Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 06.11.2020
Naslov: prosilec - Okrožno sodiše v Ljubljani
Številka: 090-256/2020
Kategorija: Kršitev materialnega prava
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

Organ je s sklicevanjem na 150. člen ZPP v povezavi s sodbo VSRS št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 in zavrnil prosilkino zahtevo za dostop do anonimizirane sodne odločbe, s katero naj bi to (po podatkih iz medijev) zavrglo tožbo v odškodninskem postopku med tam navedenima pravnima osebama. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da se je organ skliceval na napačen del omenjene sodbe, zaradi česar je nepopolno ugotovil relevantna dejstva (organ se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov). Izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti, zato jo je IP odpravil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje z navodili, glede česa je treba dopolniti postopek.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-256/2020/2

Datum: 6. 11. 2020

 

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilka), z dne 12. 10. 2020, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 507/2020 z dne 24. 9. 2020, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilke z dne 12. 10. 2020 se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Su 507/2020, z dne 24. 9. 2020, odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilka je z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 7. 9. 2020 po določbah ZDIJZ od organa želela pridobiti anonimizirano kopijo odločitve Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero naj bi to (po podatkih iz medijev) zavrglo tožbo v odškodninskem postopku med …, d.o.o., in …, d.d.

 

Organ je z odločbo. št. Su 507/2020 z dne 24. 9. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) prosilkino zahtevo v celoti zavrnil. Navajal je, da želi poslika po ZDIJZ pridobiti informacije iz civilnega sodnega spisa. Skliceval se je na določbe 4. člena ZDIJZ in pojasnil, da ZDIJZ ureja režim dostopnosti informacij javnega značaja na splošno in vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb,ne glede na to, ali prosilec za to ima pravno korist ali ne. Nato pa je, sklicujoč se na odločitev Vrhovega sodišča X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, pojasnil, da so področni procesni predpisi specialni v razmerju do ZDIJZ in se zato ZDIJZ uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen s specialnimi zakoni. Iz tega je organ zaključil, da lahko sodbe pridobijo le osebe, ki izkazujejo upravičen interes s področno procesno zakonodajo. Vezano na okoliščine tega primera to pomeni, da so dokumenti iz civilnih sodnih spisov dostopni le upravičenim osebam v skladu s specialnimi določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kar pomeni, da lahko v konkretni zadevi prosilka zahtevano dokumentacijo pridobi le v skladu in pod pogoji, kot jih določa ZPP in ne določbah ZDIJZ. ZDIJZ namreč ureja režim dostopnosti informacij javnega značaja na splošno (iz vseh področij), ZPP (150. člen) pa dostopnost informacij s točno določenega področja, to je civilnih sodnih spisov, in ob tem, ne glede na splošne določbe ZDIJZ, zahteva, da prosilec izkaže upravičeno korist. V skladu z ZPP se sme le vsakemu, ki ima upravičeno korist, dovoliti pregled in prepis posameznih sodnih spisov. Dokler postopek teče, dovoli to predsednik senata, potem ko je končan, pa predsednik oziroma predstojnik sodišča oziroma oseba na sodišču, ki jo ta določi. Pri tem mora prosilec upravičeno korist zatrjevati in izkazati v vsakem konkretnem sodnem spisu, da bi bilo njegovi zahtevi lahko ugodeno. Organ je zaključil, da prosilka zahteve ni podala na podlagi določb procesne zakonodaje (ZPP), temveč je sodne dokumente zahtevala v skladu z določbami ZDIJZ, zato je njeno zahtevo na podlagi določb ZDIJZ v celoti zavrnil.

 

