Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 31.08.2020
Naslov: prosilec - Okrožno sodišče v Ljubljani
Številka: 090-153/2020
Kategorija: Kazenski postopek, Kršitev materialnega prava
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

Organ je s sklicevanjem na 128. člen ZKP v povezavi s sodbo VSRS št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 in zavrnil zahtevo za dostop do anonimiziranih sodnih odločb v zvezi s 186. členom KZ-1. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da se je organ skliceval na napačen del omenjene sodbe, zaradi česar je nepopolno ugotovil relevantna dejstva (organ se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov). Izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti, zato jo je IP odpravil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje z navodili, glede česa je treba dopolniti postopek. IP je pri tem poudaril, da je za odločitev v konkretni zadevi pomemben del omenjene sodbe, ki pravi, da so za transparentnost delovanja sodišč in drugih državnih organov, tudi na področju kazenskega pregona, z zakoni vzpostavljena tudi temeljna pravila o tem, da so javne tako sodne obravnave kot tudi razglasitve sodb, na podlagi česar je javnost vselej lahko seznanjena z vsebino odločitev sodišč. Eden izmed zakonov, ki javnosti daje to pravico, pa je, po mnenju IP, tudi ZDIJZ.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-153/2020/2

Datum: 31. 8. 2020

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilec), z dne 21. 7. 2020, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1503 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 365/2020, z dne 30. 6. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

 

1. Pritožbi prosilca z dne 21. 7. 2020 se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Su 365/2020, z dne 30. 6. 2020, odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Organ je 11. 6. 2020 prejel zahtevo, s katero je prosilec na podlagi ZDIJZ zahteval posredovanje naslednjih dokumentov v elektronski obliki:

  • vseh s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani  izdanih pravnomočnih sodnih odločb v kazenskih zadevah po 186. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), izdanih od 1. 1. 2019 do dne prejema te zahteve, s strani sodišča prve stopnje in vključno sodbo sodišča druge stopnje,
  • vseh ostalih sodnih odločb v kazenskih postopkih zaradi obravnave kaznivih dejanj po 186. členu KZ-1, izdanih od 1. 1. 2019 do dne prejema te zahteve, s strani sodišča prve stopnje.

Prosilec je še dodal, da se strinja, da organ izloči oz. prekrije vse osebne podatke in le ti niso predmet zahtevka.

 

Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo št. Su 365/2020, z dne 30. 6. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), v kateri je navedel, da želi prosilec informacije javnega značaja iz kazenskih sodnih spisov - kazenske sodne odločbe na podlagi ZDIJZ. ZDIJZ ureja režim dostopnosti informacij javnega značaja na splošno. ZDIJZ vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Organ od prosilca ne sme zahtevati, da izkaže pravno korist (pravni interes). Informacija javnega značaja je po določilu 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Vrhovno sodišče RS ( v nadaljevanju VSRS) je s sodbo X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 odločilo, da so področni procesni predpisi specialni v razmerju do ZDIJZ in se zato ZDIJZ uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen s specialnimi zakoni. Navedena odločitev VSRS pomeni, da lahko sodbe pridobijo le osebe, ki izkazujejo upravičen interes s področno procesno zakonodajo. V konkretni zadevi bo moral prosilec vlogo podati v skladu z Zakonom o kazenskem postopku (Uradni list 32/12 -UPB, s spremembami in dopolnitvami; ZKP) in ne po določbah ZDIJZ. Medtem, ko ZDIJZ ureja režim dostopnosti informacij javnega značaja na splošno, torej z vseh področij, ureja ZKP (128. člen) dostopnost informacij s točno določenega področja, to je kazenskih sodnih spisov, in ob tem, ne glede na splošne določbe ZDIJZ, zahteva, da prosilec izkaže opravičen interes. V skladu z ZKP se sme le vsakemu, ki ima opravičen interes, dovoliti pregled in prepis posameznih kazenskih spisov. Dokler postopek teče, dovoljuje pregled in prepis spisov organ, pred katerim teče postopek; ko pa je postopek končan, dovoli to predsednik sodišča ali uradna oseba, ki jo on določi. Pri tem mora prosilec opravičen interes zatrjevati in izkazati v vsakem konkretnem kazenskem sodnem spisu, da bi bilo njegovi zahtevi lahko ugodeno. Prosilec bo moral tako v vsakem kazenskem sodnem spisu, opredeljenem s konkretno opravilno številko, v katerega želi vpogled, izkazati, da ima opravičen interes. O vpogledu v konkretni kazenski spis pa bo odločila pristojna uradna oseba. Organ je zaključil, da so dokumenti iz kazenskih sodnih spisov dostopni le upravičenim osebam v skladu s specialnimi določbami ZKP, zato je zahtevo prosilca na podlagi ZDIJZ v celoti zavrnil.

