Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 10.09.2020
Naslov: prosilec - Okrožno sodišče v Kranju
Številka: 090-128/2020
Kategorija: Ali dokument obstaja?, Osebni podatek, Omejitve pravic strank v postopku
Status: Delno odobreno


POVZETEK:

Organ je, sklicujoč se na izjemo »strankinega pravila« (1. odst. 5.a čl. ZDIJZ) zavrnil zahtevo prosilca za posredovanje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, odločb, s katerimi je bilo odločeno o teh prošnjah in sklepov, izdanih na podlagi teh odločb. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je zatrjevana izjema od prostega dostopa podana le glede zahtevanih odločb. Glede zahtevanih prošenj je IP ugotovil, da je v celoti podana izjema »varstva osebnih podatkov« (3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ). V omenjenih delih je zato IP pritožbo zavrnil. Pritožbi pa je delno ugodil glede zahtevanih sklepov in organu naložil, da jih prosilcu posreduje na način, da v njih prekrije varovane osebne podatke.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-128/2020/6

Datum: 10.9.2020

 

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018, izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega in tretjega odstavka 248. člena ter prvega in drugega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilec) z dne 8. 7. 2020, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Kranju, Zoisova ulica 2, 4000 Kranj (v nadaljevanju organ), št. Su 311/2020 z dne 23. 6. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 8. 7. 2020 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Kranju, št. Su 311/2020 z dne 23. 6. 2020, se delno ugodi in se izpodbijana odločba delno odpravi ter se odloči, da mora organ prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe v elektronski obliki posredovati:
  • pravnomočen sklep št. IV 452/2017 z dne 2. 10. 2019, pri čemer je organ dolžan prekriti osebni imeni in naslova tožeče in tožene stranke ter davčno številko sodne izvedenke;
  • pravnomočen sklep št. Bpp 122/2019 z dne 30. 6. 2020, pri čemer je organ dolžan prekriti osebno ime in naslov prosilca za brezplačno pravno pomoč;
  • pravnomočen sklep št. Bpp 123/2019 z dne 26. 3. 2019, pri čemer je organ dolžan prekriti osebno ime in naslov prosilke za brezplačno pravno pomoč;
  • pravnomočen sklep št. Bpp 125/2019 z dne 8. 3. 2019, pri čemer je organ dolžan prekriti osebno ime in naslov prosilca za brezplačno pravno pomoč.
  1. V preostalem delu (glede informacij, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev za opredelitev informacije javnega značaja, glede izjeme varovanih osebnih podatkov v celotnih prošnjah za dodelitev brezplačne pravne pomoči in v sklepih v delu, kot izhaja iz prejšnje točke izreka te odločbe, ter glede izjeme strankinega pravila v zvezi z odločbami o brezplačni pravni pomoči) se pritožba prosilca zoper odločbo Okrožnega sodišča v Kranju, št. Su 311/2020 z dne 23. 6. 2020, zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

Prosilec je 17. 4. 2020 na organ naslovil zahtevo za dostop do odločb, ki se vodijo v vpisniku BPP, in sicer od zaporedne številke 120 do 125 iz leta 2019 in na njihovi podlagi izdane sklepe izvajalcem BPP, ter prošnje, s katerimi je bilo zaprošeno za BPP v navedenih primerih. Dokumente želi prosilec prejeti v elektronski obliki.

 

Organ je z odločbo št. Su 311/2020 z dne 23. 6. 2020 zahtevo prosilca zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da ocenjuje, da so v konkretnem primeru podane ovire za posredovanje zahtevanih podatkov. Izjema po 1. točki 5. a. člena ZDIJZ določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije ali njeno ponovno uporabo, če se zahteva nanaša na podatek, glede katerega je dostop v skladu z zakonom prepovedan ali omejen tudi strankam, udeležencem ali oškodovancem v sodnem, upravnem ali z zakonom določenem nadzornem postopku. Ne glede na zgoraj navedena dejstva, pa nedvoumno izhaja, da je prosilec že dne 27. 11. 2019 zahteval dostop do informacij javnega značaja, in sicer do odločbe BPP 121/2019 z dne 13. 2. 2019 in do ostalih odločb o brezplačni pravni pomoči, ki so bile izdane …, v postopkih N55/2018 in IV P 452/2017. Navedeno zahtevo je organ zavrnil. O pritožbi prosilca zoper zavrnilno odločbo organa je IP dne 14. 1. 2020 izdal odločbo št. 090-286/2019/4, s katero je njegovo pritožbo zavrnil. Z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 17. 4. 2020 prosilec nedvoumno želi informacije, do katerih mu je tako organ, kot tudi IP, dostop že pravnomočno zavrnil. Še več, v zadnji zahtevi prosilec zahteva dostop ne le do odločb, s katerimi je bilo odločeno o pravici do BPP, temveč med drugim tudi do prošenj, s katerimi je bilo zaprošeno za BPP v navedenih primerih. Dejansko pa to pomeni, da prosilec zahteva vpogled v celoten spis o dodelitvi BPP v določeni, njemu znani, zadevi, oz. v zadevi določenega, njemu znanega prosilca. Z vsebino zadeve, ki izhaja iz spisa, se po veljavni zakonodaji lahko seznani stranka v postopku o dodelitvi BPP, kar pa prosilec nikakor ni. Organ je povzel še 3. točko 38. člena Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 48/01, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZBPP) in pojasnil, da ima ZBPP značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ, zato ni zakonske podlage za ugoditev zahtevi prosilca. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je o tem že odločilo v sodbi (I U 2751/2017), v kateri je med drugim odločilo, da imajo pri dostopu do informacij posebna določila področne zakonodaje glede možnosti oseb za vpogled v spise sodišč značaj specialne ureditve glede na določbe ZDIJZ.