Zoper izpodbijano odločbo je prosilka vložila pritožbo z dne 12. 10. 2020 iz razloga ne-uporabe določb materialnega prava in kršitev pravil postopka. Prosilka se sicer strinja s stališčem, da je za vpogled v posamezni pravdni spis, torej listine, ki jih vlagajo stranke ter zapisnike o narokih, potrebno izkazati upravičen interes. Vendar pa je organ v konkretni zadevi spregledal, da prosilka z zahtevo ni zahtevala vpogleda v celoten pravdni spis, torej v listine oz. podatke v samem postopku, temveč je zahtevala izključno in zgolj kopijo anonimizirane odločbe organa, s katero je ta postopek na prvi stopnji zaključil. Zahtevana informacija izpolnjuje kriterije informacije javnega značaja iz 1. odstavka 4. člena ZDIJZ, saj gre za informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, ki ga je organ izdelal sam. Skladno s točko 1. II. 101. člena Zakona o sodiščih je organ v civilnih zadevah pristojen za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji v pravdnih postopkih. Upoštevaje, da je bila odločba izdana v okviru odškodninskega postopka, je mogoče šteti, da gre za informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa. Prav tako je glede na pristojnost organa mogoče šteti, da je odločbo organ izdelal sam ter pisni odpravek odločbe odpremil strankam postopka. V nadaljevanju se sklicuje na 24. člena Ustave RS in navaja, da gre pri opravi glavne obravnave, izreku in objavi sodb, za ustavno zajamčeno kategorijo, ki je sicer tudi uzakonjena v 293. členu ZPP, ki določa javnost glavne obravnave ter 321. in 322. člen ZPP, ki določata, da se sodba izda v imenu Ijudstva ter da se ta razglasi po koncu glavne obravnave, razen v bolj zapletenih primerih. Prav tako je določeno, da kadar se sodba razglasi, se javno prebere izrek in sporoči na kratko razloge. Torej iz navedenih določb izhaja, da sta tako izrek, kakor tudi sami razlogi za sprejem odločitve sodišč prve stopnje, javni. Iz tega tudi izhaja, da za javnost teh podatkov posameznik oz. konkretno prosilka ne potrebuje izkazati nikakršnega upravičenega interesa iz 150. člena ZPP, kot zmotno navaja organ. Prosilka je torej v obravnavani zadevi zahtevala dokument, ki bi že moral biti predmet javne razglasitve. V nadaljevanju poudarja, da tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 4 /2020 (21. točka obrazložitev), na kateri temelji odločitev organa, pritrjuje, da so sodbe in sojenje javne. To stališče pa potrjuje tudi 5. člen Sodnega reda, ki določa, da sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja ter da sodišče med drugim obvešča javnost o odločbah preko publikacij in drugih medijev, na tiskovnih konferencah in na drug primeren način. V 2. odstavku 6. člena Sodnega reda je navedeno tudi, da Vrhovno sodišče objavlja obdelano sodno prakso sodišč na spletnih straneh sodstva. Zaključi, da v obravnavanem primeru zahtevana sodna odločba, ni bila javno razglašena niti ni javno objavljena, zaradi česar prosilka do nje ne more dostopati drugače, kakor preko ZDIJZ, ki ji za razliko od ZPP, ki omogoča vpogled v posamezni spis, omogoča seznanitev s podatki, odločitvami, ki bi tudi sicer morali biti javno dostopni že na podlagi Ustave, a iz prosilki neznanih razlogov niso dostopni. Prosilka še poudarja, da ni nobenega utemeljenega razloga, da tudi v primeru, ko bi bila odločba organa javno razglašena, posameznik ne bi smel dostopati do pisne verzije. Navedeno bi bilo tudi v nasprotju s 5. členom ZDIJZ, ki določa, da so informacije javnega značaja prosto dostopne. Glede na navedeno je organ s tem, ko je zahtevo prosilke presojal na podlagi 150. člena ZPP, in ne po ZDIJZ kršil pravila postopka, saj za dostop do odločbe ni potrebno izkazati upravičenega interesa, prav tako pa organ ni uporabil predpisov, ki se nanašajo na javnost sojenja in dostopnosti odločb sodišč, s čimer sta podana pritožbena razloga iz 4. in 1. točke prvega odstavka 237. člena ZUP v povezavi s 27. členom ZDIJZ. Predlaga, da IP izpodbijano odločbo odpravi in sam reši zahtevo tako, da se zahtevi prosilke ugodi oziroma podredno, da odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje.

 

Po opravljenem predhodnem preizkusu pritožbe, jo je organ, skupaj s prilogami, odstopil v reševanje IP, z dopisom, št. Su 507/2020 z dne 23. 10. 2020. V dopisu je še navajal, da je bila prosilkina vloga vložena po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 4/2020 z dne 27.5.2020, s katero je odločilo, da so področni procesni predpisi specialni v razmerju do ZDIJZ in se zato ZDIJZ uporablja le v tistih primerih  v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen s specialnimi zakoni. V konkretnem primeru dostop do kazenskih (pravilno civilnih, opomba IP) sodb ureja Zakon o pravdnem postopku in ne ZDIJZ, zato posredovanje zahtevanih dokumentov na podlagi ZDIJZ ni utemeljeno in vlogi ni mogoče ugoditi. V skladu z odločitvijo VSRS se lahko sodno dokumentacijo pridobi le na podlagi specialnih predpisov, v konkretnem primeru na podlagi Zakona o pravnem postopku.

