega proračuna zmanjša za znesek pridobljenih kupnin od prodaje standardizacijskih dokumentov. Glede na tako zakonsko ureditev priprava, sprejem, izdaja in vzdrževanje standardov sodi v delovno področje organa, vendar pa je ta dejavnost organa z ZSta-1 opredeljena kot tržna dejavnost, za katero organ pridobiva financiranje na trgu s prodajo standardizacijskih dokumentov. V primeru, da gre za izvajanje dejavnosti, ki se ne financira iz državnega proračuna, temveč se po izrecni zakonski določbi dokument prodaja na trgu, pa ne gre za informacijo javnega značaja v smislu 4. člena ZDIJZ, ki bi bila skladno z določbo 1. člena ZDIJZ prosto dostopna. Zahtevani standardi tako ne predstavljajo informacije javnega značaja v smislu določbe 4. člena ZDIJZ. Pri tem je treba upoštevati, da organ ne izvaja javne službe ali upravne funkcije in ni zavezan postopati po določbah ZUP. Organ je v ZSta-1 opredeljen kot oseba javnega prava sui generis, kar jasno izhaja iz prvega in drugega odstavka 7. člena ZSta-1. Standard SIST je produkt in vsebina dela organa, za katerega je že zakonodajalec določil, da gre za dokument, ki ga organ prodaja na trgu. Ker torej organ ne opravlja javne službe, ker ZSta-1 kot specialni predpis s področja standardizacije določa, da organ sredstva za svoje delo pridobiva s prodajo standardizacijskih dokumentov na trgu, zahtevani dokument ne predstavlja informacije javnega značaja. ZDIJZ je sistemski predpis s področja dostopa do informacij javnega značaja, medtem ko so posamezne določbe v drugih predpisih, ki vplivajo na ZDIJZ, specialne narave (tako tudi Komentar ZDIJZ, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, 2005). Kljub dejstvu, da je ZDIJZ kot splošen zakon s področja dostopa do informacij javnega značaja bil kasneje sprejet kot ZSta-1, je slednji zaradi specialnosti nadrejen ZDIJZ. Standardi SIST so vsakomur dostopni pod enakimi pogoji, kar pomeni za enako ceno in na enak način. Posameznik se z njihovo vsebino lahko tudi brezplačno seznani z vpogledom v knjižnici SIST.

 

Dne 4. 5. 2017 se je prosilec zoper izpodbijano odločbo pritožil in navedel, da je organ pravna oseba javnega prava in torej spada med subjekte, za katere ZDIJZ ureja postopek pridobivanja informacij. Organ je glede na določbo 5. člena ZSta-1 slovenski nacionalni organ za standarde, med njegove naloge pa spada tudi priprava, sprejem, izdaja in vzdrževanje slovenskih nacionalnih standardov ter drugih dokumentov s področja slovenske nacionalne standardizacije ter zbiranje, urejanje in posredovanje standardov in drugih dokumentov s področja standardizacije. Hkrati je v 21. členu ZSta-1 določeno, da se izvajanje teh nalog financira iz državnega proračuna, kar je tudi eden izmed kriterijev pri določanju, ali gre za pravno osebo javnega prava. Pri tem specifičnosti organa nikakor niso takšne, da bi kazale na to, da organ ni zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, ampak ravno obratno – izkazujejo prav vse javnopravne elemente, ki jih sodna praksa upošteva kot relevantne za pravno osebo javnega prava in s tem zavezanca po ZDIJZ. V teoriji in praksi so se izoblikovali temeljni kriteriji za določitev pravne osebe javnega prava, pri čemer iz sodb Vrhovnega in Upravnega sodišča izhaja, da ni nujno, da so vsi elementi izpolnjeni kumulativno, ampak morajo biti izkazani v pretežnem delu in kazati na dovolj veliko koncentracijo javnopravnih značilnosti zavezanca. Organ izpolnjuje prav vse kriterije in tako nedvomno predstavlja pravno osebo javnega prava v smislu prvega odstavka 1. člena ZDIJZ. Zahtevana dokumenta organ pripravlja in izdaja v okviru svojih javnopravnih nalog, z njima pa razpolaga v materializirani obliki, zaradi česar nedvomno predstavljata informacijo javnega značaja v smislu 4. člena ZDIJZ. Nobena določba ZSta-1 ne izključuje uporabe ZDIJZ, zato je zavrnitev dostopa do zahtevane informacije mogoča le v skladu z določbami ZDIJZ – torej le, če je podana katera od izjem iz 5.a člena oziroma prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Hkrati je zavrnitev posredovanja informacije v obliki, kot jo je izbral prosilec, dopustna le, če so izpolnjeni pogoji za zavrnitev posredovanja v obliki kopije iz drugega odstavka 25. člena ZDIJZ. V konkretnem primeru ni podana nobena od izjem od prostega dostopa do zahtevanih dokumentov po ZDIJZ niti niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev posredovanja kopije dokumentov po ZDIJZ. Zahtevana dokumenta namreč ne predstavljata avtorskih del, saj gre za veljavna predpisa in s tem uradni besedili, ki kot takšni nista avtorskopravno varovani. Prosilec pa je navedel še, da je nevzdržno, da bi moral plačevati za pridobitev kopije predpisa (torej splošnega pravnega akta), ki ga mora spoštovati.