 

Dne 8. 7. 2020 je organ prejel pritožbo, v kateri je prosilec navedel, da meni, da je organ njegovo zahtevo z odločbo št. Su 311/2020 z dne 23. 6. neupravičeno zavrnil. Navedel je, da se njegova zahteva nikakor ne nanaša na podatek, temveč na informacijo javnega značaja, ki vsebuje vrsto podatkov. Posamezne podatke, ki se v informaciji nahajajo, je možno, če organ meni, da jih ne sme razkriti, enostavno anonimizirati in uporabiti institut delnega dostopa, torej nihče ne bo imel dostopa do posameznih podatkov, kar je nenazadnje namen anonimizacije, čeprav prosilec v celoti nasprotuje tolmačenju organa, da je dostop podatkov strankam v postopku omejen. Kot je že iz same razlage organa razvidno, je strankam pregled omogočen, kako se ta organizacijsko vlaga v posamezne druge zadeve, pa ni stvar postopka pridobitve informacije javnega značaja, temveč organiziranja dela organa. Prav tako pa je že iz same zahteve prosilca razvidno, da ne gre za vpogled v spise sodišča, zato je sklicevanje organa na določbo zavajajoče in popolnoma brezpredmetno. Prav tako je brezpredmetno sklicevanje organa na drugo zavrnitveno odločbo IP, saj v predmetni zahtevi prosilec zahteva popolnoma drugo informacijo javnega značaja, v katerih oseba ni določljiva in gre za naključne dokumente iz vpisnika, zato prosilcu dostop do zahtevanih informacij nikakor ni bil že pravnomočno zavrnjen, ko to trdi organ, prav tako pa se pri sklicevanem postopku organ ni skliceval na zavrnitvene razloge, na katere se sklicuje v tem postopku. Glede navedb organa, da prosilec zahteva vpogled v celoten sodni spis, navedba nikakor ne drži. Prosilec zahteva le posamezne dokumente, ki se nanašajo ne delovno področje organa in se zahtevek nikakor ne nanaša na spise sodišča. Takšna trditev je zavajajoča. Odločbe, ki jih zahteva prosilec, niso del sodnih spisov, zato je sklicevanja organa na navedeni razlog brezpredmetno. Morda se v nekaterih spisih kopije odločb nahajajo, vendar je osnovni namen navedenih odločb drugačen in nima vpliva na sam potek sodnih postopkov in sodne odločitve in že v osnovi niso del dokumentacije sodnih spisov. Niso vsi dokumenti, s katerimi upravlja sodišče, del sodnih spisov. Nahajališče dokumentov v posameznih primerih je le stvar organizacije dela organa in s samo zahtevano informacijo nima nikakršne povezave. S takim tolmačenjem bi lahko organ pavšalno zavrnil dostop do vseh svojih dokumentov, kar pa je v nasprotju z namenom ZDIJZ. Iz enakega razloga je brezpredmetno sklicevanje na sodbo I U 2751/2017, saj že iz same sodbe izhaja, da se lahko zavrne le dostop do podatka, ki se nanaša na konkretni kazenski postopek, zaradi katerega je podatek nastal. V konkretni zahtevi prosilca pa gre za vsebinsko popolnoma drugačno zahtevo in je sklicevanje na navedeno sodbo napačno. Vsled tega prosilec zahteva, da IP naloži organu, da prosilcu posreduje zahtevano informacijo javnega značaja.

 

Organ je pritožbo, z dopisom št. Su 311/2020 z dne 13. 7. 2020, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP, skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP.

 

Z dopisom št. 090-128/2020/2 z dne 15. 7. 2020 je IP organ pozval, da mu posreduje dokumente, ki jih je v predmetnem postopku zahteval prosilec. Organ je te dokumente posredoval IP v prilogi dopisa št. Su 311/2020 z dne 21. 7. 2020 in nato še v prilogi dopisa št. Su 311/2020 z dne 26. 8. 2020, ki mu je priložil tudi pojasnila glede zahtevanih dokumentov, s katerimi ne razpolaga.