 

IP je prosilkino pritožbo, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

 

Pritožba je utemeljena.

 

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

Prosilka je od organa zahtevala posredovanje anonimizirane odločitve, ki jo je organ izdal v  odškodninskem postopku, med tam navedenima pravnima osebama. IP ugotavlja, da je prosilka navedeno zahtevo z dne 7. 9. 2020 vložila na podlagi določb ZDIJZ. Organ je  to zahtevo obravnaval po določbah ZDIJZ in v tem postopku izdal izpodbijano odločbo. IP je tako kot pritožbeni organ v postopkih dostopa do informacij javnega značaja pristojen za presojo te izpodbijane odločbe. Skladno s prvim odstavkom 5. člena Sodnega reda, sodišča namreč zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Kadar je torej dostop do dokumenta presojan z vidika ZDIJZ, je pritožbena presoja takšne odločitve v pristojnosti IP.

 

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ ravnal pravilno, ko je izpodbijano odločitev oprl na sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020. Navedena sodba je bila namreč sprejeta v pravnem kontekstu in dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve. V zadevi X Ips 4/2020 je bila namreč prosilka tudi stranka kazenske zadeve, iz katere je zahtevala dokumente, v obravnavani zadevi pa, prvič, odvetnica kot prosilka po ZDIJZ ne zahteva dostopa do dokumentov iz zadeve, v kateri sama nastopa kot stranka oziroma pooblaščenka stranke, in drugič, prosilka želi, da se ji v anonimizirani obliki omogoči le dostop do sodne odločbe, ki jo je organ izdal v konkretnem pravdnem postopku, in torej ne zahteva drugih dokumentov iz te pravdne zadeve. In prav slednje je bistveno za odločitev v konkretni zadevi, kot je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

 

IP se strinja, da je za odločitev v konkretnem pritožbenem postopku pomembno upoštevati sodbo VSRS št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, vendar pa ne v delu, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje organ, temveč v delu, s katerim je VSRS svojo odločitev zaradi razvoja prakse tudi nadgradilo in dopolnilo tako, da je v 21. točki obrazložitve izrecno navedlo, da »s posebnimi določbami procesnih in organizacijskih zakonov, ki urejajo dostop do informacij, tudi ni neutemeljeno poseženo v transparentnost delovanja sodišč ter drugih državnih organov, temveč gre za način uresničevanja le-tega, ki upošteva specifičnost določenega področja ter pravice, svoboščine in interese drugih, ki jih je treba na tem področju posebej varovati. Za transparentnost delovanja sodišč in drugih državnih organov, tudi na področju kazenskega pregona, so z zakoni vzpostavljena tudi temeljna pravila o tem, da so javne tako sodne obravnave kot tudi razglasitve sodb, na podlagi česar je javnost vselej lahko seznanjena z vsebino odločitev sodišč. Prav tako pa so sodne odločbe tudi sicer javno objavljene na spletnih straneh sodišč.« VSRS se je v omenjeni sodbi torej izrecno in jasno opredelilo glede pravice javnosti, da dostopa do sodnih odločb ne glede na določbe 128. člena ZKP. Iz citiranega dela sodbe VSRS, na katerega opozarja tudi prosilka v pritožbi, po mnenju IP izhaja, da glede javnosti sodnih obravnav in tudi razglasitve in objave sodb veljajo pravila, ki jih je zakonodajalec uredil v zakonih in predpisih, na podlagi katerih je zagotovljena transparentnost delovanja sodišč, z namenom varovanja pravic, svoboščin in interesov drugih in na katere se sklicuje tudi prosilka pri utemeljevanju pritožbenih navedb.