 

Organ je dne 29. 6. 2017 pritožbo prosilca, na podlagi 245. člena ZUP, odstopil v reševanje IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

 

IP je dne 10. 7. 2017 organ pozval, da mu posreduje dokumente, ki jih je zahteval prosilec, pa mu je bil dostop do njih zavrnjen.

 

Dne 17. 7. 2017 je organ IP poslal del zahtevanih dokumentov in dodatno pojasnil, da veljavna evropska zakonodaja določa, da mora Evropska komisija objaviti zgolj sklicevanja na standarde, medtem ko je njihovo celotno besedilo brezplačno dostopno v informacijskih pisarnah nacionalnih standardizacijskih organizacij oz. ga je mogoče pridobiti proti plačilu ustrezne pristojbine. V skladu z Uredbo št. 1025/2012 standard pomeni tehnično specifikacijo, ki jo je sprejel priznan organ za standardizacijo za večkratno ali stalno uporab, s katero skladnost ni obvezna. Tako je navedena Uredba EU jasno določila, da standard temelji na prostovoljni uporabi. Nadalje navedena Uredba v 6. členu izrecno določa, da nacionalni organi za standardizacijo zagotavljajo uporabo pristojbin za posredovanje standardov ali kompletov standardov, kar pomeni, da so standardi dostopni proti plačilu. Standardi ISO (mednarodni standardi) in CEN (evropski standardi) in nacionalni prevzemi ali deli teh publikacij ne smejo biti na voljo brezplačno, njihova brezplačna distribucija ni dovoljena. Sama omemba standardov in drugih publikacij znotraj zakonov namreč še ne odpravi avtorske zaščite standardov. V konkretnem primeru gre za mednarodni standard (ISO), ki ga je sprejela mednarodna standardizacijska organizacija, ki je tudi nosilec avtorskih pravic. ISO je neodvisna, nevladna mednarodna organizacija za standardizacijo, ustanovljena po švicarskem pravu, v katero je vključenih 163 nacionalnih standardizacijskih organizacij, med njimi tudi organ. ISO politika avtorskih pravic je določena z dokumentom POCOSA 2012, ki ne dovoljuje objavljanja standardov in osnutkov standardov za brezplačen dostop javnosti. ICO POCOSA 2012 v Prilogi št. 3 določa Pravila za distribucijo standardov ISO in njihovih osnutkov. V drugem poglavju je izrecno odločeno, da je brezplačna distribucija dovoljena le za potrebe priprave drugih standardov v okviru procesa razvoja standardov ISO ali procesa priprave nacionalnih prevzemov standardov ISO. Glede na navedene dokumente se morajo avtorske pravice na standardih spoštovati, standardizacijski dokumenti pa se smejo posredovati samo točno določenim osebam oz. organizacijam. Vsak član ISO mora zagotoviti, da se ti dokumenti ne distribuirajo v nasprotju z navedenimi določili. Dne 22. 4. 2015 je organ prejel izrecno opozorilo ISO, da bo v primeru kršitve politike avtorskih pravic ISO lahko izključen iz članstva te organizacije. Organ se je v pojasnilih skliceval še na določbe Uredbe ES št. 1049/2001 in sodbo Sodišča Evropske skupnosti v zadevi C-477/10 P – Agrofert. Poleg tega je organ navedel, da zahtevani standard ne predstavlja del zakonodaje. Sprejele so ga namreč standardizacijske organizacije, ki delujejo kot zasebnopravni subjekti, po posebnem postopku, ki ga določajo notranja pravila. Standardi niso zavezujoči, njihova uporaba je, glede na določbo 1. točke 2. člena Uredbe št. 1025/2012 prostovoljna. Da bi standardi razvili zavezujoč učinek, bi standardizacijske organizacije morale imeti ustrezna pooblastila za sprejemanje in izvajanje zakonodaje, česar pa nedvomno nimajo. S tem, ko se zakonodaja sklicuje na določen standard, ta še ne pridobi lastnosti oblastvenega akta, za katerega je značilno, da ga sprejme oblastveni organ po zakonsko predpisanem postopku, pri čemer za zakonski predpis velja obveznost uporabe s strani posameznika ali pravne osebe, česar pa za standard ne moremo trditi. Če bi standard opredelili kot »pravo«, bi bilo to v diametralnem nasprotju z »novim pristopom«, na katerem temelji standardizacija. Za uskladitev po »novem pristopu« je značilno, da se zakonodajalec omejuje na določitev bistvenih varnostnih zahtev, medtem ko so njihove nadaljnje tehnične specifikacije rezervirane za organizacije za standardizacijo.

 

IP je dne 19. 7. 2017 pri organu opravil ogled in camera, kjer je vpogledal v dokumenta, ki jih je zahteval prosilec.

 

Pritožba je utemeljena.

 

Pojem informacije javnega značaja je opredeljen v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja: informacija mora izvirati iz delovnega področja organa, organ mora z njo razpolagati, informacija pa se mora nahajati v materializirani obliki.

 

V konkretnem primeru ni dvoma, da organ z zahtevanimi informacijami razpolaga v materializirani obliki, saj jih je predložil IP na vpogled na ogledu in camera dne 19. 7. 2017. Vendar pa organ v izpodbijani odločbi navaja, da zahtevani dokumenti ne predstavljajo informacij javnega značaja, kot so opredeljene v 4. členu ZDIJZ, saj ne sodijo v njegovo delovno področje.