 

Pritožba je delno utemeljena.

 

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

Iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ izhaja, da informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo. Na podlagi dokumentov in pojasnil, ki jih je organ posredoval IP, so predmet presoje v pritožbenem postopku naslednji dokumenti, ki jih je prosilec zahteval (odločbe, ki se vodijo v vpisniku BPP, in sicer od zaporedne številke 120 do 125 iz leta 2019 in na njihovi podlagi izdani sklepi izvajalcem BPP, ter prošnje, s katerimi je bilo zaprošeno za BPP v navedenih primerih) in s katerimi organ razpolaga:

  • v zadevi št. Bpp 121/1019: prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, dve pravnomočni odločbi o brezplačni pravni pomoči in pravnomočen sklep o stroških št. IV 452/2017 z dne 2. 10. 2019;
  • v zadevi št. Bpp 122/1019: prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pravnomočna odločba o brezplačni pravni pomoči in pravnomočen sklep št. Bpp 122/2019 z dne 30. 6. 2020;
  • v zadevi št. Bpp 123/1019: prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pravnomočna odločba o brezplačni pravni pomoči in pravnomočen sklep št. Bpp 123/2019 z dne 26. 3. 2019;
  • v zadevi št. Bpp 124/1019: prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči in pravnomočna odločba o brezplačni pravni pomoči;
  • v zadevi št. Bpp 125/1019: prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pravnomočna odločba o brezplačni pravni pomoči in pravnomočen sklep št. Bpp 125/2019 z dne 8. 3. 2019.

 

Organ ne razpolaga z naslednjimi izmed zahtevanih dokumentov, kar izhaja iz pojasnil, ki jih je organ posredoval IP v prilogi dopisa št. Su 311/2020 z dne 26. 8. 2020:

  • v zadevi št. Bpp 120/1019 organ ne razpolaga z nobenim izmed zaprošenih dokumentov, ker je bil v tej zadevi izdan sklep o nepristojnosti in je bila zadeva odstopljena drugemu organu, posledično organ ni izdal niti odločbe o brezplačni pravni pomoči niti sklepa o stroških oziroma nagradi, organ pa ne razpolaga več niti s prošnjo, ker jo je organ zaradi krajevne nepristojnosti odstopil drugemu organu;
  • v zadevi št. Bpp 124/1019 organ ne razpolaga s sklepom, ker ta še ni bil izdan, ker odvetnik še ni vrnil izpolnjene napotnice, ki je podlaga za izplačilo stroškov brezplačne pravne pomoči.

Glede dokumentov, s katerimi organ ne razpolaga, niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ. Glede teh dokumentov je IP zaključil, da zahtevane informacije javnega značaja ne obstajajo, ker manjka pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«, zato je v tem delu treba zahtevo prosilca zavrniti. Posledično je IP pritožbo prosilca v delu kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe, in sicer na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP. Ta določa, da če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. Organ je zahtevo prosilca v tem delu sicer zavrnil, vendar ne iz razloga neizpolnjevanja »kriterija materializirane oblike«, temveč iz drugih razlogov, ki so podrobneje razvidni iz izpodbijane odločbe.

 

Glede v predmetni zadevi zahtevanih dokumentov, s katerimi organ razpolaga v materializirani obliki, je sporno, ali je organ pravilno zavrnil dostop do zahtevanih informacij na podlagi izjeme od prostega dostopa iz prvega odstavka 5a. člena ZDIJZ. Navedena določba, ki je v teoriji znana kot »izjema strankinega pravila«, določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije ali njeno ponovno uporabo, če se zahteva nanaša na podatek, glede katerega je dostop v skladu z zakonom prepovedan ali omejen tudi strankam, udeležencem ali oškodovancem v sodnem, upravnem ali z zakonom določenem nadzornem postopku. To pomeni, da če področni postopkovni zakon določa, da stranka postopka nima dostopa do podatkov, potem ne more imeti dostopa do njih tudi nihče zunanji, saj bi to razgradilo sam smisel določbe, ki vsebuje takšno omejitev dostopa do podatkov. Smiselno enako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi št. I U 1112/2017-16 z dne 3. 10. 2018, v kateri je navedlo, da je treba določbo prvega odstavka 5.a člena razumeti tako, da če nek podatek ni omogočen niti sami stranki ali drugemu udeležencu v postopku, potem ne more biti dostopen niti prosilcu po ZDIJZ (12. točka obrazložitve sodbe).