 

Zoper izpodbijano odločbo je organ dne 21. 7. 2020 prejel pritožbo, v kateri je prosilec navedel, da pri posredovanju zahtevanih informacij po ZDIJZ prosilcu ni treba izkazati upravičenega oz. pravnega interesa. Prosilec se ne strinja zavrnitvijo dostopa do zahtevanih informacij, niti z utemeljitvijo organa, saj meni, da je nezakonita, saj je neposredno v nasprotju z ZDIJZ, da je neupravičena in da odločba sama po sebi nasprotuje načelom pravne države in pravne varnosti in načelu transparentnosti poslovanja državnih organov. Organ je kot državni organ skladno z ZDIJZ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, pri zahtevanih dokumentih pa so prav tako izpolnjene vse predpostavke, da gre za informacije javnega značaja skladno s 4. členom ZDIJZ, niti zanje ne obstoji izjema od obveznosti posredovanja skladno s 6. členom ZDIJZ. Četudi res specialni predpis ureja drugače primere glede dostopa do informacij v sodnih spisih, pa je treba izpostaviti, da se navedeni predpis ZKP uporablja le kadar se kazenski postopek izvaja. Ko je kazenski postopek končan, določbe ZKP glede dostopa do spisovne dokumentacije več ne pridejo v poštev, saj ne gre več za urejanje kazenskega postopka in varovanje pravic strank postopka. Od takrat dalje se kot relevantni zakon uporablja ZDIJZ in načelo prostega dostopa skladno s 5. členom ZDIJZ. V primeru, da bi veljala razlaga organa, ki se sklicuje na 128. člen ZKP, da v nobenem primeru nihče, ki ne izkaže »opravičenega« interesa, ne more dostopati do informacij iz sodnih spisov, bi navedeno pomenilo, da so vse informacije obravnavanih primerov javnosti za vedno nedostopne, razen osebam, ki so v teh postopkih udeležene oz. imajo opravičen interes, in imajo kot take že v sklopu kazenskega postopka ves čas pravico biti seznanjene s temi podatki. Navedeno določilo in takšna razlaga zavezanca nasprotuje namenu tako ZDIJZ, kot ZKP, prav tako nasprotuje ustavnim načelom Republike Slovenije. Kot že ime zakona določa, je ZKP procesni oz. postopkovni predpis, ki v 1. členu določa, da ta zakon določa pravila, ki naj zagotovijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določi kazenski zakon in na podlagi zakonitega postopka. V tem smislu je treba tudi pravila za dostop do dokumentov spisov kazenskih postopkov razlagati na način, da ta veljajo do končanja kazenskih postopkov, potem pa ne več, razen če se nanašajo in izvršitev sodnih odločb. Pri tem je pomembno, da ZKP ni niti namenjen urejanju razpolaganja s sodnimi spisi po končanju sodnih postopkov, niti ni pravilna razlaga, da omejuje pregledovanje in dostopnost kazenskih spisov po končanju (zlasti po pravnomočnosti) kazenskih postopkov. Tako tudi določbe prvega odstavka 128. člena ZKP ni dopustno razlagati na način, da se sme zgolj vsakemu, ki ima opravičen interes, dovoliti pregled in prepis posameznih kazenskih spisov. Že iz določbe same je mogoče razumeti, da ta ureja pravice strank oz. oseb, ki imajo interes sodelovati v kazenskih postopkih kot stranke, če imajo tak (opravičen) interes. Nepravilna pa je razlaga, da ta določba ureja tudi področje dostopanja do dokumentacije sodnih spisov po končanju (zlasti po pravnomočnosti) sodnih postopkov. Takšna razlaga presega namen zakona ZKP in je tudi v nasprotju z več ustavnimi določili, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Takšno onemogočanje dostopnosti informacij javnosti je mogoče, sicer morda nekoliko pretirano, pa vendar, primerjati s spisi represivnih organov v totalitarnih režimih, ko je pogosto javnosti onemogočeno seznanjanje z informacijami o odločanju teh državnih organov. Navedena razlaga in odločitev organa je v nasprotju tudi z več določbami Ustave Republike Slovenije, kot na primer:

- določbo 2. člena Ustave RS, ki določa, da je Slovenija pravna država, saj je osnovno načelo pravne države, v kar sodi tudi zagotavljanje pravne varnosti in predvidljivosti, ki je mogoča le tako, da je javnosti znano, kako odločajo sodišča in kakšna je praksa sodišč. Prakso sodišč predstavljajo tudi sodbe sodišč prve stopnje, ne le višjih in vrhovnega sodišča, ki so sicer večinoma javno objavljene;

- določbo 14. člena Ustave RS, ki določa enakost pred zakonom in 21. člena Ustave RS, ki določa enako varstvo pravic. Le s poznavanjem in primerjanjem odločitev sodišč v istovrstnih primerih je mogoče zagotavljati primerljivost obravnavanja in odločanja sodišč. Če odločitve niso dostopne javnosti, ni mogoče zagotavljati enakega obravnavanja pred zakonom, niti zagotavljati enakega varstva pravic. Življenjsko in logično je, da se lahko zagotavlja enakost pred zakonom le tako, da je mogoče primerjati odločitve sodišč v podobnih ali enakih primerih. Če do odločitev sodišč ni mogoče dostopati, te enakosti ni mogoče niti teoretično zagotavljati, zlasti ne z vidika oseb, ki so v teh postopkih obravnavani.

- določbo 24. člena Ustave RS, ki določa javnost sojenja. Sodne obravnave so javne, sodbe se izrekajo javno, izjeme določa zakon. Ustava RS torej določa javnost sojenja, zato je odločitev o zavrnitvi dostopa do zahtevanih informacij neposredno v nasprotju z navedeno določbo ustave. Če je sojenje javno, in če je izrek sodbe javen, je edino logično in skladno z navedenimi določbami, da je tudi zapis o odločitvi sodišča javen, zlasti ko je ta enkrat pravnomočen in ni več predmet obravnave. Sem sodi tudi obrazložitev razlogov za posamezno odločitev sodišča. Torej je nelogično, da je v celoti postopek sodišča javen, ni pa javna sodba sodišča, ki se izreka »v imenu Ijudstva«. Že navedeno pove, da sodišče sodi in odloča kot organ Ijudstva, zato so tudi sodbe po naravi iz Ijudstva in kot take morajo biti tudi na voljo vsakemu, da se z njimi seznani. Izjeme od tega pravila določa zakon in glede teh izjem prosilec nima interesa za pridobitev sodnih odločb.

- določbo 25. člena Ustave RS, ki določa pravico do pravnega sredstva in načelom zakonitosti v kazenskem pravu po 28. členu Ustave RS. Ni mogoče zagotavljati učinkovitega pravnega varstva, če ni mogoče primerjalno proučiti prakse sodišča in tako podati argumentov v korist obdolženca, kadar je ta na primer obsojen strožje, kot v podobnih primerih drugi storilci kaznivih dejanj. S tem se omogoča neenako obravnavanje in daje možnost posameznim krivičnim odločitvam.