 

Delovno področje organa po ZDIJZ se razteza na vsak podatek, ki je nastal v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Navedeno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 122/2006 z dne 25. 4. 2007, in sicer, da je za pojem informacije javnega značaja odločilno, da gre za informacije s področja izvajanja določenih nalog oziroma dejavnosti, ki jih urejajo javnopravni predpisi. Pri javnopravnem delovanju pa ni pomembna konkretna oblika tega delovanja (oblastno odločanje ali ne-oblastno zagotavljanje določenih storitev), temveč, da se javne naloge ali dejavnosti skladno z načelom zakonitosti izvršujejo na podlagi norm javnega prava, v okviru, ki ga te norme za to dejavnost določajo, ter skladno z namenom varstva javnega interesa. Informacija javnega značaja je torej tista informacija, ki služi uradnemu namenu organa, gre torej za informacije, povezane s katerokoli javno ali upravno funkcijo organa (tako tudi Priporočilo št. 2 (2002) Odbora ministrov državam članicam o dostopu do uradnih dokumentov in Obrazložitveni memorandum, sprejet v okviru Sveta Evrope z dne 21. 2. 2002).

 

Ne držijo torej navedbe organa, da so lahko informacije javnega značaja le tiste informacije, ki se financirajo iz proračuna in jih tako plačujejo vsi državljani RS. Pojem informacije javnega značaja izhaja iz določbe 4. člena ZDIJZ in informacijo javnega značaja definira bistveno širše. Glede na navedeno določbo je informacija javnega značaja vsaka informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Navedena določba torej ne dodaja pogojev, da mora biti javnopravna naloga, v okviru katere je informacija ustvarjena oz. pridobljena, financirana iz proračuna oz. javnih sredstev. Poleg tega bi bila v primeru, če bi držala interpretacija organa, nepotrebna t. i. izjema od izjem iz prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri se dostop do informacij iz prvega odstavka istega člena dopusti, kadar gre za porabo javnih sredstev. Informacije javnega značaja so lahko torej tudi tisti dokumenti, katerih ustvarjanje je financirano iz prodaje na trgu. Navedeno namreč še ne pomeni, da ne gre za informacijo, ki jo je organ pridobil oz. ustvaril v okviru opravljanja svoje javnopravne naloge. Povedano drugače – dejstvo, da organ prodaja informacije na trgu, ne pomeni, da je bila ta informacija pridobljena/ustvarjena izven javnopravnih nalog organa. Navedeno potrjuje tudi Direktiva 2013/37/EU Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/98/ES o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (Ur. l. EU št. 175/1, 27. 6. 2019). Iz nje namreč jasno izhaja, da je v določenih primerih dopusten drugačen način zaračunavanja stroškov ponovne uporabe informacij javnega značaja, kadar se od organa zahteva, da se njegova dejavnost oz. izdaja določenih dokumentov financira na trgu (glej 6. člen Direktive). Posledično torej zgolj način financiranja organa oz. informacij tudi Evropska komisija ne šteje za relevantnega pri opredelitvi, ali te informacije predstavljajo informacije javnega značaja ali ne.

 

Organ je glede na določbo prvega odstavka 7. člena Zakona o standardizaciji (Ur. l. RS, št. 59/99, v nadaljevanju ZSta-1) pravna oseba javnega prava in je kot tak nedvomno zavezanec za dostop do informacij javnega značaja iz 1. člena ZDIJZ. Ustanovitelj organa je Republika Slovenija, akt o njegovi ustanovitvi pa sprejme Vlada Republike Slovenije. V skladu z določbami 5. člena ZSta-1 organ ustanovi Republika Slovenija kot slovenski nacionalni organ za standarde, da bi dosegala cilje iz 3. člena ZSta-1 (zagotavljanje kakovosti proizvodov, procesov in storitev z opredelitvijo njihovih značilnosti, ki določajo zmožnosti, da zadostijo določenemu namenu; zviševanje ravni varnosti, varovanja zdravja in življenja ter varstva okolja; zagotavljanje smotrne izrabe dela, materiala in energije pri izdelavi in menjavi proizvodov; izboljšanje proizvodne učinkovitosti z obvladovanjem raznolikosti, združljivosti in zamenljivosti ter pospeševanje mednarodne trgovine s preprečevanjem ali odpravo ovir pri trgovanju, ki izvirajo iz neutemeljenih razlik pri poslovanju na nacionalni ravni). Naloge organa za dosego teh ciljev so med drugim tudi priprava, sprejem, izdaja in vzdrževanje slovenskih nacionalnih standardov ter drugih dokumentov s področja slovenske nacionalne standardizacije ter zbiranje, urejanje in posredovanje standardov in drugih dokumentov s področja standardizacije v skladu s programom dela. Navedene naloge lahko glede na 5. člen ZSta-1 opravlja izključno organ. Poleg tega, glede na 6. člen ZSta-1, organ za potrebe priprave predpisov in javnih naročil po naročilu Republike Slovenije pripravlja, sprejema, izdaja in vzdržuje slovenske nacionalne standarde ter druge dokumente s področja slovenske nacionalne standardizacije, katerih cilj je zagotavljati varnost, varovanje zdravja in življenja, varstvo okolja ter zaščito interesov potrošnikov. Za izvajanje navedenih nalog iz 5. in 6. člena ZSta-1 ima organ, glede na določbe 7. člena ZSta-1, pravico v pečatu, štampiljki ali na dokumentih uporabljati grb Republike Slovenije. Poleg tega pa se izvajanje navedenih nalog, glede na prvi odstavke 21. člena ZSta-1, financira iz državnega proračuna. Pri tem navedbe organa, da se na podlagi določbe drugega odstavka 21. člena ZSta-1 njegovo financiranje iz državnega proračuna zmanjša za znesek pridobljenih kupnin od prodaje zahtevanih standardov, niso relevantne za ugotavljanje, ali gre za javnopravno nalogo ali ne. Dejstvo namreč je, da bi v primeru, če s prodajo zahtevanih dokumentov organ ne bi bil uspešen, izdajo zahtevanih dokumentov v toliko večjem delu financirala Republika Slovenija iz proračuna. Posledično je torej financiranje te naloge zagotovljeno z zakonom – če organ dokumenta ne proda na trgu, bo njegov nastanek financiran iz proračuna. Glede na navedeno IP ugotavlja, da naloge iz 5. in 6. člena ZSta-1, med katerimi je tudi dejavnost izdajanja standardov, nedvomno predstavljajo delovno področje organa, kot je opredeljeno v 4. členu ZDIJZ.