Organ se je v izpodbijani odločbi skliceval na tretji odstavek 38. člena ZBPP, pri čemer je zatrjeval, da ima ta določba značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ. IP takšni razlagi ne more slediti, ker 38. člena ZBPP in ZDIJZ ne urejata iste pravice, zato nista v razmerju lex specialis derogat legi generali. Določba tretjega odstavka 38. člena ZBPP strankam postopka omejuje dostop do odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, ZDIJZ pa ureja pravico vsakogar, da dostopa do različnih dokumentov - informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi zavezanci. Gre za različni pravni podlagi in za urejanje dveh različnih pravic – na eni strani za pravico dostopa do informacij javnega značaja, ki izhaja iz drugega odstavka 39. člena Ustave RS, na drugi strani za pravico strank oz. drugih upravičencev do vpogleda in prepisa zadeve, ki je, v okviru pravice do enakih procesnih jamstev, zagotovljena v okviru 22. člena Ustave RS. To pomeni, da je treba v postopku dostopa do informacij javnega značaja, uporabljati določbe ZDIJZ, v skladu s 15. členom ZDIJZ pa je za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, treba uporabljati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ne pa določbe posameznega področnega zakona, v tem primeru ZBPP. V postopku po ZDIJZ bi bila tako organ kot IP zavezana k uporabi področnih zakonov, če bi slednji izrecno urejali področje dostopa do informacij javnega značaja drugače, kot je to urejeno v ZDIJZ (kot npr. 35. člen ZJN-3, 45.a člen ZZZ-1, 23. člen ZIntPK, 129. člen ZLet). Smiselno enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. X Ips 252/2009 z dne 27. 8. 2009. Organ se sicer v izpodbijani odločbi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, vendar pa IP pojasnjuje, da je bila omenjena sodba sprejeta v pravnem kontekstu in dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve, zato ni relevantna za konkreten primer. V zadevi X Ips 4/2020 je bila namreč prosilka tudi stranka kazenske zadeve, iz katere je zahtevala dokumente, poleg tega pa se zahtevani dokumenti tudi niso nanašali na dokumente v zvezi z brezplačno pravno pomočjo. Glede na navedeno IP meni, da lahko organ v postopku po ZDIJZ (in v konkretnem primeru ni sporno, da je organ izpodbijano odločbo izdal v postopku, ki ga je vodil na podlagi ZDIJZ) zavrne dostop do zahtevanih informacij izključno zaradi obstoja katere izmed izjem iz 5a. in 6. člena ZDIJZ ali na podlagi določbe v drugem specialnem zakonu, ki ureja vprašanje dostopa do informacij javnega značaja. Ker ZBPP ne vsebuje določbe, ki bi izrecno izključevala ali dopolnjevala uporabo določb ZDIJZ, ni nobene pravne podlage, za razlago, kot jo zatrjuje organ, saj bi to pomenilo nedopustno omejevanje človekove pravice dostopa do informacij javnega značaja. Izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja je namreč treba razlagati ozko, restriktivno, saj bi tolmačenje področnih zakonov, na način, da kot »dodatne izjeme« (brez, da bi se zakon posebej skliceval na ZDIJZ) posegajo v določbe ZDIJZ, to praktično razvrednotilo ZDIJZ oziroma ustavno pravico dostopa do informacij javnega značaja. Upoštevaje vse navedeno je IP tretji odstavek 38. člena ZBPP upošteval v okviru izjem od prostega dostopa, ki jih določa ZDIJZ in zaključil, kot izhaja iz nadaljevanja te obrazložitve.

 

Tretji odstavek 38. člena ZBPP določa: »Ko pristojno sodišče, pred katerim teče postopek, v zvezi s katerim je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, prejme odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči stranki, jo zapre v poseben ovitek, na katerem se označi, da gre za odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Odločbo, zaprto v tem ovitku, lahko pregledajo le stranka, na katero se odločba nanaša, ter sodišče in drugi državni organi v zvezi z izvrševanjem njihovih z zakonom določenih pristojnosti. Po pregledu se mora odločba ponovno zapreti v poseben ovitek in na njem označiti, kdo in kdaj ter na kateri zakonski podlagi jo je pregledal.« Po mnenju IP na podlagi metode logičnega sklepanja po nasprotnem razlogovanju (t.i. argumentum a contrario) iz navedene določbe ZBPP jasno izhaja, da je dostop do odločbe o brezplačni pravni pomoči, prepovedan vsem strankam postopka, razen stranki, na katero se odločba nanaša. Predmetna določba kaže na jasno izražen interes zakonodajalca, da je v postopku po ZBPP pomembno, da podatki, ki jih vsebuje odločba o brezplačni pravni pomoči, ostanejo nedostopni tako strankam postopka, na katere se ne nanaša, kot tudi širši javnosti. To izhaja tudi iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-C),[1] v katerem je v komentarju k 22. členu[2] navedeno, da je v zadnjem obdobju »postalo nedopustno poseganje v zasebnost strank v sodnih postopkih. Ukrep, predlagan v novem tretjem odstavku 38. člena ZBPP, predstavlja sorazmerno rešitev, ki naj vzpostavi sistem preprečevanja posegov v zasebnost v primerih, ko je eni od strank v sodnem postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč. […] Z navedeno določbo bo omejen dostop do podatkov o materialnem položaju stranke, ki zaprosi za brezplačno pravno pomoč in njenih družinskih članov. Veljavna ureditev omogoča vsem strankam sodnega postopka in vsem drugim osebam, katerim se dovoli pregled in prepis spisa, da se seznanijo s podatki o materialnem stanju stranke, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, kar je v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 3. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS št. 94/07-uradno prečiščeno besedilo).« Takšnemu načinu varovanja podatkov iz sodnega, upravnega ali z zakonom določenega nadzornega postopka pa je sledil tudi zakonodajalec z izjemo v prvem odstavku 5.a člena ZDIJZ.