- drugega odstavka 39. člena Ustave RS, ki določa pravico vsakega do informacije javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. ZDIJZ v 1. členu določa zavezance za posredovanje informacije javnega značaja, kar je kot državni organ tudi sodišče. V 4. členu določa, kdaj gre za informacijo javnega značaja, in glede na določilo tega člena, tudi zahtevane informacije izpolnjujejo navedene kriterije, saj informacije izvirajo iz delovnega področja organa, se nahaja pri organu v obliki dokumenta in ga je organ izdelal sam ali pridobil od drugega organa (npr. sodišča druge stopnje). V 5. členu določa načelo prostega dostopa informacij javnega značaja, kar pomeni, da prosilcu ni treba izkazovati pravnega ali opravičenega interesa, v 6. členu pa določa tudi izjeme od načela prostega dostopa, ki jih je kot vse izjeme treba razlagati restriktivno. Glede na navedeno ni upravičenega razloga za zavrnitev dostopa do zahtevanih informacij.

Nenazadnje pa je tudi ustaljena praksa IP, da so sodbe slovenskih sodišč informacija javnega značaja, ne glede vrsto sodišča in stopnjo odločanja. Glede na vse navedeno prosilec meni, da je odločba o zavrnitvi dostopa do zahtevanih informacij neupravičena in neutemeljena in predlaga, da pritožbeni organ ugodi njegovi pritožbi in odloči, kot uvodoma navedeno.

 

Pritožbo je organ po opravljenem predhodnem preizkusu, skupaj s prilogami, odstopil v reševanje IP, z dopisom, št. Su 365/2020-4 z dne 28. 7. 2020. V njem je organ navedel, da je bila vloga prosilca vložena po izdaji sodbe VSRS X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, s katero je odločilo, da so področni procesni predpisi specialni v razmerju do ZDIJZ in se zato ZDIJZ uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen s specialnimi zakoni. V konkretnem primeru dostop do kazenskih sodb ureja ZKP in ne ZDIJZ, zato posredovanje zahtevanih dokumentov na podlagi ZDIJZ ni utemeljeno.

 

Pritožba je utemeljena.

 

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

V konkretnem primeru ni sporno, da je organ prosilčevo zahtevo obravnaval po določbah ZDIJZ in v tem postopku izdal izpodbijano odločbo. IP je tako kot pritožbeni organ v postopkih dostopa do informacij javnega značaja pristojen za presojo te izpodbijane odločbe. Skladno s prvim odstavkom 5. člena Sodnega reda, sodišča namreč zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Kadar je torej dostop do dokumenta presojan z vidika ZDIJZ, je pritožbena presoja takšne odločitve v pristojnosti IP.

 

Sporno pa je, ali je organ ravnal pravilno, ko je izpodbijano odločitev oprl na sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020. Navedena sodba je bila namreč sprejeta v pravnem kontekstu in dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve. V zadevi X Ips 4/2020 je bila namreč prosilka tudi stranka kazenske zadeve, iz katere je zahtevala dokumente, v obravnavani zadevi pa, prvič, odvetnik kot prosilec po ZDIJZ ne zahteva dostopa do dokumentov iz zadev, v katerih sam nastopa kot stranka ali pooblaščenec stranke, in drugič, prosilec želi, da se mu v anonimizirani obliki omogoči le dostop do sodnih odločb v zvezi s 186. členom členom KZ-1 in torej ne zahteva drugih dokumentov iz teh kazenskih zadev. In prav slednje je bistveno za odločitev v konkretni zadevi, kot je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

 