 

V konkretnem primeru sta predmet zahteve angleški standard, ki ga je organ prejel na podlagi že navedenih določb 5. oz. 6. člena ZSta-1, in slovenski standard, ki ga je organ na podlagi navedenih določb ZSta-1 tudi pripravil. Oba dokumenta je torej organ pridobil oz. ustvaril v okviru opravljanja svojih zakonsko določenih nalog po ZSta-1 Organ je, glede na že navedene določbe ZSta-1, ustanovljen s strani Republike Slovenije ravno z namenom izdajanja predmetnih standardov, izključno organ jih ima pristojnost izdajati, v tem delu je financiran iz državnega proračuna, prav tako pa lahko v te namene v pečatu, štampiljki ali na dokumentih, celo uporablja grb Republike Slovenije. IP zato ugotavlja, da zahtevani dokumenti nedvomno predstavljajo dokumente iz delovnega področja organa in so torej izpolnjeni vsi kriteriji za obstoj informacij javnega značaja.

 

V izpodbijani odločbi organ ni zatrjeval obstoja nobene izmed izjem od prostega dostopa iz 6. člena ZDIJZ, prav tako izjem od dostopa ob pregledu dokumentacije v pritožbenem postopku ni ugotovil IP. Organ pa je v izpodbijani odločbi zatrjeval tudi, da zahtevani dokumenti predstavljajo avtorsko delo, zaradi česar dostop do njih ni mogoč. Iz ZDIJZ izhaja, da ima prosilec, na podlagi 17. člena ZDIJZ, pravico določiti, na kakšen način se želi seznaniti z zahtevano informacijo. Organ nima nikakršne pravice prosilcu odreči pravice do oblike, v kateri želi prejeti zahtevano informacijo. Edino omejitev, ki vpliva na obliko informacije, predstavlja določba drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, po kateri lahko prosilec dobi samo vpogled v informacijo, ki je zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko pravico. Drugi odstavek 27. člena ZDIJZ določa, da ima prosilec pravico do pritožbe tudi v primeru, če ne dobi informacije v obliki, ki jo je zahteval. Iz navedenega izhaja, da ima prosilec pravno varovano pravico izbrati, na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (na primer fotokopija ali vpogled). Glede na navedeno se torej v primeru, če zahtevana informacija predstavlja avtorsko delo, lahko zavrne le določen način seznanitve z njo (elektronska kopija, fotokopija), ne pa tudi sam dostop do informacije (npr. vpogled).

 

V konkretnem primeru je prosilec zahteval posredovanje zahtevane dokumentacije v elektronski obliki oz. v obliki fotokopij. Nedvomno gre torej v obeh primerih za reprodukcijo zahtevanih dokumentov in posredovanje reprodukcije, bodisi v elektronski, bodisi v fizični obliki. Posledično bi lahko organ zahtevo prosilca po posredovanju zahtevanih dokumentov zavrnil, če slednji predstavljajo avtorsko delo po določbah ZASP. Na uporabo ZASP pa napotuje tudi ZSta-1, ki v tretjem odstavku 22. člena izrecno navaja, da se standardi izdajo kot posebna publikacija in so avtorsko delo v skladu s predpisi o avtorski pravici.

V skladu s 5. členom ZASP je avtorsko delo individualna intelektualna stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je na kakršenkoli način izražena, če ni v ZASP drugače določeno. Iz navedene definicije in obstoječe sodne prakse ter pravne teorije izhaja pet predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da se posamezno delo šteje za avtorsko delo po ZASP, in sicer so to individualnost, intelektualnost oz. duhovnost, stvaritev, področje ustvarjalnosti in izraženost.[1] Če torej posamezno delo izpolnjuje vse navedene predpostavke kumulativno, se šteje, da gre za avtorsko delo. Glede zahtevanih dokumentov IP ugotavlja, da ti nedvomno izpolnjujejo vseh pet temeljnih predpostavk avtorskega dela iz 5. člena ZASP. Nedvomno je, da je delo izraženo, da predstavlja stvaritev avtorja in intelektualno kreacijo ter da hkrati spada v znanstveno področje človeške ustvarjalnosti. Po vsebinski preučitvi dokumentov IP ocenjuje tudi, da imajo dokumenti tudi zadostno mero individualnosti, da se štejejo za avtorsko delo. IP tako ugotavlja, da zahtevani dokumenti nedvomno izpolnjujejo vse predpostavke za avtorsko delo iz 5. člena ZASP.