 

Pri iskanju odgovorov na sporna vprašanja v zvezi s predmetnim postopkom, moramo izhajati z Ustave RS, ki v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v 24. členu (javnost sojenja) določa: »Sodne obravnave so javne. Sodbe se izrekajo javno. Izjeme določa zakon.« Javnost sojenja in javno izrekanje sodnih odločb je torej že zakonodajalec povzdignil v ustavno kategorijo, ki je podrobneje razčlenja in specificirana v zakonih. Tako iz določbe 17. a člena Zakona o sodiščih[1] izhaja, da se, zaradi zagotavljanja javnosti sojenja, izpolnjevanja obveznosti iz drugih zakonov ter obveščanja javnosti in medijev, na oglasni deski in na spletni strani sodišča, med drugim, objavi tudi razpored obravnav in sej, o katerih se obveščajo stranke in pri katerih javnost po zakonu ali odločitvi sodišča ni izključena. Ta razpored obsega tudi opravilno številko in vrsto zadeve, osebno ime sodnika ali predsednika senata, ki zadevo obravnava in osebno ime stranke v postopku. Smiselno enako določbo vsebuje 18. člena Sodnega reda, ki v šestem odstavku 11. člena v povezavi z 12. členom določa, da so osebna imena strank v (kazenskih) postopkih informacije javnega značaja, razen če je to izključeno s procesnimi predpisi. Sodni red (Uradni list RS, št. 87/16) v 5. členu, ki govori o zagotavljanju javnosti in določa, da sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Kar pomeni, da določbe Zakona o sodiščih in Sodnega reda ne morejo pomeniti specialnega zakona, ki bi bil podlaga za razkritje informacij v postopkih dostopa do IJZ. Nasprotno, pomeni, da morajo sodišča kot zavezanci po ZDIJZ v postopkih po ZDIJZ upoštevati postulate, ki jih za te postopke predpisuje ZDIJZ, med tem ko skladno s področno procesno zakonodajo (npr. ZPP) zagotavljajo javnost sojenja, saj so sodne obravnave in izrekanje sodb v pristojnosti sodišč in ne drugih državnih organov. Področna zakonodaja, v konkretnem primeru ZPP, tako navedene ustavne kategorije konkretizira v 239., 321 in 322. členu. Iz prvega odstavka 239. člena ZPP izhaja, da je glavna obravnava javna. Prvi odstavek 321. člena pa določa, da se sodba izda in razglasi v imenu ljudstva. V primeru, kadra se sodba razglasi, prebere predsednik senata javno izrek sodbe in sporoči na kratko razloge sodbe (prvi odstavek 322. člena ZPP).

 

Izhajajoč iz navedenega je eden izmed zakonov, ki javnosti daje to ustavno pravico, tudi ZDIJZ, ki med zavezance uvršča organe vseh treh vej oblasti, med njimi tudi sodno, čemur so prilagojene tudi izjeme od prosto dostopnih informacij.[2] Tako iz komentarja ZDIJZ izhaja, da se pravica dostopa do informacij javnega značaja nanaša na vse informacije javnega značaja, kar pomeni, da je med drugim v sklop zavezancev za posredovanje informacij javnega značaja uvrščena tudi celotna sodna veja oblasti (Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič et al., Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 60). Takšno stališče smiselno izhaja tudi iz 6. ter 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kajti če bi zakonodajalec želel popolnoma izključiti uporabo določb ZDIJZ za dostop do dokumentov, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega oziroma sodnega postopka, teh izjem ne bi opredelil v ZDIJZ na način, ki pod določenimi pogoji dopušča dostop tudi do takšnih informacij. Takšno stališče pa izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega sodišča[3]. Organ je torej glede na vse navedeno v konkretnem primeru svojo odločitev zmotno oprl na 150. člen ZPP, saj bi, glede na stališče VSRS v sodbi št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, moral upoštevati dejstvo, da se je prosilka v zahtevi za dostop do sodnih odločb sklicevala na ZDIJZ, in posledično presojati javnost konkretnih zahtevanih sodb po postopku, kot ga določa ta zakon.