IP se strinja, da je za odločitev v konkretnem pritožbenem postopku pomembno upoštevati sodbo VSRS št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, vendar pa ne v delu, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje organ, temveč v delu, s katerim je VSRS svojo odločitev zaradi razvoja prakse tudi nadgradilo in dopolnilo tako, da je v 21. točki obrazložitve izrecno navedlo, da »s posebnimi določbami procesnih in organizacijskih zakonov, ki urejajo dostop do informacij, tudi ni neutemeljeno poseženo v transparentnost delovanja sodišč ter drugih državnih organov, temveč gre za način uresničevanja le-tega, ki upošteva specifičnost določenega področja ter pravice, svoboščine in interese drugih, ki jih je treba na tem področju posebej varovati. Za transparentnost delovanja sodišč in drugih državnih organov, tudi na področju kazenskega pregona, so z zakoni vzpostavljena tudi temeljna pravila o tem, da so javne tako sodne obravnave kot tudi razglasitve sodb, na podlagi česar je javnost vselej lahko seznanjena z vsebino odločitev sodišč. Prav tako pa so sodne odločbe tudi sicer javno objavljene na spletnih straneh sodišč.« Iz citiranega dela sodbe VSRS po mnenju IP izhaja, da glede javnosti sodnih obravnav in tudi razglasitve sodb veljajo pravila, ki jih je zakonodajalec uredil v zakonih, na podlagi katerih je zagotovljena transparentnost delovanja sodišč ter drugih državnih organov, z namenom varovanja pravic, svoboščin in interesov drugih, na katere je pravilno in podrobno opozoril tudi prosilec v pritožbi. VSRS se je v omenjeni sodbi torej izrecno in jasno opredelilo glede pravice javnosti, da dostopa do sodnih odločb ne glede na določbe 128. člena ZKP. Kot je v pritožbi navedel že prosilec, je javnost sodb zagotovljena že na podlagi 24. člena Ustave RS, eden izmed zakonov, ki javnosti daje to pravico, pa je tudi ZDIJZ, ki med zavezance uvršča vse tri veje oblasti, med njimi tudi sodno, čemur so prilagojene tudi izjeme od prosto dostopnih informacij.[1] Tako iz komentarja ZDIJZ izhaja, da se pravica dostopa do informacij javnega značaja nanaša na vse informacije javnega značaja, kar pomeni, da je med drugim v sklop zavezancev za posredovanje informacij javnega značaja uvrščena tudi celotna sodna veja oblasti (Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič et al., Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 60). Takšno stališče smiselno izhaja tudi iz 6. ter 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kajti če bi zakonodajalec želel popolnoma izključiti uporabo določb ZDIJZ za dostop do dokumentov, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega oziroma sodnega postopka, teh izjem ne bi opredelil v ZDIJZ na način, ki pod določenimi pogoji dopušča dostop tudi do takšnih informacij. Takšno stališče pa izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega sodišča.[2] Organ je torej glede na vse navedeno v konkretnem primeru svojo odločitev zmotno oprl na 128. člen ZKP, saj bi, glede na stališče VSRS v sodbi št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, moral upoštevati dejstvo, da se je prosilec v zahtevi za dostop do sodnih odločb skliceval na ZDIJZ, in posledično presojati javnost konkretnih zahtevanih sodb po postopku, kot ga določa ta zakon.

 

Organ je torej zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje glede dostopa do zahtevanih sodnih odločb in posledično v ugotovitvenem postopku tudi ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. Povedano drugače, s tem, ko je organ zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrnil na podlagi 128. člena ZKP, se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov, kot bi se sicer moral.

 

Kadar organ druge stopnje ugotovi, da je organ zmotno oz. nepopolno ugotovil dejstva, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora ravnati po tej odločbi.

 

Glede na to, da organ najverjetneje razpolaga z dokumenti, ki so predmet pritožbe ter da je organ tisti, ki najbolje pozna zadevno področje ter razpolaga s potrebnimi podatki (npr. ali je sodni postopek, na katerega se nanaša zahteva prosilca, še v teku, v katerih delih zahtevani dokumenti vsebujejo že javno objavljene informacije, kakšne posledice bi povzročila javna dostopnost do zahtevanih dokumentov, …), je organ tisti, ki lahko ustrezno in popolno obrazloži vse razloge o odločilnih dejstvih za izdajo zakonite in pravilne odločbe v tej zadevi. Zato IP v konkretnem primeru ocenjuje, da bo nedvomno hitreje in bolj ekonomično, če bo pomanjkljivosti postopka odpravil organ prve stopnje. IP je zato pritožbi prosilca ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje.