 

Vendar pa je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi določbe 9. člena ZASP, ki določenim delom odreka avtorskopravno varstvo. Gre za dela, ki ne glede na to, ali izpolnjujejo navedene predpostavke za avtorsko delo iz 5. člena ZASP, avtorskopravnega varstva ne uživajo.[2] In sicer glede na določbo 9. člena ZASP avtorskopravno niso varovane ideje, načela, odkritja, uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja ter ljudske književne in umetniške stvaritve. Prevodi navedenih dokumentov so avtorskopravno varovani, razen če so objavljeni kot uradna besedila. Namen te določbe je čim večje razširjanje in objavljanje uradnih besedil zaradi javnega interesa. V primeru uradnih besedil se mora avtorjev interes umakniti javnemu, saj je v interesu družbe, da je čim bolj seznanjena z zakoni in predpisi, ki jo uravnavajo. Omejevanje uporabe predpisov z avtorskim pravom bi bilo v neposrednem nasprotju z njihovim poslanstvom in smislom.[3]

 

Na tem mestu IP navaja, da se strinja z obširnimi navedbami organa o tem, da so avtorska dela varovana tudi po evropski zakonodaji in da je treba avtorska dela varovati pred neupravičenimi posegi vanje. Vendar pa v konkretnem primeru IP niti ne odloča o tem, ali je treba avtorska dela varovati oz. ali je avtorskopravno varstvo specialnejše od pravice dostopa do informacij, temveč o tem, ali zahtevani dokument predstavlja uradno besedilo in torej sploh ni avtorskopravno varovan. Nobena od desetih direktiv EU, ki urejajo področje avtorskega prava in sorodnih pravic, ne vsebuje določb o tem, kaj se šteje za avtorsko delo, temveč je to prepuščeno državam članicam. Hkrati pa Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del, ki jo je podpisalo več kot 170 držav, vključno z vsemi državami članicami EU, že v četrtem odstavku 2. člena določa, da je državam Unije prepuščeno, da določijo v svojih zakonih varstvo, ki se bo priznavalo uradnim besedilom z zakonodajnega, administrativnega ali sodnega področja ter uradnim prevodom teh besedil. Tudi iz navedene mednarodne konvencije, ki zavezuje vse države članice (podpis konvencije je pogoj za pristop k članstvu v EU), torej izhaja, da uradna besedila ne uživajo nujno avtorskopravnega varstva. Republika Slovenija se je odločila, da uradna besedila niso avtorskopravno  varovana in to izrecno navedla v 9. členu ZASP.

 

Uradna besedila načeloma izdajajo institucije z zakonodajnimi, sodnimi ali upravnimi pristojnostmi ter oblastvenimi upravičenji.[4] Kot pravilno navaja organ, v konkretnem primeru zahtevanih dokumentov ni izdal organ z oblastvenimi upravičenji, zaradi česar sami po sebi še ne predstavljajo uradnega besedila. Zasebne tehnične norme (kot npr. SIST standardi) so tako neuradna besedila[5] in jim torej ZASP avtorskopravnega varstva ne odreka.

 

Drugače pa je v primeru, kadar si pristojni oblastveni organ »prisvoji« zasebne tehnične norme tako, da jih neposredno prevzame ali jih s sklicevanjem vključi v svoj akt, postanejo takšna dela nevarovana uradna besedila v smislu 9. člena ZASP. To velja tudi v primeru, da avtorske pravice na tem delu niso bile prenesene na oblastveni organ in gre torej lahko za oškodovanje avtorja.[6]

 

Navedeno se je, kot pravilno ugotavlja prosilec, zgodilo tudi v konkretnem primeru. Na zahtevana standarda se namreč sklicuje Uredba (ES) št. 1223/2009 o kozmetičnih izdelkih,[7] ki se neposredno uporablja v Republiki Sloveniji. Navedena Uredba uvaja pravila, s katerimi morajo biti skladni vsi kozmetični izdelki, dostopni na trgu, da se zagotovi delovanje no­tranjega trga in visoka raven varovanja zdravja ljudi (glej 1. člen Uredbe). Glede na določbo 5. člena Uredbe št. 1223/2009, morajo odgovorne osebe zagotoviti skladnost, med drugim tudi z 8. členom Uredbe št. 1223/2009. V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena (in uvodno določbo 16) Uredbe št. 1223/2009, mora biti proizvodnja kozmetičnih izdelkov skladna z dobro proizvodno prakso. Uredba št. 1223/2009 torej od proizvajalcev kozmetičnih izdelkov, uvoznikov in distributerjev zahteva, da so vsi izdelki na trgu EU izdelani po načelu GMP (dobre proizvodne prakse).[8] Neizvajanje obveznosti iz 5. člena Uredbe št. 1223/2009/ES predstavlja prekršek po 1. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe o izvajanju Uredbe (ES) o kozmetičnih izdelkih (Uradni list RS, št. 61/13), za katerega je predvidena globa. Odgovorne osebe morajo torej zagotoviti proizvodnjo kozmetičnih izdelkov v skladu z dobro proizvodno prakso, ravnanje v nasprotju s tem pa predstavlja prekršek.