 

Upoštevaje navedeno je IP zaključil, da je izjema iz prvega odstavka 5.a člena ZDIJZ v konkretnem primeru podana, vendar samo glede odločb o brezplačni pravni pomoči, ker je na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZBPP strankam postopka izrecno prepovedan oziroma omejen le dostop do teh odločb, ne pa tudi do ostalih listin, ki nastanejo v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči. Ker so odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči na podlagi vsega navedenega iz prostega dostopa izvzete v celoti, IP glede zahtevanih odločb ni presojal, ali je možen t.i. delni dostop do zahtevanih podatkov (7. člen ZDIJZ). Upoštevaje vse navedeno je IP ugotovil, da je bil postopek pred odločbo v delu, ki se nanaša na odločbe o brezplačni pravni pomoči, pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je pritožbo v tem delu, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

V nadaljevanju je IP po uradni dolžnosti glede ostalih zahtevanih dokumentov (prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in sklepi) ugotavljal, ali vsebujejo podatke, ki so kakšna druga izjema od prostega dostopa po 5a. členu ali 6. členu ZDIJZ. Po pregledu zahtevanih prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči in sklepov je IP ugotovil, da se v dokumentih nahajajo osebni podatki, in sicer osebni podatki prosilcev za dodelitev brezplačne pravne pomoči in njihovih družinskih članov (npr. ime, priimek, EMŠO, davčna številka, naslov, državljanstvo, status, sorodstveno razmerje, podatki o materialnem stanju), osebni podatki strank v sodnem postopku, osebni podatki sodnikov in drugih zaposlenih pri organu oziroma na sodišču, osebni podatki sodne izvedenke in osebni podatki odvetnikov. Izjema varstva osebnih podatkov je opredeljena v 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Po tej določbi organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. S 25. 5. 2018 se je začela uporabljati Splošna uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov).[3] Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov je torej pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZVOP-1), kar pomeni, da se v določenih delih ZVOP-1 ne uporablja več.

 

Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, v členu 4 (1), določa, da je osebni podatek katerakoli informacija v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov v členu 86 nadalje določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4 (2) Splošne uredbe, zato je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, lahko predstavlja tudi ZDIJZ. ZDIJZ sam po sebi ne daje organom pravne podlage, da razkrivajo oziroma dajejo na razpolago osebne podatke posameznikov, s katerimi razpolagajo zaradi izvrševanja svojih zakonitih pristojnosti. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, na primer tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega interesa javnosti (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

 

Iz navedenega izhaja, da ime, priimek in delovno mesto uradne osebe, ki je vodila postopek, in sodnika niso varovani osebni podatki. Gre namreč za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, ki so na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ absolutno javni. Prav tako med varovane osebne podatke ne sodijo osebna imena odvetnikov, ki so navedena v obravnavanih sklepih kot zastopniki strank v sodnih postopkih. Ti podatki so namreč že javno dostopni v imeniku odvetnikov, ki je objavljen na spletni strani Odvetniške zbornice Slovenije,[4] v obravnavanih sklepih pa se pojavljajo v popolnoma istem kontekstu oziroma z istim namenom, tj. v vlogi opravljanja odvetniškega poklica. Dodati je treba tudi, da odvetnik opravlja posebno službo oziroma svoboden poklic, ki zagotavlja poklicno strokovno zastopanje pravnih in fizičnih oseb v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi kot tudi druge oblike pravne pomoči. Po določbi 137. člena Ustave RS je odvetništvo samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon; najbolj pomembno pa je, da je odvetništvo po isti določbi tudi del pravosodja in je s tem vezano na poštenost, neodvisnost, strokovnost in skrbnost. Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/1993 s spremembami in dopolnitvami; ZOdv) zato ureja ne le pravice in dolžnosti odvetnikov, temveč tudi pogoje, ki jih je treba izpolniti za pridobitev pravice do opravljanja odvetniškega poklica. Iz vsega navedenega sledi, da so odvetniki relevanten del pravosodnega sistema, zato njihovega imena in priimka pri opravljanju odvetniškega poklica ni mogoče šteti za varovan osebni podatek. Odvetniki v konkretnem primeru torej ne nastopajo kot fizične osebe, ampak kot poslovni subjekt v zvezi z opravljanjem odvetniškega poklica. V zvezi z osebnimi podatki odvetnikov je IP že v preteklih odločitvah (npr. odločba IP št. 090-31/2013/19 z dne 22. 11. 2013 ali št. 090-122/2015 z dne 4. 6. 2015) zavzel stališče, da je razkritje imena in priimka odvetnika dopustno. Ker torej odvetniki nastopajo tudi kot poslovni subjekti, nista varovana osebna podatka niti njihova davčna številka in številka transakcijskega računa, ki sta objavljeni v Poslovnem registru Slovenije na spletni strani AJPES in predstavljata javne podatke v skladu z Zakonom o Poslovnem registru Slovenije (Ur. l. RS, št. 49/06 s spremembami in dopolnitvami). Prav tako v konkretnem primeru niso varovani osebni podatki sodne izvedenke (osebno ime, znanstveni in strokovni naziv, poštni naslov ter podatek o zaposlitvi in drugem statusu). Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Uradni list RS, št. 22/18; v nadaljevanju ZSICT) v tretjem odstavku 22. člena določa, da je imenik sodnih izvedencev[5] javen v delu, ki med drugim obsega tudi osebno ime in znanstveni ali strokovni naslov izvedenca, poštni naslov ter podatek o zaposlitvi in drugem statusu. Ker so v konkretnem primeru osebno ime, znanstveni in strokovni naziv, poštni naslov ter podatek o zaposlitvi in drugem statusu izvedenke navedeni v neposredni zvezi z opravljanjem izvedenstva, ti podatki niso varovani osebni podatki. Varovan osebni podatek izvedenke pa je davčna številka, ker v ZSICT ni navedena med podatki, ki so javni.