 

V skladu s tretjim odstavkom 251. členom ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

 

Organ bo moral v ponovljenem postopku, v katerem bo odločal na podlagi določb ZDIJZ, upoštevati naslednja navodila, v čem je treba dopolniti postopek:

 

  1. Konkretna opredelitev zahtevane informacije javnega značaja

 

Da bi bilo odločbo mogoče preizkusiti, mora vsebovati vse sestavine, ki jih določa 214. člen ZUP.[3] Organ se mora zato v ponovljenem postopku opredeliti do vprašanja, kaj točno prosilec zahteva in kateri konkretni dokumenti so bili predmet odločanja, in posledično ugotavljati s temi dokumenti povezano dejansko stanje in dokaze. To pomeni, da mora primarno ugotoviti in v odločbi navesti (s številkami in/ali datumi), katere konkretne dokumente bo presojal in nato za vsakega posebej ugotavljati, ali predstavlja informacijo javnega značaja. Definicija informacije javnega značaja je navedena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb.

 

  1. Glede obrazložitve izjem od prostega dostopa in izvedbe delnega dostopa

 

V ponovljenem postopku se mora organ glede zahtevane dokumentacije, za posamezne podatke v tej dokumentaciji in ne kar pavšalno glede celotnih dokumentov,[4] opredeliti do naslednjih vprašanj:

1. ali so izpolnjeni pogoji za obstoj posameznih izjem od prostega dostopa po 5.a in 6. členu ZDIJZ in

2. če so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa.

 

Pri utemeljitvi izjem od prostega dostopa mora organ v ponovljenem postopku upoštevati 6. točko prvega odstavka 214. člena ZUP, iz katere izhaja, da je treba posebej natančno navesti razloge za zavrnilno odločbo oz. za zavrnitev posameznega zahtevka, da bi dosegli namen obrazložitve. Obrazložitev mora biti izčrpna, v njej morajo biti povzete zahteve strank in celotni ugotovitveni in dokazni postopek. Med razlogi za pomembnost jasnosti obrazložitve so dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi, hkrati obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, prav tako pa obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.

 

V izpodbijani odločbi so predmet zahteve sodne odločbe iz kazenskih zadev, zato IP zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka pojasnjuje, da bi utegnili nekateri podatki v teh odločbah predstavljati izjemo po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Navedena izjema namreč določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Namen izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona, ki zajema vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP. Za uveljavitev te izjeme morata biti kumulativno izpolnjena naslednja dva pogoja:

1. da je podatek pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in,

2. da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka.

Za izpolnitev prvega pogoja mora organ izkazati, da se zahteva nanaša na dokument, ki je bil pridobljen v zvezi s konkretnim postopkom kazenskega pregona. Drugi pogoj organ zavezuje k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora organ izkazati, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma, da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi kazenskega postopka. Ogrozitev mora ob tem biti dejanska, ne le hipotetična. Zavezan organ tako dostop do informacij lahko zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128). Dostop do informacije je tako mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo.

 

Poleg omenjene izjeme od prostega dostopa bi zahtevane sodne odločbe lahko vsebovale tudi podatke, ki so izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na podlagi katere organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V zvezi z ugotavljanjem, ali se v posameznem dokumentu nahajajo osebni podatki, katerih razkritje javnosti bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, je tako treba ugotoviti:

1. ali posamezen podatek ustreza definiciji osebnega podatka, in

2. ali za razkritje osebnega podatka javnosti obstaja pravna podlaga.

 

Če bo organ ugotovil, da obravnavana dokumentacija vsebuje informacije, ki pomenijo katero izmed izjem od prostega dostopa, mora nadalje presojati, ali je mogoče prosilcu omogočiti delni dostop. IP poudarja, da morajo biti izjeme od prostega dostopa utemeljene in uporabljene le v tistem delu dokumenta, ki posamično izjemo tudi dejansko vsebuje, saj se organ na obstoj izjeme ne more sklicevati kar s splošno trditvijo, da zahtevani dokument vsebuje izjemo in na tej podlagi prosilcu dostop do zahtevanega dokumenta zavrniti v celoti. V skladu s 7. členom ZDIJZ mora organ v ponovljenem postopku, če je to mogoče, prosilcu omogočiti vsaj delni dostop do obravnavanih dokumentov, razen če to po kriterijih 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/2016) sploh ne bi bilo izvedljivo.