 

Pri tem je, glede na drugi odstavek 8. člena Uredbe št. 1223/2009, proizvodnja skladna z dobro proizvodno prakso, kadar je skladna z ustreznimi usklajenimi standardi, katerih sklicevanja so objavljena v Uradnem listu Evropske unije. V Uradnem listu Evropske unije je bilo objavljeno Sporočilo Komisije v okviru izvajanja Uredbe št. 1223/2009,[9] kjer sta bila objavljena naslov in sklic na zahtevani standard – EN ISO 22716:2007, Kozmetika – Dobra proizvodna praksa (GMP) – Smernice za dobro proizvodno prakso (ISO 22716:2007). Proizvodnja kozmetičnih izdelkov je tako skladna z dobro proizvodno prakso in posledično določbami Uredbe št. 1223/2009, kadar je skladna s standardom EN ISO 22716:2007, torej z angleškim standardom, ki ga zahteva prosilec.

 

Če torej prosilec (ali katerakoli druga odgovorna oseba) želi pri proizvodnji kozmetičnih izdelkov za trg EU ravnati v skladu z veljavno in zavezujočo zakonodajo mora zagotoviti, da bo proizvodnja skladna s standardom, ki ga je zahteval. V nasprotjem primeru je lahko odgovoren za prekršek po zgoraj navedenih določbah Uredbe o izvajanju Uredbe (ES) o kozmetičnih izdelkih.

 

IP glede na navedeno ni mogel slediti navedbam organa, da je uporaba zahtevanih standardov v konkretnem primeru prostovoljna. Če prosilec pri proizvodnji kozmetičnih izdelkov ne upošteva zahtevanega standarda, s tem lahko stori prekršek in je zanj lahko kaznovan z globo. Uporaba standarda je zaradi predpisa Evropske komisije (kot telesa z oblastvenimi upravičenji), da mora biti proizvodnja skladna z njim, postala zavezujoča. Nenazadnje tudi ZSta-1 v 23. členu določa, da je uporaba slovenskih nacionalnih standardov prostovoljna, razen v primeru, da je obvezna uporaba SIST določena s predpisom. IP še dodaja, da glede obveznosti uporabe standardov tudi ni mogel slediti argumentu organa, da Uredba št. 1025/2012[10] določa, da so standardi neobvezni. Ista Uredba namreč v uvodni določbi 34 izrecno navaja, da za področje informacijskih in komunikacijskih tehnologij Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve Evropski komisiji omogoča, da po potrebi od evropskih organizacij za standardizacijo zahteva pripravo, uvedbo in objavo v Uradnem listu Evropske unije seznama standardov ali specifikacij z namenom spodbujanja njihove uporabe ali da se predpiše obvezno izvajanje teh standardov ali da se ti standardi oziroma specifikacije odstranijo s seznama. Enako se je zgodilo tudi v konkretnem primeru, kjer je Uredba št. 1223/2009 kot področna uredba določila objavo zahtevanih standardov v Uradnem listu Evropske unije in hkrati predpisala obvezno izvajanje teh standardov.

 

Glede ugotavljanja, ali gre za uradno besedilo ali ne, pa je IP upošteval tudi Nomotehnične smernice Službe Vlade RS za zakonodajo.[11] Kot namreč navajajo smernice, lahko tudi standardi postanejo zavezujoči, in sicer v primerih, kadar so z zakonom določene pristojnosti za njihovo določanje, njihova obveznost in način objavljanja (dostopnosti) zaradi seznanitve z njimi. »Take tehnične norme na podlagi zakona učinkujejo kot blanketne norme, ki jih je treba upoštevati, ker zakon tako določa (in se jih ne sme kršiti, ker zakon za njihovo kršitev določa sankcije). Zakon sistemsko določi obveznost njihove uporabe; katere konkretno so to, je (lahko) že stvar izvršilnega predpisa, kakšne so, pa stvar samih (blanketnih) tehničnih norm. Z izpolnitvijo takih pravnih in nomotehničnih zahtev so tehnične norme v bistvu tretirane enako, kot da bi v celoti šlo za izvršilni predpis, izdan za izvrševanje zakona.«[12]V konkretnem primeru je z zakonom (ZSta-1) določena pristojnost za izdajo standardov in njihov način objavljanja, njihova obveznost pa je določena z Uredbo št. 1223/2009, ki je nadrejena zakonu. Upoštevaje že navedene Nomotehnične smernice Službe Vlade RS za zakonodajo, se tako zahtevani standard upošteva, kot da bi v celoti šlo za izvršilni predpis, izdan za izvrševanje Uredbe št. 1223/2009.

 