 

Ostali osebni podatki (to so osebni podatki prosilca za brezplačno pravno pomoč in njegovih družinskih članov ter podatki drugih strank v sodnih postopkih (npr. tožeča in tožena stranka)) v obravnavanih dokumentih (prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in sklepi) pa so varovani osebni podatki, ker zakonska podlaga, ki bi določala, da je te osebne podatke dovoljeno posredovati javnosti, ne obstaja.

 

IP je ugotovil, da so iz zahtevanih prošenj razvidni osebni podatki na način, da bi bil na podlagi teh podatkov posamezni vlagatelj prošnje oziroma njegov družinski član določen ali vsaj določljiv, četudi bi prekrili njegovo ime in priimek. Kombinacija oziroma povezanost različnih osebnih podatkov med sabo (npr. navedba EMŠO in podatkov o materialnem stanju) namreč vpliva na možnost, da postane oseba določena ali vsaj določljiva oziroma, da je ogrožena zasebnost posameznika. Da razkritje podatkov, ki so potrebni za odobritev brezplačne pravne pomoči, strankam postopka oziroma javnosti predstavlja prekomeren poseg v zasebnost prosilca, je navedel tudi že zakonodajalec v postopku sprejemanja tretjega odstavka 38. člena ZBPP, kar je podrobneje pojasnjeno že zgoraj. IP še pojasnjuje, da je Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov v primerjavi z ZVOP-1 uvedla strožjo definicijo določljivosti fizične osebe. ZVOP-1 je namreč v 6. členu način identifikacije vezal na pogoj, da le-ta ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov pa v zgoraj že omenjenem členu 4 (1) tega pogoja ne postavlja, kar pomeni, da je fizična oseba določljiva, četudi identifikacija ni mogoča na enostaven način.

 

IP je v nadaljevanju preverjal, ali je možen t.i. delni dostop do zahtevanih prošenj. Ta je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena tega zakona (izjeme – op. IP) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta. Nadalje je ta določba konkretizirana v 19. členu Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16; v nadaljevanju: Uredba), iz katere sledi, da je delni dostop mogoč, če je varovane informacije mogoče iz dokumenta fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne. Ne glede na to se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu. Obe navedeni določbi opredeljujeta tehnične vidike delnega dostopa. Vendar pa implementacija delnega dostopa ne predstavlja samo tehničnih težav ločevanja prosto dostopnih od zavarovanih podatkov, temveč tudi vprašanje smiselnosti delnega dostopa. Že Sodišče Evropskih skupnosti je odločilo, da delnega dostopa ni potrebno odobriti takrat, ko bi ta bil brez smisla, ker bi bilo dostopni dokumenti brez posebne vrednosti za prosilca (primer Olli Mattila proti Komisija in Svet EU, št. T-204/99, z dne 12. 7. 2011, ECR II-226). Delni dostop je torej treba omogočiti vedno, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. Pomembna sta tehnični in vsebinski vidik.