 

Če organ v obrazložitvi odločbe ne pojasni, kateri konkretni dokumenti so bili predmet njegove presoje, in nadalje, ali so glede vsakega izmed teh dokumentov posebej izpolnjeni vsi elementi zatrjevane izjeme, ter posledično, katere podatke na vsakem posameznem dokumentu je treba prekriti, se odločbe ne da preizkusiti, saj zgolj s povzemanjem zahteve prosilca in zakonske podlage za zavrnitev zahteve, obrazložitev ni popolna. Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku, obrazložitev pa mora biti za ta namen konkretizirana. V ponovljenem postopku je zato organ dolžan jasno opredeliti, kateri dokumenti, ki jih prosilec zahteva in izpolnjujejo kriterije za obstoj informacije javnega značaja, so predmet njegove presoje ter jih določno navesti (torej vsaj s številko in datumom dokumenta) in se konkretno opredeliti do vsakega posameznega dokumenta (torej pojasniti, iz katerega dokumenta izhaja posamezna informacija, ki jo zahteva prosilec ter katera izjema je podana pri posameznem dokumentu in konkretno obrazložiti, ali so izpolnjeni vsi elementi za obstoj te izjeme).

 

  1. Vsebina izreka odločbe

 

Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ v ponovljenem postopku lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZUP se v izreku odločbe odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izrek je najpomembnejši del odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Po sodbi Vrhovnega sodišča RS št. U 1549/93-5 postane pravnomočen le izrek odločbe in le-ta ima pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način odločba odpravljena ali razveljavljena. V skladu s šestim odstavkom 213. člena ZUP mora biti izrek kratek in določen (jasen oz. nedvoumen). V postopku po ZDIJZ to pomeni, da mora biti v izreku odločbe odločeno o vseh zahtevkih stranke, poleg tega pa morajo biti posamično navedeni konkretni dokumenti, ki so bili predmet presoje in niso dostopni, ker predstavljajo izjemo po ZDIJZ, oziroma v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo (npr. v dokumentu A se prekrijeta ime in priimek posameznika in podobno). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja. Če bo organ prosilcu omogočil dostop do zahtevanih podatkov v celoti, o tem ne bo izdal odločbe, ampak bo napravil le uradni zaznamek (22. člen ZDIJZ).

 

IP je na podlagi uvodoma navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali, zato je IP odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

 

 

 

Postopek vodila:

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Takšno stališče izhaja tudi iz komentarja Ustave RS, kjer je navedeno, da »sodišča in vsi drugi organi lahko zavrnejo dostop do zahtevanih informacij, če gre za podatke, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka ter bi njihovo razkrije škodovalo izvedbi takšnega postopka«. Več o tem na spletni strani: https://e-kurs.si/komentar/sodni-postopki-sodna-uprava-in-javne-knjige/

[2] Npr. sodba št. I U 658/2009-10, z dne 27. 10. 2010, v kateri je Upravno sodišče RS zavzelo stališče, da se na izjemo iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni mogoče sklicevati, ko gre za zahtevano informacijo iz sodnega postopka, ki je pravnomočno končan.

 

[3] Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 494/2003, VS15303, izhaja, da odločbe ni mogoče preizkusiti, če nima obrazložitve ali bistvenih delov obrazložitve, ki bi jih po zakonu morala imeti, saj ni mogoče presoditi utemeljenosti izreka odločbe.

[4] Da je zakonodajalec postavil izjeme le za »podatke iz dokumenta«, ne pa za celoten dokument, izhaja smiselno tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 1176/2010-13, z dne 30. 11. 2011.