Poleg tega iz določbe 9. člena ZASP in iz komentarja na to določbo ne izhaja, da se za uradno besedilo šteje le dokument, ki predstavlja zavezujoč predpis v smislu, da je njegova raba obvezna. Zadošča, da se organ z oblastvenimi upravičenji nanj sklicuje kot na merodajnega in tako vpliva na pravni položaj posameznika.[13] S trenutkom namreč, ko dokument v veljavno zakonodajo vključi organ z oblastvenimi upravičenji, postane ta dokument uradno besedilo in njegovo reproduciranje ne sme biti omejeno. Bistvo takšne ureditve je, kot že navedeno, čim večje razširjanje in objavljanje uradnih besedil, ki uravnavajo družbo, zaradi javnega interesa po seznanjenosti z njimi. Posledično se mora avtorjev interes v takem primeru umakniti javnemu, omejevanje uporabe predpisov z avtorskim pravom pa bi bilo v neposrednem nasprotju z njihovim poslanstvom in smislom.[14] V konkretnem primeru Uredba št. 1223/2009 in posledično tudi Uredba o izvajanju Uredbe (ES) o kozmetičnih izdelkih določata obveznost skladnosti proizvodnje z ustreznimi usklajenimi standardi, katerih sklicevanja so objavljena v Uradnem listu Evropske unije, torej tudi usklajenost z zahtevanim standardom. Poznavanje zahtevanega standarda posledično nedvomno vpliva na pravni položaj posameznika – proizvajalca, saj je proizvodnja izdelka, ki ni skladen z njim, nedopustna in pomeni prekršek. Če proizvajalec nima dostopa do zahtevanega standarda, ni seznanjen s pravili proizvodnje, ki jih je dolžan upoštevati. Proizvajalec torej, ki ima do standardov dostop, je privilegiran proti proizvajalcu, ki tega dostopa nima. Pri tem ne zadošča zgolj omogočanje dostopa v obliki brezplačnega vpogleda, kot naj bi to trenutno zagotavljal organ. Gre namreč za kompleksne dokumente, s katerimi se posameznik ne more ustrezno seznaniti zgolj z vpogledom pri organu. Prav tako je možnost brezplačnega vpogleda v zahtevane dokumente pri organu povezana z dodatno porabo časa za pot in s stroški prevoza (kar pri poti npr. iz Lendave v Ljubljano ni zanemarljivo) ter je časovno omejena na delovni čas organa. Glede na to, da Uredba št. 1223/2009 izrecno zahteva usklajenost proizvoda z zahtevanim standardom, IP ugotavlja, da morajo imeti vsi proizvajalci kozmetičnih izdelkov za trg EU možnost, da se seznanijo z njim. Poleg tega je treba upoštevati tudi namen izdaje standardov, kot je opredeljen v 3. členu ZSta-1, in sicer – zagotavljanje kakovosti proizvodov, procesov in storitev z opredelitvijo njihovih značilnosti, ki določajo zmožnosti, da zadostijo določenemu namenu; zviševanje ravni varnosti, varovanja zdravja in življenja ter varstva okolja; zagotavljanje smotrne izrabe dela, materiala in energije pri izdelavi in menjavi proizvodov; izboljšanje proizvodne učinkovitosti z obvladovanjem raznolikosti, združljivosti in zamenljivosti ter pospeševanje mednarodne trgovine s preprečevanjem ali odpravo ovir pri trgovanju, ki izvirajo iz neutemeljenih razlik pri poslovanju na nacionalni ravni. Iz navedene določbe ZSta-1 tako jasno izhaja, da je primarni namen standardov varovanje javnega interesa, zaradi česar bi morali biti standardi prosto dostopni vsem državljanom. Ob upoštevanju vsega navedenega IP ugotavlja, da zahtevani dokumenti predstavljajo uradno besedilo po določbi 9. člena ZASP in zato ne uživajo avtorskopravnega varstva. Posledično tudi ni ovir, da bi jih organ prosilcu posredoval v obliki elektronske kopije oz. fotokopije.

 

Pri tem na navedeno ugotovitev IP ne vpliva niti določba drugega odstavka 22. člena ZSta-1, na katero se sklicuje organ in po kateri se standardi izdajo kot posebna publikacija in so avtorsko delo v skladu s predpisi o avtorski pravici, njihovo razmnoževanje ali distribuiranje pa brez soglasja organa ni dovoljeno. V prvi vrsti namreč tudi sam ZSta-1 glede dejstva, ali standardi predstavljajo avtorsko delo, napotuje na določbe ZASP. Hkrati pa je treba upoštevati, da ZDIJZ v drugem odstavku 25. člena omejuje način dostopa do zahtevane informacije le v primerih, ko je zahtevana informacija zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko pravico. ZDIJZ torej načina dostopa ne veže na kakšen drug zakon, kot je npr. ZSta-1. Na tem mestu je treba zavrniti tudi stališče, da je ZSta-1 specialen zakon z vidika posredovanja zahtevanih standardov oziroma glede na ZDIJZ. Če bi namreč ZSta-1 imel namen, da drugače uredi dostop do informacij javnega značaja in njihovo posredovanje, bi moralo to izrecno in nedvoumno izhajati iz določb o zagotavljanju dostopa do standardov, oziroma bi moral vsebovati izrecno zakonsko določbo, da se za standarde določbe ZDIJZ ne uporabljajo ali da pri teh standardih ne gre za informacije javnega značaja.

 

IP tudi ugotavlja, da sklicevanje organa na Uredbo št. 1049/2001[15] ni relevantno za konkretni primer. Uredba št. 1049/2011 namreč, kot to izhaja že iz njenega imena, ureja izključno pravico dostopa do dokumentov institucij EU in ne tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja v posameznih državah članicah. Na nivoju EU ni enotnega predpisa (npr. direktive ali uredbe), ki bi urejal dostop do informacij javnega značaja v državah članicah, temveč je to področje prepuščeno v urejanje posameznim državam članicam. EU do neke mere enotno ureja le pravico do ponovne uporabe informacij javnega značaja,[16] ki pa ravno tako temelji na režimu dostopa do informacij, kot ga ima vsaka država članica.[17]

 

Prav tako za konkretni primer ni relevantno sklicevanje organa na sodbo Sodišča Evropske skupnosti v zadevi C-477/10 P – Agrofert. Navedena sodba se namreč nanaša na ugotavljanje utemeljenosti odločbe Evropske komisije glede dostopa do dokumentov na podlagi navedene Uredbe št. 1049/2001. Poleg tega pa se v odločbi ne pojavlja vprašanje dostopa do dokumentov, ki so avtorskopravno zavarovani oz. predstavljajo uradna besedila, temveč se sodba nanaša na pravico dostopa do dokumentov, ki vsebujejo poslovno skrivnost. Gre torej za popolnoma drug institut oz. izjemo od prostega dostopa, zato v konkretnem primeru navedena sodba ni relevantna.