 

Pri presoji glede možnosti izvedbe delnega dostopa v prošnjah, ki so predmet zahteve v konkretnem primeru, IP izhajal iz naslednjih okoliščin in ugotovitev:

1. iz narave zahtevane dokumentacije (gre za podrobno dokumentacijo iz postopka dodelitve brezplačne pravne pomoči),

2. iz vrste osebnih podatkov (gre zlasti za podatke o materialnem stanju stranke, ki zaprosi za brezplačno pravno pomoč),

3. iz dejstva, da v prošnjah vsebovani podatki o obravnavanih posameznikih niso javno dostopni,

4. iz vsebine samih dokumentov, iz katere je razbrati veliko vsebnost in koncentracijo osebnih podatkov (skoraj vsi v prošnjah navedeni podatki so osebni podatki),

5. iz dejstva, da ni izkazan prevladujoč javni interes za razkritje (le-tega ni zatrjeval prosilec, prav tako pa tudi IP ne vidi razlogov, ki bi tak interes v konkretnem primeru utemeljevali).

 

IP je po pregledu zahtevanih prošenj ugotovil, da bi npr. prekritje zgolj imen in priimkov prosilcev za brezplačno pravno pomoč in njihovih družinskih članov ogrozilo zaupnost varovanih informacij, saj bi bil posameznik določen ali vsaj določljiv na podlagi drugih informacij v zahtevanih prošnjah, kot je pojasnjeno že zgoraj, zato v konkretnem primeru delni dostop na takšen način ni mogoč. Če pa bi pri izvedbi delnega dostopa prekrili vse osebne podatke na način, da bi preprečili ogrozitev zaupnosti varovanih informacij, bi zahtevane prošnje ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubile svojo vrednost, zato dostop za prosilca ne bi bil več smiseln. Če bi z uporabo instituta delnega dostopa prekrili vse zgoraj naštete varovane osebne podatke, ki jih vsebujejo zahtevani dokumenti, ter tudi vse podatke, s pomočjo katerih bi bilo mogoče razbrati varovane osebne podatke, bi prosilec razpolagal zgolj z neizpolnjenim »obrazcem BPP št. 1«, kar prosilcu ne bi prineslo nobenih smiselnih informacij in nobene dodane vrednosti, zaradi katere je vložil zahtevo za pridobitev obravnavanih dokumentov.

 

Na podlagi vsega navedenega je IP zaključil, da gre v zahtevanih prošnjah za tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih osebnih podatkov, da bi ti dokumenti ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost (razkrili bi lahko npr. zgolj prazne »obrazce BPP št. 1«), saj ne bi imeli več svoje vsebine, in bi bili zato brez posebne vrednosti za prosilca oz. javnost. IP je po opravljenem tehtanju vseh argumentov glede anonimizacije zaključil, da izvedba delnega dostopa v primeru zahtevanih prošenj ni možna oziroma smiselna. IP je zato zaključil, da je bila odločitev organa prve stopnje glede zahteve za dostop do prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilna, da je izrek v izpodbijani odločbi zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi. Zato je IP, v skladu s tretjim odstavkom 248. člena ZUP, podal svoje razloge za odločitev in pritožbo prosilca v tem delu kot neutemeljeno zavrnil.

 

Po pregledu zahtevanih sklepov o stroških pa je IP ugotovil, da je izvedba delnega dostopa možna, in sicer je organ dolžan prekriti varovane osebne podatke, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Če se na obravnavanih sklepih prekrijejo varovani osebni podatki (to so osebna imena in naslovi strank v sodnem postopku in prosilcev za brezplačno pravno pomoč ter davčna številka sodne izvedenke), katerih koncentracija ni velika, ostanejo prosilcu dostopni le podatki o osebah, ki so vodile postopek oziroma izdale sklepe (npr. ime in priimek samostojne sodniške pomočnice, sodnice ozirom sodnika, predsednice sodišča, …), pravni pouki in podatki (npr. zneski in njihova sestava; podatki, potrebni za nakazilo teh zneskov (komu jih je treba nakazati in v kakšni višini); splošno navedena dejstva oziroma okoliščine, na podlagi katerih je organ odločil, katere izmed priglašenih zneskov je priznal in katerih ni priznal v posameznem primeru (npr. ustno podajanje izvida in mnenja, opravljeno procesno dejanje, pravno svetovanje in zastopanje, potni stroški…), navedba številk odločb o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in opravilnih številk sodnih zadev, na katere se nanašajo, relevantne pravne podlage,…), ki se nanašajo na priglašene stroške oziroma na nagrade za zastopanje, o katerih je sodišče odločalo v predmetnih sklepih, pri čemer med temi podatki ni nobenih podatkov o materialnem stanju upravičencev do brezplačne pravne pomoči (kar je sicer, glede na zgoraj pojasnjeni namen tretjega odstavka 38. člena ZBPP, varovan osebni podatek). Ob tem IP dodaja, da je npr. že v odločbi št. 090-85/2014/5 z dne 15. 6. 2014 zavzel stališče, da so prosto dostopne informacije javnega značaja podatki, katerim odvetnikom so bila nakazana sredstva iz naslova brezplačne pravne pomoči in kolikšna so bila ta sredstva. V odločbi št. 090-27/2013/4 z dne 27. 2. 2013 pa je IP zavzel stališče, da so prosto dostopni (ob prekritju morebitnih varovanih osebnih podatkov) tudi računi oziroma stroškovniki sodnih izvedencev, iz česar smiselno izhaja, da so na podlagi pretekle prakse IP javni tudi podatki o tem, za katero konkretno delo in v kakšni višini so bili priznani oziroma niso bili priznani stroški sodnih izvedencev.