 

Stališče sodbe VSRS, X Ips 4/2020, da je določba 128. člena ZKP (oziroma aplicirano na konkretni primer v tem kontekstu smiselno enaka določba 150. člena ZPP)  v funkciji uresničevanja več različnih ustavnih pravic (22. člena, 39. člena Ustave RS) je namreč mogoče uporabiti le v okoliščinah primera, na katerega se je nanašala predmetna sodba VSRS. Kjer je prosilka, sicer po ZDIJZ, zahtevala dokumente iz »svojega« kazenskega postopka, zanjo, kot stranko konkretnega kazenskega postopka, določba 128. člena ZKP na nek način res vključuje tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja, celo več, kot stranka je celo upravičena do dokumentov sodnega spisa, do katerih bi ji bil dostop skladno z ZDIJZ zavrnjen ali vsaj delno zavrnjen. Po drugi strani pa za tretje osebe (v konkretnem primeru prosilka), za katere je že na prvi pogled mogoče presoditi, da ne izpolnjujejo opravičenega interesa za vpogled v spis po procesni zakonodaji, pravica dostopa do informacij javnega značaja ni vsebovana v določbi 150. člena ZPP in je tako njihova edina pravna podlaga za dostop do predmetnih dokumentov ZDIJZ.

 

Upoštevajoč vse navedeno IP ugotavlja, da je organ zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje glede dostopa do zahtevane sodne odločbe in posledično v ugotovitvenem postopku tudi ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. Povedano drugače, s tem, ko je organ prosilkino zahtevo za posredovanje dokumentov zavrnil s sklicevanjem na stališče v sodbi X Ips 4/2020 in posledično 150. člena ZPP, se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih delov zahtevanega dokumenta, kot bi se sicer moral.

 

Kadar organ druge stopnje ugotovi, da je organ zmotno oz. nepopolno ugotovil dejstva, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora ravnati po tej odločbi.

 

Glede na to, da organ najverjetneje razpolaga z dokumentom, ki so predmet zahteve in pritožbene presoje ter da je organ tisti, ki najbolje pozna zadevno področje ter razpolaga s potrebnimi podatki (npr. ali je sodni postopek, na katerega se nanaša zahteva prosilke, še v teku, v katerih delih zahtevani dokument vsebuje že javno objavljene informacije, kakšne posledice bi povzročila javna dostopnost do zahtevanih dokumentov, …), je organ tisti, ki lahko ustrezno in popolno obrazloži vse razloge o odločilnih dejstvih za izdajo zakonite in pravilne odločbe v tej zadevi. Zato IP v konkretnem primeru ocenjuje, da bo nedvomno hitreje in bolj ekonomično, če bo pomanjkljivosti postopka odpravil organ prve stopnje. IP je zato prosilkini pritožbi ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje.

 

V skladu s tretjim odstavkom 251. členom ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

 

Organ bo moral v ponovljenem postopku, v katerem bo odločal na podlagi določb ZDIJZ, upoštevati naslednja navodila, v čem je treba dopolniti postopek:

 

  1. Konkretna opredelitev zahtevane informacije javnega značaja

Da bi bilo odločbo mogoče preizkusiti, mora vsebovati vse sestavine, ki jih določa 214. člen ZUP.[4] Organ se mora zato v ponovljenem postopku opredeliti do vprašanja, kateri dokument prosilka zahteva in posledično ugotavljati s tem dokumentom povezano dejansko stanje in dokaze. To pomeni, da mora primarno ugotoviti in v odločbi navesti (s številko in/ali datumom), kateri konkretni dokument bo presojal in nato ugotavljati, ali predstavlja informacijo javnega značaja. Definicija informacije javnega značaja je navedena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb.

 

  1. Glede obrazložitve izjem od prostega dostopa in izvedbe delnega dostopa

V ponovljenem postopku se mora organ glede zahtevanega dokumenta, za posamezne podatke v tej dokumentaciji in ne kar pavšalno glede celotnega dokumenta[5],opredeliti do naslednjih vprašanj:

 

1. ali so izpolnjeni pogoji za obstoj posameznih izjem od prostega dostopa po 5.a in 6. členu ZDIJZ in

 

2. če so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa.

 

Pri utemeljitvi izjem od prostega dostopa mora organ v ponovljenem postopku upoštevati 6. točko prvega odstavka 214. člena ZUP, iz katere izhaja, da je treba posebej natančno navesti razloge za zavrnilno odločbo oz. za zavrnitev posameznega zahtevka, da bi dosegli namen obrazložitve. Obrazložitev mora biti izčrpna, v njej morajo biti povzete zahteve strank in celotni ugotovitveni in dokazni postopek. Med razlogi za pomembnost jasnosti obrazložitve so dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi, hkrati obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, prav tako pa obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.