Na koncu IP še dodaja, da organ v konkretnem primeru dejansko niti ne nasprotuje posredovanju zahtevanih dokumentov prosilcu v elektronski obliki, vendar je pripravljen to storiti le na podlagi plačila. Bistvo spora v konkretnem primeru niti ni posredovanje reprodukcije »avtorskega dela«, temveč možnost organa, da to posredovanje zaračuna. Na tem mestu je treba opozoriti na razhajanje glede zaračunavanja stroškov za posredovanje informacij med ZSta-1 in ZDIJZ v elektronski obliki, kot to zahteva prosilec. Oba predpisa sicer organu omogočata zaračunavanje stroškov za posredovanje zahtevanih dokumentov. ZSta-1 tako v 2. alineji prvega odstavka 20. člena določa, da se organ financira tudi s prodajo standardizacijskih dokumentov, medtem ko ZDIJZ v drugem odstavku 34. člena določa, da lahko organ za posredovanje prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa zahtevane informacije prosilcu zaračuna materialne stroške. Vendar pa ZDIJZ za razliko od ZSta-1 višino stroškov, ki jih lahko organ zaračuna za posredovanje zahtevanih informacij, omejuje. Pri tem v 4. točki tretjega odstavka 16. člena Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/16) izrecno določa, da organ ne zaračuna stroškov za posredovanje informacij po elektronski pošti, če se informacija ne nahaja izključno v fizični obliki in tako ni potrebna pretvorba iz fizične v elektronsko obliko. Dejansko torej v primeru, ko prosilec zahteva posredovanje dokumenta v elektronski obliki in organ z dokumentom v takšni obliki že razpolaga, prosilcu ne sme zaračunati nobenih stroškov. Organ v konkretnem primeru razpolaga z zahtevanimi dokumenti v elektronski obliki. Posebna pretvorba dokumenta iz ene v drugo obliko torej ni potrebna, zaradi česar organ prosilcu, po pravilih ZDIJZ in Uredbe, posredovanja zahtevanih dokumentov ne sme zaračunati. Pri pravici dostopa do informacij javnega značaja je namreč treba izhajati iz načela prostega dostopa, zapisanega v prvem odstavku 5. člena ZDIJZ, tako da lahko vsak pridobi informacijo javnega značaja na vpogled in v katerikoli drugi obliki (prepis, fotokopija ali elektronski zapisa). Osnovni namen ZDIJZ je tako, da se lahko za posredovanje zahtevane informacije zaračunajo zgolj materialni stroški. S posredovanjem dokumentov v elektronski obliki ne nastanejo nobeni materialni stroški, zato ni nikakršne podlage za zaračunavanje tovrstnega dostopa.

 

Glede na vse navedeno je IP ugodil pritožbi prosilca, odločbo organa je na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odpravil in odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

V tem postopku posebni stroški niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

Postopek vodila:

Maja Lubarda, univ. dipl. prav.,                                     

svetovalka IP                                                                         

 

                                                                
Informacijski pooblaščenec: 

mag. Kristina Kotnik Šumah,

namestnica informacijske pooblaščenke

 


[1] Povzeto po Trampuž M., Oman B., Zupančič A., Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 30-32.

[2] Id., str. 53.

[3] Id., str. 53.

[4] Id., str. 54.

[5] Id., str. 54.

[6] Glej Trampuž M., Oman B., Zupančič A., Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 54.

[7] Uredba (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o kozmetičnih izdelkih, UL L 342/59, 22. 12. 2009, v nadaljevanju Uredba št. 1223/2009.

[8] Glej tudi Smernice za dobro proizvodno prakso (GMP) – Kozmetika, spletna stran SIQ, Slovenski institut za kakovost in meroslovje, dostopno na: www.siq.si/ocenjevanje_sistemov_vodenja/storitve/smernice_za_dobro_proizvodno_prakso_gmp_kozmetika/index.html.

[9] Sporočilo Komisije v okviru izvajanja Uredbe (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o kozmetičnih izdelkih (Objava naslovov in sklicev harmoniziranih standardov), 2011/C 123/04, 21. 4. 2011.

[10] Uredba (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o evropski standardizaciji, spremembi direktiv Sveta 89/686/EGS in 93/15/EGS ter direktiv 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Sklepa Sveta 87/95/EGS in Sklepa št. 1673/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta, Ur. l. EU št. 316, 14. 11. 2012.

[11] Nomotehnične smernice, Služba Vlade RS za zakonodajo, Uradni list Republike Slovenije, 2008.

[12] Id., str. 97.

[13] Glej Trampuž M., Oman B., Zupančič A., Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 54.

[14] Id., str. 54.

[15] Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, Ur. l. EU št. 145, 31. 5. 2001.

[16] Direktiva 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. Novembra 2013 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja, Ur. l. EU, št. 345, 31. 12. 2003, spremenjena z Direktivo 2013/37/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013, Ur. l. EU, št. 175, 27. 6. 2013.

[17] Glej uvodno določbo št. 9 Direktive o ponovni uporabi informacij javnega sektorja.