 

Iz vsega navedenega izhaja, da je pritožba prosilca glede sklepov delno utemeljena, zato je IP na podlagi prvega in drugega odstavka 251. člena ZUP odločbo organa delno odpravil in v tem delu sam rešil zadevo, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

IP na koncu še pojasnjuje, da je treba v postopku glede dostopa do informacij javnega značaja upoštevati t.i. erga omnes učinek, kar pomeni, da odobritev dostopa ne učinkuje le proti konkretnemu prosilcu, temveč učinkuje proti javnosti na splošno. V postopku po ZDIJZ namreč ni pomembno, kdo je prosilec in s kakšnim namenom zahteva informacije, saj dostop do informacij javnega značaja lahko zahteva vsakdo. Če bi torej katera druga oseba od organa na isti način (npr. brez poimenske navedbe oseb, na katere se zahtevani dokumenti nanašajo) zahtevala dostop do istih dokumentov, bi se moral dostop dovoliti (oz. zavrniti) pod enakimi pogoji, kot osebi, ki je v konkretnem primeru prosilec. Zato IP ni mogel kot relevantnih upoštevati navedb, s katerimi organ v izpodbijani odločbi zatrjuje, da je prosilec del dokumentacije, ki jo zahteva v obravnavani zahtevi, že zahteval v zahtevi, ki jo je vložil 27. 11. 2019 in v kateri je poimensko navedel osebo, na katero se ta dokumentacija nanaša, zaradi česar je bila njegova zahteva pravnomočno zavrnjena. IP poudarja, da je bila odločitev v omenjeni zadevi sprejeta v pravnem kontekstu in dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve. V omenjeni zadevi namreč niti organ niti IP nista ne potrdila ne zanikala, da se zahtevana dokumentacija dejansko nanaša na v zahtevi dne 27. 11. 2019 poimensko navedeno osebo, saj bi že s samim razkritjem podatka o tem, ali dokumenti res obstajajo v materializirani obliki in podatka o tem, ali organ z njimi dejansko razpolaga, prišlo do kršitve varstva osebnih podatkov. Prosilec zato v okviru preteklega postopka po ZDIJZ ni prejel informacije o tem, ali se zadeva št. Bpp 121/1019 dejansko nanaša na osebo, ki jo je poimensko navedel v zahtevi z dne 27. 11. 2019. Posledično prosilec tudi ne more sklepati, da se katerikoli izmed dne 17. 4. 2020 zahtevanih dokumentov nanaša na osebo, ki jo je poimensko navedel v zahtevi z dne 27. 11. 2019. IP ob tem opozarja, da informacijo javnega značaja, ki je prosto dostopna, predstavljajo v konkretnem primeru le dokumenti v obsegu, kot jih je organ dolžan posredovati prosilcu v skladu z izrekom te odločbe. Če prosilec podatke iz teh dokumentov na kakršenkoli način poveže z varovanimi osebnimi podatki, ki so sicer prekriti kot izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, to praviloma predstavlja kršitev varstva osebnih podatkov.[6]

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali, o čemer je odločeno v 3. točki izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav.

namestnica pooblaščenke

 


[1] EPA: 250-VII, datum dokumenta 12. 12. 2014, objavljen na spletni strani: https://imss.dz-rs.si/IMiS/ImisAdmin.nsf/ImisnetAgent?OpenAgent&2&DZ-MSS-01/6018375f52f43d56977541920664c9eb2440d2ea42ca189fa380648ce9f7d795

[2] IP pripominja, da se je predlog novega tretjega odstavka 38. člena sprva glasil na »odločbe ali druge listine v zvezi z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči«, vendar je bil tekom zakonodajnega postopka na podlagi amandmaja omejen zgolj na odločbe, ker se po določbah 38. člena ZBPP sodišče, pred katerim teče postopek, seznani le z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči stranki, saj se sodišču morebitne druge listine ne predlagajo. (več o tem na spletni strani: https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C1257A70003EE6A1C1257DE30047D130&db=kon_zak&mandat=VII&tip=doc).

[3] Glej tudi Popravek Splošne uredbe o varstvu podatkov (UL L 127, 23. 5. 2018).

[4] http://www.odv-zb.si/imenik/imenik-odvetnikov

[5] Imenik sodnih izvedencev je javno dostopen na spletni strani: https://spvt.mp.gov.si/izvedenci.html.

[6] Navodila za vlaganje prijave zaradi kršitve predpisov, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, se nahajajo na spletni strani IP: https://www.ip-rs.si/varstvo-osebnih-podatkov/pravice-posameznika/vlozitev-prijave/