 

V izpodbijani odločbi je predmet zahteve sodna odločba iz pravdne zadeve, zato IP zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka pojasnjuje, da bi utegnili nekateri podatki v tej odločbi predstavljati izjemo po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, če postopek še ni pravnomočno zaključen. Navedena izjema namreč določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Namen izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je zagotoviti nemoteno izvedbo predmetnega sodnega postopka.

 

Za obstoj te izjeme morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) zahtevana informacija predstavlja podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi konkretnega pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka in (2) razkritje zahtevanega podatka bi škodovalo izvedbi konkretnega postopka.

 

Poleg omenjene izjeme od prostega dostopa, bi zahtevana sodna odločba lahko vsebovala tudi podatke, ki so izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na podlagi katere organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V zvezi z ugotavljanjem, ali se v posameznem dokumentu nahajajo osebni podatki, katerih razkritje javnosti bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, je tako treba ugotoviti:

1. ali posamezen podatek ustreza definiciji osebnega podatka, in

2. ali za razkritje osebnega podatka javnosti obstaja pravna podlaga.

 

Če bo organ ugotovil, da obravnavana dokumentacija vsebuje informacije, ki pomenijo katero izmed izjem od prostega dostopa, mora nadalje presojati, ali je mogoče prosilcu omogočiti delni dostop. IP poudarja, da morajo biti izjeme od prostega dostopa utemeljene in uporabljene le v tistem delu dokumenta, ki posamično izjemo tudi dejansko vsebuje, saj se organ na obstoj izjeme ne more sklicevati kar s splošno trditvijo, da zahtevani dokument vsebuje izjemo in na tej podlagi prosilcu dostop do zahtevanega dokumenta zavrniti v celoti. V skladu s 7. členom ZDIJZ mora organ v ponovljenem postopku, če je to mogoče, prosilcu omogočiti vsaj delni dostop do obravnavanega dokumenta, razen če to po kriterijih 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/2016) sploh ne bi bilo izvedljivo.

 

  1. Vsebina izreka odločbe

Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ v ponovljenem postopku lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZUP se v izreku odločbe odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izrek je najpomembnejši del odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Po sodbi Vrhovnega sodišča RS št. U 1549/93-5 postane pravnomočen le izrek odločbe in le-ta ima pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način odločba odpravljena ali razveljavljena. V skladu s šestim odstavkom 213. člena ZUP mora biti izrek kratek in določen (jasen oz. nedvoumen). V postopku po ZDIJZ to pomeni, da mora biti v izreku odločbe odločeno o vseh zahtevkih stranke, poleg tega pa morajo biti posamično naveden konkretni dokument, ki je bil predmet presoje in ni javno dostopen, ker predstavlja izjemo po ZDIJZ, oziroma v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo (npr. v dokumentu se prekrijeta ime in priimek posameznika in podobno). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilki posredovana zahtevana informacija javnega značaja. Če bo organ prosilki omogočil dostop do zahtevanih podatkov v celoti, o tem ne bo izdal odločbe, ampak bo napravil le uradni zaznamek (22. člen ZDIJZ).

 

Sklepno:

IP je na podlagi uvodoma navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilke ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali, zato je IP odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

 

 

 

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15, 23/17 – ZSSve, 22/18 – ZSICT in 16/19 – ZNP-1.

[2] Takšno stališče izhaja tudi iz komentarja Ustave RS, kjer je navedeno, da »sodišča in vsi drugi organi lahko zavrnejo dostop do zahtevanih informacij, če gre za podatke, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka ter bi njihovo razkrije škodovalo izvedbi takšnega postopka«. Več o tem na spletni strani: e-kurs.si/komentar/sodni-postopki-sodna-uprava-in-javne-knjige/

[3] Npr. sodba št. I U 658/2009-10, z dne 27. 10. 2010, v kateri je Upravno sodišče RS zavzelo stališče, da se na izjemo iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni mogoče sklicevati, ko gre za zahtevano informacijo iz sodnega postopka, ki je pravnomočno končan.

[4] Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 494/2003, VS15303, izhaja, da odločbe ni mogoče preizkusiti, če nima obrazložitve ali bistvenih delov obrazložitve, ki bi jih po zakonu morala imeti, saj ni mogoče presoditi utemeljenosti izreka odločbe.

[5] Da je zakonodajalec postavil izjeme le za »podatke iz dokumenta«, ne pa za celoten dokument, izhaja smiselno tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 1176/2010-13, z dne 30. 11. 2011.